v firbcanju za tujimi vini se chef nadvse rad ustavi pri weindilerskih jodlarjih in tudi na ta način razbija lastne predsodke o severnih sosedih (ki jih sicer nekateri otziji učvrščujejo s svojim vedenjem v krčmah na avstrijsko čeških mejah, pa tudi v vzhodnoslovenskih wienerschnitzel gostinskih postojankah) … wein & co je namreč prav zgledno urejena spletna vinarska štacuna, ponudba vin v srednjem cenovnem razredu je zgledna, opisi vin na sajtu kar držijo (se pravi da niso preveč nahypani), vina ti v dveh dnevih dostavijo tudi pred slovenske duri, ponujajo fletne akcijske oferte, in kar pride prav vsaj enkrat na leto: en primeur bordojce prodajajo tudi na flaše, ne le na kartone … no, chefova metoda kupovanja vin je raziskovalnega tipa in pri tehle štacunarjih dvakrat na leto naroči mešan karton, se pravi šestkrat po dve flaši … po dve pa zato, da eno sproba in potem ve, kaj bo naredil s ta drugo: ali roma v klet na dodatno uležavanje, ali pride na listo priljubljenih (kot recimo genialno češnjast 100% sangiovese solimpia iz posestva panaretta, pa lahkoten, aperitivski in neskončno piten est!est!!est!!! intakonaprej) , ali pa ga nepretenciozno začnemo srebati med južino v četrtek popoldne in ga dokončamo na sredi csi: new york par ur kasneje (kot recimo mulderboschev chardonnay) … od včeraj pa ima zgodba o dveh enakih flašah še en dodaten argument: eno flašo pomerolskega l’enclos haut mazeyres ’98  smo odprli na silvestrovo in združenih nosov ugotovili, da pluta ni zdržala pritiska časa ter omenjeno steklenico izločili iz prometa … njen par, ki je do včeraj ostal v kleti, pa je preživel in  je čisto simpatičen, zemeljski merlotovec – torej prava reč za žrebičkov zrezek na rukolini stelji …

objavljeno v poletu, 21. 12. 06

Ali dela Aleš Kristančič najboljša slovenska vina? Po mojem ne. Zna pa o njih pripovedovati zgodbe – najboljše vinske zgodbe daleč naokrog.

Predgovor
Podpisani goji že načelno in apriorno skepso do stvari, pojavov, stvaritev in okusov, za katere velja obči – napisani ali nenapisani – konsenz, da so najboljše, najlepše in sploh nekaj naj. V Sloveniji ta »naj« kanon že kar nekaj časa velja za vina Movia. Veliko Belo in Veliko rdeče pogosto nastopata kot vrh slovenskega vinarstva. Njun stvaritelj, Aleš Kristančič, je posledično prvi obraz slovenskega vinogradnišva in vinarstva. Movia je velika preko meje, celo preko velike luže – in to ni kar tako, kajne.

foto: marijan močivnik, revija vino

Ker si podpisani že ducat let reže kruh in nataka vino, ki ga zasluži z marketingom, je do takih medijsko podprtih resnic precej skeptičen. In verjetno tudi za to Movia ni imela šans, da se uvrsti na mojo Top 10 lestvico slovenskih vinarjev. Ste opazili preteklik? Zgodilo se je neke novembrske sobote … Nadaljujte z branjem→

oči, kam greš?
grem na eno zabavo, k ma en  moj prjatu rojstni dan.
a greš z berlingotom?
ne, s taxijem.
zakaj pa ne z berlingotom?
ja, ker je nevarno … ker če piješ pivo je potem nevarno vozit avto …
a se lohk razlije?
kdo?
ja pivo, ne?
ja, res se lahko razlije … 🙂

princ charles tudi zavoljo svojih tomažoterčkastih ušes mogoče res ni najlepši dedec na svetu in prav verjetno je tudi, da nikoli ne bo kraljeval zduženemu kraljestvu, toda med njegovima uhljema se menda skriva omembe vreden slikarski talent … to, da klapouhec rad riše je med rednimi bralci žoltih tiskovin že znano dejstvo, novo pa je, da se njegovo delo lahko primerja s slikarijami, ki so jih ustvarili picasso, miro, dali, kandinsky, warhol in drugi art majstri … karlov akvarel s pinijami, ki jih je aslikal na cap d’antibes bo namreč krasil ravno te dni izdani mouton rotschild letnika 2004 … rotschildarji namreč že od leta 1945 naprej na zgornji del svojih etiket natisnejo delo kakšnega finega umetnika … resnici na ljubo je treba omeniti še to, da so izboru zadnjega umetnika poleg umetniških botrovali tudi idejnopolitični vzgibi, saj je leta 2004 minilo 100 let od entente cordiale, serije podpisov cele serije dokumentov o prijateljstvu in sodelovanju med francozi in angleži … boca s karlovim akvarelom menda košta okrog 120 evrjev … chef bi sicer v kleti najraje imel tistega s kandinskim iz leta 1971 ali pa onega brcajočega savignacovega ovna iz leta 1999 … cheers!

sejm je kakopak slovenski festival vin, živahnost pa je vsaj v petek skorajda že spominjala na kakšen japonski metro v rush uri, pa tudi sekali smo ga tako, kot veleva japonska tradicija) … kdor je uletel ob 17.10, se pravi minuto za chefom, je ostal brez obešalnika v garderobi, ampak na srečo kozarcev in vin ni zmanjkalo … festival vin v hotelu slon izgleda tako, da je celo prvo nadstopje promenada, pri kateri so na obeh straneh mize, za njimi so vinarji (ali njih hčerke, nečaki …), pred njimi pa v povprečju po štirje vzorci vin, ki jih dajejo na pokušino (oton reya, briški odbitek in dobitnik festivalske nagrade za vzhajajočo zvezdo, je sicer imel le dve flaši: chardonnay, ki mu pravi dezerter in merlot, ki je prava aromatska bomba) … med njimi kruza nepregledna množica obiskovalcev in vonja, sreba, opazuje, debatira in tu in tam pihne v alkotest … za kakšno mirno degustiranje in poglobljeno analizo vzorcev ni niti dovolj časa niti prostora in skrajni čas je, da se celotna procesija preseli v kakšen večji prostor (zgornje & spodnje preddverje cd?) … tudi sicer so organizatorji (čeprav se jim reče infos) bolj skopi z informacijami – napišejo sicer, kdo je predsednik strokovne komisije, ne pa kdo so člani in kako ocenjujejo, pri rezultatih pa izvemo zmagovalne tri, ne pa tudi tega, v kakšni konkurenci so zmagali … ah, ta slovenska skrivnostnost … sicer je pa luštno, kako pa naj bo, če je na mizah več kot 300 flaš večinoma dobrega vina … chefu so bili od belih jako všečni admund, guerilina bela zvrst in čurinov ledeni šipon 04 … pri rdečkarjih pa merlot otona reye, duet edija simčiča in lisjakov merlot, ki sploh ni bil uradno prijavljen in ga je gospod, v skladu s svojim priimkom točil mimo vednosti organizatorjev … pa zato ni bil nič slabši …

ker ste verjetno v skladu z dinamiko sodobnega časa zelo organizirane osebe z jasno definiranimi urniki za kar nekaj dni vnaprej, se zdi chefu primerno, da vas opozori na ljubek dogodek, ki bo v četrte, petek in soboto popoldne potekal v hotelu slon … na slovenskem festivalu vin je ponavadi veselo, ampak to sploh še ni vse, saj je ponavadi tudi pametno in informativno, predvsem kakšne vodene degustacije z modrimi očanci na čelu … za letos priporočam četrkovo degustiranje desetih najbolje ocenjenih vin festivala, skorajda obveznica je petkov večerni klepet s tonijem gomiščkom, ki bo predstavljal visokooktanske napitke, beri vina s 14+ posto alkohola, v soboto pa bi se težko odločil med pametovanjem o razliki med vonjem in aromo vina ter spoznavanjem manj znanih sort in vin … če si bolj samostojni raziskovalec in ocenjevalec pa pojdi v slona kar tako, plačaj vstopnico, vzemi kozarec in začni pohod med več kot 300 vini, ki bodo na voljo za degustacijo …

chef bo mogoče izpadel kot tradicionalistični zapetež in konzervativec hude sorte, saj kani že tretjič v relativno kratkem času zmajevati z glavo nad nekaterimi pakirniškimi domislicami stroškorezalnih vinskih podjetnikov … in ob kaj se, po silikonih in plehu kanim obregniti danes? … tako je, po tem, ko smo se že navadili na uplastičene vode in brezalkohole ter po glomaznih in ubibože grdih dvolitrskih platičnih flašah, v katere so na balkanu množično začeli polniti pivo, je te dni uho zastriglo ob vestički, da se je na trgu pojavilo tudi vino v plastičnih flašah … zaenkrat sicer samo v kanadski provinci ontario, ki je v želji po zmanjšanju uporabe stekla nakurila avstralski fosters, da je wolf blass, ena od vinarij v njegovi lasti, dve svoji vini začela polniti in prodajati v plastični embalaži … menda da je uporaba pet embalaže v primerjavi s steklom oh in sploh ekološka, pa tudi precej cenješa … in mi smo mislili, da so si vis idoli delali norca, kadar so peli tisto svojo poskočnico ja, ja imam plastično odelo i plastična je moja hrana, možda sam plastičan i ja … plastika, plastika, plastika, plastika!