1.10. – prva desetka

ko smo letos izvedli reprizo prvega obletniškega kruhovinskega žrebanja se je grega, ki se ga je dotaknil prst usode kaj hitro pofočkal, v emajl napišoč tale niz besed: Erm – lihkar sm pogledu tazadn poust na kruhinvinu in Napo, jebenti, a si ti (sepraw tvoj tamaw) to mene izžrebal slučajno?! … in ker mu nisem mogel odgovoriti drugače kot pritrdilno, sva se okvirno domenila, da se konkretneje domeniva enkrat po poljetju, ko bo več miru v eni in drugi hiši … in nato je prišel šolski september, ž njim pa prvo resnejše usklajevanje termina, ki je pukim slučajem izvedlo še kar ženijalen konceptualni manever: da smo prvega desetega praznovali prvo desetko kruha pa vina! … in kakšen je to bil žur! … ob prihodu povabljencev smo se namreč še hihitali, češ, kako pa zgodi, da človek u skaručni presedi osem ur in da to je pa res velik, ane … nu, potem smo ob pogledu na točen čas ob razhodu naše zabavke opazili, da bi morali samo še ene dve urci potegnt, pa bi bili desetletko praznovali deset ur! (kar gre jemati kot dokaz dvojega: da je bila druščina super fajn in da smo vsi štirje udeleženi z demonstriranim partyanimalizmom suvereno pokazali sredinec enotnim matičnim številkam občana: koji če ti kurac emšo!) …
v kruhovinski kuhinji smo v meni za celebracijo desetletke vpregli številna v minuli dekadi napaberkovana pradavna, klasična in modernistična znanja: smo po vikinško (in z ginom, rdečo peso in hrenom) marinirali lososa in v portovcu ter sladkih začimbah gosja jetra, hladno (v češnjevem dimu) rauhali (in nato na putru dušili) por, renderirali ocvirke, mesili (rženi danski in pšenični polnozrnati) kruh z divjim, belega maslenega pa z navadnim kvasom, fermentirali (in odcejali) jogurt, stepali (in počasi pekli) mega-meringo, kuhali jajce na 64 stopinjah celzija, iz albuminske skute in rumenjakov rolali njoke, na hitri in hrustlavo cvrli zelišča, počasi in nežno rjavili maslo, podkožno polnili (in pekli) piščanca, tlačili in rahljali pire, stepali majonezo, rezali špeh in salamo, lomili tri zidaričeve sire, odpirali kozarčke figove marmelade, trebili tri sorte jagodičevja …in  vse skupaj smo nekako spakirali v šest, z lagodnim kramljanjem in srebanjem iz kozarcev pospreljenih, odsekov … in to tako intenzivno, da je gazda bloga utegnil škljocniti le dva pix-ot-it-didn’t-happen posnetka … na prvem je gravlaksirani losos z rožnatim venčkom (in pod njim v senci remulada in rugbrød:

_1520110

na drugem pa torta pavlova:

p1520112

s katero se je prehransko žur končal, družabno pa štartal v svojo naj fazo … in recimo da se je s to točko končala prva desetletka in začela nova (naj?) faza! … hvala za pozornost vsem, še posebej pa v živo pričujočima gostoma! še kdaj!

dk@home: rugbrod

ker se mi je že gori na danskem zdelo, da naše družinske  simpatije do temne ržene baze za smørrebrød ne bodo kratkega veka in da bo treba tle reč naštudirati tudi v domači pekarni, sem se že v pekarni clausa meyerja opremil z ječmenovim sladnim sirupom, brez katerega tele reč ni čisto prava … menil sem namreč, da ga je v domovini težko dobiti, pa se je nato izkazalo, da ga držijo vsaj v e.leclercu, mogoče pa še kje … tale kruh nima veliko veze z običajno kruhopeko, ki sem je navajen, zatorej je trajalo kar nekaj časa in ene dva ali štiri napol poneserečene pekovske poskuse, po katerih je vendarle iz pečice prišel kruh, kot sem si ga zamislil:

rugbrotmoji temeljni kaprici sta bili bili dve: da bo kruh narejen iz divjega štarterja, da bo brez pšenične moke (torej 100% iz polnozrnate ržene moke) … ajdova kaša je moj dodatek v klasično recepturo, ki poleg lanenih, sončničnih (in bučnih) semen predvideva uporabo zdrobljene rži … te pa pri nas res nisem našel in ko sem v predzadnjo verzijo vmešal namočena cela ržena semena, se ta v 24 urah namakanja in nato med peko niso dovolj zmehčala, da ne bi škrtala pod zobmi, se mi je posvetilo, da je ajdova kaša – ker so njena zrna manjša – možna rešitev … in je res bila, pa še k okusu malo pripomore … takole torej delam 100% rženi danski kruh iz kislega testa z ajdovo kašo in semeni:

prvi dan:

  • 1 žlica aktiviranega štarterja (to je naš rastko, recimo)
  • 100 g vode
  • 100 g ržene moke
  • 200 g ajdove kaše
  • 200 g vode

drugi dan:

  • roba iz prvega dneva
  • 300 g ržene moke
  • 300 g mlačne vode
  • 100 g mešanih semen (lan, sončnice, buče)
  • 20 g soli
  • 20 g ječmenova sladnega sirupa

tole je podvig za ljubitelje planiranja – saj ne, da je kaj veliko dela, ampak treba se je pa vsaj približno odločit, kdaj boš tale kruh pekel, potem pa malo prištevaš in odštevaš ure … se pravi: kruh se peče uro in tričetrt, nato pa še eno uro ždi v ugasnjeni pečici, preden pa gre v pečico, vzhaja med tri in štiri ure … torej je na dan peke treba biti med šest in sedem ur nekje v relativni bližini tegale danca; meni se najbolj obnese, da se zadnja faza dogaja, ko pridem iz šihta, se pravi, da reč zamesim okoli petih, jo dam v peč okrog osmih/devetih in jo ven vzamem med enajsto in polnočno … prvo fazo pa začnem prejšnje popoldne večer:
v posodo dam žlico štarterja, prilijem vodo, prisujem  moko in vse dobro premešam ter čez noč postavim v hladilnik (domnevam, da bo pozimi tako, da reč ne bo šla v hladilnik, ampak bo do naslednjega dne mirno ždela na pultu; ampak ker se je do zdaj poletje indijančilo, je tale kvasni nastavek prehitro zašopal in postal prekisel, zatorej je bil čez noč v hladilniku), zjutraj pa ga prestavim na pult … ajdovo kašo sperem in ji zalijem z vodo ter postavim v hladilnik … in potem gremo spat …
naslednje popoldne sestavim multipraktik ter z oljem premažem pravokoten model za biskvit (prostornina 1.8 l) … v posodo multipaktika nalijem mlačno vodo, dodam kvasni nastavek in pripalim najmanjšo brzino … nato v mešanico kar med laufanjem mašine dodam namočeno ajdovo kašo (z prostalo vodo pri dnu vred), semena, sol, ječmenov sladni sirup ter preostalo moko … mašini dam kakšne četrt ure, da vse dobro premesi in pregnete …
pocasto zmes (v tej fazi reč ne izgleda niti obetavno niti apetitlih) pretočim/prestavim/predenem v namaščen model in površino po vrhu zgladim z vlažno silikonsko lopatko … čez model napnem naoljeno folijo za živila in čakam tri ali štiri ure, da stvar zraste malo čez rob modla, nakar jo postavim v na 170 stopinj segreto pečico, kjer ostane uro in 40 minut, v prvih petnajstih minutah pa v pečiso parkrat špricnem malo vode … ko je čas peke mimo, pečico izklopim, kruh zvrnem iz modla in ga vrnem nazaj v pečico  … v ohlajajoči pečici odždi še eno urco, nato pa na rešetki počaka do jutra, ko se go lotim z nožem za kruh … ouje!

za soundtrack bi se skoraj spodobilo dati kaj vsaj malo danskega …recimo, da se mi je zdelo dovolj, da je danec (recimo lars ulrich) za bobni … ker ko je tale kruh pečen in ugotoviš, da je omajgad dober, potem nothing else matters – metallica

medtem ko …

medtem ko napotnik dofrizirava recept za rugbrod tako, da bo zadostil njegovim zajebanim konceptualističnim kriterijem (sourdough (brez pekovskega kvasa), 100% polnozrnata ržena moka, brez pšenice; enakomerno razporejene luknjice, hrustljava (a ne trda) semena in podobne kaprice) priobčuje posnetek smørrebrødske pojedine, ki sta si jo bila z žensko njegovega življenja uprizorila pod vtisom avgustovskega bivanja na severnih obzorjih … obloge so bile nanizane na rugbrod 2.1, katerega hiba je bila, da se je na spodnjem delu delno zašpehal, torej, da ni lepo vzhodil, ampak se je po peki nekako posedel ino zlimal vkup – česar pa se na fotki ne vidi, zatorej jo lahko kot fazo v iskanju perfekcije vendarle jaz objavim, vi pa gledate … kar se pa oblog tiče – evo, takole sva zakreativizirala:

smorebrodskigledajoč z desne proti levi so bili z nami navzoči:

  • severnjak: putr, pečena oranžna pesa, grahov pire, pečeno rumeno/oranžno/viola korenje
  • los os: gravlax z ginom, hrenom in rdečo peso, kumara, rabarbara, raevesauce, drobnjak
  • mediteranc: krema iz pečenega melancana, na žaru pečeni rumeni in navadni paradajzi, bazilika, pinjole, olivc
  • tatarc: maslo, sesekljana govedina (+ sol, poper, dijonska gorčica, slanik, šalotka), kapucinkin list, kapra, janežev gomolj, rumenjak
  • dimsi: putr, hladno dimljene sardele (domač rauher!!!), marinirana šalotka, koprc
  • fisk-frik: osličeve polpete, remulada, korenje, koromač
  • beri berry: odcejen jogurt, kisla smetana, borovnice, maline robidnice

v glažih je bil to-ølov fuck art this is architecture, ura pa je zraven zato, ker smo ime pira priložnostno spremenili v v fuck time this is birthday party …

in kaj smo ugotovili? nič drugega, kot to, kar je na lorijevem gumenjaku v komiži že leta 2000 non stop ponavljal kanadski soldat jeremy watts: life is good! oh, yeah – sure it is, sure it is! … ti pa si lahko rečeš: samo še na napotnikov recpet za rugbrod počakam, potem pa bom takšne smørrebrøde imel/delal tudi jaz!

domača re-kreacija: c. meyer

prva jesenska številka revije dolce vita že zavzema police trafik in pump, naročniki so jo po mojem že prebrali podolgem in počez (special je tokrat dolenjsko-belokranjski, v fudbal becirku se piše o fudbalerkah, od kultnih plat pa se v zobe daje dolgcajt od pankrtov), tudi napotnikov prispevek, ki je – pa kako da ne – ekstension danskih impresij … o clausu meyerju besedičim, ti pa – upam – čitaš:

Ustvarjalec priložnosti.

Ko danes pomislimo na nordijsko kuhinjo, se nam pred očmi prikaže Rene Redzepi, ki nekaj nabira na vetrovni danski obali, ali Magnus Nilsson, ki na severu Švedske žaga v žerjavici pečeno losovo stegnenico ali pa Björn Frantzén, ki izpred gosta v pečico ravno odnaša vzhajano štručko kruha. Ampak če ne bi bilo Clausa Meyerja, verjetno še vedno nihče ne bi niti pomislil na nordijsko kuhinjo.  

Da diskurz o deljenju zaslug za novo nordijsko kuhinjo prebirate v slovenski tiskovini, je na nek način kar pričakovano – kot narod smo pač specialisti za nikoli končane debate o zaslugah in z njimi povezanih moralnih in materialnih privilegijih. A brez skrbi, tole pisanje se ne bo prav dolgo ukvarjalo s preštevanjem naših in vaših v Blatnem dolu, temveč se bomo kar hitro prestavili tako v prostoru, kot v času: gremo na Dansko, v konec šestdesetih in začetek sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Kraljevina, ki je kar nekaj stoletij živela v ostri protestanstski askezi, je takrat začela doživljati prve resnejše hedonistične vseke v strogo konzervativno moralo. Zaskvotane kasarne v Christianshavnu so hipiji leta 1971 razglasili za svobodno območje Christiania, v drugi polovici šestdesetih pa je zaradi liberalizacije cenzorske zakonodaje Danska začela tlakovati pot bumu erotične filmske produkcije, v čemer se ji je v zgodnjih sedemdesetih s polno silo pridružila še Švedska.

V tem času je tri vogale danskih hiš podpirala prva generacija žensk, ki je hodila v službo in ki ji je stoletna tradicija tega, da je uživanje (tudi v hrani) greh, prišla prav v funkcionalističnem razmišljanju o organizaciji družinske prehrane. Idealna danska večerja tistega časa je bila skuhana, postrežena, zaužita in krožniki pospravljeni v pol ure, glavni junaki pa so bili zamrznjene ribje palčke ali mesne kroglice iz konzerve, krompirjev pire iz vrečke in predkuhana in dolga leta nazaj v kakšnem pocenskem sovjetskem obratu zamrznjena zelenjava. Tegale si nisem sam izmislil, o tem veliko govori Claus Meyer, leta 1963 rojeni danski kuhar, pisec, mislec in podjetnik, ki obdobje svojega otroštva in mladosti ocenjuje kot najbolj otožna, prazna in depresivna desetletja v danski gastronomiji. Koncept bom nekaj dobrega skuhal(a), pa se bomo vsi skupaj zbrali in se imeli fino fajn sploh ni obstajal. Obstajal ni niti koncept bom nekaj zdravega pripravil(a), da bodo otroci zdravi in močni.  Kuhalo in jedlo se je samo zato, da se je (pre)živelo. Claus Mayer se spominja svoje gastronomske epifanije, ko ga je po gimnaziji življenjska pot po nekaj tednih dela kot au-pair v Parizu pripeljala do neke pekovske familije v Gaskonji. Ne samo, da so tu stvari imele okus, da je bilo različnih stvari na mizi veliko, da je bilo za mizo veliko ljudi in smeha in pogovorov; da se je sproščeno, dinamično in polno življenje ne le njegove gostiteljske družine, ampak vseh, ki jih je v Franciji spoznal, praktično vrtelo okoli mize.

Eno leto v Franciji je bilo dovolj, da je Claus Meyer spoznal, kaj je njegovo življenjsko poslanstvo in naloga: izboljšati žalostno stanje gastromske kulture v danskih domačih in gostinskih kuhinjah. Karizme, energije in idej mu ni manjkalo, zadeve pa se je lotil na večih koncih: koncipiral in vodil je številne televizijske kuharske oddaje, pisal časopisne članke in kuharske knjige ter ustanovil kuharsko šolo s tečaji v razponu od učenja razbijanja jajc pri popolnih začetnikih do svetovanja profesionalnim pogonom, pri čemer ne gre spregledati tudi socialnih projektov, kot je bila brezplačna profi kuharska šola za zapornike. V tem času je učil kuhati predvsem klasične jedi, izhajajoče iz francoske podeželske tradicije; malo je bilo tudi Italije, vse skupaj pa je seveda potekalo na zelo osnovnem nivoju. V poznih devetdesetih ga je produkcija ene od televizijskih serij odpeljala v San Sebastian v Baskijo. To je bilo njegovo drugo veliko razodetje: še bolj kot fascinacija nad Juanom Marijem Arzakom in Pedrom Subijamo ga je navdušila prežetost mesta in pokrajine s kulinariko: txokoti (gastronomski klubi), številni pintxos bari (in njih raznolikost), povezanost vrhunskih chefov z dobavitelji in preprostimi ljudmi in s fascinantno močjo brisanja meja med družbenimi razredi, ki je kulinarika nikjer ne demonstrira tako suvereno in ultimativno kot v Baskiji. Spoznal je tudi, da je bila ljudska kulinarika sicer osnova, da pa je za prodorom visoke španske gastronomije stala skupina ambicioznih kuharjev, ki je leta 1978 spisala manifest, s katerim je naznanila, da bodo vsi skupaj delali za en cilj – da bo španska kulinarika nekoč ponosno stala ob boku francoske in italijanske kot globalen vir navdiha.

Španski manifest se je v navdihovanju Clausa Meyerja združil s še enim dokumentom s tem imenom – Manifest Dogme 95, ki sta ga sestavila danska režiserja Lars von Trier in Thomas Vinterberg in ki je popolnoma spremenil način filmske produkcije in naracije ter s klasičnimi stvaritvami, kot sta filma Festen (Praznovanje) in Idioterne (Idioti) dansko filmsko umetnost postavila na vodilno mesto inovativne filmarije in postavila merilo in vzor za številne režiserje po vsem svetu. Claus Meyer je čutil, da mora nekaj takega storiti tudi on – da je čas, da ne le Dance, ampak celo nordijsko regijo okorajži, da začne inspirativne sledove puščati tudi na polju, na katerem se sami sebi – svetu pa tudi – zdijo popolnoma nekompetentni: gastronomiji.

Osrednji del kariere Clausa Mayerja je kulinarično razgledanemu bralstvu Dolce Vite dovolj dobro znan, da ga na tem mestu ni treba na široko razlagati. Dovolj je da zapišemo ključne točke: z Renejem Redzepijem sestavita manifest Nove nordijske kuhinje (ki ga podpiše 12 uglednih chefov iz regije); z istim mladeničem, takrat starim 24 let, odpre restavracijo Noma, ki ji le nekaj let zatem podelijo naziv najboljše restavracije na svetu (in to večkrat), s čimer se fokus globalnega gastronomskega interesa obrne proti severu in nordijski kuharji postanejo hip in hit. Danska in sever Evrope nasploh začneta vreti od gastronomske renesanse – odpirajo se vedno nove restavracije, bistroji, pražarne, kavarne, pekarne, tržnice in vinski bari; ocenjujejo, da se je samo v danski prestolnici v zadnjih desetih letih odprlo več kot 10.000 novih delovnih mest v gostinstvu.

Kar nekaj teh je odprl Claus Meyer: veriga pekarn in bistrojev sta bila začetek, jazz klub in restavracija Studio v impozantni zgradbi, kjer je bil nekdaj sedež danske carinske uprave je ena zadnjih, pred kratkim je prejela Michelinovo zvezdico. Meyerjeve in Redzepijeve poti so se nekoliko razšle; prvi ni več večinski lastnik Nome, saj sta oba začutila, da Redzepijeva ustvarjalnost potrebuje več svobode tudi v smislu organizacija in vodenja restavracije. Je pa Meyer poln idej, ki jih tudi realizira. Po vzoru Nome – in po etičnih principih svojega manifesta – je v gastronomsko popolnoma nerazviti, najrevnejši južnoameriški državi, Boliviji zagnal projekt restavracije Gustu, ki se že vzpenja po San Pelegrinovi lojtri in ki je rezultat večletnega dela z depriviliganimi mladeniči in mladenkami, ki jih je Meyer izšolal in jim nato tudi zagotovil službe.

Te so zelo oblegane tudi v najnovejšem in najbolj spektakularnem Meyerjevem kulinarično-podjetniškem projektu: novo-nordijskem kompleksu z 200 sedežno restavracijo, bistrojem, pekarno in trgovino, ki ga je odprl na Grand Central Stationu v New Yorku in v katerega je vložil več kot 20 milijonov dolarjev. Paralelno pa tudi v New Yorku teče popolnoma drugačen, socialen Meyerjev projekt: brezplačno kulinarično profi-šolanje, v katerega se lahko vključuje mladina iz Brownsvillea – najrevnejšega, najmanj izobraženega in enega najbolj nevarnih delov Brooklyna. Kdo ve, če se ne bo tudi tu izšolal kakšen naslednji globalni kuharski trendsetter. In prav zaradi tega, ker praktično vse svoje življenje dela tako, da omogoča rast in razvoj drugih ljudi, da ustvarja pogoje za ustvarjalnost tam, kjer se zdi uspeh najmanj možen in verjeten, je Claus Meyer ena največjih osebnosti v svetu sodobne gastronomije.

 

Telečja jetra s čebulno-jabolčno marmelado

V svojih recepturah – v danščini se Meyerjeve izdaje merijo že v desetinah, v angleščini se pojavljajo zadnje čase – je Claus Meyer usmerjen predvsem k domačemu kuharju, pri čemer pa se drži osnvnih postulatov svojega novo-nordijskega manifesta. Domače kuharje spodbuja k sledenju letnočasnim sezonam, uporabi lokalnih – če se le da čimbolj naravno pridelanih – sestavin, pri ribah opozarja na trajnostno ozaveščenost, predvsem pa je zanimivo, da poziva tudi k zmernosti – da nakupujmo in kuhajmo toliko hrane, kot je bomo zmogli pojesti in da se naučimo tudi, kako porabiti ostanke. Nič ne sme iti v nič, kajne? Podpiramo in pozdravljamo. Tokrat s sezonsko jesensko rečjo, ki jo mimogrede ušpičiš en dan po šihtu.

meyer-recept.jpg

sestavine za štiri novo nordijce:

  • 600 g telečjih jeter
  • 3 čebule
  • 2 jabolki
  • 50 g masla
  • tri vejice timijana
  • šilce dobrega jabolčnega kisa
  • sol, poper
  • moka
  • sončnično ali repično olje

postopek:

Tričetrt predpisane količine masla deni v kozico, dodaj drobno nasekljano čebulo, s stebelc osmukane lističe timijana, malo soli in popra, nato pa vse skupaj pristavi na srednje močan ogenj. Mešaj.

Medtem ko se čebula praži, pripravi jabolka: razčetveri jih, odstrani peščišča, nato pa jih nareži na prbližno 1 x 1 x 1 cm kocke.

Ko čebula začne postajati rjava, dodaj jabolka, vse dobro premešaj in praži nekaj minut. Zalij s kisom in kuhaj, dokler se jabolka malo ne zmehčajo, a so še vedno hrustljava pod zobom.

S pripravljanjem jeter počakaj, dokler tale jabolčno-čebulna marmeladka ni pripravljena – končana so namreč en-to-tre. Jetra nareži na približno dva centimetre debele rezine. Osuši jih s papirnato brisačko. V globok krožnik nasuj malo moke in vanjo pomoči rezine jeter. Odvečno moko otresi. V ponvi na močnem ognju segrej preostalo maslo in brizg ali dva olja. Ko se maščoba segreje, vanjo deni jetra. Peci jih po minuto na vsaki strani; šele, ko jih obrneš, jih posoli in popopraj.

Jetra postrezi z jabolčno-čebulno zmesjo in kosom danskega rženega kruha. Do zaključka redakcije avtorju – kljub trem poskusom – še ni uspelo pripraviti dovolj dobrega danskega rženca, da bi recept delil z bralstvom. Spremljajte njegov blog http://www.kruhinvino.com, kjer se bo recept pojavil takoj, ko bo doteran v nulo. Hvala za razumevanje.

dk: noma

vrhunec danskega kulinaričnega potepanja je bil – jasna stvar – obisk restavracije noma, ki je pravzaprav zanetila severnjaško kulinarično revolucijo in iz københavna, danske in cele nordijske regije naredila gasdtro destinacijo broj jedan … za prezentacijo tega, kar se je v nomi jedlo avgusta, sta kruh pa vin sklenila kar en komentirani video posnetek sestavit – pa ako si pri volji in cajtu, kar stisni play tu spodaj:

sicer pa je tu še obljubljeni link na recenzijo restavracije, ki sem jo napisal za rubriko konzum v mladini: http://www.mladina.si/176046/kulski-novi-svet/ … zapisov o danski pa še ni čisto konec, zatorej bliv hos os for at fortsætte oz. ostanite z nami še naprej🙂

dk: restauranter

danci sicer več jedo doma, kot zunaj – eden od razlogov je zagotovo cena, saj se cene južine, ali večerje, še posebej, ako sta pospremljeni s flašo vina, hitro zasučejo v smeri petdesetih evrov … je pa res, da se navade spreminjajo – odkar je pred nekaj več kot desetimi leti redzepijeva noma resno poharala po globalni kuharski interesni sferi, se je samo v københavnu odprlo več kot 10.000 novih delovnih mest v gostinstvu … ki seveda niso namenjena samo novo-nordijskim kuharskim romarjem, ampak tudi domačinom … glavna napotnikova gostinska postojanka je bila – o-o-kakva-sreća – že gori omenjena noma, o kateri se obeta poseben, bogato ilustriran zapis na kruhu in vinu; a mimo doživetja v (trenutno) kao peti najboljši restavraciji na svetu smo v kraljevini ujagali kar nekaj prav nič gnilih oštarijskih doživetij …
v hans-christian-andersenovem odenseju, smo recimo v trendovski tapas-like prehranjevalnici snik snak  nabasali na zanimivo vajo v slogu nam tako dragih ocvirkov:

dk-birtije1

danski princip namesto rezanja sala na bolj ali manj velike kocke implementira rezanje na rezine, ki nato s termično obdelavo mutirajo v nekakšne dolge, hrustljave in omnomnom dobre ocvirke (kot se pač spodobi  za veliko svinjerejsko nacijo) … silno simpatičen je bil tudi krožnik hladnih prigrizkov, ki sta ga ata in mama praznila v stajliš restavraciji stare pivovarne bie’s bryghus v hobrotu:

dk-birtije2

medtem ko sta deca napadala hamburger, ob katerem bi zavolj sira in melancanov in hrsk-hrsk slanine medlel še tako zakrknjen hipster in krasne, bolj gospodičenske fiskefrikadelerje z remulado … tastara medtem opozarjata, da poleg krasnega hladnega rožnatega stejka in v ribji file zavitih špargljev ne spreglej superduper z ječmenovim sladnim sirupom obarvanega kruhovja v ozadju …
fino je bilo tudi ob približevanju københavenskim krčmam … v hudem nacionalnem akvariju den bla planet imajo tudi fajn bistro, ki ga fura grupacija clausa meyerya (več o njem v novi številki revije dolce vita, ki je tik pred izidom) in v katerem sem urno pospravil tele kozice z avokadovim pirejem, krompirjevo solato, redkvicami in šavjem … in hudim rugbrodom! (update: napotnik je že blizu optimalne domače verzije, stay tuned):

dk-birtije3

tudi na ulici zna bit hec (in to cenovno zelo ugoden hec) … s polcilindri pokriti  in v črne srajce in firtohe odeti pobje iz tradicionalne, bio-eko, artisanal in sploh fajn mesarije slagteren ved kultorvet na trgu pred mesnico postavijo žar, na njem cimprajo sočne kose govedine, ki jo nato režejo na koščke in v škatlici postrežejo s krompirjevo solato in to le za kakšen cent več, kot za 6 evrov, kar je tam gori res bagatela:

dk-birtije4

v iskanju cenovno ugodnih, a zanimih obedovalniških opcij kruh in vino morebitnim v cph namenjene bralce seznanjat s projektom madklubben, ki združuje restavracije, ki so zavezale prav k temu – ponujanju zanimivih jedi po dostopnih cenah … v enem od placev, madklubben bistro de luxe, sta kruh pa vin glupemu imenu navkljub jedla silno dobro in zanimivi košto – ob hudem, zanimivo začinjenem tatarcu, super fino kapesanti in popečeno glavo solate s školjkami v kremni omaki je tutulo najboljšega skinilo hrustljavo in sočno piščančje bedro s koruzo in lisičkami in nad-dobro omako… simpl, ma vrhunsko!

dk-birtije6

to velja še za en zelo kulerski in zdaj že dodobra razvpit (večerne rezervacije skoraj nujne) plac, ki sodi pod patronat bivšega glavnega kuharja v nomi, siciljansko danskega christiana puglisija … manfreds je polkletni plac, (ki se je napotniku takoj priljubil zato, ker so na zvočnike ravno prav na glas dajali plato gangstarrjev hard to earn), v katerem je ena glavna reč zgolj z organskimi, oranžnimi, eko in podobnimi pridevniki opremljenih vin opremljena vinska karta (radikon, dario prinčič in  damijan podveršič inkluziv), druga pa zalogaji hrane, ki so pretežno vegetarijanski – ampak ne si zdej predstavljat nekih za silo scimpranih talarjev brez mesa; manfredsovke so namreč okusne, zanimive, duhovite, natančno skuhane kreacije (okej, stročji fižol bi lahko kar orng bolj skuhali), med katerimi pa ima svoje posebno mesto spet tatarski … ki je, to je zdaj jasno tudi že tebi, trenutno kar benchmark, po katere se primerjajo københavnske restavracije … skupaj s fajnim sourdoughom in rokenrolerskim vinom babbasa dervieuxa, ki je – to smo se naučili na licu mesta – nekakšna legenda spontanih fermentalcev in vinskih naturalistov, je na sd kartico ostal ujet takole:

dk-birtije5

fajn je bilo … in v bistvu je fajn tudi takole počasi spomine pisat … se ti zdi, da vse vkup dlje traja …🙂

 

dk: øl

hja, počasni smo s tole spominsko dansko knjigo, ampak jo bomo že nekako spravili skupaj, če ne drugače s pomočjo požirka ali dveh tam gori zvarjenega ječmenovo hmeljnega zvarka … danci so seveda kar resna pivovarska nacija in to tako na volumskem, kot na kakovostnem spektru posla … na volumskem je tu seveda skupina carlsberg, ki z nekaj več kot 45.000 zaposlenimi po vsem svetu zaseda globalno 4. mesto med pivovarskimi konglomerati; na velikost so se navadili že leta 1970, ko sta se združili z drugo največjo dansko pivovarno tuborg, združena firma pa je bila takrat največji izvoznik piva na svetu, v izvozu kompletnega danskega gospodarstva pa je skupina imela večinski delež … dandanes so v naši bližini na hrvaškem, kjer so lastniki panonske pivovarne in v srbiji, kjer je njihov lav … na drugi, recimo ji kreativni ali pač craftovski strani danskega pivovarstva je nedvomno ime mikkeller; pred desetimi leti sta ga iz svojih imen in priimkov sestavila gimnazijski prfoks mikkel borg bjergsø in novinar kristian klarup keller … poba sta poharala s konceptom kukavičjega ali ciganskega brewanja, kar pomeni, da nista imela svoje pivovarna,  ampak sta pirčke varila po drugih pivovarnah … no, dvojina varila velja samo za prvo leto, saj je keller leta 2007 varjenje opustil in se posvetil svoji novinarski karieri; bjergsø pa je seveda haral naprej in postal ena od ikon globalnega brbotanja crafotvske scene – če se kdo ima za beer geeka in ne zna nič kaj povedat o mikkelerju ali o katerem izmed več kot 800 različnih piv, ki jih je zvaril v desetih letih, mu ne verjet, da je geek … no, seveda pa to še zdaleč ni vse, kar varijo danci:

P1510840

takole kolekcijo zanimivih piv človek mimogrede ujaga med običajnimi dnevnimi nakupi v špecerijah – opozarjam predvsem na onile trojček lars kruse – anna ancher – drachmann iz najsevernejše danske pivovarne v skagnu, pa oni drugi trojček starošolskega dizajna iz minipivovarne v mestu hobro je tudi omembem vreden … za razliko od naših minipovovarčkov, ki se vsi ženejo po pale aletih in ipah, so danci malo bolj navezani na srednjeevropski lagerski bazen, seveda z zanimivivmi modifikacijami pri hmeljenju, pa tudi pri sladu – rž, ki jo dajejo v svoj vsakdanji kruh, dajejo tudi v kakšen nevsakdanji pirček in odkloni v smer temačnejših dvojnih bokov, stoutov in porterjev … bottom line je, da je kljub korporativnemu sedežu svetske megapivovarne dobro pivo številnih majhnih pivovarn relativno lahko dostopno v splošni maloporodaji …kar ne more bit slabo! … kot niso slabe danske oštarije … o čemer pa več v naslednji ediciji dk zapiskov …