bingo realizacija 1/2

natanko leto nazaj smo na kruhletu in vinčeku objavili kar zanimivo 3×3 tabelco z bolj ali manj zajebanimi kuharskimi zadatki ter pozivom bralstvu, naj te zadatke izpolnjuje ter tako pridobiva srečke za redno letno jubilejno kruhovinsko žrebanje (ki je sicer kar cenjena inštitucija z neprekinjenim nizom že od leta 2007, ko smo bili vsi sodelujoči še v precej bolj mladiškem stanju) … nekaj tednov kasneje smo v napotnikovem inštitutu za javno žrebanje izpeljali postopek izbire priložnostnega praznovalnega obiskovalca našega domačega omizja …

zdaj zarolajmo cajt naprej in ga ustavimo na nekem prijetnem poletnem večeru, ko se v chefovini zbere cpt izpolnjujoč kvartet dveh domačih in dveh gostov in najprej od radosti dvigne z ouzo fizzom (ouzo, limonin sok, cimetov sirup, gazirana voda, led) napolnjene čaše, v usta dene rezino kumare z inčunovo kremo in grškim jogurtom ter se tako loti obletniške bakanalije, ki je tokrat poleg kruhovinskega rajanja slavila še majin lucky sourdough, ki ji je prinesel izžrebano srečko na žrebanju …

vsaka kruhovinska žurkica potrebuje nek koncpet, na katerega potem obešamo jedila in napitke, tokrat smo za izhodišče malo dadaistično vzeli veznik če, ki smo mu dodali črko b, tej pa za vsako jed prilimali še enega od samoglasnikov, tako da smo dobili niz če ba – če bo – če bi – če bu – če be … ta je nato služil kot izhodišče za pripravo določene jedi … kapiš? verjetno ne, ker se opis sliši precej abstraktno, zato prilagam konkretne orise in opise … takole je šlo:

otvoritveno čebatovanje: na rastkotovo čabato smo – z leve proti desni – naložili sledeče, vse dumaćedumaće pomade in obloge: sesekljan jesihflajš z bučnim oljem in vloženo čebulco / krema iz osmojenih jajčevcev s hrustljavim pršutom / mleti ocvirki z redkvico / mladi ovčji kajmak / prvi sezonski pindjur z mladim sirom; srebovali pa smo fedorine petijon naturel (kolikor jih ni ob odpiranju odpizdilo iz flaše)
če botarga, naj bo orng, da bi fino: rastko je nastopil še enkrat, tokrat sem iz njega narolal krekerje s sumacom, narezal sem enega čisto frišnega ribona, ki sem ga podložil s koromačem in potresel z naribano botargo; zraven smo natakali sherry fino fernando da castilla
če bi lučke, ne bi sladolednih: chefica je tu uletela z lučkami, ki so pravzaprav vaja v arančinskem slogu – z žafranom pripravljeno pohlajeno rižoto je nanesla na lesene palčke in jo popekla na olivcu ter vse skupaj opremila z aromatskim listjem in cvetjem; arome smo vlekli tudi iz krapeževe malvazije 2019
če bula: sledillo je na žaru opečeno goveje rebro po nigerijski recepturi s čebulno opremo: krompirjev cmok je bil polnjen z balzamično čebulno marmelado in potresen z ogljem mlade čebule, čebula je bila polnjena z aromatiziranim drobtinami in parmezanom, endivija zapečena na žaru, omaka pa zmerna zajebanka na osnovi iz rebrnih kosti skuhanega in reduciranega fonda; zajeban piat je uspešno zalil arhivac v obliki simčičevega rdečega teodorja 2000
čebela priletela: jasno, da je tu v špilu med – on je na vrhu, pika na i in je pomaračno-limonin; nekaj ga je že prej služilo za karamelizacijo zdrobljenih pistacij; spodaj je sivkin puding, v verinci pa še grški jogurt z borovnicami … zraven smo eksperimentalno zmešali en angleško-islandski gin in sivkino kombučo in ugotovili, da je bil to zelo dober eksperiment

maja in domen sta rekla, da sta se imela fajn, upam, da to še zmeraj velja … kruhovinarja pa tudi; sploh, ker nas čaka še druga etapa bingovanja … do takrat pa malo premišljujemo, ali bi tradicijo – kljub redkim bložnim zapisom – nadaljevali še naprej … torej, kaj pravi zvesto bralstvo: naj se žrebička tudi letos? 🙂

postvakcinacijska reaktivacija

takole je: dobrih 23 ur po tem, ko mi je prijazna gospa na gospodarskem razstavišču v mlahavo desno roko brizgnila vektorski odmerek belgisjko-ameriškega proticovidnega zvarka, sem v polležečem položaju z leptopom v naročju nekaj minut čakal, da vgrajeni mi čip začne samostojno, brez kucanja po tipkovnici, prenašati moje misli v wordpressovo bložno platformo in tako prekine natančno dvomesečni brezobjavni mrak … pa se ni nič zgodilo – mislim, dobesedno nič: ne le, da mi ne dela 5g oddajnik v glavi, niti g od glavobolčka nisem dobil niti v od vročine niti b od bolečin v mišicah niti s od splošno slabega počutja …

vsaj kar se pisanja bloga tiče, je torej tale vgrajeni čip popolnoma neuporaben, zato bo treba kruh in vino revitalizirati po dobri stari metodi dvoprstnega tancanja po tipkah … in kje začeti novo epoho zapisov iz napotnikove kuhinje? mogoče kar z eno fino rižotno fintico, ki sem jo osvojil in posvojil ob listanju magazina la cucina italiana kakšen mesec ali dva nazaj … davide oldani (ki ga imamo na kruhotu in vinotu precej v čislih) je namreč suđerisao minimalistično metodo kuhanja rižote, ki iz špila eliminira celotno ibungo sekljanja & praženja šalotke/čebule, špricanja z vinom in zalivanja z aromatskimi župami, ampak riž po nekajminutnem praženju na suho zaliva z vrelo vodo in ga aromatsko opremlja šele na koncu, tik preden na krožnik prestavljeno kremozarico dodatno zasmetani s koščki natrgane buratte … šnita hrustljavega pršuta je moj dodatek, gran finale testne vožnje je izgledal takole:

zadovoljstvo testnih jedcev (beri: od enoletnega jajcanja s korono že malo letargičen družinski mehurček sestavljen iz dveh najstnikov in dveh srednjeletnikov) je bilo unisono do te mere, da si skorajda upam še enkrat nastaviti roko cepivu, da bo tako tudi pri tebi, če slediš naslednjim navodilom:

iz špajze potegni:

  • 320 g okroglozrnatega riža (carnaroli, arborio & co.)
  • 4 lepe rezine pršuta
  • 80 g masla
  • 80 g parmezana
  • pol limone
  • kugla buratte
  • svež pehtran (ali bazilika ali meta ali kakšna druga tebi ljuba gverca)
  • sol, poper

protokol je preprost, kot sem napisal že zgoraj: začniva s pršutom – pečico segrej na 180 stopinj in rezine pršuta deni na s peki papirjem obložen pekač … tega potisni v pečico, počakaj pet miut, nakar fetine obrni in jih peci še tri minute … nato jih prestavi na papirnate brisačke in jim daj mir, da se spremijo v hrustavke … upoštevaj, da je dan časovni okvir ohlapen in je odvisen od debeline rezin pršuta, zatorej bodi previden in imej en uč skoz na njih, da ti ne pobegnejo v cono aktivnega oglja …

vodna rižota pa tako: kozico pristavi na ogenj in ko segreje vanjo stresi riž … praži ga nekaj minut, dokler se ne segreje toliko, da boš ob prevejanju s hrbtom dlani čutil, da je topel … zdaj začni riž zalivati z vrelo vodo – mic po mic, vmes ga malo premešaj ter tu in tam nežno posoli … ko prideš do točke, da je riž kuhan na zob, ga odstavi …

v riž vmešaj žličko limoninega soka, premešaj in počakaj kakšno minuto ali dve, nato pa vanj začni izmenično vmešavati na kocke narezano mrzlo maslo in nariban parmezan … mešaj kot norc, še najbolje kar z metlico, da bo rižota fino kremasta, če se ti zdi, vanjo kani še malo vode …

rižoto stresi na ogrete krožnike, jih potresi, da se razleze in jo opremi z nastrgano limonino lupinico, lističi pehtrana, buratto in pršutom …

soundtrack nucava še tle zraven, ane? … brez skrbi, ne bo to sokličkina voda, ki bi sicer konceptualno sodila samle, ampak bomo vseeno odrinili malo bolj na globoko, da ne pozabimo, da kljub preprostim rižotam živimo v zapletenih, zajebanih cajtih: roger waters – is this the life we really want?

zlati silvo je … tisti, ki izziva!

če si bil kdaj pri službi božji katoliškega tipa, potem se mogoče spomniš, da se kaj kmalu po začetnem pozdravljanju začne posipanje s pepelom, ki se mogoče silši kot žebranje, ampak v resnici prinaša kar hude samokritične momente: vsemogočnemu bogu in vam, bratje in sestre, priznam, da sem grešil v mislih, besedah in dejanjih; mnogo dobrega opustil in slabega storilžal mi je, zelo mi je žal! … bralstvo v konkretnem primeru (poglej datum objave in ponotranji misel, da skor v kopalkah razglašamo rezultate zlatega fakin silvota) opozarjam predvsem na tri besede mnogo dobrega opustil … zdaj – lahko bi si kot zdravc izmislil ful enih sestankov, lahko bi kot aleško žongliral z nepreklicnimi kuvertami, lahko bi tale blog celo ivanu janezu ponudil kot ekzampel katastrofalnega puščavskega vetra, ki izsušuje domovinsko medijsko krajino, ampak let’s face it: presejalni testi silvotovih prijav in deseminacija rezultatov so nedopustno dolgo trajali izključno po moji krivdi … opali mi šamar, zatuli mi buuuu, osle mi pokaži, v pleksus me suni, s polžem slinarjem me ozmerjaj, s surovim korenjem me napitaj – vse to je legit … a vseeno upam, da bo tale zapis, ki ga odet v raševino in spokornosti poln pišem kleče na koruzi, zbudil milost v tebi! …
skratka: ne olimpijada ne evrovizija ne zlati silvo v pandemiji niso bili izvedeni, kot je bilo planirano in zdaj je, kar je … se delamo, da nas to ne moti in začenjamo z uradnim dogodkom, s katerim zaključujemo poroces, ki se je začel s polnjenjem silvotovega epoštnega kaslca s sledečimi praznično zadebeljenimi kuvertami (meet, the contestants, klikni na prijavo, odprla se ti bo v novem zavihku):

sylvia s severa

15-letnica v radiču

namesto menija – generalka 50

familijarni viribus unitis

zlati pureki

bring it on 2021

novo leto po mehiško

silvestrska limeta

preprosto zdravi

kot ti sporoča že hiter pogled na seznam prispelih rešitev, bi lahko bil eden od izgovorov za zamudo, da je letošnja berba prispevkov trikrat obsežnejša kot lanska, ko pa se potopiš v vse bogastvo vizualnih, besednih in receptarijskih impresij, pa sploh povesiš čeljust nad izjemno ravnijo feštic, s katerimi so tekmovalci preganjali dvajsetko in nazdravljali (takrat še) novemu … komisija je tako na različnih lokacijah vitrualno staknila glave, podeljevala točke za recepte, fotke in splošni vtis in sklenila prijaviteljem po abecednem redu podeliti naslednje virtualne salve slave in salive:

hitri vpogled v zadnji partizanski film in pravokotno značko pantone 229c
prejme alcessa
(za pogumni preboj na tekmo in kraljevsko flisast namizni prt)

*   *   *

vse možne odtenke njive ter gibljivi oltarček številke X
prejme ana frangež kerševan
(za doprinos k popularnemu žanru 50 neki-neki in on point 10. točko prijave)

*   *   *

recital trendovske ode zelenosti in fulem veselih limet
prejme andreja hlišč
(za konceptualno disciplino in postavljanje spomenika tazelénmu citrusu)

*   *   *

retrospektivni memoar studia bratři v triku in relikvijsko podobico sv. hegesipa
prejme anže hobič
(za izčrpno (ne pa izčrpljujočo) kronistiko in resne medgeneracijsko-vzgojne prakse)

*   *   *

kacino užitka iz jelkotove brade in naziv gospodar-planer I. reda
prejme boštjan živič
(za z improvizacijo začinjen planski konstrukt v skladu s pravili tekme in NIJZ)

*   *   *

še eno, tokrat vektorsko, staro kravo in vložitev uradne kandidature za članstvo dgs
prejme domen srebot
(za spoštljivo in popolnoma on-point zaključevanje starega s starim)

*   *   *

obisk v lekarni tete pehte ter zdrav zajtrk z zdravcem pri andreji
prejme grega e. voglar
(za zvestobo rečenici o našem največjem bogastvu tudi ob izteku leta)

*   *   *

polinkan park iz monterreya in patično podvezico angelce likovič
prejme marina karnelutti
(za odstrtje okna v drugo kulturo z ene ter v patičko z druge strani)

*   *   *

motivacijsko himno f. m. ježka in značkico ministrstva za zunanje zadeve
prejmejo pureki
(za delovno vnemo in brezstično kombiniranje zunanje z notranjo kuho)

*   *   *

na tem mestu bralstvo pozivam, naj sledijo zgledu pripadnikov mednarodne show business elite ter vse prejemnike nagrad počastijo z iskrenim aplavzom … a je pač tudi v tej tekmi tako, da glavno titulo in njej pripadajočo slavo, hvalo, trepljanje, prestižno steklenico penine silveri white, ki jo je v nagradni sklad prispeval njen avtor, boris gašparin (hvala!!!) in vse ostalo, kar je še povezanega s poimenovanjem

zlati silvo 2021

lahko izmed vseh zgoraj omenjenih prejme samo eden … in to je:

boštjan živič

(za dologorčno planirane, domišljene in vzorno izpeljane grižljaje ter – kar je v kontekstu praznične prilike nezanemarljivo – pripadajoče požirke)

na tem mestu velja priobčiti še razširjeno utemeljitev tokratne žirije, ki zavoljo velikega števila prijav, njih visoke kakovosti ter – kot se je izkazalo pri podeljevanju ocen – nenavadne izenačenosti letos res ni imela lahkega dela: 

“kdaj če ne zdaj in kdo če ne jaz?” se je verjetno motalo po glavi izkušenega zlatsilvejskega tekmovalca živiča, ko je vkup sestavljal številne komponente silvestrske pojedine … te so se v harmonično celoto sestavile že v digitalizirani prijavi in le želimo si lahko da bi bili v izbrani druščini, ki je vse to dajala na jezik in na poslednjo pot pošiljala v resno zastavljenem kapljevinastem spremstvu … poskusimo knčati še z enim špekulativnim živičevim citatom; če je po končani silvestrski večerji pomislil “najboljše mi je ratalo prišparat za konec”, je imel popolnoma in absolutno prav … čestitamo in pozdravljamo!

prav to lahko v komentarjih storiš tudi ti, draga bralka, ki ti s tega mesta še enkrat zaželim naj bo leto 2021 (kolikor ga je sploh še ostalo, hehe)  vsaj tako okusno, gajstno in doterano,  kot so prijave sodelujočih na našem natečaju! … če nam (in vam) bosta um, virus, telo in kuharska volja ob koncu leta še služila (ter janes in hojsek dovolila) bo pa spet tekma! srečno vsem!

zlati silvo 2021 – stop that shit!

ja, fuck, no! … naj se te besede (skupaj z ne-me-jebat, odjebi-korono, gdaj-bo-konc-te-more in ostalimi mantrami, ki smo si jih bolj ali manj glasno – vsekakor pa pogosto – brundali v maske ali tulili v stene svojih čumnat) še enkrat več vtisnejo v tvoj sivocelični sistem, dragi kruhovinec … kajti zdaj kanimo temu narediti konec in z resnimi pojedinami, yolo preserancijami ter mrš-u-pm-20-20 attitudeom poslati minevajoče leto ne le na smetišče zgodovine, ampak v najbolj smrdljiv čošak najoddaljenejšega paralelnega vesolja, ki obstaja … dvajsetdvajset – spizdispizdi!!!
valjda ne verjamem v čipe, kemtrejle, antene, petgje in ostala konspirativno-lizardska jajca, ampak vseeno mi je letos misel kdaj odtavala v cono s čim sem jinxnil tole jebado?! … a je mogoče krivo to, da lani opolnoči za razliko od mnogih let prej nisem odprl šampi boce sergea mathieuja, ampak sem nadravil z vdovo clicquot? (za vsak slučaj mam zdej tri flaše mathieuja na hladnem) … kaj pa, če nas je 2020 scotalo zaradi le treh prijav v zlatega silveja? no, tle boš moral pa zdej ti mal pomislit, a veš … ker mogoče pa samo obljubljat sej se bom prjavu, sej bom napisu, pa slike poslal pač ni dost, a veš, lupči?! … mogoče morš pol to res narest … nared to, ker res ne bi rad ob letu osorej tukaj pisal, da je blo cvancikcvancik še kr okej v primerjavi s tem, kar je sledilo … torej: zlati silvo je resna in zelo safe tekma, herr art direktör grobler je letos k priboru pritaknil celo imekcijo s cepičem, lej to:

1. kruhinvino.com razpisuje nagradni natečaj zlati silvo 2021

2. natečaj je skoraj nediskriminatoren; z izjemo ivana janeza janše, boruta pahorja, zdravka počivalška, mateja tonina, žana mahniča, vaska simonitija, aleksandre pivec in grimsov, tankotov ter pojbičev lahko sodelujejo lahko vse rastline, živali, ljudje, predmeti in objekti, ki bodo do srede, 6. januarja 2021, do 24.00 (cet) na elektronski naslov zlati.silvo@gmx.com poslali dokumentrani zapis na temo svoje silvestrske pojedine skupaj z receptom za vsaj eno od silvestrskih jedi

3. žirija natečaja kruh & vino (chefica & chef + do objave rezultatov anonimni dodatni ocenjevalci z izpričanim teoretičnim in praktičnim poznavanjem silvestrske prehranske tematike) bo izmed vseh prispelih dokumentov po anonimnem, na številkah in statistični analizi utemeljenem ocenjevanju izbrala zmagovalca

4. zmagovalcu pripada častni naziv zlati silvo 2020, minljivi pokal v obliki steklenice iber krasne penine iz kleti silveri, ki že dolga leta ponosno nagrajuje zlate silveje

5. žirija si pridržuje pravico, da izmed prispelih natečajnih prispevkov izbere poljubno število nagrajencev in jih nagradi s poljubnim izborom poljubnih nagrad (ki so lahko tudi poljubi, magari na daljavo :-))

6. vse prispele fotke & recepti bodo objavljeni na kruhinvino.com, skupaj z imenom ali vzdevkom avtorja (vkolikor ne bo želel ostati anonimen); razpisovalec si pridružuje pravico do prevekslavanja formata prijave v obliko, primerno za objavo na spletni strani (beri .pdf ipd.)

7. kriteriji za izbor niso merljivi, vsekakor pa bodo subjektivni, pošteni, samostojni, neodvisni, suvereni in uravnoteženi, zato so vse odločitve končne in brezprizivne

8. natečaj se izvede ne glede na vse začasne tehnične ovire (a.k.a. lockdowne, lockupe, nenaložene aplikacije, nenameščene verige, pod surlo potisnjene maske, shujševalne kure, ribe, purane, prasce, divjačino, teleta in goveda) ki začnejo veljati po novem letu

moto jej, moli, ljubi je do zaključka natečaja v popolnosti suspendiran, namesto njega se na piedestal postavlja zaporedje besed: kuhaj, fotkaj, piši, pošlji, zmagaj! … srečno!

 

vsi silvoti na kupu

takole je pač zdaj, da smo lepo pospravljeni vsak v svoji kuhinji in tuhtamo kako še porabiti morebitne ostanke božične večerje, pranzota di natale ipd; ali pač kaj iz špjaze, zamrzovalnika in hladilnika bi s kuharskimi skilzi še lahko predelali v #omnonomnom … obenem pa tistih nekaj preostalih rednih bralcev kruhainvina na ta praznični dan enotno pogleduje proti silvestrskemu večeru in načrtuje samostojni naskok na titulo zlatega silvota … tako je, sporočam vam, da bomo legendarni natečaj prelomnoletne kuharije & entertainmenta izvedli pandemskim restrikcijam navkljub … glede na to, kaj vse je do sedaj že uspelo prijaviteljem na dotični konkurz, ni hudič, da ne bi zmogli sesuti tudi pandemonije …

silvotove ibunge letos začenjamo s pregledno kompilacijo vseh dosedanjih izvedb – na enem mestu zbrane prijave bodo nekompetitivnim bralcem zagotovo prišle prav v iskanju navdiha za lastne silvestrske podvige, potencialni tekmovalci pa bodo po eni strani spoznali za kako visok nivo tekmovanja gre, po drugi pa bodo morda zaznali kje je še mesto za nadgradnjo in preboj – tako v zasnovi menija kot v njegovi izvedbi in prezentaciji tekmovalni žiriji …

krstna izvedba zlatega silvota se je dogajala na prelomu iz leta 2007 v 2008 … ne bi zdaj o tem, kako smo bili vsi mi mladi in zagnani, kako je bil tale blogec še v pleničkah, ampak dajmo raje še enkrat aplavdirati šestim prijavljenim silvestrskim jedem, še posebej pa zmagovalnemu sushi partyju, s katerim je avtorica bunny-san postala prvi zlati silvo ever!

* * *

sodeč po zmagovalcu prvih dveh silvovskih natečajih, je žirija v zgodnjem obdobju tekmovanja padala predvsem na eksotične festen fintice … japonski zmagovalki se je namreč naslednje leto, z naslovom zlati silvo 09 pridružil sašo, ki je v konkurenci šestih prijav zabriljilal z izvedbo po metodi aljaških indijancev pripravljenega lososa na deski in si postavil spomenik za vse večne čase

* * *

tudi v tretjo izvedbo tekmovanja zlati silvo – na prelomu desetletij smo bili – se je uvrstilo šest prijav, po dveh letih vzhodno-zahodnega globalnega nagrajevanja pa je žirijo tretje leto najbolj prepričala naturalistična zasavska saga o medgeneracijskem sodelovanju pri pripravi tradicionalne jetrnice izpod peresa zasavskega vajenca, ki je postal zlati silvo 1-0

* * *

v četrti izvedbi, na začetku leta 2011 je naša draga tekmica začela dobivati zagon, tekmovalci so spoznali, da se jih lahko prijavi več kot šest (to leto osem), pojavijo se prvi resnejši oblikovalsko predstavitveni presežki, naslov zlati silvo 11 pa je v ostri konkurenci že drugič v zgodovini prinesel losos – tokrat pripravljen v pečici pod komando alana orliča

* * *

jubilejna, peta edicija zlatega silvota je organizatorje in žirijo pometala na hrbet: kar 14 prijav je poskrbelo za neviđeno tekmo, ki pa taka ni bila le zaradi številk ampak tudi nivoja prijav … vse skupaj je kulminiralo v konceptualno in vizualno dodelanem zmagovalnem žajbeljskem projektu (tudi z doma narejeno mocarelo!), ki ga je zasnoval in izvedel jure k(r)uha, zlati silvo 2012

* * *

minevali so dnevi, tedni, meseci; bilo je leto in zlatosilvovska evforija se je malo unesla; enega člana žirije smo izgubili nekje na beogradskim splavovima in ga nadomestili z uglednim novim; prijav je bilo manj, a so držale resno visoko koncpetualistično in kuharsko raven … žirijo je tega leta očaral storytelling prvoborke vale in njea basen o generalu, teroristu in terjetu, ki ji je prinesla naslov zlatega silveja 2013

* * *

zlati silvo je v svojem času preživel marsikatero reč, tudi ekonomsko krizo in obdobja, ko so nad nas klicali bruseljske trojke in ostale jezdece apokalipse … izvedba 2013 – 14 je glede na prejšnje leto spet podvojila število prijav, žirija pa je po težkem premisleku in številčnem rangiranju prijav uspela razglasiti zmagovalko: kulinarična popotovalka špela je titulo zlatega silvota 2014 odnesla z ujetjem šparovnega cajtgajsta

* * *

ob analitskem prerezu naslednje letine zlatega silveja se pojavi predvsem vprašanje, kako prešteti število sodelujočih kontestantov … zgodila se je namreč prva skupinska prijava, saj se je v pol ducata kvalificiranih kruhovinskih borcev znašla tudi misteriozna skupina beertasting, ki je – pa ne zato, ker so bili v grupi, ampak zaradi res prepričljive kolekcije praznovalnih ibung – v novo leto štartala kot zlati silvo 2015

* * *

ko smo koledarje 015 zamenjali z onimi 016 se je v tekmo za zlatega silvota prijavilo historčino gledano drugo največje število tekmovalcev, saj se je s kuhownicami na štartno-ciljni črti pojavilo za celo fudbalsko moštvo tekmovalcev … žirija se je čohala po glavi, saj je skoraj bilo treba fotofiniširati, na koncu pa se je izkazalo, da bo zlati silvo 2016 pravzaprav ista presona, kot leto prej, saj se je kot maskota skupine beertasting v anale kot prvi, ki je titulo obranil vpisal iztok mrak

* * *

torej: zdaj prihajamo v obdobje, ki se ga že/še kar nekako spomnimo … deseterica tekmovalcev se je v boj za titulo zlatega silvota pognala z izjemnim zagonom, koncepti so se udarili med sabo na različnih frontah, na koncu koncev pa je bilo tako, da je iztok mrak z 20-stranskim osebnoizpovednim epom izvedel klasični hat trick in si na prsi pripel še tretjo značko zlatega silvota, tokrat z letnico 2017

* * *

naslednje leto je zlati silvo prinesel še eno spoznanje, ob katerem je žirija ostala z resno povešeno spodnjo čeljustjo: namreč, da obstajajo persone, ki se na to tekmo priravljajo z zavzetostjo in časovnim planiranjem, ki bi ga sicer pripisali kakšnemu olimpijcu … pavlina müller, ki je v sedemčlanski konkurenci z bullet entryjem osvojila titulo zlati silvo 2018 je namreč sestavine za silvestrsko pojedino na svojih popotovanjih potrpežljivo in z jasnim ciljem pred sabo nabirala celo leto … wau!

* * *

v temle zaporednem preletu prijav in zmagovalcev zlatih silvotov od premiere leta 2008 naprej si verjetno opazil, da je tole ratovala zmeraj bolj resna, zajebana tekma in žiranti smo vedno bolj glasno tulili, se čudili in padali na hrbet, česa vsega ste zmožni kruhovinci … madona, kar kocine se nam od vsega dobrega dvigujejo vsako leto, res! … kolekcija prijav 2019 je nora, res, najbolj nora med vsemi pa je bila müllerjeva pavlina, ki je za obrambo naslova šla tako daleč, da je v živi ogenj zadegala v krpo zavito pljučno pečenko … in obenem razkrila, kakšen pritisk je v igri, ko gre za obrambo titule … epic!

* * *

in tako smo prišli do jebenega leta 2020 … da nekaj ne bo čisto v redu bi mogoče lahko sklepali že po tem, da je bila bera prijav za zlatega silveta na all-time low poziciji – tri prijave so bile … ampak bilo so to resne prijave, obsežne, koncpetualne, polne v globino in širino, delo žirije pa nič kaj lažje kot v bolj plodnih letinah … na koncu je bilo tako, da je samo muhič s kompanijo in resno in dolgo pojedino postal aktualni nosilec naziva zlati silvo 2020

* * *

kar nas pripelje do sem kjer smo: po sedemindevetdesetih silvestrskih spektaklih, ki jih je prispevalo bralstvo in nekaj iz takšnih in drugačnih razlogov še neprevzetih/nepodeljenih nagradah (pavlina in samo – nista pozabljena! … sam da si app naložim, ketne namontiram in občine in oštarije da odpro, pa bomo zriktal!) se nam obeta nova tekma … ker boš letos res doma, izgovorov, da ne bi poskusil priti v tale elitni hall of fame, res ni več … razpis sledi, bodi pozoren!

hrrrrsk!

redne spremljevalke kruha pa vina vedo, da napotnikov ata niso ne vem kako hud praktikant poslastičarničarskih ibung, ampak če in ko mu pot prekriža kakšna na principih svete preproščine utemeljena sladkarija, pa kaj radi iz špajze privlečejo žakejl cukra … tako sem se že nekaj časa spogledoval s toskansko klasiko, cantucci ali biscotti di prato imenovano … trdi so to izdelki, tradicionalno se jih pomaka v sladko vince vinsanto, nič pa ni narobe če za razmočitveni medij uporabiš mleko, kakav, limonado, čaj ali kavo … tako kot jaz danes:

slin slin? no, ni problema – čez dobro uro je tole lahko prizor iz tvoje mizice … takole postopaj:

  • 250 g moke
  • 165 g sladkorja
  • žlička pecilnega praška
  • dve jajci
  • žlica medu
  • košči kandirane limone (ali limonina ali pomarančna lupinica)
  • 125 g mandljev

pečico segre na 180 stopinj … v skledi zmešaj moko, sladkor in pecilno prašek … jajca zžvrkljaj in jih skupaj z medom in kandirano limono primešaj mokacukru … premašaj, da nastane enotna drotinasta zmes, nato primešaj še mandlje …

maso stresi na pomokan pult, jo še malo premesi, razdeli na dva dela in z mokrimi rokami oblikuj dve podolgovati štruci – kakšnih 30 cm dolgi in cca 5 cm široki … štruci deni na s peki papirjem obložen pekač in ju za 30 minut postavi v pečico …

po pol ure pekač vzemi iz pečice in počakaj 10 minut, nato pa štruzi z ostrim žagastim nožem nareži na dober centimeter debele rezine … te zloži nazaj na pekač in jih daj še za deset minut nazaj v peč (od tu namreč pride ime: piškot v končni fazi izvira iz latinskega biscoctus – dvakrat pečen … nato pa ven in na rešetko … in nato v ona sladka vinca & co. ter vase … pazi zobe!

soundtrack je navdahnjen z dvojnostjo, trdostjo, zajebanstjo … torej: double x posse – ruff, rugged & raw

simpl k torta

naslov prvega zapisa po uradnem žrebalnem zaključku štirinajste sezone kruha in vina je mešanica dveh jezikovnih različic isto stanje opisujoče besedne zveze: ko je nekaj izipizi anglosasi temu rečejo piece of cake, mi pa simpkl k pasulj … kam pes taco in napotnik recept molita ti je zdaj verjetno že jasno in prav imaš: direkt v eno jako enostavno torto … oko se je na njej ustavilo med listanjem aktualne številke kučinetaljane in možganom takoj dalo komando da tole narest asap … omenjena ljuba mi revija (stolp, v katerega jih zlagam, je visok že skoraj kot jaz, hehe) je trenutno sredi zanimivega koncepta, v katerem v posamični številki do obisti predstavijo enega od zvezdnikov italijanske kuharije, ki mu tudi zaupajo urednikovanje in izbor lastnih receptov … prvi v vrsti je bil (valjda!) massimo bottura, drugi davide oldani, tretja pa je že s svojo restavracijo l’argine a venco naši zahodni meji čisto bližnja antonia klugmann … pričujoča jabolčna torta je pripravljena po receptu none klugmann in je super huda (ino preprosta) …

gre za oni taljanski starošolski tip torte, ki je v bistvu bolj biskvit, ki se ga potem v praksi premaže s kakšno kremo, marmelado ali kakšno tretjo sočijado … finta tele je, da tretjino na rezine narezanih jabolk vmešaš v biskvitno maso, preden preostanek v zenovsko ratatujskem slogu nanizaš po nje površini …

porebščine za 20 cm model so sledeče (če boš delal 28 cm, količine podvoji, če 23 cm pa jih zmnoži z 1,5):

  • 200 g moke
  • 150 g sladkorja
  • 75 g masla
  • 75 g mleka
  • 75 g ruma
  • 2 jajci
  • tričetrt kile jabolk (štiri so bile to pri meni)
  • pol zavojčka (4 g) suhega kvasa
  • vanilijev sladkor
  • cimet v prahu
  • limonina lupinica

Procedura se začne s stepanjem jajc in sladkorja – to naj multipraktična naprava počne toliko časa, da bo reč postala bledikava in penasto kremasta …
dobro zmešaj presejano moko in kvas, zmešaj tudi rum in mleko, maslo pa nareži na lističe in pusti, da se dodobra zmehčajo …
jabolka olupi, jih razpečkaj, prereži na pol in nato (še najlažje z mandolino) nareži na tanke lističe …
v mešanico jajc in sladkorja previdno – nočeš namreč, da bi ti reč razpadla – in izmenjaje vmešavaj maslo, moko in rumleko … ob koncu dodaj še tretjino jabolk, premešaj in testo prelij v biskvitni model …
preostanek jabolk posuj s cimetom v prahu, nastrgano limonino lupinico in vanilijevim sladkorjem in jih nanizaj na biskvitno testo, tako da se precej prekrivajo – saj vidiš sliko, ane?
torto peci na 180 stopinjah, kakšne tričetrt ure bo trajalo, da bo pečena (oldskul zobotrebčev test: v sredino zapiči zobotrebec in če pride ven ves čist, je fertik!
mislim, fertik v smislu, da je pečena – druga faza fertika bo, ko bo ohlajena, terminalna pa, ko bo pojedena … ne bo težko!

soundtrack bo v preseku porekla recepta in glavne sestavine – italijanski je … in jabolčni: jovanotti – albero do mele