evo, tole bo zadnja pisarija o barceloni (barceloni kot mestu, kenede, o fcb bom že še kaj pripomnil, ko bodo 28. maja postali zmagovalci lige prvakov, hehe) … je namreč tako, da obstaja tudi lastnokuhalna verzija barcelonskih suvenirjev … družinsko življenje v onih devetih dneh je bilo pač organizirano tako, da smo po pan-tomat-jamon-jamon zajtrku počasi razpeli jadra in se pofočkali pri kakšni barcelonski atrakciji, nakar smo sedli v kakšen fleten lokal (večino sem jih že pokazal, enega, restavracijo catalina, kjer bivši čevljar josep lacambra med drugim postreže tudi takole presunljivo preprosto, ampak res izjemno, na s curryjem odišavljen riž položeno in z ostro gorčico začinjeno hamburgueso

pa zdajle vidiš prvič, ampak čisto vsega pa res ne moremo obdelati, mar ne?!), pojedli par ali šest tapasov, se počasi vrnili v bazni tabor, malo počivali (ipak so to bile počitnice), nato naredili še kakšen mini špancir po nejbrhudu in se po tehle štengah

odpravili na večerjo, pri kateri pa smo se, tako kot futebol club barcelona, zanašali na znanje in izkušnje lastne šole … bi se bilo namreč ob vseh unih finih in frišnih rečeh, ki se ti na tržnicah nastavljajo pred oči in nos težko držati stran od šporherta … sploh ker so barcelonski tapas bari in restavracije konstanten vir inspiracije, kaj vse bi se dalo in moglo iz teh finih in frišnih reči skuhat … pa ne se ustrašit, ne bom ti zdaj popisoval celotnega jedilnika, ampak se bom ustavil pri dveh stvareh, ki sem se ju lotil kuhat predvsem zato, kar jih pri nas ni za dobit

… prva so mavrahi … bemti, en fotr jih je tam na boqueriji imel celo goro, čisto frišnih … pa sem se takoj prijavil za ene pol ducata lepo raščenih primerkov … njih polovica je sledila barcelonskim simpatijam do mešanja morskih in hribovskih sestavin (mar i muntanya rečejo temu) in so se,  najprej na foto seansi,

kasneje pa še v piskru in na krožniku, družili s školjkami … ena taka zelo dobra jed je to bila: na olivcu sem popražil strok česna in na trakove narezane mavrahe in že prej dušene in na četrtinke narezane artičoke in dodal školjke in prilil glaž cave in pokril in počakal da so se školjke odprle in odkril in povečal ogenj, da je iz omake izparelo kar precej vode in prestavil na krožnika in skupaj s chefica sva mlaskala in v salso pomakala kruh in pila cavo in se imela zelo rada in zelo lepo …

druga je bacalao … se pravi nasoljena trska, ne tista posušena, ki jo ponavadi tolčemo pri nas (konzultiraj moje pametovanje na to temo, da ne odugovlačim še tukaj) … nasoljena polenovka na placu izgleda takole:

kot vidiš, različni kosi nosijo različne price tage, poleg tehle še močno nasoljenih pa imajo tete v velikih, z vodo napolnjenih posodah še kose, ki so jih že odmočile in ki so primerne za takojšnjo rabo … in prav tak razsoljen kvader sem uplenil in ga v bazi podvrgel naslednji proceduri: v mešanici olivca in vode sem kuhal tanke rezine krompirja in čebule (podobno, ko se to dela za špansko tortiljo, le da se tam nuca le olje), nakar sem, ko je bil krompir že na pol mehak, na vse skupaj postavil bacalao in pokril, da se je počasi dkuhal v sopari … v paralelni ponvi sem popražil mavrahe (mar i muntanya, kva pa druzge, hehe), nato pa izvedel hitro menjavo: mavrahe v krompir/čebulo in le-tega na ful, da je voda skoraj popolnoma izparela; bacalao pa je s kožo navzdol romal v ponev in le-to na ful, da se je spodaj hrustljavo zapekel …

jeeeeez! – mislim, zakaj sem sploh prišel nazaj iz te barcelone???! … can hardly find a reason – sploh ko slišim novice iz parlamenta …

dodatno čtivo: če se ti je ob hamburguesi začela pospepeno izločati slina, lahko slinjenje nadaljuješ tukaj; če se sliniš ob gobah potem pojdi semle, za špansko vrhunsko slinjenje ob školjkah pa semle … in to je to, za ta dnar 🙂