bill buford je bil 23 let v novinarsko publicističnem fohu … 8 let je bil urednik literanega kosa ugledne revije the new yorker … leta 1993 je izdal knjigo o angleških fudbalskih hooligansih, medtem pa je tudi rad priklapljal pečico in gorilnike ter pripravljal večerje za svoje frende … na eno takih je uletel tudi njujorški vaški kuharski posebnež, omniprezenten mario batali … ubogega billa je najprej zasmehoval, ker je pečenega piščanca zavil v alu folijo, potem pa je kar sam prevzel kontrolo nad večerom in kuhinjo, začenši s tankimi rezinami lardota, se reče svinjskega špeha, lastnoročno preprariranega iz hrbta 350 kilskega pujsa, ki je zadnjih šest mesecev življenja jedel samo jabolka, smetano in orehe … po več kot 15 izpraznjenih flašah vina, je batali zapametoval, da se kuharije ne da naučiti iz knjig, ampak da nekaj velja samo learning-by-doing, da je torej treba delat v pro kuhinji in pri delu gledati obvladače … bufford se je, tudi zavolj zaužitih koholov, takoj pofočkal za vajenca v batalijevi razvpiti krčmi babbo … najprej je seveda mislil ostati samo par tednov, da dobi malo vpogleda v to, kako reči laufajo behind the scenes in o tem napiše kakšen članek za new yorker … končalo se je z odpovedjo rednega delovnega razmerja in s knjigo, ki opisuje buffordovo dobro leto v babboju (od lupilca in rezalca zelenjave – korenček in zeleno za zelenjavno osnovo je bilo treba cepati na dobesedno milimetrske kocke – do samostojnega kuharja) in nadljevanje izobražvenja, ko ga je obsedenost za novimi znanji za nekaj mesecev peljala v apeninsko selo la poretta, kjer so ga tete učile pedenanja pravih testenin, potem pa še dvakrat (najprej se je učil razkosavati pujsa, potem pa še toskansko religijo, torej kravo) k razvpitemu toskanskemu mesarju dariu cecchiniju, katerega priljubljena aktivnost je gromoglasno recitiranje dantejeve božanke komedije in goreča, včasih že kar agresivna agitacija za vrnitev k pristni toskanski kuhinji … billova pisarija je super berljiva, predvsem bralca razveseljuje z bizarnimi podatki iz zgodovinskih virov (recimo o tem, kako je nek taljanski kuhar v 16. stoletju skuhal kosilo s 1.236 jedmi), sočnimi zapisi o batalijevih blaznečih alkoholno-prehranskih bakanalskih izpadih in urbanimi legendami o svojeglavih, hiper-ego-tripiranih zvezdniških šefih … marco pierre white, angleški zvezdičar je, ko je še kuhal, iz svoje oštarije nagnal vsakega, ki si je zaželel, da bi bil njegov kos mesa well done, če pa si je kdo zaželel ocvrt krompirček, mu ga je pripravil, postregel in zaračunal 500 dolarjev … precej zabavno čtivo, tudi s skašnim uporabnim weird receptom, kot je tisti ultra simplič za nočni brasato: vzameš govejo golen, rdeče vino, sol in mlet črn poper … vse skupaj daš v kastrolo, pokriješ, daš v vročo pečico preden greš zvečer spat in vzameš ven, ko zjutraj vstaneš …

po poštnih peripetijah in nervoznem čakanju se je v petek na vratih le pojavil poštar z izgubljenim amazonskim paketom, v katerem so bile tri plate opasnega miša in tri bukle s tukaj obravnavano tematiko … dve sta bolj memoarskega tipa (kitchen confidential od komandanta newyorške prehranjevalnice les halles je hudo berljiv in zabaven insajderski pogled na pro-kuharsko sceno, s kvantanjem, mumilami, organizacijo poslovanja, podtikanjem ostankov kot monday special in politično nekorektnim zasmehovanjem vegetarijancev vred; še en insiderski zapis, heat billa buforda, pa že čaka v vrsti), tretja pa je makaronarska debeluharca iz naslova … il cucchiaio d’argento je leta 1950 izdala dizajnerska in arhitekturna revija domus, koncept pa je bil tak, da so urednike naterali zbirati domače, lokalne, regionalne, tradiconalne blablablalne recepte po vsej italiji, nakar so jih (recepte, ne urednike) pregledno razvrstili in uredili in natisnili … ter ponatiskovali kot nori … za vsako novo izdajo so recepte rahlo prilagodili sodobnemu načinu življenja, kar je po chefovem mnenju lepši izraz za zmanjševanje količin mašči v recepturah … no in lani, ob 55. obletnici in po tem, ko ima vsaka italjanska familija doma spravljene vsaj tri izvode, je bila srebrna žlica na svitlo dana tudi po angleško, z novimi fotkami in artworkom ter dodatnimi trindvajsetimi meniji razvpitih superstarjev taljanarske kuharije (mario batali & don alfonso inclusive!)… žlica je fajn, recepov je za šest let (cca 2000) in so delno razdeljeni po sorti in podsorti jedi (antipasti, primi …), pri zelenjavi, mesu in ribah pa po pripadajočih vrstah … stvar sicer ni namenjena čistim beginerjem, saj nima nekih osnovnih tutorialov (recimo kako se montirajo ravioli ali narazen vzame riba), ampak za nadaljevalce je super referenčni priročnik, predvsem za poživitev zelenjavne kuharije, saj za vsako vrsto zelenjave pribode vsaj pet različnih receptov … chefovo oko pa je kljub lepotnosti in impozantnosti bukle že ob prvem ogledu obstalo na lastnem dolgem nosu: kje so pa recepti za fokače, čabate, grisine in ostale kruhovine? … ni jih in to bo žlički ostalo neoproščeno … sicer pa bo na polici našla pozicijo blizu laroussa, ki je precej bolj edukativen, širok in informativen, a ga žlička seka pri vsakodnevni uporabnosti … dobro je pri kulinarični bajti imeti oba … pa še ivačiča za povrh, ker v nobeni tako lepo eksplicitno ne piše, kako ugonobiti goloba …