jernej damjan

ko sem zadnjič v nedeljo zvečer kinkal med oddajo z najkrajšim (pa tudi najbolj trapastim) imenom sem postal pozoren na to, kako z lahkoto športni novinarji v poročilih in komentarjih želijo dajati vtis, da so najboljši prijatelji z ljudmi, o katerih poročajo … kadar se le da namesto imena in/ali priimka športnika uporabijo kar vzdevek, kao sej veste, to je un, mi smo na kul, skp babe jagamo pa pire žgemo, anede, ja, kva smo frajerji … vse skupaj deluje kot kakšen šolski radio: kata proti koncu popustila … zz top se ozira za okrepitvami … jerry šel na polno … priljubljeni nole presenetil … wtf? gledalec mora očitno poleg civilnih imen tako obvladovati še beležnico športnega novinarja z vzdevki, da sploh ve za koga gre … ne vem, če si kdo ravno želi, da bi ga na nacionalni televiziji klicali jajc, ampak prav to se je zgodilo ubogemu skakaču jerneju damjanu, ki je kljub temu da ima kar dve imeni skoraj vedno jajc: jajc odličen v prvi seriji … jajc drži priključek z elito … jajc edini naš na tekmi … bo jajcu uspel veliki met … mislim, čisto simpatičen model zaradi slaboumnosti svojih sošolcev iz osnovne šole za vso vesoljno slovenijo postane jajc … je pa res, da po zaslugi tega vzdevka na človeka pomislim večkrat, kot bi sicer – pač vsakič, ko ga za zajtrk vržem v ponev … danes je bilo bolj počasno jutro, zato sem še upočasnil proces priprave prefekcionistovega jajca na oko in se lotil priprave še ene reči, ob kateri življenjska sopotnica zavije z očmi in iz arzenala ljubkih zbadljivk potegne kakšno sočno … kar je prav, ker hec mora bit in ker je blumenthalov umešan jajc prav takšen, torej zelo sočen:

počasen zmešanc

mmm, kako fletno, dišeče in kremasto … položeno na opečenega polnozrnatca, ko zimsko sonce posveti skozi ta veliko šajbo v dnevno sobo in je nedelja zjutraj in ga familija gruva v kuči … nema bolji! … takole naredi, pa se ti bodo smejali (ampak kdor se zadnji smeje …) : Nadaljujte z branjem

perfekcionistovo jajce

predvčerajšnjim je minilo natančno 4 leta, odkar je bernard loiseau nabasal lovsko puško, ki jo je le kakšen mesec pred tem dobil za darilo od žene, si potisnil cev v usta in sprožil … hm, le zakaj je to naredil, krepak in fejst dedec, star 52 let, lastnik in chef po mnenju marsikoga najboljše francoske restavracije cote d’or? … eden od razlogov naj bi bila znižana ocena restavracije v vodiču gault milleau iz 19/20 na 17/20, drugi pa govorice, da naj bi tudi michelin loiseauju vzel eno od treh zvezdic … kasneje se je sicer izkazalo, da so bile govorice neresnične in cote d’or ima še danes vse tri zvezdice … kljub temu je bil loiseaujev samomor jasen pokazatelj pod kakšnim stresom in neprestanim pritiskom operirajo vrhunski kuharji v navidez idiličnem biznisu, ki je na najvišjem nivoju seveda tudi (če ne kar predvsem?) borba za zvezdice in ostale visoke ocene, ki njih nosilcem ne prinašajo le slave in prestiža, ampak tudi denar, oziroma goste, ki upoštevajo michelinovo priporočilo za restavracije s tremi zvezdice, ki pravi, da so to obedovalnice, zaradi katerih se splača organizirati poseben izlet … (andy hayler je, recimo, leta 2004 prišel v marsikateri cajtng zaradi dejstva, da je v enem letu obiskal vseh takratnih 49 trozvezdičastih restavracij) … no, loiseau je bil v iskanju popolnosti ne glede na zunanje pritiske nasploh precej strog do samega sebe, kajti vseskozi je imel občutek, da – za razliko od svojega generacijskega sopotnika alaina ducassa – ni ravno najbolj talentiran kuhar in da mora zato delati več in bolje … v kuharijo je prišel slučajno, ker je na zaključnem izpitu ob koncu osnovne šole oddal popolnoma prazen vprašalnik in je potem ata zarobantil, da kaj pa zdaj misli počet … delal bi … kaj pa bi delal? … ne vem … a bi kuhal? … kuhal? ja, no, bi, zakaj pa ne … pa se je ata loiesau odpeljal v roanne, kjer je kot trgovski potnik rad posedal in pojedal v gostilni, ki sta jo brata troisgros par let nazaj prevzela od svojega legendarnega fotra jeana baptista (ki je, mimogrede, storil precej bolj sladko smrt kot naš nesrečni bernard: pri 74 letih ga je sedečega za mizo s kozarcem vina v roki ruknila kap) in se pozanimal, če bodo v bližnji prihodnosti potrebovali kakšnega vajenca … 15 dni potem, ko je bernard loiseau postal njun kuharski vajenec, sta marrie-pierre in michel troisgros dobila tretjo zvezdico in med srebanjem šampanjca, s katerim sta nagradila tudi golobrade vajence, si je bernard rekel, da bo tudi sam nekoč tak frajer … in je bil, če ne še celo še večji … njegova verzija kuharije je bila minimalizem z v nulo doteranimi detajli … dedo je takole lepo popisal svoj obisk cote d’or:

Ko sta naju torej tokrat Marie in Patrick vprašala, kam bova šla jest, sva jima rekla, da bova ušpičila nekaj, kar sva si že dolgo želela. Vsakokrat, ko sva se vozila iz Burgundije v Chablis in v Šampanjo, sva se ustavila v romantičnih Morvanih. In se sprehodila po Saulieuju, ki živi svoje mirno življenje, kot bi se mu čas ustavil nekje na začetku devetnajstega stoletja. Mimoidoč sva vedno prebirala razobešeni meni in kukala skozi okna neke prav posebne oštarije. In si rekla, da ko bova velika, bova pa šla tule notri jest. K Bernardu Loiseauju. Zdaj sva velika. In greva tja. Prava izbira, sta venglas vzkliknila Marie in Patrick.
Bilo je čarobno. Najprej so naju peljali na bujni vrt in sva v hladu žuboreče fontane uživala ob čaši sauterna. V jedilnici so nama namenili mizo z razgledom. K sreči sem na kameri nekaj narobe pritisnil in nisem mogel več snemati krožnikov. Urška je rekla, da naj bom vesel. Da bova v miru uživala. Seveda je imela prav. Ob steklenici chambertinca so potem hodile na mizo same slastne jedi. Terina iz jeter pitane race, žabji kraki s česnovim pirejem v peteršilju, postrv s šalotko v rdečem vinu, piška s tartufi…No, kaj praviš, sem vprašal Urško. Ne vem, če sem že bolje jedla, je rekla. Na izhodu naju je čakal On. Bernard Loiseau. Tako kot vsem gostom je tudi nama stisnil roko.

hja, temu nimam dodati kaj drugega, kot loiseaujev recept za ocvrto jajce, ki ga je v svoji knjigi family food zapisal heston blumenthal in ob katerem vam bo jasno, zakaj je odlično berljivi insiderski loiseaujevi biografiji naslov perfekcionist … če je tako kompliciral z ocvrtim jajcem si lahko samo mislite, kaj mu je dogajalo pri kompleksnejših kuharskih operacijah … Nadaljujte z branjem