naslednji v seriji eksperimentov je jako postno obarvan … da takoj razčistimo: tistele tri črke na začetku je treba brati, kot da si pravoslavec ali še konkretneje, kot da si pripadnik ruske pravoslavne cerkve … se pravi, da nismo eksperimentirali z ikso, ampak z uho … na uho sva s chefico nabasala med enim od filmskih večerov … vrtel se je fleten italijanski film io sono l’amore, v katerem se tilda swinton speča z najboljšim prijateljem svojega sina … in ker je ta prijatelj profi kuhar, se seveda v filmu tudi kuha in je … in ker tilda v tem filmu ni angležinja, ampak rusinja, se kuha tudi po rusko … tilda namreč onega italijanskega kuharčka obori-s-nogu s svojo verzijo uhe – tradicionalne ruske sladkovodne ribje juhe, ki nato v zapletu filma odigra precej pomembno vlogo … no, ampak namesto da bi na tem mestu trosil spoilerje, te raje povabim, da si filmčino ogledaš, še prej pa pogledaš, kako sem eksperimentiral z uho … takole je: tilda pravi, da se pravo mojstrstvo pri pripravi uhe pokaže v njeni bistrosti: biti mora čisto bistra, čisto prozorna, čisto čista, tako da je jedec nato presenečen, ko je ta bistrina nabasana z okusom … no, bistrost je očitno kaprica filmske gospe, kajti v receptih, ki jih za uho ponujajo internetsi ni zaslediti tovrstne zahteve … ampak, če se že gremo uho, se jo bomo pa že šli tako, kot se šika, ane?! … bistrina al pa nič! … tehnično gledano že vemo, kako se nakuha bistro juho: reč mora komajda brbotati, nakar jo je treba previdno precediti, po možnosti skozi več plasti bombažne krpe … pri prvem eksperimentu nisem bil dovolj previden: uha mi je kar nekajkrat zbezljala iz nedolžnega brbota v polno vretje … pa še pri precejanju sem vzel malo preveč na holjadri, tako da se je uha skalila do te mere, da se onih majhnomajhnih delcev ni dalo več eliminirat – ampak dobra je pa bila, omb, kako dobra župa je bila! … zato je z nekajtedenskim zamikom sledilo ponovno eksperimentiranje, v katerem je bili vse podrejeno tako opevani in zaželeni bistrosti … tole je osnovna različica rezultata:

a jo vidiš, prozornico? … bistra, kot da bi jo bil iz slapu rinka direkt v krožnik natočil, ne res? … takole naj poteka:

• pol kile na kotlete narezanih amurjev (ali kakšnega drugega sladkovodnega ribovja, če ga le lahko dobiš – več kot boš narazličnih rib, boljša bo uha!)
• ena res velika šarenka
• dve veliki peteršiljevi korenini
• mali por
• ena čebula
• dva stroka česna
• en krhelj sladkega janeža
• en rumen koren
• lovor
• poper
• trije veliki krompirji
• štrirje korenčki

šarenko sfiletiraj in okostje  z glavo in kosi amurja vred prelij z mrzlo vodo in pristavi na srednje močan ogenj … nakockaj peteršiljevo korenino, por, čebulo, janež in rumeno korenje ter dodaj k juhi … prideni še česen, lovorov list in nekaj zrn črnega popra, ter počakaj, da juha začne nežno vreti … takrat jo brž deni v na 120 stopinj segreto pečico, kjer bo lepo počasi vrela dobro uro, tebi pa se ne treba zajebavčkat s premajhnim ali prevelikim ognjem … na koncu jo precedi, počasi, po zajemalkah, skozi gosto bombažno krpo, okej? … ne pozabi je še posoliti!

medtem zrihtaj krompir in korenje: krompir nakroglaj z onim orodjem za rezanje okroglin iz melone (ali pa ga nakockaj, ane), korenje pa nareži na kolobarje, nakar  oboje  skuhaj …

v še eni posebni kastroli nežno skuhaj osoljena, popoprana in naoljena šarenkina fileja … (lahko v foliji, kot smo delali pri eni drugi ribji župi) …

krompir, korenje in ribo deni v krožnik in prelij z vrelo uho … izgleda nič posebnega, ampak je tops! (neskromno naj pripomnim, da je chefica večkrat omenila, da je to najboljša ribja župa ever in zahtevala njeno uvrstitev na seznam redno skuhanih reči) …

no, in potem je sledil še dodatni eksperiment – kako bi se pa v takile ruski župi obnesla še ena rusom ljuba zelenjava? … evo je, uha z rdečo peso:

še lepša in še boljša, kot originalka … mmm … in če tele rdeče pese pustiš par minut v uhi, in nato pošejkaš krožnik, se uha preobleče v rozasto oblekico:

seveda je pa še vedno bistra – takšna pač mora bit 🙂

zaključek: eksperiment je (v drugem poskusu) popolnoma uspel!

soundtrack je tako bister, da se vidi skoz in skoz: defunkt – see through