zadnja dva meseca bi za zvočni pozdrav soncu v chefovini mirne duše uporabljali inštruktorsko jazzovsko jutranjico, saj odrasli del familije pridno opravlja dejavnosti v zvezi s pridobivanjem honor rolla na džezovskem tečaju profesorja hellmerja iz univerze v austinu … no, in tako se je v eni od lekcij o zgodnjem obdobju muzike pojavila kompozicija močnorokega lojzeta struttin’ with some barbecue, ki je poleg slušne blagodati v glavo urno zasadila tudi kuhalnega črva – predvsem zaradi zadnje besede … čeprav – ko se posvetimo dejanskemu pomenu naslova, hitro nabašamo na jazzovski slang; barbecue je v njem pomenil frišno, lepo, sočno, fejst, luštno punco, struttin’ pa – neslengovsko, ampak čisto uradno in nemetaforično – bahavo, domišljavo, nastopaško šetkanje … ker je komad napisala takratna (in njegova druga) armstrongova žena lil hardin, lahko domnevamo, da je v onem v naslov komada postavljenem barbikjuju videla sebe na špancirju s postavnim in postavljajočim se louisom … no, kakšnih trideset let kasneje, v petdesetih, se je don raye sicer inštrumentalnemu komadu spravil dopisati še besedilo, v katerem pa je barbecue vzel kar dobesedno; poglej tale verz: and mister waiter if you please / another rib or two / and I’ll go strut, strut, struttin’ / struttin’ with some barbecue … okej, sicer si je zdaj težko predstavljat ošmekanega frajerja, kako se na pločniku duva s pečenim rebrcem v roki (razen če je na odprti kuhni, ki se bo v petek pognala v tretjo sezono), ampak … ampak!!! ampak če pa doma uprizoriš takle niz barbikjujanih ribsov, potem se pa zlahka stretaš z njimi – če ne drugje, pa na blogu …

ha! … pa sem te! … tole namreč niso klasično barbikjujana rebra – torej nisem podkuril ob štirih zjutraj in jih dolge ure dimasto cimpral po principu low ‘n’ slow, ampak sem ubral frajersko bližnjico, ki me je od začetka do zgoraj prikazanega pripeljala v dobri uri, drugi ključni benefit pa je, da lahko čisto spodobna bbq rebrca uprizoriš, četudi sploh nimaš žara – ekonomlonc in pečica naredita svoje … sicer verjetno niso tako dobra kot tista, ki jih je za francisa j. underwooda smodil freddy, ampak – bila so sočna, mehka, rahlo dimasta, sladkasto kisla, prijetno lepljiva, kar je bilo zame in za familijo čisto dovolj, da jih bomo še kdaj repetirali … takole:

• 1 cel, nerazrezan niz svinjskih reber (ducat bo ravno prav)
• 1 čebula
• 2 stroka česna
• deci kečepa
• deci sojine omake
• žlica medu
• žlica rjavega sladkorja (najtemnejši, kar jih imaš – muscovado pa take fore)
• žlica dijonske gorčice
• sok polovice limone (ali limete)
• žlička dimljene španske mlete paprike v prahu (pimenton)
• žlička navadne paprike v prahu
• sol, poper, olivc

rebra natri s soljo, poprom in navadno prahasto papriko (ta je – če si bolj na šarf – lahko pikantna, takisto velja za pimenton) …
v ekonom loncu na olivnem olju kakšnih pet minut praži sesekljano čebulo, nato dodaj strt česen in ga praži le toliko, da zadiši (tipo pol minute) … nato v ta nastavek omake prilij še kečap, sojino omako in limonin sok ter dodaj med, sladkor in gorčico ter vse skupaj premešaj in zavri … v manjši piskerček odlij približno polovico te čobodre, v pisker pa deni kos reber – ob obodu/stenah lonca jih postavi pokonci, z mesnato stranjo navzven … rebra prelij s prihranjenim zosom v piskrčku, ekonomlonec zapri in napali do polnega pritiska … rebra naj se kuhajo pol ure, nato pa jih ostavi z ognja in pusti, da pritisk v loncu pade …
rebra nato vzemi ven (izgledala bodo kot bogpomagej, ampak nič bat, to je samo grdiraček faza, kmalu bodo manekenska), z omake pa z veliko žlico poberi povrhu plavajočo maščobo, nje preostanek pa zmelji s faličnim mešalnikom, prelij v manjšo kozico in začni povrevat …
rebra lahko finaliziraš na dva načina – na žaru ali v pečici:
če na žaru, ga segrej na srednje močno hicungo, nanj postavi rebra z mesnato stranjo navzgor, jih premaži z omako  (to jest pretlačen & malo reduciran zos, v katerem so se kuhala) in peci kakšne četrt ure (pri čemer jih tu in tam še prepenzlaj z zosom) … zadnjih pet minut jih obrni, da si nadenejo še zapeljive rjave paralelke …
če boš finaliziral v pečici, pa v njej prižgi le broiler – torej zgornji žar … rebra postavi na rešetko, jih preprenzlaj z zosom in postavi pod žar … med peko kar še nadaljuj s penzalnjem, peci pa toliko časa, da bodo krasno rjava in zapeljivo lepljiva – kot sočna, fejst, lušna punca oz. barbecue) …
rebra nato nareži na individualne komadiče in postrezi s kakšno fajn solato (zelje + naribana zelena + naribano korenje + majoneza + jogurt) in gril kruhom …

muzika – struttin’ with some barbecue si že slišal, zatorej ob koncu sled še en louisov bonus track, tokrat s hudim sketanjem na sredi: louis armstrong & his hot five – hotter than that