ena in ena je … ?

 

Advertisements

elf

image

jedan i jedan nisu dva več jedanajst! tako sta zdaj že kar dober niz let nazaj v mikrofone tulila target in general woo, skupaj bolj znana kot tram 11 (pri čemer v rap muzike manj posvečene bralce podučimo, da je tram okrajšava za tramvaj in ne del lesene ostrešne strukture) … to pišem zato, ker tudi tale dva zgoraj prikazana prsta ne simbolizirata iz dveh enk sestavljene dvojke, ampak iz dveh enk sestavljeno enajstico … enajsti julij je danes zapisan tudi na koledarju, v štetju let kruhovinske dobe pa smo jih prav tako dopolnili enajst … (sledi kratek reminiscenčni intermezzo ustanovnega očeta: jao, morš mislt, enajst let – to je skor četrt mojega življenja, to je za eno osnovno in pol srednje šole kuharije, pisarij in slikarij … kdo bi si bil mislil, da bo vse vkup trajalo toliko časa! … ipd. itd. bla. bla. bla. …)
da po nepotrebnem ne zavlačujemo: na uradno praznovanje s kruhom in vinom (in še marsičem) v naš novi hedkwoters bomo povabili enega od tistih, ki se boste pofočkali tu spodaj v komentarjih in ki bo imel dovolj sreče pri žrebu … časa za emocionalno obarvane komentarje imate – konceptualisti smo, le kako bi drugače moglo biti? – enajst dni, torej do 22. julija … festen!

p.s.: da ne bo nesporazumov: praznovalni termin bomo po objavi rezultatov žrebanja uskladili z izžrebancem – naj te ne skrbi, če se trenutno nahajaš na čisto drugem koncu sveta 🙂

še ena selitev

lej, ker se pišem napotnik, ti lahko iz osebne izkušnje povem, da se naponiki počutimo tako, kot da bi bil dr. fig (ta vzdevek zaenkrat še pripada francetu prešernu, ampak glede na to, kako doktorski vrhunsko je vojnovićev tamau napisal svoj tretji roman, figa, bi pravica do nošnje tega vzdevka kaj kmalu lahko prišla pred kakšno literarnozgodovinsko arbitražo) svoj komad ko brez miru okrog divjam napisal prav za nas, premanentne na-potnike … napotniki staropartizansko domislico kumi smo pršli, pa smo že tle uporabljamo na dnevni bazi, in zdaj jo lahko implemeniramo tudi v temle zapisu: kumi smo pršli na ilirsko, pa smo že tle:

ta tle vidim, če dvignem pogled iznad svojega part time šporherta

(ja, lubči, indukcija je, to pa zato, ker tle zmer tok pihlja, da plinc za zavretje kible vode za pašto potrebuje približno 2 uri in tričetrt) … in ta tle je tle, kjer smo v tem cajtu že šesto leto … vse je isto, kot je bilo, le da se kafiču, ki mi zjutraj skoz mašino spusti ekspresno kofe (in kjer zdajle uz gemišt in srčno bolečino enga mačodalmatina na zvočniku na tablico kucam, kar ti bereš) ne reče več jazina, ampak izola, pardon, isola … sicer pa – ko pogledam na levo vidim tole:

ko pogledam na desno pa tole:

manjši šotor je malo vegast, ker ga je najstnik malo vegasto postavil, ta velik pa zato, ker je že star in betežen (kot njega ptostavljalec, kaj čmo) … skratka, v kempinskem smo, zatorej gospe na pijaci zelenjavo povežejo z zlatim trakom

in zato kruhovinci mahune, file in krunpire serviramo na talarjih konceptualno propisne boje:

bottom line: verano azul je, končno! no, bo pa tudi jubilejna objava, kmali; bodi pozoren! 🙂

napo-leon reče: ilirija vstan’!

se še spomniš, dragi čitatelj, kako sta kruh in vino nekaj let nazaj pompozno najavila inavguracijo novega kuharskega templja?… no, situacija je zdaj še veliko bolj ekstremna; od zdaj naprej bodo namreč vse kruhovinske delicije nastajale na novi lokaciji … stara primestna chefovina (z vsemi terroirnimi produkti (maslo, sladka smetana, kisla smetana, sirotka in mladi sir, karamelni jogurt, labne) kašeljskih mlekarn pod vodstvom karizmetičnega tehnologa vinka mleka vred) se namreč počasi odmika v spominske predele naših glav, kjer bo za vedno ostala kot prostor dobre karme, okusne košte, sproščenega druženja in družinske sloge … lepo smo se imeli! … a ker smo malo moveknowledgement si zdaj  pojemo samo naprej, nikoli ne gremo nazaj in tako smo za svoj bazni tabor izbrali nov kraj … na fasado nove lokacije (na ilirski ulici, zato tudi tak naslov zapisa) je pripeta tale bronasta zaznamba:

2017-06-17 12.28.29

spodaj bi lahko nekoč našraufali še leseno kuharsko dilo in vanjo vgravirali besede “v tej hiši sta od leta 2017 naprej delovala kruhinvino.com”, hehe … no, o lokacijski spremembi obveščam predvsem zato, ker je bila frekvenca zapisov v zadnjem času spet precej švohotna, pa da boste vsi tisti, ki vam je še mar za tale blog vedeli, da je z njim in nami vse v redu … odlično celo; nova lokacija namreč poseduje nekaj, kar je izjemnega pomena za našo osnovno dejavnost – shrambo a.k.a. špajzo, ki je postavljena v kot kuhinje in ki s svojimi policami pogoltne svašta od kuhinjske robe … izjemen prostorček, lejga:

2017-06-17 22.09.31

no, in tako se zdaj privajam na nove koordinate, nov štedilnik & pečico, novo razporeditev pultov ipd. … malo se še lovim, ampak svakoga dana u svakom pogledu pa to … v naslednjih dneh pričakuj razpis za rojstnodnevno praznovanje kruha in vina, čez par tednov pa vzpostavitev redn(ejš)ega cikla objav …
aja, in seveda: legendarna stara kuhinja kruha in vina, v kateri je nastalo praktično vse, kar si na tem blogu prebral, se prodaja skupaj s preostankom vrstne hiše v zg. kašlju … širi novico, iščemo kupca 🙂

 

nezametljivo

bilo je leto 1992 in predstavniki milene generacije moje (+/-  sedem let) se verjetno še spomnite, da je bilo to leto najbolj kreativnih prevodov naslovov ameriških filmov v slovenščino … basketaška buddy-buddy zajebancija white men can’t jump je postala driblerja pod košem; grungerska generacijska friends-like hehe romanca singles pa se je na slovenska platna projicirala pod kodnim imenom ne mečte se stran … no, tale tazadnji je bil uporaben prejšnji teden, ko mi je – skupaj z družinskimi mantrami iz otroštva stran pa navmo metal / pojej vse od in do konca / nič ne sme iti v nič – prišel na misel ob projektu teden nezavržene hrane, ki je v svoji premierni inkarnaciji prvenstveno želel opozoriti na problem zavržene hrane – globalno gledano je namreč tako, da skoraj tretjina pridelane hrane konča v smeteh … e, mogoče zdaj dragi bralec, ki si navajen modrega in gospodarnega ravnanja s hrano in rednega gospodinjskega uporabljanja ostankov, zmiguješ z rameni, da se hrano stran meče drugje – pri debelih amerih, pri za domačo kuho neusposobljenih angležih ali preveč izbirčnih francozih in da smo slovenci v tovrstni statistiki pridkani … no, nismo: letno zavržemo 150.000 ton hrane, preračunano na grlo to znese 72 kg stran vržene hrane na leto …
tle smo in upam si reči (ampak to so moje domneve, ane) da so deleži masla za ta nezavidljiv podatek kar enakomerno razporejeni po glavah trgovcev, gostincev in gospodinjcev, zato namen vsega tega ni, da bi s prstom kazali drug na drugega, ampak da vsak pri sebi malo pregrunta kaj lahko naredi za izboljšanje statistike …
v projekt so se najbolj zagnali profiji – nenazadnje tudi sestavine, ki gredo v nič, koštajo in je v poslovnem interesu gostincev, da se čimveč stvari ponuca … no, profiji so za tale teden zorganizirali kar nekaj fajn stvari:

na otvoritev so navabili massima botturo, ki tovrstno ozaveščanje s projektom food for soul fura na globalnem nivoju … v zelo prepričljivem, energičnem otvoritvenem govoru na pogačarjevem trgu je gospodinjce pozval k načrtovanju obrokov in racionalnemu nakupovanju predvsem hitro pokvarljivih sestavin

na pogačarjev trg so postavili mini kontejenrsko kuhinjo, v kateri so znani kuharji dnevno izvajali delavnice s triki in nasveti kako pri kuhariji proizvesti čim manj odpadkov … z isto tematiko so posneli tudi nekaj video receptov (preveri predvsem jagodičevo cvetačno in bratovževo rdečepesno vajo v slogu)

na dan otvoritve je na odprti kuhni šest štantov ponujalo zero-waste jedi (jorg zupan je scimpral krasno umami omako iz možganov z jajci na popolnoma zmehčanem govejem jeziku, luka grič košir pa hudoben hardcore kostnomozgast goveji ragu s šarenimi njoki iz gomoljnic), teden kasneje pa so v več kot dvajset uglednih restoranih pripravili in stregli tematske zero-waste menije … janez bratovž je, recimo uprizoril eno hudo dobro zloženko (s slabo, s telefonom na hitro škljocneno fotko) iz svinjske glave:

svinska glava

fino fajn! zdej pa še mi … ne mečte (se) stran, preklikajte se skozi spletno stran nezavržencev, kruh in vin pa v ponovno rabo dajeta nekaj svojih zero waste / ponucajmo vse receptur:

pesto iz perja od redkvic

prah iz paradižnikovih olupkov

revitalizacija starega kruha

polpet iz ostankov kuhane govedine

iz kurje kože renderirani ocvirki in mast

evo, za začetek bo, sicer pa velja: planiraj, kaj boš kuhal, kupuj po pameti (tudi v gostilnah – raje naroči manj, kot več, če pa si naročil preveč naj ti ne bo nerodno s seboj vzeti uporabnih ostankov), recikliraj ostanke, obvladaj konzerviranje in podaljševanje trajnosti sezonske robe pa boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji … v smeti naj grejo smeti, ne pa hrana!

 

 

 

domača rekreacija: d. oldani

naj ti v trafiki ne bo nerodno povprašati po novi dozi kakovostnega užitkarskega branja, ki se že leta prodaja pod naslovom dolce vita – v novi številki te čaka ekstenzivna reportaža o ibizi in mallorci (a.k.a. balearskih otokih), pa recezije vin in oštarij, običajna obvezna doza fuzbala in napotnikov članek (urednik mi je zadnjič povedal, da sem edini pisec, ki je članek napisal za prav vsako številko revije – kerlc, jel tako?) … no, tokrat beseda teče o davidu oldaniju – beri tu; kar pa naj te nikar ne odvrne od nakupa revije: 

Disciplina kitchna.

Naslov je seveda besedna igra: beseda ne bo tekla o Dušanu Kojiću – Koji in njegovi glasbeni atrakciji, ampak o zelo discipliniranem italijanskem chefu Davidu Oldaniju, ki v vseh svojih projektih izhaja iz iste osnovne točke: blagodati gosta.

Prva zgodba: Manhattan; zdi se, da prijeten spomladanski dan teče malo bolj počasi kot ponavadi; končati se namreč ima z večerjo v restavraciji Jean-Georges, ki velja za eno najboljših (in najdražjih) v New Yorku. Suknjiči za moške so seveda obvezni, kavbojke in superge so prepovedane. Ko naš trio zavzame pozicije za mizo, se začne v nulo koreografiran ples natakarjev, strežajev, pobiralcev drobtinic, vodonoš, someljejev in ostalih kast strežnega osebja. Vse je oh-so elegantno, mirno, vrhunsko, urejeno. Potem pa … majhna nepozornost in nekomu pri naši mizi z vilic na bleščeče bel prt kane kapljica omake. Kar je bil očitno znak za spektakularno intervencijo kakšnega ducata natakarjev, ki so izpred neprevidnega na precej močno poudarjeno spektakularen način odstranili ves porcelan in pribor in kozarce ter oni mali madež prekrili s svežim prtom, na katerega so potem počasi in silno skrbno postavili vse prej odstranjene artikle. Akcija je seveda pritegnila pozornost dobršnega dela restavracije, nič hudega sluteči povzročitelj dramatske čistilne intervencije pa se v nobeni restavraciji ne prej ne kasneje nikoli ni počutil tako obrukanega.
Druga zgodba: San Sebastian, zimski dan je. Točneje, 20. januar, godovni dan sv. Boštjana in dan vsesplošnega žura v Baskovski gastro prestolnici. V restavraciji Arzak smo; ena od treh trizvedičnih v mestu. Osebje pleše in se usklajeno vrti okoli gostov tudi tu. Ata Juan Mari in njegova hči Elena – včasih eden, včasih drugi, včasih oba – pa nevsiljivo, a opazno minglata med gosti. Še posebej je fleten stari Arzak, ki svoje znance vneto treplja po ramenih in kušuje na pleše, k kakšni znani družbici pa tudi prisede in z njo spije kupico ali dve. Tam nekje pri sladicah se je v restavraciji zaslišalo bobnanje in trobljenje, nakar se nas je ker nekaj iz jedilnice napotilo ven, kjer smo že lahko videli prave Arzakove kuharje, ki gledajo v kuharje našemljen tolkalni orkester (tamborrado). Ta v praznični sansebastianski maniri nažiga svoje komade pod dirigentskim vodstvom – le kako bi lahko bilo drugače – hudo dobrovoljnega Juana Marija Arzaka. Nepozabno doživetje.

Tretja zgodba: Kobenhavn, pozno poletje. Tu sva, ker po hudih kolobocijah in velikemu odmerku sreče ujameva rezervacijo v eni bolj obleganih restavracij na svetu: Nomi. Skoraj 70 kuharjev pod vodstvom Reneja Redzepija pripravlja jedi za kakšnih 35 gostov. Dva na enega. Ko vstopiš ob dogovorjeni uri, te vsi naenkrat obstopijo in ti v gromoglasnem babilonu njim lastnih jezikov zaželijo dobrodošlico. Hrano ti potem na mizo prinašajo kuharji – vsak krožnik drugi, natakarji odnašajo krožnike, natakajo vino in se pogovarjajo o marsičem. Tudi šef Rene – z nama recimo o pomanjkanju visokih močnih igralcev v slovenski rokometni reprezentanci, ki so jo Danci dan prej premagali na svetovnem prvenstvu (njegova teorija: najboljše visoke atlete pri vas pobere košarka, na Danskem je ta švoh, zato gredo hrusti v rokomet). Ob koncu kosila nama eden od kuharjev v roko stisne kozarec jabolčnega vina in nama razkaže celoten pogon Nome, z razvojno kuhinjo vred. To pa še ni vse: dobiva še zemljevid/seznam barov, restavracij, stojnic, pekarn in tržnic, katerih obisk priporočajo.

Vprašanje v kateri od omenjenih treh restavracij se je gost najslabše počutil, je verjetno odveč. Seveda sta etiketa in bonton visoke kuhinje pomembna in da morajo tudi gostje s svojim načinom oblačenja in vedenjem izkazati dolžno mero spoštovanja, a vendarle ne gre pozabiti, da se temu poslu v agleščini reče hospitality industry. Gostoljubnost torej. Kar pomeni, da morajo gostinci nenehno loviti ravnovesje na tankem štriku izražanja lastnega ustvarjalnega ega na eni in zadovoljevanja pričakovanj in potreb gostov na drugi strani. Hitro se namreč zgodi, da se ob zagledanosti v lastno izjemnost in odličnost pozabi na osnove gosto-ljubja. In medtem ko se v eni najbolj hot in ustvarjalnih in oh-in-sploh ljubljanskih restavracij (tebe gledam, Atelje, čeprav nisi edini) zgodi, da te natakar niti ne vpraša, ali boš spil kozarec vina (kaj šele, da bi v dveh urah obiska opazil, da ti je zmanjkalo vode – najprej v kozarcu, potem pa še v steklenici), je malo ven iz Milana restavracija Davida Oldanija D’O (ena Michelinova zvezdica), v kateri je vse narejeno z namenom dobrega počutja gosta. In ko zapišem vse, to pomeni vse: Davide Oldani je prepričan, da je za presnovo bolje, da je človek pri jedi čimbolj zravnan, zato je dal narediti stole, ki so za 5 centimetrov višji od običajnih. Posledično so višje tudi mize. In to je kompromis, sklenjen zaradi dobrega počutja gostov: po Oldanijem bi bilo s stališča dobre prebave najbolje, če bi gostje jedli hrano stoje, vendar bi se zavoljo neobičajnosti take prakse gostje verjetno počutili neudobno. Zato sedijo na malo višjih stolih. Ti imajo samo eno naslonjalo za roke – večina gostov se namreč naslanja le na eno stran. In pod sedali je nameščena priročna polička – za očala, torbice, telefone in ostalo kramo, ki jo gostje nosijo s sabo in ponavedi ne vedo, kam bi z njo. Davide Oldani je zdizajniral tudi krožnik za juho z nagnjenim dnom – gostu tako ni treba nagniti krožnika, da bi juho pojedel do konca. Še ena dizajnerska domislica je namenjena  vinopivcem – kozarci za vino imajo izboklino za nos, ki ga je moč med vonjanjem (in pitjem) potisniti globlje v kozarec, bliže vinu.

Vse našteto je samo del širšega Oldanijevega gastro koncepta, ki ga je poimenoval Cucina POP in v katerega osnovi je dostopnost. To Oldani razume na več ravneh: najprej gre za preproste, jasne krožnike z le nekaj osnovnimi sestavinami, ki pa jih v lovljenju ravnovesja sladko-kislo, sladko-slano, gladko-hrustljavo obdeluje na različne načine in predstavlja v grafično izčiščeni, skorajda dizajnerski obliki.  Vpliv, ki so ga nanj imeli trije njegovi mentorji, veliki mojstri disciplinirano izčiščene kuharije – Gualtiero Marchesi, Alain Ducasse in Albert Roux – je jasen in ga Oldani niti ne skriva. Drugi element dostopnosti je v uporabi sezonskih in lokalnih sestavin ter evolucijskem posodobljanju tradicionalnih kombinacij in jedi: poznane in uveljavljene klasične okuse in teksture reinterpretira in posodablja na zanimiv, previden in spoštljiv način, zaradi katerega lahko spisku lovljenja ravnovesij dodamo še  klasično-sodobno. Tretji, za dobro počutje gostov prav tako nezanemarljiv vidik dostopnosti, se skriva v ravnovesju cena-kakovost. Za restavracijo zvezdniškega kuharja z Michelinovo zvezdico blizu Milana je 32 evrov, kolikor stane trihodni menu za kosilo in 75 evrov za sedemhodno degustacijo več kot prijazna cena.

Mogoče te je malo zbodel pridevnik zvedniški v prejšnjem stavku – sploh če za Oldanija še nisi slišal. A je že tako, da v svetu, kjer globalno zvezdniško mašinerijo sučejo predvsem anglosaksonski mediji, da glavno smetano pobirajo fantje iz njihovega domačega teritorija, iz ostalih koncev pa le tisti, ki najbolj štrlijo iz povprečja (pri Italijanih sta to Bottura in Alajmo). Redni bralci revije Cucina Italiana Oldanija poznamo kot dolgoletnega kolumnista, ki za vsako številko pripravi kakšno zanimivo reč (pri čemer tudi tu izhaja iz treh razumevanj dostopnosti: recepti so iz sezonskih, cenovno ugodnih sestavin, z malo elementi in preprosto izvedljivi v povprečno opremljeni kuhinji), sicer pa je za Expo v Milanu pripravil novo, lahkotnejšo različico milanske rižote (in namesto žafrana iz Abrucov uporabil lombardijskega, iz kmetije malo severno od Milana), bil glavni kuhar italijanske olimpijske hiše v Riu (kar mu je kot bivšemu nadarjenemu športniku – napredovanje znontraj Interjevega ustroja je pri 16 letih ustavil kompliciran zlom noge – predstavljalo še poseben izziv), odprl je svoji dve še bolj ljudski restavraciji Food v Manili in Singapurju, skoncipiral posebno kuharsko verzijo Smarta Smart For Food … in ves ta čas živel zelo disciplinirano življenje. Tudi, ali pa predvsem, kar se tiče hrane: en dan je meso in ribe, naslednji dan sadje in zelenjavo, tretji dan ogljikove hidrate, vsak četrti dan pa nič. In še dva zaključna nasveta; prvi je Oldanijev in se tiče pitja vina: vino mora imeti svoje mesto – preveč in ne premalo. Drugi je moj: če boš razmišljal o obisku restavracije D’O, si vzemi pol leta časa. Približno toliko vnaprej je razprodana.

Oslič s pirejem iz zelene in olivami
Do Oldanijevh receptur ni težko priti, še posebej če znaš italijansko. Za tokratno rekreacijo sem izbral takega, ki dobro ponazarja smernice Oldanijeve kuhe: sestavine so pocenipriprava preprosta, rezultat krasen. Oslič je po nemarnem zapostavljena riba, kar pa je v našem primeru fino, saj je res poceni. Če se le da, ujagaj svežega (beri: nezamrznjenega). Gomolji zelene so za zelenjavo to, kar kar je za rock band bobnar – nekaj, kar je fajn, če je zraven, ampak ne sme pa solirat. No, Oldani iz zelene potegne hud maksimum. In potem so tu še olive, ki z metodo počasne karamelizacije dobijo čisto movo dimenzijo. Kuhajmo POP!

oldani foto.jpg

sestavine za štiri:

  • dva četrtkilska fileta osliča
  • 40 g sladkorja
  • 35 g soli
  • velik gomolj zelene (cca 500 g)
  • 1kg grobo mlete morske soli
  • dva beljaka
  • 50 ml olivnega olja
  • žlica sladkorja
  • žlica jabolčnega kisa
  • žlička soli
  • poper
  • 125 g bele moke
  • 100 ml vode
  • žlička olivnega olja
  • ščepec soli
  • 2 g kvasa
  • malo koruzne moke
  • 80 g razkoščičenih črnih oliv
  • žlička sladkorja
  • lističi peteršilja
  • olivno olje

postopek:
Zmešaj sol in sladkor ter ju potresi po obeh straneh filetov, ki ju deni v primerno posodo in v hladilniku mariniraj dvanajst ur. Potem ju dobro speri in osuši.
Beljaka zmešaj s soljo. V pekač deni alu folijo in nanjo stresi malo solno-beljaške mešanice, na katero postavi gomolj zelene. Prekrij ga s preostalo mešanico, tako da je cel gomolj skrit – pri tem si pomagaj s folijo, da se sol ne bo razsipala po pekaču. V bistvu se obnašaš, kot da bi delal ribo v soli, le da imaš namesto soli zeleno. Peci jo uro in pol na 180 stopinjah.
Medtem pripravi hrustljave kruhke: zmešaj moko, vodo, sol, olje in kvas ter mešanico na tanko premaži po s peki papirjem obloženem pekaču. Potresi s koruzno moko in na 180 stopinjah peci približno pet minut, nato pa s izrezovalcem za krofe izreži kroge in jih še za približno tri minute vrni v pečico, da se hrustljavo zapečejo. Pozor: čas peke je odvisen od tega, kako na tanko ti bo uspelo namazati testo – opazuj in reagiraj pravočasno.
Olive nareži na polovičke ali četrtinke (če so večje), jih zmešaj s sladkorjem in jih v ponvici na čisto majhnem ognju praži 45 minut. Vmes jih tu in tam premešaj in/ali pretresi.
Zavri tri litre vode in vanjo deni osliča. Odstavi z ognja in pusti pet minut.
Razbij solni oklep, olupi zeleno in jo z oljem, sladkorjem, kisom in soljo spiriraj v kremast pire.
Na krožnik najprej naloži kupčke pireja, nanje nanizaj koščke ribe, vmes karamelizirane olive, povrh pa hrustljav kruhek. Garniraj še s peteršiljem in postrezi z dobrim olivcem, ki naj si ga jedci po želji sami nakapljajo na jed.
Dostopno, ej!

finta pozabe

če človek kdaj kaj pozabi, gre lahko marsikaj hudo narobe … lahko pa tudi ne … o obeh vidih kuhinjske pozabe sta kruh in vino poročala v svojem memoaru pred skoraj natanko osmimi leti … v teh dnevih, ko na tvojem najljubšem gastroblogu poteka serijalka kuhinjskega fintiranja(in je sezona češenj), sem se spet spomnil na blagodati, ki jih lahko ima počasi ohlajujoča se pečica … v dodaten dokaz ponujam še eno, čisto novo finto pozabe – kako medtem, ko ti spiš, nastanejo čisto frajerski pečeni jajčevci?

mulintzan

takole:

  • zvečer, preden greš spat, pečico (s pekačem vred) segrej na 230 stopinj celzija …
  • jajčevce nareži na dober centimeter debele rezine
  • rezine jajčevca po obeh straneh premaži z olivcem in jih narahlo posoli
  • rezine zloži na s peki papirjem pokrit segret pekač in jih deni v pečico
  • po dvajsetih minutah rezine obrni in pekač vrni v pečico
  • pečico ugasni in pojdi spat

zjutraj pečico odpri in pričakali te bodo krasni jajčefci! … vtakni jih med dve rezini kruha, pokapaj s tahinijem in limonim sokom, potresi z razkoščičenimi olivami in maš malo malco za na šiht že isabo …

soundtrack je – če smo že pri pozabljenih beljakih mešapali – huda pozabljenska eighties (tudi video) sestavljanka: simple minds vs. frankie goes to hollywood vs. art of noise: don’t you forget to relax about paranoimia