zagotovi ti je skrbna mati vsaj enkrat v življenju (domnevam da tam okoli tvojega šestnajstega, sedemnajstega leta) odpridigala obvezno homilijo o tem, da se od sanjarije ne da živet, da je treba delat, se lotit česa konkretnega in tako … da v vsem skupaj je zrno (okej, zrnce) resnice dokazuje letošnje popočitniško življenje tega bloga … namreč: reminisciramo prodajalce kokosov, figove marmelade, ki smo jih kuhali, pašte in školjke, ki smo jih snedli, pa malo feštamo, žrebamo in praznujemo, o kakšni novi recepturi pa nanke nič … do zdajle, ko pred vaše oči prihaja kombinacija, torej po spominu na počitnice doma skuhana reč … tisti roberto v pik kantini v diamanteju je namreč predme samoiniciativno postavil v pečici pripravljeno sardonsko sendvično konstrukcijo, ki je nemudoma dobila posebno mesto v mojem plavim ribam še kako naklonjenem srcu … po intenzivni verbalni izmenjavi, med katero sem uporabil skoraj vseh 36 italijanskih besed, ki jih znam (in roberto skoraj vseh 23 angleških, ki jih premore njegov vokabular) sem prišel do tega, da vem, kako in kaj se je treba tegale lotit … iz domače pečice je tako lepo zadišalo po diamantih:

procedura je sprva podobna tisti, ki se jo gremo, kadar delamo crumble – torej pripravimo drobtinasto-maščobno zmes, s katero bomo posuli osnovno živilo; nato pa nanjo cepimo še tehniko sendvičenja in prav zaradi te kombinacije  končni rezultat nosi ime kramblevič … naredi se ga pa na izi, takole:

• velik kos ali dva kruha (lahko je frišen ali star dan, dva)
• ducat ali dva sardonov (vsekakor naj jih bo parno število)
• žlica ali dve strtih posušenih sladkih feferonov (lahko vmes za štih daš še malo ostrega peperončina)
• žlička ali dve soli (če bo groba, bo kramblevič še bolj kramblast)
• twist ali dva belega popra (lahko je tudi črn, dajmo marksistični multikulturnosti malo prostora)
• radodaren štamprle ali dva olivnega olja (naj bo kar aromatičen, celo zajeban je lahko)

pečico napali na 200 stopinj … sardonom poreži glave, odstrani drobovje in previdno eliminiraj centralno kost – cilj je, da riba ostane cela, razprta kot metuljček in taka pričaka filo/skorjo … to pa narediš tako, da zmelješ kruh in v novonastale frišne drobtine vmešaš ostale setavine … na pekač daj peki papir in nanj z žlico položi toliko kupčkov drobtinske mešanice, kolikor kramblevičev kaniš narediti … na vsak kupček potem s kožo navzdol položi razprt file, ga potresi s filo, malo potlači, pokrij z drugim filejem (s kožo navzgor) in spet potresi s filo … vse skupaj zdaj pobrizgaj s še malo olivca in deni v pečico … čez slabe četrt ure bo kramblevič pripravljen na druženje z glažem južnjaškega rdečega … navali!

soundtrack je ena fina spominjajoča se frankofonska ipopčina z zelo huki refrenom: menelik – je me souviens

dodatno čtivo je povezano z vsemi v receptu vsebovanimi elementi, jele … torej: plava riba … sendvič … crumble …