oblečeni čevapi

imena jedi v restavracijah so lahko včasih precej zabavno čtivo … okej, pri klasikah tipa dunajski s krompirjevo solato ali kuhana govedina s praženim krompirjem kakšnih hudih problemov ni, zaplete pa se lahko že pri zrezku na način hiše … kakšen je zdaj ta način hiše? … da ga zažgete, da je star, da je pogret od včeraj, da je majhen, da je velik, filan, pohan, pečen, surov, v mokasti omaki, trikrat predrag … – mislim, kako pa naj jaz vem kakšne navade imajo v neki hiši, ki jo obiščem prvič v življenju? … še bolj je hecno, ko zaposlijo ambicoznega kuharja, ki se potem spopade z ubeseditvijo kakšne svoje mega kreacije, recimo, karikiram: počasi dušen hrbet divjega prašiča s kumino na postelji iz z žajblejm, rožmarinom in timijanom odišavljenega divjega riža z rukolo ter s karamelizirano jabolčno čežano z zvezdastim janežem in suflejem mladega kozjega sira z jurčkovo peno … (enkrat sem tudi jaz nasmodil nekaj takega, se mi zdi) … konceptualistične birtije se v takih primerih vadijo ven s fantazijskimi poimenovanji, pri čemer neredko povzročijo bolenje trebušne prepone, podobno kot bojzi iz picerije afrika v braslovčah, ki so široke rezance z gobami, šparglji, bučkami in gorgonzolo poimenovali kar poslednji bušmaneat this and than you die … no, v tem kontekstu ne gre zanemariti še domačih družinskih kodnih imen … naš fante ima za vsako leto življenja na broju eno vrsto jajc za zajtrk: jajček sonček (na oko), jajček zmešanc (vmešana), jajček obrnenc (ocvrt, z zakrknjenim rumenjakom) in jajček nosorog (mehko kuhano, don’t ask) … ohrovtove zvitke v paradižnikovi omaki pa je oni dan suvereno krstil za oblečene čevape:

zelene smotke na rdečem

okej, sam bi se pri iskanju fantazijskih imen sicer bolj naslanjal na hude ohrovtove žile … želimir žilnik ali pa gilles villeneuve, recimo … ali pa zeleni vaskularci … ampak ker na mladih svet stoji, naj bo tako kot hočejo … oblečene čevape se naredi takole:

  • pol kile fifti-fifti faširanca
  • 50 gramov parmezana
  • 10 velikih ohrovtovih listov
  • dve srednji čebuli
  • dva stroka česna
  • dve piksni pelatov
  • dve žlici kaper
  • ducat razkoščičenih oliv
  • dva inčuna ali tri centimetre sardelne paste
  • žlička rjavega sladkorja
  • žlica balzamičnega kisa
  • olivec, sol, poper

začnimo pražnje: na srednjem ognju in olivcu prepraži sesekljano čebulo in stisnjen ali drobno nariban česen … vzemi preč polovico, ki jo ohladi in zmešaj s faširancem in naribanim parmezanom … ne pozabi še soli in popra … ostanku čebulečesna v ponvi dodaj inčune ali sardleno pasto, praži, dodaj sesekljane pelate in olive, kapre, sladkor in balzamični kis ter pokuhavaj na nizkem ognju … ohrovtove liste kuhaj kakšnih osem minut v osoljenem kropu, nato pa jih brž prestavi v hladno, po požnosti ledeno mrzlo vodo, da vanje zakleneš zelenilo … odcedi jih in čimbolj osuši s kuhinjsko krpo, a previdnost ni odveč, ker so listi približno tako občutljivi kot trenutna vladna koalicija: hitro se namreč zlomijo pod malo tršo roko … no, malo jim kljub vsemu stanjšaj glavno žilo in prireži pecelj, da boš lahko delal lepše jointke … faširanca razdeli na deset kepic, kot pravilno domnevaš dobi vsak list svojo … položi jo na sredo lista, zapogni stranske robove in zvij v ličen paketek (vidi foto!) … paketke položi v paradjaz salso in pokrito kuhaj tričetrt ure … za zraven pa pire krompir ali hrustljavega belčka (to je družinsko poimenovanje za beli kruh z hrskajočo skorjo) …

soundtrack: cannibal ox – vein

6 thoughts on “oblečeni čevapi

  1. E Napo, Napo … ko se človek vehementno vadi in hvali naokoli s frkanim burekom, pride na obisk k tebi in vidi oblečene čevape ter si zaželi, da bi bil doma in jih veselo pripravljal. Tole je mamljiv recept, ki bo v naši votlini kmalu na jedalniku.

  2. vale, bi lsi mogoče lahko sposodil folijo za tipkovnico, ker sem včerja tudi jaz enga slinkota spustil na space bar … jan, glavo, pa magari ohrovtovo, je treba imeti v pravem trenutku na pravem mestu …

  3. Ooooo … tole pa je odkritje leta (nekaj takšnega je zapisal tudi T. Sršen, ko je “odkril” Mengeško Kamrco)! Odkritje “kruha in vina” namreč, ki je bilo zame žal skrito vse do današnjega dne … Fajn članki so tu notri, priznam in čestitam!

    Tile zrezki ipd. na “način hiše” se mi zdijo vredni komentarja! Sam sem imel izkušnjo s Šikerjem (relativno močno opevano gostilno tistega konca) pred (cca.) pol leta … Še preden sem uspel odpreti usta in predlagati, da naj znosijo na mizo v obliki parih hodov vse tisto kar imajo pri njih najboljšega, nam je ena od natakaric molče na mizo položila jedilne liste in odhitela … No, če nimajo časa niti za besedo ali dve, sem si dejal, bomo pa nekaj na hitro naročili in tudi mi odpeketali naprej proti ciju. Ampak poglej ga zlomka nisem se mogel upreti “Hišni specialiteti”, Raci na “Šiker način” (če se ne motim, morda tudi malce drugače) in pričakoval … pričakoval … pričakoval … Dobil pa — khm … pečeno raco (bolje rečeno: pol pečene race) s prilogo … jejj.

    Toliko o hišnih specialitetah, ki so ponavadi poimenovane kar po hišah kjer se kuhajo …

    PS. Recept pa izgleda res fajn!!

  4. moby, dobrodošel … mogoče je pa tako pripravljena raca še najbolj chic … er, šik, sem hotel napisat … sicer je pa s hišnimi rečmi križ še kje drugje … ko smo kot junci prvič nastavljali robnike tam daleč na savojskem, v treh dolinah, je kolega vrečar na zadnji večerji, ko smo si špogali jesti zunaj, poznavalsko naročil plate du chef … dobil pa talar s kislim zeljem in na njem mega kajlo kuhane slanine, zajetno klobaso in kos kuhane krače z veliko kože … očitno se alspki chefi kar konkretno podpolcajo, hehe … priberi še kaj naokrog!

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s