že res, da je po novem letu čas, da svoje žnable, jezike, zobovje in žvekalne mišice pripravimo na novo robo, ampak vendarle je prav obeležiti spomin na fletne in okusne stvari prejšnjega leta … in fletnoskusne robe je bilo lani veliko, tako da je chef za procesiranje podatkov potreboval malo več časa (pa še prvojanuarski možgan je bil osvežilni krvavi marički navkljub precej počasen) … ampak nič ne de – topovi lanskega leta so tu!

top jed v restavraciji: hja, veliko jih je bilo dobrih, prav gotovo bi kot celotno špuro veljalo izpostaviti nek ponedeljkov večer pri antoniji klugmann, pa tudi borut jovan tamle v novem celju razstavlja lepe in dobre jedi, a če bi moral izpostaviti en sam talar, ki me je zabrisal na hrbet, je to eden izmed tistih, ki jih je na novoletni žurki najboljše marketinške agencije iz kuhinje brunarice grič poslal luka košir: bili so to taki krhki ajdobi žganci, potreseni z ultra hudimi ocvirki in preliti z eno še bolj ultra kremo, v kateri sem zaznal sladno kavovovino, karamelo, lešnikaste note ipd. … krasna, res krasna miniatura in še en dokaz, da je luka trenutno z naskokom najbolj razturaški mladi kuhar pri nas!

top recept iz kruha in vina: no, seveda je napotnikov tudi letos kuhal kar veliko se veliko novega naučil – kar dobro je usavršio rokovanje s kislim testom (rastko je letos dopolnil že dve leti in se prvič odpravil na pot – en njegov del zdaj raste naprej pri pavletičevem pobu v rožni dolini, drugi pa pri kadičevem markotu v rdeči hiši) in začel osvajati čudoviti svet hladnega rauhanja … v serialki re-kreacij za revijo dolce vita je precej frajersko izpadla z rdečo peso in čebulno marmelado napolnjena žaluzija lukea dalea-robertsa, a vendarle se mi zdajle zdi, da je bila najboljša reč, ki sem jo lani postavil na mizo, tale skromni a z okusi nabiti gazpacho:

res je dober, finta z maceriranjem kruha v hladilniku naredi svoje … čisto blizu njega se nahaja škotsko jajce na ovsenem rižku z jurčki – tudi mnogo dobra reč!

top vino/napitek: flaša leta je bila – brez dvoma, tudi zaradi emocionalne vrednosti – iz kleti edija (in aleksa, ofkors) simčiča … v hišo je prišla kot kumovo darilo na poročni dan, septembra leta 2002 in skupaj z dvema prijateljicama v lesenem zaboju mirno in potrpežljivo čakala na svoj moment … dočakala ga je letos in po začetni skepsi ob prvem požirku takoj po odprtju se je v desetih urah po odprtju in po dodatnem luftanju v karafi razpalila do konca in še čez: duet riserva 1998 magnum je majka! … in kar je najboljše: v kleti sta še dva!

top gastro doživljaj: v tem becirku ni bilo kaj veliko za razmišljat – anatomski špancir po različnih kosih hrbta toskanske chianine pri mesarju mesarjev dariu cecchiniju v panzanu v chiantiju je pač nekaj, česar človek ne pozabi kar tako: na veliko mizo ob odprtem kaminu,  z velikimi flašami poštenega, preprostega sangioveseja, kruhom, nenadjebljivo, z rožmarinom in timijanom odišavljeno zaseko, nedolžnim olivcem ter soljo in poprom majstri dolgo prinašajo krasne in velike kose na oni žerjavici u nulo pečenih kosov govedine … učna ura, na katero bi bilo obvezno poslati novokomponovane slovenske burgeraše in vakumirane-amero-angusarje …

top food-related: ko smo že pri angusu – ta je le ena od dobrih stvari, ki so jih (gastronomskemu) svetu dali škoti … priznati moram, da sem bil pred letošnjimi počitnicami pri kiltarjih pripravljen na bolj tako-tako košto … pa se je potem izkazalo ravno nasprotno! … skozi pisanje serijalke skotland dejli sem iz dneva v dan spoznaval svojo zmoto … škotski trip je tako pristal na samem vrhu kruhovinskih doživetij letos in upam, da si se ob obiskih tega bloga tudi ti imel fino in da si poleg verbalnega flancanja odnesel tudi kakšno zrnce znanja in modrosti … na branje tudi v letošnjem letu – še prej pa te vabim, da tu spodaj pripišeš, kaj je kaj tebe lani dalo v gastronomski gud!