naslednji v seriji eksperimentov je jako postno obarvan … da takoj razčistimo: tistele tri črke na začetku je treba brati, kot da si pravoslavec ali še konkretneje, kot da si pripadnik ruske pravoslavne cerkve … se pravi, da nismo eksperimentirali z ikso, ampak z uho … na uho sva s chefico nabasala med enim od filmskih večerov … vrtel se je fleten italijanski film io sono l’amore, v katerem se tilda swinton speča z najboljšim prijateljem svojega sina … in ker je ta prijatelj profi kuhar, se seveda v filmu tudi kuha in je … in ker tilda v tem filmu ni angležinja, ampak rusinja, se kuha tudi po rusko … tilda namreč onega italijanskega kuharčka obori-s-nogu s svojo verzijo uhe – tradicionalne ruske sladkovodne ribje juhe, ki nato v zapletu filma odigra precej pomembno vlogo … no, ampak namesto da bi na tem mestu trosil spoilerje, te raje povabim, da si filmčino ogledaš, še prej pa pogledaš, kako sem eksperimentiral z uho … takole je: tilda pravi, da se pravo mojstrstvo pri pripravi uhe pokaže v njeni bistrosti: biti mora čisto bistra, čisto prozorna, čisto čista, tako da je jedec nato presenečen, ko je ta bistrina nabasana z okusom … no, bistrost je očitno kaprica filmske gospe, kajti v receptih, ki jih za uho ponujajo internetsi ni zaslediti tovrstne zahteve … ampak, če se že gremo uho, se jo bomo pa že šli tako, kot se šika, ane?! … bistrina al pa nič! … tehnično gledano že vemo, kako se nakuha bistro juho: reč mora komajda brbotati, nakar jo je treba previdno precediti, po možnosti skozi več plasti bombažne krpe … pri prvem eksperimentu nisem bil dovolj previden: uha mi je kar nekajkrat zbezljala iz nedolžnega brbota v polno vretje … pa še pri precejanju sem vzel malo preveč na holjadri, tako da se je uha skalila do te mere, da se onih majhnomajhnih delcev ni dalo več eliminirat – ampak dobra je pa bila, omb, kako dobra župa je bila! … zato je z nekajtedenskim zamikom sledilo ponovno eksperimentiranje, v katerem je bili vse podrejeno tako opevani in zaželeni bistrosti … tole je osnovna različica rezultata:
a jo vidiš, prozornico? … bistra, kot da bi jo bil iz slapu rinka direkt v krožnik natočil, ne res? … takole naj poteka:
- pol kile na kotlete narezanih amurjev (ali kakšnega drugega sladkovodnega ribovja, če ga le lahko dobiš – več kot boš narazličnih rib, boljša bo uha!)
- ena res velika šarenka
- dve veliki peteršiljevi korenini
- mali por
- ena čebula
- dva stroka česna
- en krhelj sladkega janeža
- en rumen koren
- lovor
- poper
- trije veliki krompirji
- štrirje korenčki
šarenko sfiletiraj in okostje z glavo in kosi amurja vred prelij z mrzlo vodo in pristavi na srednje močan ogenj … nakockaj peteršiljevo korenino, por, čebulo, janež in rumeno korenje ter dodaj k juhi … prideni še česen, lovorov list in nekaj zrn črnega popra, ter počakaj, da juha začne nežno vreti … takrat jo brž deni v na 120 stopinj segreto pečico, kjer bo lepo počasi vrela dobro uro, tebi pa se ne treba zajebavčkat s premajhnim ali prevelikim ognjem … na koncu jo precedi, počasi, po zajemalkah, skozi gosto bombažno krpo, okej? … ne pozabi je še posoliti!
medtem zrihtaj krompir in korenje: krompir nakroglaj z onim orodjem za rezanje okroglin iz melone (ali pa ga nakockaj, ane), korenje pa nareži na kolobarje, nakar oboje skuhaj …
v še eni posebni kastroli nežno skuhaj osoljena, popoprana in naoljena šarenkina fileja … (lahko v foliji, kot smo delali pri eni drugi ribji župi) …
krompir, korenje in ribo deni v krožnik in prelij z vrelo uho … izgleda nič posebnega, ampak je tops! (neskromno naj pripomnim, da je chefica večkrat omenila, da je to najboljša ribja župa ever in zahtevala njeno uvrstitev na seznam redno skuhanih reči) …
no, in potem je sledil še dodatni eksperiment – kako bi se pa v takile ruski župi obnesla še ena rusom ljuba zelenjava? … evo je, uha z rdečo peso:
še lepša in še boljša, kot originalka … mmm … in če tele rdeče pese pustiš par minut v uhi, in nato pošejkaš krožnik, se uha preobleče v rozasto oblekico:
seveda je pa še vedno bistra – takšna pač mora bit 🙂
zaključek: eksperiment je (v drugem poskusu) popolnoma uspel!
soundtrack je tako bister, da se vidi skoz in skoz: defunkt – see through
Imaš – poleg dobrih receptov – tudi neverjetno lepe fotke. A sam fotografiraš? Nekatere kulinarične bloge (tuje) berem predvsem zato, ker imajo tako presneto lepe slike! In končno se je našel tudi en domač blog, z lepimi slikami. Vse štima: svetloba, tekstura, barve – no pa recept tudi.
Tale blog mi je še posebej pri srcu: http://www.tarteletteblog.com/
o, hvala! fotkam sam, ja – learning by doing … moram reči, da sem se veliko uporabnih fintic naučil od tomota jeseničnika v onih divjih treh dneh, ko sva skuhala in pofotkala fotke za knjigo … sicer pa je zelo fletne bložne prehranske fotke cimpral muki, ko je še pisal kuhinjske zgodbe, tops pa se mi zdijo restavracijski slajd šovi daniela kriegerja za new york times, ker lepo lovi ambient in feeling lokala, zaposlenih in gostov …
ej, komaj verjamem, da sta vse skuhala in pofotkala v treh dneh! Kakšen aparat pa imaš, če smem vprašat?
Včasih se mučim, da bi kaj poslikala, pa so z navadnim digitalcem še tako božanske jedi videt popolnoma nezanimive.
Prečekirala oba linka, danijel je res top.
hja – sicer niso bili trije zaporedni dnevi, ampak trije zaporedni ponedeljki pa ja … vsak dan 20 jedi/fotk … za fotkanje zdaj že kakšno leto in pol uporabljam canon d500, večinoma s fiksnim 50 mm / 1.8 objektivom (totalen zmagovalec v kategoriji cena/performance) … drugače pa je osnovna postavitev za fotkanje hrane (via tomo j): mehka luč od zadaj (ponavadi je malo dvignjena in/ali zamaknjena), potem pa od spredaj samo dosvetljevanje, bodisi z manjšimi lučkami bodisi z odsevniki (beli listi, srebrna, zlata folija) … pa seveda kompozicija in odprta zaslonka za kratko polje globinske ostrine … no, pa vaja, vaja, vaja … 🙂