druga ljubljana

sezona pisunarskih kislih kumaric je očitno letos na piko vzela turiste – po tem, ko smo dolga leta brali navdušene interpretacije rastočih števil tujih gostov, njih prenočitev in evrjev v turističnih blagajnah, se je letos poleti začela valiti kugla turističnega jamrja in hejta … mediji in influencarji (pun intended) kar tekmujejo, kdo bo prebivalce centra prikazal kot najbolj uboge pare na tem svetu, ki da nimajo več miru in je njihovo življenje za par mesecev popolnoma vrženo iz tira (zdi se, da je z agendo posebej žestoko krenuo dnevnik); pa kako ni več zastonjskih javnih prostorov, kjer bi lahko hengal, brez da kaj plačaš … had na twiterju jamra, da ne more s frendi v miru posedat pred tozdom, mateji hrastar gredo na živce airbnbjevci, ki v njenem bloku ne zapirajo vrat, esad babačić je siten, ker so mu slabo skuhali riž s čičeriko, ntoko zato, ker se o tem, ali hočemo razvijati turizem sploh nismo pogovorili … skratka: res je hudo poleti v ljubljani: ne moreš dirkat z biciklom čez tržnico in po starem trgu, v mestu ne srečuješ več ljubljančanov sploh in kje so tisti zlati časi, ko je bla lublana zaspana in bulana … ne vem sicer, kako je z vami, ampak ko gre napotnik turisticky v kakšno mesto, so turistizirani centrski punkti deležni kakšnega neobveznega špancirja, obedovanje, henganje, pitje & co, pa se dogaja stran od tzv. turist-trapov, ki pač niso neka nova iznajdba, ampak so na svetu že desetletja, če ne več … nobenega razloga ne vidim, da se ne bi človek podobno obnašal tudi v svojem mestu …

kruh in vino zato namesto jamranja predlagata rešitev: za trenutek o ljubljani nehajmo razmišljati zgolj kot o hardcore centrski turistični coni čopova/nazorjeva/trubarjeva/miklošičeva – prešerc – zmajski most – gornji trg – kongresni trg in našli bomo ful enih kul placov, kjer lahko srečujemo številne pripadnike ogrožene avtohtone vrste ljubljančana … na hitro in po spominu jih nizam tu spodaj; skoraj vsi placi so poseljeni večinoma z ljubljančani, v veliko večino njih turisti zaidejo samo po pomoti, vsi pa so meni kul, prijetni in ljubi:

širši center:

  • sir williams pub na tavčarjevi ima najjačo ponudbo pira v mestu, na čelu s šestimi ali semini z dvanajstimi pipami točencev in nebroj stekleničenih
  • prince of orange med trubarjevo in komenskega nataka iz zanimive kolekcije italijanskih  vin, pripravlja spodobne brusketno-jušne prigrizke in rola simpatičen jazz
  • sato bento v centru ledina je esencialen japonski mikrokozmos, tako za kosilo kot za večerjo
  • bistro bazilika na vogalu prešernove in erjavčeve je nakulirana, mirna postojanka za neobremenjujoče prigrizke
  • gostilna čad globoka senca kostanjev tvori najjači ljubljanski gostilniški vrt, a bogami i roštilj nije loš
  • on thai na gregorčičevi dobro kuri pod tajskimi voki in je prikupen mali neighbourhood plac
  • kavarna sem, kavarna moderne galerije, kavarna nuk in kinodvor so prijetni dodatki kulturnim inštitucijam in placi, ki jih lahko obiščeš kar tako
  • letni vrt gajo ima ambient, program, kuli vibo in razlog za nostalgično bentenje, zakaj je bilo treba njegov originalni domicil na beethovnovi sploh zapreti
  • gostilna dela in luda na poljanski – prva za kosila, druga za večerje; prva preprosto in domače, druga kreativno in trendovsko … oboje luštno!
  • gostilna na rožniku – in rožnik v celoti je v izključni domeni ljubljančanov, jutranja vikend kava s flancatom (ali brez) je super fajn, poglej napotnika, kako se ima dobro:

vzhodni konec:

  • kuhinja krušič na bezenškovi je must za preprosto, a odlično prpravljeno konsko mesovje
  • evino bar na šmartinski poleg hotspota na nabavo vina ponuja še dobre prigrizke, skulirano ambientalno sceno, veliko vin na glaž in dober džintonik
  • pri stričku na kodrovi blizu šmartinke je brez sence dvoma najboljša ljubljanska  gostilna z domačo košto
  • žmoht na tržnici moste je moj najomiljeniji ulično prehranski plac v ljubljani, dalibor pa eden najbolj simpatičnih likov/birtov
  • povodni mož ob zaloški je zelena in mirna oaza za kavo, drink, klepet & co.
  • burek štant ob šmartinski v savcu according to katja ošljak (in katja ve) nobel in olimpija nimata za burek proti temule bureku
  • grad kodeljevo ima pred sabo senčnat, prostoren in priljuden park, v sebi pa všečno picerijo/slo-taljansko gostilno s prijaznim osebjem

severni konec:

  • štalca pri vodniku na vodnikovi daje pošteno domačo košto in zabavne debate z legendarno kelnarico greto
  • kino šiška ima dober bife, z veliko izbiro pivkotov in kulskim ambientom
  • lepa žoga je gonilo šiškarskega lokalpatritizma, z legendarnim sredinim hodokom in kolesarskim poligonom za mulce in malo manj mulce
  • kult 316 v šentvidu je lepo urejena in simpatična restavracija šolskega centra bic, kjer ga kdaj kaj biksnejo pri košti, ampak ne toliko, da ne bi šel kdaj tja pofirbcat
  • kavarna tiskarna na dunajski v dobro razplozanem ambientu streže predvsem burgerje (mnogo njih) pa še kakšno drugo košto + cvetober slovneskega mikro pivovarstva
  • maratonec na kamniški daje propisan roštilj!
  • tabay borthers, pokrepčevalnica zoki, dubop bar na palmejevi ponujajo dober retreat med bs-om in smeltom
  • rock pub godec na knezovi ulici je po pričanjih rednega obiskovalstva knez pirovske ponudbe, žestoke muzike in frajerske klientele
  • kresnička na podutiški po prenovi in širitvi menda še vedno meša obiska vreden sladoded in sladice

južni konec:

  • picerija garaža na dolenjski cesti si je zdaj zrihtala še parking, pice so pa tako ali tako ene boljših v ljubljani
  • prulček bar na prijateljevi združuje prijatelje pirčka, dobre muzike in simpatične lokalce, na čelu z dramskim likom bakovičem & co.
  • čajnica primula v botaničnem vrtu ob ižanki ima krasen ambient, dobre smutije in simpatične sladice
  • sax pub sicer že dolgo nisem bil, ampak si predstavljam, da ga turisti ne oblegajo, razen mogoče plečnikovih raziskovalcev
  • klub rečnih kapitanov pod prulskim mostom je pribežališče, ne le pred nevihtami in slabim vremenom, ampak tudi pred uličmno-cestno gomazevščino

zahodni konec:

  • pri žabarju je še ena postojanka starega kova, kjer so stvari tako, kot morajo biti
  • gostilna mirje na tržaški je še posebej pred povratkom študentov čisto dostojen italo-oriented obedovalni plac
  • separe cafe in harfa v industrijski coni murgle sta odlični restavraciji, dam roko v ogenj, da sta brez turistov
  • hood burger pri intersparu vič je prva in po feelingu še vedno najboljša postojanka pionirjev sodobnega slovenskega burgeriranja
  • kurji tat v zaleđu tbilisijske – dekichan je menda tam v zanimivem ambientu že večkrat jedel dobre krvavice in istrski burger
  • druga pomoč kjer sta dolga leta na calciotu vladala slon in sadež se je, kot kaže z njegoševe preselila na gerbičevo, s čimer pa menda ni izgubila opuštenog šarma … čakamo na potrditev 🙂

okej, to je bilo na hitro in iz glave, zagotovo sem kaj pozabil in zato lista vsekakor ni definitivna in ultimativna … nasprotno: vesel bom vsakega dodatnega placa, ki ga boš kot frajerskega predlagal v komentarjih tu spodaj in ga bom dodal zgoraj napisanim … toliko se pa že poznamo, da vemo, kaj je okej plac in kaj ne, ane? 🙂 … več kot nas bo, prej bomo na cilju, hehe!

Advertisements

elf/undici

tole se je odvilo bliskovito in popolnoma na smooth – praznovanje enajstletke kruha pa vina z izžrebanim silvotom in njegovo frendico vido, namreč … kot da bi silvo imel izkušnje iz turizma in strežbe in bi vedel, da se je treba pri takih rečeh hitro obrnit … aja, saj res, sej jih ima … no, takole je bilo: nastavljen datum je bil 20. avgust, chef in chefica pa sva za konceptualno špuro izbrala sicilijo … zakaj? zato:

  • ker je prvomajski izlet na sicilijo odpadel zaradi akumulacije finančnih sredstev in časovnih kapacitet za predvideno (in zdaj že izvedeno) selitev
  • ker velikokrat po žrebu skasiramo pripombo, da gre za kuhno, namještalko in vobče mafijska posla, pa naj potem res taka bodo, hehe
  • ker smo s fešto otvorili novo lokacijo in ker je siciljanska otvoritev pri velemojstrih prva in najboljša izbira (vir)
  • ker je chefica že dolgo hotela narediti kasato, jaz pa arančine
  • ker imamo v knjižni bazi kar dve knjigi siciljanskih receptur, eno v italijanščini in eno v angleščini
  • ker imamo radi siciljansko pico, kaponato, peperonato in branzinuta mpanatuta

ker je takle koncept malo preveč enkanalen, sva s chefico rekla še, da bova kuhala reči, ki jih do zdaj še nisva (treba je it naprej, ne nazaj, ane) … pa tudi to, da siciljanski  koncept vzameva na mehko in da si dovoliva tudi odklone in odmike …
in tako je v nedeljo zatulil domofon, silvo in vida sta v drugi štuk prirožljala z dvema krasnima flašama (pol roger & joško renčel!; tnx-a-lot!), napotnika pa sva na mizo dala krvave pacman meets macaron sendviče z rdečimi soparjenimi kruhki, mocarelo, češnjevci in baziliko:

v redu štart, sem zadovoljen 😉 … tudi z drugo rečjo, iz paradajzov, lubenice, zelene in čebule zmleto hladno juho z mladim ovčjim sirom (ki mu šičiljani rečejo primosale) in iz rastkota (rastko se takole uturi na vsako žurko, že štiri leta, hehe) in polnozrnate moke narolani grisini.

potem je na sceno udarila chefica in to z najboljšo jedjo večera – casarece z artičokami, jajčevcem, lisičkami in pistacijami so bile sočne, okusne, hrustljave, kremaste … špic, uglavnem:

na tem mestu bi se morala nahajati slika treh arancinov (to so pomarančam – zato tako ime – podobni ocvrtki iz riža, polnjeni z mesnim ragujem), postreženih na kremasti, kao posh verziji peperonate … slike ni, ker sem stvar pozabil slikat, resnici na ljubo pa je treba povedat, da napotnikove arancine potrebujejo še malo tehnične dodelave – bile so preveč zbite, riž premalo kuhan, polnila – bila so tri različna: iz na domačem balkonu hladno rauhnjene skuše, iz pečenih melancanov in oliv ter iz primosaleta – pa premalo sočna … ampak gosta sta se korajžno odrezala in pojedla vse do kraja, tako da jima po tej poti še enkrat čestitam tudi za ta podvig (pa tudi zato, da sta brez kinkanja preživela poslušanje napotnikovega pripovedovanja ta dolge verzije pravljice o bolnem kralju in figah, hehe) … finale siciljanske pojedine ne more miniti brez kasate – takale je bila, z malo premalo načoftano spužvo torto (kot spodnji plasti pravi gugltranslet), drugače pa finodobra!

pred, med in potem smo čvekali, se hihitali in seveda tu in tam nagnili kozarec s kakšno siciljansko kapljico … skrajno desna in skrajno leva flaša sta od drugje (veneto/sardinia), osrednja ponudba pa siciljanska, pri čemer za zmagovalca persnonalno razglašam cuvee nero d’avola – syrah (utti) majuri iz kleti terreliade

pod črto zaključujem, da je za nami (ali pač vsaj za mano, ostali se sicer tudi (še) niso kaj zelo pritožili) še en zelo prijeten večer, zaradi katerega se je splačalo enajst let pisat tale blog … hvala za družbo in do naslednjega snidenja, draga naša silvo in vida!

pod ponzum

ena bolj hecnih stvari v življenju so otroške onomatopetske popevke (vsak ima svojo plejlisto, na moji je bila visoko uvrščena matejka od boney m (s predrefrensko vrstico nono-hamero) in ostale v čudne konstelacije postavljene besedne igrarije … recimo: kot malemu ministrantku se mi je vedno postavljajo vprašanje kaj zaboga imajo smučarski skoki opraviti s trpljenjem našega odrešenika jezusa kristusa? … v veroizpovedi smo namreč vsako nedeljo naglas izrekali, da je ta pod poncijem pilatom trpel, potem pa nas je na eno prav posebno nedeljo v letu tom lajevec iz televizorja nagovoril iz prekrasne doline pod poncami … se pravi, un k je džizisa zajebal je bil en ponci, tle, k bogdan norčič z rokami podrsa po tleh, je pa teh poncijev več, pa še spol so iz moškega zamenjale v ženskega … al kaj? … no, ko sem pred nekaj leti prvič slišal za japonsko omako ponzu, se je brezjajčnemu rimskemu odpravniku poslov v palestini in tistemu, kar je nad dolino s smučarskimi skakalnicami  pridružil še tretji plejer … čisto možno bi bilo, da si ga je med posedanjem v svoji sobi pri žerjavu kdaj izmislil noriaki kasai, ampak v resnici izvira iz – to je šele bizarno – stare in skorajda že pozabljene nizozemske besede za punč – pons … ki so ji japonci – ker je stvar kisle narave – dodali še su, kar pomeni jesih (če verjamemo wikipediji) …
no, ta omaka nas zdajle najbolj zanima … ko sem na mreč ondan na placu gledal v uče krasni palamidi, sem jo že čez nekaj ur namešal in z njo okarakteriziral tale lep talar:

glede na naslov zapisa, ti je verjetno jasno, da sem ponzuta polil povrh vsega … na sredi je nakockana surova palamida (lahko bi bila tudi tuna ali celo kakšna tretja ali peta riba), naokrog pa so na žaru osmojene, nato pa ohlajene in nakockane bučke, kumara, paprika (+ češnjevci za na vrh) … pa sezam, saj ga vidiš … ponzu sicer lahko kupiš v štacunah, ampak kruhovinci smo trmasti zajebanci in stvari raj delamo sami, kot da bi jih kupovali … obljubim, da zaradi tegale ponzuja ne bo nihče trpel:

  • deci mirina
  • deci sojine omake
  • 1 sesekljan strok česna
  • za pol žličke nastrganega svežega ingverja
  • 1 sesekljana mlada čebula
  • žlička rjavega sladkorja
  • kos alge kombu
  • deci in pol limoninega ali limetinega ali limonino-limetinega soka

proceduralni zapleti so skoraj nemogoči: vse sestavine, razen soka citrusov, deni v kozico in jih zavri … ko se reč ohladi na sobno temperaturo jo precedi in vanjo vmešaj še lemon/lime … spravi v teglo in imej v hladilniku za takele tatarce ter za prelivanje po na žaru pečenih ribah, mesu ali zelenjavi … u, mami, kak umami!

soundtrek prinaša še eno otroško besedno igro … ponciju pilatu smo kakšno nedeljo rekli tudi pilot (in se potem blazno muzali v široke rokave ministrantskih oblek, češ kako je jezus trpel pod pilotom) … in ker je bruce dickinson pilot, ni druge, kot da nas njegov glas opomni, da se nam ni treba bati teme, kaj šele temne ponzu-pilot omake: iron maiden – fear of the dark

začetek nečesa izjemnega

he, boš rekel, napotniku je zmanjkalo verbalnega fedra in je začel spizdevat slogane telekomunikacijskih velikanov … ti takoj rečem, da nisem! … in da je a1, nosilec v naslovu tega posta zabeleženega slogana, v veliki meri kriv za šibko bložno aktivnost v zadnjem mesecu in pol … je namreč tako, da danes mineva 55 dni, odkar smo vložili vlogo za selitev internetno-televizijskega priključka s stare na novo lokacijo in da gre očitno (valjda, optika je že nekaj let napeljana v flat, treba je prnest modem in vklopit reč v centrali) za tako zahtevno operacijo, da ne more biti končana prej, kot pa v dveh mesecih … zatorej smo na prisilnem internetno-televizičnem postu, kar pa ne pomeni, da se postimo tudi na krožnikih … seveda ne … in naslov zapisa gre razumeti kot pripis k prvemu v novem napo-labu scumpranemu talarju, ki ga tu delim z lubim občestvom:

še sem v formi, je tak? kaj sem naredil? … po vrsti: piščančje stegno sem auslezval, ga potolkel s kladivom, solil, popral, vtaknil v vrečko, prilil olivca in del v na 75 stopinj segreto vodo …
četrt kile domače čabate sem narezal na kocke, popekel na olivcu in dal na stran; v isti ponvi sem nato na hitro prepražil fino narezan česen, dodal nakockane parazajze, putil vresti dest minut, solil, popral, timijanil, rožmarinil in dodal tričetrt opečenih kock kruha; vrel še pet minut, dodal preostanek kock, posul z naribanim parmezanom in dal v 220 pečico …
zavrel sem tri litre vode in vanjo dal dva koruzna storža, kastrolo pokril, ogenj pod njo pa takoj pogasil …
potem pa tako: vrečko iz kopeli ven, tekočino iz vrečke v kozico in jo vret, meso iz vrečke osušit z brisačkami in ga s kožo navzdol v suhi, vroči ponvi žgat 5 minut, da koža zahrusta … koruzo porezat s storža in dat k uni reducirajoči se omaki od mesa … potem pa vse troje na segrete krožnike in za mizo … izjemno, a? ampak to je šele začetek, hehe!

soundtrack je preten(ders)ciozen in specialen in, kot pove napovedovalec, new number one: the pretenders – brass in pocket (i’m special)

 

elf

image

jedan i jedan nisu dva več jedanajst! tako sta zdaj že kar dober niz let nazaj v mikrofone tulila target in general woo, skupaj bolj znana kot tram 11 (pri čemer v rap muzike manj posvečene bralce podučimo, da je tram okrajšava za tramvaj in ne del lesene ostrešne strukture) … to pišem zato, ker tudi tale dva zgoraj prikazana prsta ne simbolizirata iz dveh enk sestavljene dvojke, ampak iz dveh enk sestavljeno enajstico … enajsti julij je danes zapisan tudi na koledarju, v štetju let kruhovinske dobe pa smo jih prav tako dopolnili enajst … (sledi kratek reminiscenčni intermezzo ustanovnega očeta: jao, morš mislt, enajst let – to je skor četrt mojega življenja, to je za eno osnovno in pol srednje šole kuharije, pisarij in slikarij … kdo bi si bil mislil, da bo vse vkup trajalo toliko časa! … ipd. itd. bla. bla. bla. …)
da po nepotrebnem ne zavlačujemo: na uradno praznovanje s kruhom in vinom (in še marsičem) v naš novi hedkwoters bomo povabili enega od tistih, ki se boste pofočkali tu spodaj v komentarjih in ki bo imel dovolj sreče pri žrebu … časa za emocionalno obarvane komentarje imate – konceptualisti smo, le kako bi drugače moglo biti? – enajst dni, torej do 22. julija … festen!

p.s.: da ne bo nesporazumov: praznovalni termin bomo po objavi rezultatov žrebanja uskladili z izžrebancem – naj te ne skrbi, če se trenutno nahajaš na čisto drugem koncu sveta 🙂

še ena selitev

lej, ker se pišem napotnik, ti lahko iz osebne izkušnje povem, da se naponiki počutimo tako, kot da bi bil dr. fig (ta vzdevek zaenkrat še pripada francetu prešernu, ampak glede na to, kako doktorski vrhunsko je vojnovićev tamau napisal svoj tretji roman, figa, bi pravica do nošnje tega vzdevka kaj kmalu lahko prišla pred kakšno literarnozgodovinsko arbitražo) svoj komad ko brez miru okrog divjam napisal prav za nas, premanentne na-potnike … napotniki staropartizansko domislico kumi smo pršli, pa smo že tle uporabljamo na dnevni bazi, in zdaj jo lahko implemeniramo tudi v temle zapisu: kumi smo pršli na ilirsko, pa smo že tle:

ta tle vidim, če dvignem pogled iznad svojega part time šporherta

(ja, lubči, indukcija je, to pa zato, ker tle zmer tok pihlja, da plinc za zavretje kible vode za pašto potrebuje približno 2 uri in tričetrt) … in ta tle je tle, kjer smo v tem cajtu že šesto leto … vse je isto, kot je bilo, le da se kafiču, ki mi zjutraj skoz mašino spusti ekspresno kofe (in kjer zdajle uz gemišt in srčno bolečino enga mačodalmatina na zvočniku na tablico kucam, kar ti bereš) ne reče več jazina, ampak izola, pardon, isola … sicer pa – ko pogledam na levo vidim tole:

ko pogledam na desno pa tole:

manjši šotor je malo vegast, ker ga je najstnik malo vegasto postavil, ta velik pa zato, ker je že star in betežen (kot njega ptostavljalec, kaj čmo) … skratka, v kempinskem smo, zatorej gospe na pijaci zelenjavo povežejo z zlatim trakom

in zato kruhovinci mahune, file in krunpire serviramo na talarjih konceptualno propisne boje:

bottom line: verano azul je, končno! no, bo pa tudi jubilejna objava, kmali; bodi pozoren! 🙂