zlati silvo je … svetski čovek!

takole ko je najprej konec leta, kmalu za tem pa konec prijavnega roka za zlatega silveja, začnemo organizatorji in žiranti tekmovanja postajati vedno bolj vznemirjeni … naša preizpraševanja se ne dotikajo roka trajanja novoletnih zaobljub in kilogramskega pribitka na tehtnici … o, ne! …naša ponovoletna vprašanja so tale: koliko bo prijav na tekmo? … ali se bo v dobi, ko je ljudem karkoli več od stisnjenega lajka že prevelik spletni napor, sploh še komu dalo iti skozi celoten proces kuharije, dokumentiranja in prijavitvenega sporočanja? … kaj je bralstvo zakuhalo letos? … kako so se imeli na svojih žurkah? … koliko super vpojnih krp je treba nabaviti, da se žirija ne bo utopila v lastni salivi? … bo tekma izenačena, ali bo zmagovalec očitno izstopal? … bo iztok mrak sodeloval? (okej, to so se verjetno bolj spraševali tekmovalci in lahko jih potolažim, da ni :-)) … tudi nekaj drugih odgovorov je že jasnih: prijav je bilo sedem – čarobno, pravljično število je to! in vsi si pred nadaljnim branjem zaslužijo poklon, pohvalo in max respect! … vsako leto lahko z veseljem ugotovim, da tekmovanje še vedno raste in tudi letos je tako – resnost, s katero ste se lotili kuharije in kompleksnost ter zabavnost vaših prijav dokazujejo, da to ni tekma za pusije in naključne pasante – biti v takšni konkurenci, kot je letos res ni kar tako … preklikajmo se torej, drago firbčno opazovalniško bralstvo, skozi letošnjih veličastnih sedem – po vrsti so v kaslc priletele naslednje prijave (levo je ime prijavitelja, desno pa (zaradi lažje identifikacije prijav s strani organizatorja določeno ime večerje z linkom za ogled le-te):

klemen fele: jufka kavurmalik

pavlina müller: geografsko raznoliko

boštjan ž: gremo na silvota

pureki: zaloški zlati silvo

rok kunej: etno haute couture

saša grahovac fabbri: enostaven, a dober

mali zec: skoncentrirani dve uri

žirija je letos zasedala v isti sestavi kot lani, ko se je klasičnemu triu chefica-chef-s.meh pridružil  g. božič … po statistični obdelavi rezultatov točkovanja vseh štirih je postalo jasno, da pri vrhu tako izenačene tekme že dolgo (če sploh kdaj) nismo imeli … kruhovinski intendant je tako preveril zaloge nagrad in sklenil, da knjigo najboljše z vrha v zahvalo in kot pohvalo podari vsem sedmim prijaviteljem, penino silveri nature 0 pa seveda samo enemu in edinemu – zlatemu silvotu 2018 … sicer pa sledeč žlahtni tradiciji tekme po imenskem abecednem redu na virtualni oder vabim tekmovalce da prevzamejo sledeče nematerialne nagrade:

zlato motivacijsko ploščo bratov ramones in ekskluzivno razlago staroslovenarskega ekvivalenta druge polovice koncepta low&slow
prejme boštjan ž
(za več kot odločen in odličen tekmovalen debi in kot spodbudo za nadaljnje delo)

*   *   *

dostop do rariterne kolekcije ekspandiranih horizontov in zaslonsko everchanging zbirko turških drobižnic
prejme klemen fele
(za širitev tekme na osmanske teritorije in silvocoin food shot leta)

*   *   *

repetitiven ogled do konca norega derbija sevillana z nemotenim prvovrstnim pogledom na točen čas
prejme mali zec
(za izjemno koncentracijo pri pripravi materialnega in meta-podatkovnega gradiva za tekmo)

*   *   *

ultra-klikabilno mapo celega totega našega sveta z ekskluzivnim digitalnim načrtovalnim pripomočkom (kljub temu, da ga pravzaprav ne potrebuje)
prejme pavlina müller
(za zemljepisne sestavinske lekcije in izkazovanje multi-etapne vztrajnostne drže)   

*   *   *

pozdrav in pomah uradnih irskih padalcev in mini lekarno z žavbami za opekline od veri hot medeninske ponve
prejmejo pureki
(za vroče kaskaderske ibunge in mednarodno-medkontinentalen pristop k tekmi)

*   *   *

zvočno podobo višinske kuharije z versaćijevo kolekcijo pomlad-poletje 2018
prejme rok kunej
(za drzen, a prepričljiv melanž etno hardcora z milanskim fashionističnim štihom)

*   *   *

ne denarja, ampak čas!; poleg tega pa še mitelojropeiše valnus
prejme saša grahovac fabbri
(za spodobnost v pripravi in prijavi ter redko viden altruizem pri izbiri tipa sladice)

*   *   *

 glavno titulo in njej pripadajočo slavo, hvalo, trepljanje, prestižno steklenico penine silveri  nature 0  (double gold na ocenjevanju v new yorku pa take fore!), ki jo je v nagradni sklad prispeval njen avtor, boris gašparin (hvala!!!) in vse ostalo, kar je še povezanega s poimenovanjem

zlati silvo 2018

pa izmed vseh zgoraj omenjenih prejme

pavlina müller
(za še nikoli viden vložek v tekmo v obliki časovnega in prostoskega angažmaja od sourcanja sestavin do zadnje pike v prijavi)

če so naše evidence prave, je to prva prijava cenjene kolegice na tekmo, a to je bil res debi, kot se šika – bullet entry v vsej svoji energični eksplozivnosti … kljub tesnosti rezultata velja pripomniti, da je bila žirija enoglasna, da ločenih mnenj ni in da se pod sledečo utemeljitev podpisujemo vsi štirje člani:

prispevek kandidake müller je v enajsti izdaji tekmovanja zlati silvo predstavil popolnoma nov, občudovanja vreden pristop: priprave na tekmo se niso začele, ko je bil objavljen natečaj, ampak so potekale skozi vse leto, z iskanjem posebnih lokalnih sestavin na potepih širom sveta … od tod in tam napaberkovane dobrote je nato premišljeno, usklajeno in z veliko mero kuharskega mojstrstva uporabila v zaključnem obedu leta … slednji tako ni bil le hrana za telo, ampak je s spomini, ki so jih v sebi nosile sestavine napolnil tudi duha in pod staro potegnil črto, s katero nas je obenem vse skupaj pripravil za novo … navdušeni smo!  

čestitkam se lahko v komentarjih pridružiš tudi ti, dragi bralec, ki ti s tega mesta še enkrat zaželim naj bo leto 2018 vsaj tako okusno, dišeče in zabavno, kot so prijave sodelujočih na našem natečaju! … ako budemo živi i zdravi, pa se naslednje leto spet nadejamo tako finega žura, kot je bil letošnji silvo! živeli!

domača re-kreacija: a. carluccio

medtem ko bo žirija za zlatega silva prebirala prispele prijave in tehtala njih komeptitivno ost in potencial, dajem cenjenemu bralstvu na vpogled svoj prispevek za zadnjo lansko številko revije dolce vita … žal je pisanje o dobrodušnem italijanskem velemojstru antoniu carlucciu sprožilo njegovo slovo iz našemu koncu vesolja znane oblike bivanja … takle mamo 😦 … 

Moj paštarski učitelj.

Bil je velik, močan, simpatičen, navihan, potrpežljiv, preprost, uspešen in navdihujoč. Čisto poosebljenje pravega italijanskega kuhajoče-ješčega Italijana. Veliki Antonio Carluccio.

Mislim, da je moralo biti enkrat jeseni leta 1992. Radio Študent je takrat ob sredah od enajstih zvečer do polnoči v eter spuščal oddajo Pantonalni kabaret, namenjeno resni glasbi. Reč je bila res nekaj posebnega in še danes se ne morem odločiti, ali je bolj izstopala iz siceršnjega divje razbijaškega programa rožnodolske medijske inštitucije ali od siceršnje zelo dolgočasne in sterilne “Radio Slovenija, tretji progam – program Ars” dikcije, s katero se je tovrstnih muzik loteval tretji val nacionalnega radia. RŠ-evski pantonalci so bili radikalni tako za poslušalstvo svoje matične frekvence kot za arsovce: za prve zaradi izbora muzik, za druge zaradi medijskega pristopa. Oddaja, ki sem jo posušal tisto jesensko sredo, dobrih 25 let nazaj, se mi je za vedno vtisnila v spomin. Posvečena je bila Johnu Cageu, kultnemu liku resnih muzik, ki je umrl kakšen mesec pred tem, 12. avgusta 1992. Srečko Meh (takrat sicer violinist v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija in eden od štrajharjev v kvartetu Enzo Fabiani), ki je to izdajo oddaje pripravil in vodil, je med izbranimi kosi Cageve glasbe s svojim mehkim, božajočim basom prebiral recepte za pripravo jedi iz gob.

Gobe, ki so nastopale, so bile meni, ki se mi poznavanje gob po jurčkih, lisičkah, štorovkah, črnih trobentah in dežnikaricah ustavi pri medvedovih tačkah, silno nenavadne in recepti so bili zapisani sočno, zanimivo, z veliko praktičnega prvoosebnega komentiranja in razlaganja. John Cage je bil, česar skorajda nihče ne ve, obsedenec z gobami, pravi gobarski fanatik. Gobe je začel spoznavati v času velike depresije, ko ni imel ničesar za jesti. Takrat je pobral kakšno gobo in z njo šel v knjižnico ter skušal ugotoviti, ali je užitna; če je bila, jih je šel nabrat še več – lakoto je preživel zaradi gob (ne poskušaj tega doma!). Leta 1958 je zmagal na gobarskem kvizu, ki ga je prirejala italijanska televizija; v šestdesetih letih je nabiral in dostavljal gobe v Four Seasons, eno od newyorških restavracij, bil je med ustanovitelji Newyorškega mikološkega društvam leta 1972, leto za tem, ko je svojo zbirko gob in z njimi povezane korespondence, dnevnike in ostale zapiske podaril Kalifonijski univerzi v Santa Cruzu, pa je skupaj z mikologom Alexandrom H. Smithom in novinarko New Yorkerja Lois Long izdal knjigo Mushroom Book.

No, recepti, ki jih je tisti večer bral Srečko, niso bili Cagevi, ampak so prihajali iz zapisov še enega velika gobarskega fanatika, Antonia Carluccia. Njegovo knjigo Gobe za sladokusce je leta 1992 izdala Pomurska založba (ondan se je ena na Bolhi prodajala za 15 evrov). To je bilo moje prvo srečanje s to veliko persono italijanske kuharije in ko sem ondan izvedel, da je pred tremi tedni srce v velikem, medvedastem telesu z belo, ovčkasto skravžljano glavo nehalo biti, seveda ni moglo biti drugače, kot je: da se mu poklonimo z zapisom in re-kreacijo v naši reviji. Antonio Carluccio ni bil tako velik in pomemben kuhar, kot je Gualtiero Marchesi, a za iskreno in pošteno italijansko kuharijo je navdušil veliko ljudi – in to predvsem tam, kjer so v zvezi s pašto, pico in ostalimi svetinjami apeninske gastronomije radi sekali noro trapaste industrialne bližnjice – v Veliki Britaniji.

Antonio Carluccio se je kot peti od šestih otrok postajnega načelnika rodil leta 1937 blizu Salerna. Družina se je selila z očetovimi službami in tako je Antonio po kulinaričnem izročilu bolj kot Kampanjec Piemontežan, saj je velino otroštva preživel na severozahodnem delu Italije. Oče ga je že kot mulca jemal na gobarske pohode in strast do gob se ga je držala vse življenje. Vmes je sicer počel marsikaj: takoj po srednji šoli je odslužil obvezno leto v vojski, v mornarici, nato je nekaj časa delal kot novinar za Torinsko La Stampo, nato pa kot serviser in prodajni zastopnik za pisalne stroje Olivetti. Pri 21 letih se je odpravil študirat jezike na Dunaj, preden je leta 1975 pristal v Združenem Kraljestvu pa je v Hamburgu 13 let deloval kot vinski trgovec. V Londonu je leta 1981 sprva vodil restavracijo svojega takratnega svaka Neal Street, leta 1989 pa je postal njen lastnik. Prav tu je pod Carlucciovo komando svojo profesionalno pot začel Jamie Oliver, ki je ob smrti svojega prvega velikega šefa spisal zelo čustven zapis, in verjetno ne udarim veliko mimo, če pripomnim, da je Jamie od Antonia poleg znanja o italijanski kuhariji pobral tudi nekaj ljudomilosti in smisla za delo z ljudmi in navduševanje za preprosto, ljudsko kuharijo. Maksima, ki jo je Antonio poudarjal, se namreč sliši zelo simpatično in ljubo tudi neukemu kuharskemu ušesu: MOF-MOF, kar pomeni minumum of fuss, maximum of flavour.

V Veliki Britaniji je šlo Antoniu dobro, celo odlično: začel je pisati knjige (vsega skupaj jih je dvajset, vključno z avtobigrafijo A Recipe For Life leta 2012), po pojavljanju v BBC-jevi oddaji Food and Drink Programme je leta 1996 uspešno odpilotiral svoj lasten šov Antonio Carluccio’s Italian Feast, najbolj pa si ga bomo zapomnili po ultra simpatičnem, emocij in spominov polnem buddy-buddy kruzanju po Italiji, ki ga je s svojim dolgoletnim prijateljem in strokovnim sodelavcem Gennarom Contaldom uprizoril v dveh sezonah serije Two Greedy Italians. Carlucciovo ime je močno tudi v poslovnem svetu – leta 1991 je s svojo takratno ženo odprl prvo italijansko delikateso Carluccio’s, ki se je razraščala in razširila v grostistično-kavarniško-bistrojski posel, ki ga je leta 2010 za 90 milijonov funtov prevzelo dubajsko podjetje Landmark Group. Trenutno Carluccio’s obratuje na 80 lokacijah v Veliki Britaniji, z dodatnimi franšizami na Irskem in v šestih državah na bližnjem Vzhodu.

Njegove zasluge za širijenje italijanske kulture in kulinarike ter doprinos k svoji drugi domovini sta opazili in nagradili obe državi: leta 1998 mu je italijanska vlada podelila naslov Commendatore Ordine al Merito della Repubblica Italiana, ki je primerljiv z britanskim viteškim nazivom; leta 2007 pa je od kraljice prejel še Order of the British Empire.

Vsem poslovnim, finančnim in medijskim uspehom navkljub pa Antonio dolgo ni bil čisto srečen človek. Dolga leta se je boril z obdobji težkih depresij in leta 2008, po smrti svojega brata in po še tretji ločitvi ga je vse skupaj pripeljalo do poskusa samomora s škarjami. Po terapiji v bolnišnici Priory je našel duševni mir in v življenju začel iskati in ceniti dobre stvari. In teh nam je dal veliko, tudi meni: broširana verzija njegove Passion For Pasta iz leta 1993 je med najbolj zdrajsanimi knjigami v moji knjižnici in skoraj vse, kar vem o izdelavi in pripravi testenin, sem se naučil od Antonia. Naj zdaj tam, kjer je, skuha še kakšno paštico za angelce.

Odprti morski raviol in kakavovi široki rezanci.

Če bi se Antonieve knjižne dediščine lotil nekaj mesecev prej, bi skoraj zagotovo rekreiral kakšno reč z gobami. In jo verjetno, ko bodo frišne gobe spet na sceni, tudi bom (jasno, ob zvočenju Johna Cagea). Tokrat sem iz njegove testeninske biblije izbral dva recepta – enega, ki kljub maksimi MOF-MOF zahteva kar nekaj dela (vsake toliko se pač spodobi, še posebej, če delamo hommage velikemu mojstru) in enega, ko ga do sedaj še nikoli nisem, ker se sliši precej divje – rezance s kakavom. Te sem sicer po Carlucciovih navodilih končal na sladko, lahko pa bi jih, kot v uvodu v recept sugerira mojster, postregel z divjačino. Sliši se dobro.

carluccio odprti raviol

Odprti raviol

sestavine za štiri jedce:

  • zeleno testo:
  • 1 jajce
  • 120 g moke
  • dve žlici kuhane in spirirane špinače
  • navadno testo:
  • 1 jajce
  • 100 g moke
  • štirje lističi peteršilja
  • polnilo:
  • 1 srednje velik morski list
  • šest večjih kozic
  • 500 g klapavic
  • belo vina
  • malo jušne zelenjave (čebula, korenje, peteršilj)
  • maslo
  • strok česna
  • sol
  • beli poper
  • koprc
  • peteršilj
  • postopek:

Posebej zamešaj navadno in zeleno testo; oba zavij v folijo in ju pusti v hladilniku počivati vsaj eno uro. Nato razvaljaj zeleno testo (pri meni je bilo na stopnji 5) in ga razreži na štiri kvadrate. Z navadnim testom se še malo poigraj: razvaljaj ga za dve stopnji tanjše kot zelenga in ga razreži na štiri pravokotnike. Na eno stran pravokotnika položi listič peteršilja, čezenj povezni drugo polovico testa in vse skupaj dobro stisni ter pošibaj skozi strojček za valjanje testenin na isto debelino, kot si razvaljal zeleno testo.

Medtem ko testo počiva, pripravi morske reči: lista sfiliraj in nareži na centimetrske koščke;  kozice olupi in repke nareži na tri dele; školjke pa v velikem loncu na malo olivnega olja in z brizgom vina pokrite kuhaj toliko časa, da se odprejo. Školjke nato odcedi. Iz školjk poberi meso, z vodo pa zalij listove kosti ter glave in luščine repkov kozic. Dodaj jušno zelenjavo in toliko vode, da bodo reči prekrite. Zavri in na ženem ognju kuhaj 20 minut. To osnovo odcedi in prihrani.

Zavri veliko posodo vode in jo posoli – čajno žličko soli na liter vode, pravi Antonio. V posodo kani še malo olja, da se plahte testa med kuanjem ne bodo sprijemale.

V ponvi segrej centimeter masla in na njem praži narezane filete in repke kozic; dodaj še brizg vina in ko alkohol povre še malo osnove, seskljan koprc ter školjke. Začini z belim poprom in – če je treba – s soljo. Naj reč nežno brbota, dokler ne skuhaš testeninskih kvadratov.

Kuhane testenine osuši na kuhinjski krpi ter na ogrete krožnike najprej naloži zelene plahte. Nanje nažliči polnilo in nekaj žlic tekočine. Pokrij z ostalimi kvadrati in povrhu pokapaj s še malo omačnate tekočine. Zbogom, Antonio! In hvala za vse pašte.

carluccio rezanci s kakavom

Kakavovi rezanci

sestavine za štiri avanturiste:

  • 150 g bele moke tip 400
  • 50 g kakava
  • dve jajci
  • pol žličke cimeta
  • 50 g vanilijevega sladkorja
  • sivkin med
  • olupljeni in praženi lešniki ter pistacije
  • brusnice

postopek:

Moko, kakav in cimet presej v skledo. Dodaj sladkor in zžvrkljani jajci ter zamesi svilnato gladko testo. Zavij ga v folijo in za eno uro postavi v hladilnik.

Testo nato razvaljaj in nareži na rezance. Skuhaj jih v neslanem kropu, odcedi in razdeli na krožnike. Vsak krožnik kakavove pašte osladkaj z žlico sivkinega medu in potresi z grobo sesekljanimi lešniki, pistacijami in brusnicami. Dolce vita!

topovi leta dva-sedemnajst

tekmovalcem med pripravami prijavnih obrazcev za gastronomsko tekmo leta sicer ne bi rad zbijal koncentracije, po drugi strani pa je tudi res, da vseh ostalih z rednim letnim pregledom svojih krušnovinskih topov ne morem pustiti čakati v nedogled … zatorej odpihujem prah s spominskih celic in zdaj že običajnih pet kategorij polnim s sledečo vrhunsko robo:

top jed v restavraciji: pravzaprav je bilo pri mojmirju šiftarju v restavraciji skipass v kranjski gori, ki je za mladinino konzumacijo prišla na vrsto čisto na začetku lanskega leta na mizo postavljenih kar nekaj super domiselnih in lepo izpeljanih jedi, a najbolj so mi v spominu ostali mehki, tanki trakci sipe, osveženi z dimljenim jogurtom in oslajeni z omako iz suhih marelic … če dobro pomislim, se mi arome še zdajle svaljkajo po mehkem nebu, za vse ostale pa je tu fotomaterial:

top recept iz kruha in vina: vsako leto ista pesem: več teka, kar sem skuhal, bi moral popisat in potem bi na koncu leta imel pri pregledovanju še slajše skrbi, kot jih imam letos, ko pa je vendarle favorit precej jasen – milefolje zelena omleta omleta s kremastim kozjim sirom je frajerska na fotki, izjemna v gobcu, predvsem pa zelo izi-pizi za narihtat … če iščeš  idejo za enega od vikend brunchev – tukaj je!

top vino/napitek: najprej sva se pri danilotu navdušila nad sistemo coravin, s pomočjo katerega lahko na kozarce točijo tudi hudo dobra, posebna, raritetna in draga vina; potem je pa za prednovoletni družinski festen dedo na led dal tole flašo:

in hu em aj to sej, da tole ni bila by faaaar najbolj spektakularna flaša lanskega leta??!!! … krasen je, chateau d’yquem 2003 (dedo je pa tud karakter, da ga ni sam srebnil, ane?)

top gastro doživljaj: najboljše gastronomsko doživetje je bilo v selu pri kobaridu … z urošem abramom sva se tja za posebno poletno mladinino izdajo intervjujev peljala pogovarjat z ano roš … večerja, ki nama jo je skuhala je bila seveda krasna in super in vse; ampak še bolj kot to pa je bila fajn iskriva, glasna, anekdot, znanja in resega razmisleka in premisleka polna debata … to, da je ana v svetovni špici, res ni naključje – dobro ve, kaj dela in stvari dela zelo prav … much respect!

top food-related: kdo bi si mislil, da bo na hitro spisan (že res, da konstruktiven in informativen) rant o čezturističnih jamračih na rahlo dremajočem blogu dvignil toliko prahu in zgeneriral toliko obiska: zapis druga ljubljana je s 6.624 ogledi in 63 komentarji postal najbolj gledana in konetirana vsebina na kruhinvono.com vseh cajtov … verjetno je to zaradi avtorjevega avtoportreta pod cankarjevo plato 🙂 …

in zdej me seveda matra firbec: kaj in kje si pa ti dobrega jedel, skuhal, pil? napiši tu spodaj!

 

breaking: ena kila

sicer nisem šel natančno štet, ampak po mojem je kila kar velikokrat zapisana v iznutricah tegale bloga – kila je pač osnovno izrazno sredstvo, ko se pogovarjamo o receptih, pa tudi v kontekstu pridobivanja telesne mase, ki je večinoma posledica dobre kuharije …
no, če bi tale breaking zapis bil povezan tem drugim, ne bi pisalo ena, ampak osemnajst in napotnik bi be bil hvalil s tem, da jih je prav toliko v letu 2017 izgubil in to ne po zaslugi slabše prehrane, ampak po zaslugi boljše fizkulturne aktivnosti, ki se jo redno in pridno gre dvakrat na teden po eno uro v teretani plus še kakšen orng par ur na gričevnatih terenih …
ne, tale breaking ena kila je povezana s tem, da je tole natančno tisoča šriftunga na spletnem mestu kruhinvino.com … ker je kar ena taka visoka številka, s katero sem kar zadovoljen, predvsem zato, ker si nekdaj (recimo leta 2006, ko se je tole začelo) sploh nisem misil, da bi se mi o futru dalo napisat 1000 zapisov … no, ampak zdaj smo že tu in pervi prosinec leta gospodovega dva taužent ino osemnajstega je kar pravšnji datum, da ž njim zaključimo pervo tisočnijo zapisov ino započnemo drugo …
nazdravimo torej, drago bralstvo, z glažkom opojne, priliki primerne pijače:

tavžentroža

in se podajmo novim gastronomskim ibungam naproti … upam, da se boste med kruzanjem po netu še vedno tu in tam ustavili tudi pri mizi s kruhom in vinom … vedno dobrodošli, dragi moji – najprej že s prijavami za zlatega silvota, potem pa naprej! srečno vsem!

 

zlati silvo 2018 – poziv k prijavam

danes dopoldne me je ves zaskrbljen klical dedo, češ – gledam zdajle tvoj blog; a letos pa ne bo zlatega silvota?!  … no, le brez skrbi – seveda bo, pravzaprav je že! … sodeč po gneci na tržnici in v štacunah ste vsi v nizkem štartu na naslov; in prav je tako … draga moja kruhovinska komuna, evo ga!

naš zvesti art direktör (hvala, miha!!!) ga je letos zastavil vsega pisanega (glej font!), dodatno specialno patino pa je dobil, ker se ga je dzaradi specifičnih okoliščin do tele točke dalo spraviti samo tako, da je miha s telefonom slikal zaslon, na katerem je silvo nastal, potem sliko poslal via MMS, jaz sem jo shranil in si jo preposlal na mail, nakar sem jo preko postanka na namizju naložil na tole platformo, na kateri ga zdaj ti gledaš … dolga in ovinkov polna pot je to, ampak tako pač vedno je s silvotom … to ni tekma za ljudi s slabimi žifci, tresočo roko in nizko samopodobo … a po drugi strani je silvo silno prijazen in družaben lik, ki v svoj objem vabi vse, tudi tebe, dragi bralec! … karkoli že boš skuhal za silvestrsko pojedino je vredno njegove pozornosti – zatorej poslikaj, opiši, nariši, posnemi ali kakorkoli drugače ovekoveči svoj talar (ali več njih) in ga prijavi v natečaj, ki letos poteka po spodaj navedenih pravilih:

1. kruhinvino.com razpisuje nagradni natečaj zlati silvo 2018

2. natečaj je nediskriminatoren; sodelujejo lahko vse rastline, živali, ljudje, predmeti in objekti, ki bodo do sobote, 6. januarja 2018, do 24.00 (cet) na elektronski naslov zlati.silvo@gmx.com poslali fotografijo in recept silvestrske jedi

3. žirija natečaja kruh & vino (chefica & chef + do objave rezultatov anonimni dodatni ocenjevalci z izpričanim teoretičnim in praktičnim poznavanjem silvestrske prehranske tematike) bo izmed vseh prispelih dokumentov po anonimnem, na številkah in statistični analizi utemeljenem ocenjevanju izbrala zmagovalca

4. zmagovalcu pripada častni naziv zlati silvo 2018, minljivi pokal v obliki steklenice iber krasne penine Silveri Natur 0 

in neminljivi pokal v obliki knjige Najboljše z vrha, v kateri je društvo za pomoč otrokom s presnovnimi motnjami zbralo recepte več kot 30 najvrhunskejših slovenskih kuharjev

5. trem prijaviteljem, ki bodo po točkovanju žirije zasedli pozicije za zmagovalcem natečaja pripada po en izvod zgoraj omenjenega knjižnega dela

5. vse prispele fotke & recepti bodo objavljeni na kruhinvino.com, skupaj z imenom ali vzdevkom avtorja (vkolikor ne bo želel ostati anonimen); razpisovalec si pridružuje pravico do prevekslavanja formata prijave v obliko, primerno za objavo na spletni strani (beri .pdf ipd.)

6. kriteriji za izbor niso merljivi, vsekakor pa bodo subjektivni, pošteni, samostojni, neodvisni, suvereni in uravnoteženi, zato so vse odločitve končne in brezprizivne

7. natečaj se izvede ne glede na vse začasne tehnične ovire (a.k.a. shujševalne kure, ribe, purane, prasce, divjačino, teleta in goveda) ki začnejo veljati po novem letu

moto jej, moli, ljubi je do zaključka natečaja v popolnosti suspendiran, namesto njega se na piedestal postavlja zaporedje besed: kuhaj, fotkaj, piši, pošlji, zmagaj! … srečno!

most wanted

omejevanje dostopnosti (ki ni nujno povezana z visoko ceno) je eden od konceptov, ki – sicer precej nenavadno, pa vendar drži – zvišuje vrednost stvari, do katere dostop je omejen … recimo: sredin hodok v lepi žogi ne bi bil nikoli tako fajn in tako frajerski in tako oblegan, če bi se dogajal vsak dan – to, da se dogaja samo ob sredah ga (jasno da poleg izbire kondimentov, omak, prilog, dobrega ambienta in druščine) dela ekstra posebnega … in če bi pirčke trapistov iz opatije westvleteren lahko kupil v vsaki pirovski štacuni, ne bi bili tako zaželeni, kot so zdaj, ko je treba izvajati silne logistične ibunge, da potem lahko od njih odpelješ gajbico ali max dve zvarka … takale škatla,

P1540882

recimo, je bila v preteklih dneh eden najbolj zaželenih itemov v ljubljani … v njej se namreč skriva paneton iz pekarne osem (katere ime bi bilo pravzaprav pravilno izgovarjati kot awesome), ki ga je majster andrej spekel v precej limitirani izdaji, zatorej smo se zanj cufali in ruvali številni ljubitelji puhastega, sladkastega, mehkega, zračnega, dišečega krušnega testa … napotnik je po številnih neuspešnih poskusih (good cop/bad cop, duhovičenje, mežurkanje, jamranje, moledovanje, sklicevanje na šefa …) pregovarjanja ta glavne prodajne dekline, da bi vendarle enega lahko rezerviral, sklenil, da je andrej svoje osebje očitno treniral pri mossadu in si zato en izvod puhkota izgovoril pri avtorju samem … namesto patičke, ki je po angelcinem bulaznjenju letos definitivno izpadla iz špila, je letošnji babi/dedi memorial sklenil tale bjuti:

P1540871

bil je awesome, ker prihaja iz istoimenske pekarne … in že zdaj najavljam, da grem naslednje leto spet v nemilosrden boj za enega (ti pa ne – ti pa kar lepo potičko speci in pojej – manj kot nas bo, lažje bo priti do njega :-)) … sicer pa naj velja: festen!

ne obračaj ga, sinko

ondan mi je dani med redno vizitacijo tržničnih štantov v roke stisnila novoletni jelki podoben buzodovan, za katerega se jeizkazalo, da je pravzaprav dodobra obraščena štanga brstičnega ohrovta … asociacijo na novoletno jelko je chefica skupaj z minichefom, (ki zdaj ni več mini, ampak v bistvu že lahko rečem, da se mi je popeo preko glave)  potem ovekovečila v eni od svojih jako finih instagram fotk:

no, dotični zeleni rekvizit ni čakal na novoletne praznike (kaj šele na tekmo za zlatega silveta), ampak ga je kaj kmalu po umetniškem prispevku ata napotnik uporabil za zadovoljevanje ene od osnovnih fizioloških potreb – požrli smo ga, brstunjota! … pred tem pa obdelali po novi priljubljeni osnovni preparaciji, ki smo jo malo povzeli po argentinskem kurjaču mallmanu, malo pa po svoje … kako se naredi? tako, da se brstiče prereže napol, nato pa se jih s prerezom navzdol položi na rahlo namaščeno in na srednjem ognju dobro (a ne noro hudo) segreto ponev … nakar je treba prebrati (ali pa se ga spomniti) naslov tegale zapisa in ga v miru prakticirati kakšnih pet minut, če so bili brsti zelo veliki pa še kakšno minuto ali dve več (in, jasno, kakšno minuto manj, če so bili čisto mickeni) … dogaja se to, da se prerezana stran lepo zapeka in karamelizira, notranjost brstičnjaka pa se v vročini ravno prav napari in skuha/zmehča … ko se ti zazdi, da te preplavlja uporniško razpoloženje in da niti mene nočeš več ubogat, lahko eno od ohrovtovih polovičk obrneš in pokukaš, če je že lepo temno rjavo zapečena (prilagam referenčno sliko):

P1540778

če izgleda približno tako, potem lahko v ponvi kar narediš raztur: ohrovte potresi s soljo in poprom, ter jih premešaj, nato pa stresi v skledo in postrezi … preverjeni in priporočeni vaji v slogu obsegata naslednji disciplini: najprej v ponvi par minut praži kocke slanine, nato jih odcedi in spravi na papirnato brisačko, njih mast pa vrni v ponev in brstiče peci na njej in jih, ko so pečeni, potresi s prihranjeno maščobno slastjo; hladne brstiče zmešaj z malo surovega kislega zelja, sesekljanim strokom česna, veliko popra in malo bučnega olja ter pomalicaj s kajlo rženega kruha … mamo to!

soundtrack je seveda povezan z naslovom, po notah bojana adamiča ga prispeva godba na pihala litija f/ gašper namestnik: ne obračaj se, sinko