16.30 je ob delavnikih za roditelje osnovnošelcev takšna zelo centralna ura … ali se takrat začne glasbena šola (ali balet, ali trening …) ali pa je takrat treba pobrati otročad iz šole, ker se glasbena šola (ali balet, ali trening …) začne pol ure kasneje … z drugimi besedami – za otroško-mladinski transportno-logistični servis je 16.30 nekaj takega kot za novičarske katastrofike 19.00 – točka v času, okoli katere se gradi življenje … za tistega, ki je znotraj osnovne družinske celice prevzel odgovornost za zdravo, všečno, redno in toplo prehrano pa ima 16.30 še dodaten pomen – pomeni namreč, da mu je ostalo v najboljšem 120 v najslabšem pa 60 minut (govorimo seveda o bruto času, od katerega je treba odšteti še nemajhno število transportnih minut) časa do takrat, ko bodo vsi lačni – vsi drugačni začeli jasno in glasno demonstrirati svoje psihofizično počutje … z drugimi besedami: sitni bodo … in treba bo dat večerjo na mizo … kot staršu osnovnošolske dece ti zelo kmalu postane jasno, da plansko gospodarjenje ni bila čisto zgrešena ideja in da jo je vsaj na družinski ravni pametno nujno prakticirati, drugače lahko kar vpišeš abonma na psihiatriji … in tako veselo načrtujemo kaj bomo jedli, katere reči lahko cele ali napol ali natričetrt pripravimo vnaprej, kako bomo zaverižili s kakšno večjo rečjo (npr. cela debela štajerska kura (ali dve) in kako bomo pokurili morebitne ostanke … prav pri planiranju slednjega pa spet nabašemo na 16.30, saj smo namreč ta teden na jedilnik poskusno uvedli noviteto – polpete iz kuhane govedine … dragi starš, poglej si, prosim, to lepoto:
kot vidiš, smo šestnajst.tridesetke položili na dišeče, babimarinka style smetanove murke, ne moreš pa videti (lahko pa verjameš), da so bili polpeti nadjebački – hrustljava skorjica, sočna (majkemi!) sredica in izjemna priljubljenost pri osnovnošolski generaciji, ki je očeta razveselila z dvojnim repetejem … takole smo reciklirali:
- kos kuhane govedine (ostanek od nedeljske župe)
- dve jajci
- sredica dveh kosov belega kruha
- mleko
- čebula
- drobtine
- sol, poper, piment
- maslo
govedine sem se lotil s ta velikim nožem in sem jo sesekljal na drobne kocke …
čebulo sem z istim nožem sesekljal na isto drobne kocke, jo prepražil do zlatorjave boje in dodal govedini …
krušno sredico sem prelil z malo mleka, jo zmečkal v roki in skupaj z zžvrkljanima jajcema dodal govedini, ki sem jo nato še začinil s soljo, poprom in pimentom …
ko sem vse vkup zmešal, se mi je zdelo, da je malo preveč pocasto, zato sem dodal še žlico in pol drobtin … pametno, kajti polpeti so se zelo lepo pustili oblikovati med dlanema …
v ponvi sem nato razpustil maslo in na njem na nizkosrednjem ognju počasi pekel polpetovje … sem jih pustil kar dobrih pet minut se cvreti po eni strani, nato pa še nekaj takega po drugi strani …
se mi zdi, da je kar pomembno, da nisi neučakan in da pustiš putru in temperaturi da lagano scimprata hrustljavo skorjico … pa ne gorenjči pri putru!
soundtrack je bil presenečenje tudi zame – kolekcija francoskih reprzov je namreč posnela precej jezen komadek z naslovom 16’30 – contre la cenzure … kot nalašč za tole priložnost (in chefov glasbeni okus) … bon appetit!
kruh & vino 
oooo, soundtrak pa prava poslastica!!!
Videti so res božanske, čeprav priznam, da mi kuhana govedina, ki ni ravno sveža iz juhe, na prvi pogled ne prikliče nič kaj sočnega… Tole si je dobro zapomniti, ker imam ponavadi težave s tem, kam z vso govedino iz juhe – thanks for the tip;-)
Ajga, hvaaaaaaala. Full. Ravno spomnila, da je v hladilniku juhca in par kosov domače govedine 🙂 Jutri proba, drug teden pa za mizo med treningi fuzbala in glasbeno šolo. In otroci ti bodo hvaležni! 🙂 ( majkemi! ) hehehe
Hmmm… mislim da je tukaj problem geografsko poreklo jedcev… meni je ta jed dišala vsak ponedeljek od cca. 6 leta naprej, pa vse do takrat ko sem šel študirat. Mama pač ni hotla dat na krožnik v ponedeljek drugega kot pa to… Ko pa nas je hotla presenetit pa je nardila Esihflajš. 🙂
Oooo. Lepo. Na žalost smo zadnje čase omejeni glede jajc (baje alaergija na njih …) in potem ti polpeti sploh niso to, kar bi morali biti. Nadomestka, kako redno (poudarek na redno) porabljati meso iz goveje župe pa na žalost tudi nimam.
Iiiii, polpetki od moje stare mame! Totalni flashback 🙂 Hvala! Moram sprobat na mojih, če bi jih tudi jedli. Sam moram prej župco skuhat, hehe.
Slika pove več kot besede 🙂 Tole bi bilo pa dobro probati. Še en predlog-zadnjič sem jedel polpet iz čičirike in zadeva je bila zanimiva, nova in okusna. Žal pa nisem sam delal, ampak prijateljica, tako da nimam pojma, kako se je zadeva pripravljala in zapekla 🙂
Spomin na mamino kuhinjo…. če je premalo govedine iz juhe, lahko dodaš še malo svežega mletega mesa…
huhu, je videti, da je tale polpetka na plano izvlekla marsikateri spomin na otroška leta in na mame in babice in ponedeljkove popoldneve … v laboratorijih k&v medtem testiramo še en pristop k revitalizaciji preplozane jušne govedine – kmalu na vašem najljubšem blogu!
Sem danes naredila polpetke. Bile so njami. Tud otroci ( 9 mesecev, 4 in 6 let) so jih z veseljem jedli. Zdaj se moram samo še zadržat, da jih ne bom prevečkat delala, da ne bo ( glede na ostale komentarje) to njihov edini spomin na hrano iz otroštva 🙂
Je pa dobra govedina iz juhe tudi v omaki iz čebule, česna in paradižnika. Pride čisto mehko in okusno meso.
Hvala za recept, Jana
jana, super – tisto čebulno pelatasto govejo reč sem tudi že kdaj nacumpral, res je okej! … bo treba enkrat popisat za naš krožek! 🙂
Jaz tako pripravljam polpete že od nekdaj – v bistvu Ivačičev recept 🙂 . La da dam zraven vedno tudi nekaj surovega faširanega mesa, za sočnost pa še malo kuhane prosene kaše – krasno! In, ja, običajno naredim kot prilogo krompirjeve kumare. S skledo solate odlično kosilo, danes je na jedilniku 😉
Jaz dan v sredino takega polpeta še kocko sira. Ko so topli, se sirček stopi in tudi hladni so super.
inside out čizburger/polpet … hvala, probamo!