zeko, pazi leđa!

ko smo se mulci pred xy leti med bloki pojali za tigarco (za nepoučene: žoge tigar istoimenskega proizvajalca iz pirota so sicer izgledale kot ta prave fuzbalke, a so bile gumijaste in lahke, letele so ktstomater, predvsem pa je svinjsko hudo peklo, če jo je kdo nažgal vate; posledično se je fuzbal igral s prilagojenimi pravili, pri katerih je bilo bolj kot gol pomembno zadeti oponenta), je bil vzklik pazileđa na tretjem mestu po pogostosti pojavljanja (na prvem je bil, jasno, dva na enga, fawl!, na drugem pa moja! moja!!) … pazileđa je bilo treba reči vedno, ko si nekomu podal žogo in se mu je nasprotnik bližal s hrbta, besedna zveza pa je bila uporabna tudi v drugih kontekstih – recimo, ko smo se igrali partizane in nemce (v bistvu bolj partizane, ker nemec nihče ni hotel bit in so bili zato nevidni) ter kavbojce pa indijance (za ravbarje in žandarje pa sem vseeno premlad) … če hočemo ta leđa prestavljati v slovenski jezik, nam ni treba storiti drugega, kot đ razdeliti v d in j … in dobimo ledja … teh se nam ni treba paziti, saj jih imamo v kuhinji in na krožnikih zelo radi – goveja v kosu ali narezana na dvocentimerske stejke, svinjska v pečenki ali razsoljena in sušena, divjačinska ali jagenjčkova pečena na žaru in narezana na medaljone, perutninska pa niso kaj prida … smo kaj pozabili? seveda, zajca! … v iluziji, da se besedil na kruhu in vinu lotevaš izjemno študiozno in poglobljeno, verjamem, da se že teden in pol sprašuješ, kaj se je zgodilo z ostalimi deli velikonočnega zajca – za žvacet smo pač ponucali le noge, zeko pa pride iz mesnice ponavadi brezglav, drugače pa kompleten  … kje so torej končala zajčja jetra, rebra, flam, ledja? večinoma tukaj:

rižota z zajcem

no, jetra so – na hitro popečena na maslu – seveda gazdatov privilegij, ob ledjih, ki jih vidiš, tako ali tako cediš sline, skelet s flamom pa je vkuhan v fond s katerim je bila zalivana rižota … zelenilo naokoli pa ni del zajca, ampak tisto, česar zajcu ni uspelo pojesti (ga je pač nekdo prepozno opozoril, naj pazi ledja) – na tanko nariban in prepražen brstični ohrovt … vse skupaj pa je v zadnjih vzdihljajih (upam da res) letošnje prolongirane zime  nastalo takole:

  • 1 zajec brez nog (okej, lahko ima noge, ampak mu jih odreži in ponucaj takole ali takole)
  • po 1 komad: korenje, por, strok česna, čebula, petrešiljeva korenina, lovorov list
  • polcentimetrska rezina dimljene slanine
  • četrt kile brstičnega ohrovta
  • skodela riža za rižote
  • dve šalotki
  • suho belo vino
  • sol, poper, olivno olje
  • maslo, parmezan

od okostja zajca brez nog z ostrim nožkom odreži obe ledvena fileja (nič bat, z rezilom noža drsi čim bližje kostem, pa bo) in jih deni na stran … ostanek zajca nareži na tri ali štiri kose, jih deni v pekač in peci pol ure na 230 stopinj, vmes pa jih nekajkrat obrni …
v kastroli na malo olivca prepraži na male koščke narezano korenje in peteršilj ter sesekljan por, čebulo in česen … dodaj zajčje kosti in lovor ter toliko vode, da je vse skupaj prekrito … župa/fond naj vre eno uro, nato pa jo precedi … – verjetno se razumeva, da lahko tole narediš dan ali dva vnaprej (ali pa še več in župo zamrzneš) …
zdaj pripravi rižotno kastrolo – segrej jo, dodaj malo masla in na njem prepraži riž … ko lešnikasto zadiši, dodaj sesekljano šalotko, še malo prepraži, zalij z brizgom belega, počakaj da povre, nakar prilij še zajemalko vrele župe in začni rižotenje: šefla vrele župe, ščepec soli, premešaj, počakaj, da se zgosti in tako tejedeno teisto, dokler rižota ni fertik …
vmes pa moraš še delat: nakockaj slanino in jo na malo olja nežno praži, da spusti maščobo … ko je špehek hrustljav, ga poberi ven in deni na stran, v masti, ki jo je pustil za sabo pa prepraži na tankcano-tanke lističe narezan (najlažje ga boš naribal na kakšnem unem ta belem plastičnem superšarf ribežnu) ohrovt; verjetno boš moral dodati še malo olja, zagotovo pa sol in poper …
v rižoto na koncu vmešaj malo masla in parmezana ter jo pokrij; medtem pa na tretji fronti prikuri ponev, prilij malo olivca in na njem z vseh strani na hitro popeci posoljena in popoprana ledja … ko so pečena, jih nareži na rezine in naredi krožnični set up: na sredi rižoto, okoli nje ohrovt, po njej rezine ledij in povrhu hrustljavo slanino … dinner time!

soundtrack je vezan na hrbtni del in njegovo izgubo hkrati: beck – loser

Advertisements

4 thoughts on “zeko, pazi leđa!

  1. Če je res to, kar kaže gora zatipkov, upogibam svoja ledja v poklon. Ne napišeš na mobilcu vsak dan takega sestavka. 😉 V nasprotnem primeru pa, ajd, klečat na čičeriko … pa poboljšaj se.

  2. prav zares, sramotno veliko zatipkotov, ki sem jih, kolikor sem jih v tej pozni nočni uri še našel, skrušeno popravil … čičerika je pa že namočena, pripravljamo falafel/hummus party! 😀

  3. Še najbolj se je pri tej objavi “zatipkal” zajec.. You came to the wrong neighborhood bunny 😀
    Drugače pa je super ta domača oblika nose-to-tail, sprobano že na različnih živalskih vrstah 🙂

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s