evo … tele šriftarija je bila prejšnji četrtek objavljena v poletu … je nisem nič spreminjal, razen da sem jo opremil z linki … da boste ležje našli pot ven od tukaj …

Pred leti so enega od papirnatih beležniških sistemov oglaševali s sloganom Pametni pišejo. Tak slogan so prav gotovo izbrali zaradi pihanja potencialnim kupcem na dušo (oziroma na pamet), je pa res, da je v njem tudi kar nekaj resnice. Promet pomembnih (predvsem pa nepomembnih) informacij v glavah je v zadnjih letih pač precej povečan in stvari hitro uhajajo iz glave.

Slogan Pametni pišejo pa bi lahko predpisali tudi slovenskim gostilnam in restavracijam, pri čemer me ne zanima toliko, ali za shranjevanje svojih receptov uporabljajo biološke, analogne ali digitalne metode spominskega zapisa, ampak kako svojo ponudbo predstavljajo gostom. Jedilni list je sicer že stalnica, čeprav je res, da ga natakarji marsikje raje recitirajo, kot pa da bi ga pustili prebrati gostom. Ali je to zato, da se v promet stvarijo stvari, ki morajo čimprej iz kuhinje, preden se vhodne sestavine začnejo kvariti ali zato, da se z gosti naveže bolj pristen stik, pa je že druga stvar. Položaj je bolj zapleten pri vinski ponudbi, saj tudi v boljših restavracijah zadrega ob gostovem povpraševanju po vinski karti ni ravno redkost, najpogostejši navedeni razlogi za njeno odsotnost pa: Jo prenavljamo … Je pa ravno v pripravi …Ni še prišla iz tiska … Smo dobili nekaj precej zanimivih steklenic, pa jih še vnašamo …

Tako je bilo tudi na Poletovem obisku restavracije Apolonia v Šmarju pri Sežani, ko smo njihovo domisleno kuharijo z lahkim srcem nagradili s tremi točkami, ampak za vino jim nismo hoteli pripeti niti ene, ker brez vinske karte pač ne more biti vinskih točk. Oni dan pa je v uredništvo Poleta iz taiste Apolonie prišla pisarija, ki je sporočala, da pa zdaj imajo vinsko karto. Lepo. In ob naslednji vizitaciji (in ta zagotovo pride, nič bat) jim za vino zagotovo ne uideta dve točki. Sestavili so namreč prav fletno vinsko karto z okrog 150 etiketami, med katerimi prevladujejo tekoči letniki zicerjev iz vseh slovenskih vinrodnih dežel, za piko na i pa so mednje uvrstili še nekaj šampanjcev, cvetober zamejskih slovenskih zvezdnikov na čelu s kraševcem Kantetom in bricem Gravnerjem ter nekaj vin iz Toskane, Piemonta ter Pantellerie. Vse Skupaj se začne pri 15 evrih za steklenico muškat otonela Miro Vina in konča pri 185 evrih, kolikor vas bo stala steklenica Radikonovega merlota 1990. No, vsaj za tega zadnjega bi bilo fino, če bi v sicer za ribe specializirani Apolonii v ponev ali v pečico dali kakšen fleten kos mesa, kajti le težko si predstavljan ribo, ki bi lahko držala korak z merlotom v tako zrelih letih.

No, če so se Kocjanova dekleta šele v zadnjem času pomujala do svoje vinske karte, pa boste v slovenskih restavracijah težko našli bolj dodelano in s premislekom sestavljeno visnko karto, kot jo premore gostilna Pri Danilu v Retečah. Njihov sommelier Gašper Čarman, ki ga je vino posrebalo vase že pred desetletjem je z izobražvanjem, potovanji, poskušanjem in vizijo že tako obsežno karto pred tedni nadgradil z vrhunsko ponudbo iz Bordeauxa in Burgundije, v kratkem pa se bo Pri Danilu dalo srebati tudi vrhunce južnoafriške in argentinske ponudbe. Med listanjem po trenutni izvedenki vinske karte boste naleteli na 270 etiket, Gašper pa pravi, da je osnovno vodilo karte, da na njej ni slabega vina. Med listanjem boste poleg širine naleteli še na v Sloveniji redko videno globino z drugeje že zdavnaj razprodanimi kultnimi letniki: Moviina vertikala gre do leta 1994, Renčelova do legendarnega terana 97, privlačne so tudi večletniške zbirke vin obeh Simčičev ter vipavskih naravnih zastavonoš Mlečnika in Batiča. Na staranje v klet umaknejo samo velika vina, ki z leti dobivajo tako na kakovosti, kot na ceni.

No, seveda pa ni nujno, da je vinska karta tako spektakularna. Gašper trdi, da je moč konsistentno in kvalitetno vinsko karto sestaviti že z dvanajstimi etiketami in z njimi zadostiti geografski in cenovni pahljači, ki jo pričakujejo gostje, ter pokriti vse ključne tipe vin in: penino, lahko in kompleksno belo, lažje in strukturirano rdeče ter sladko.

Podpisani pa bi rad za konec – kot recimo da rahlo nadpovprečno zahteven obiskovalec – gostilnam in restavracijam razložil, kako si predstavlja urejeno visnko ponudbo. Predvsem naj bo reč odprta in fair – bolj kot kvaliteta papirja in izbor tipografije je pomembna navedba cene – dobro vino je namreč vredno svojega denarja in brez skrbi bodite, da ga boste v odprtem špilu prodali enako učinkovito kot z gostobesednimi (a vse prevečkrat praznimi) natakarjevimi/sommelierjevimi priporočili. Vinska karta naj bo aktualna, kar v dobi cenenih laserskih tiskalnikov res ne bi smel biti več problem. Sistem predstavitve in razvrstitve vin naj bo pregleden, predvsem naj bodo jasno označena vina, ki jih je moč dobiti na kozarec (recimo s ceno za kozarec pri izbranih steklenicah ali s posebnim listom v vinski karti). To, da naj se vina točijo pri priavih temperaturah in v pravi tip kozarcev je verjetno samoumevno, če pa imajo v hiši še človeka, ki je o vinih v ponudbi sposoben kaj povedati (še posebej, če ta kaj ne bo samo branje stopnje sladkorja in alkohola z etikete), bomo pa sploh nazdravljali z velikim veseljem. Pri vinski karti namreč ne gre za obseg in drage zvezdniške steklenice, ampak za odnos do žlahtne pijače, ki naj zaokroži gostovo dobro počutje. Na zdravje!