nadaljevnje sage kuhar leta … razkrijmo najprej like iz prejšnjega zapisa in ubesedene kreacije pospremimo še s slikovnim mterialom, ki sicer ni na najbolj šarfes nivoju, ampak verjetno bi se tudi tebi tresla roka, če bi zraven tebe sedel komandant oseli … no, dajmo zdaj osebam imena in priimke:
oseba a je vesna čarman iz gostilne pri danilu in tole so njeni trije krožniki:
pri danilu v kuhinji seveda dobro cimprajo, drugače ne bi prišli v finale, kenede … z loško mešto so včeraj verjetno imeli malo smole, ker je bila to prva jed, ki je šla ven in je na krožnikih odležala malo preveč časa in je do ust prišla že precej mlačna, kar je izrazila s precejšnjo suhobo polente in mokastostjo omake … za to je malo kriv tudi sistem strežbe s kupolami na krožnikih in posledičnega čakanja, da jed postrežejo vsem gostom in da potem začnemo jest vsi naenkrat, kar je krožnikom jemalo še nekaj dodatnih minut … srna v tančici je bila super fletno zamišljena, fascinirala je predvsem tista zavesa, v katero je bilo zavito meso – le to pa je imelo problem: se mi zdi, da so ga precej dolgo pekli na nizki temperaturi, potem pa pred strežbo karamelizirali, aber! – čeprav rožnato, je meso izgubilo ves sok in strukturo in se je v ustih občutilo precej kašasto … sladkarija mi je bila pa super, predvsem dišečnost loškega kruhka in ideja z žličko … bottom line: dobro zamišljeno, ampak iz takšnih in drugačnih – verjamem da povsem objektivnih – razlogov je izvedba malo zašantala …
oseba b je matevž visočnik, štajerski up iz gostilne pec v selnici ob dravi … njegov trio se je videl takole:
štajerski matador je užgal na polno in se v najboljši luči pokazal s prvim krožnikom … rahlo dimljen smuč na gresovem knedlu in na noro barvni rdečepesni kaši je bil res skoraj brez napake, ako pa bi dodana hrenova pena imela kaj okusa po hrenu bi pa lahko izpustil še tisti skoraj … ideja z maskiranjem restanca in pečenke v suši je bila meni osebno še kar duhovita, ampak alga in restanc sta precej skreganih okusov, skladovnici tofuja in pečenke pa je manjaklo predvsem slednje, tako zaradi okusa kot zaradi strukture … kremirano bučno olje s čokoladnim ovojem je obljubljalo več odšteka, kot ga je v resnici dalo, ampak je vseeno prijetno sedlo …
oseba c je peter patajac, ki kuha v svoji okrepčevalnici (tako je pač sam poimenoval svoj obrat) ruj v dolu pri vogljah pri sežani pri italiji … trio je bil v takile podobi:
pri predjedi me je zmotil samo tisti vmesni mlinc, ki ob serviranju ni bil več hrustljav, ampak se je že razmočil in je bil bolj žvečilka kot kaj drugega, je pa bil super dodatek sušen paradajz v polenti … glavna jed je bila zame že konceptualno malo preveč razštelana, se reče, da je bilo na krožnik mogoče zloženih preveč reči … je pa res, da se je ravno zaradi tega dalo dobro igrati z okusi grižljajev in da so bile vse te reči lepo usklajene in v nulo pripravljene, še posebej meso, ki je bilo precizno narejeno na roza in na sok … podoben nepotreben presežek je bil pri sladici, kjer se mi je zdela cimetova krema povsem odveč, ampak nas je pa peter verjetno vse kupil s super enostavno foro: lepo,brušeno, navrtano ledeno kocko, v kateri je bil super refreshing sorbetek … domiselno in vrhunsko, res …
in tako verjetno ni čudno, da je kuhar leta tako po izboru publike (ki je glasovala tako, da so randirali jedi iz vsakega hoda) kot po izboru žirije postal tisti, ki je bil v vseh treh krožnikih najbolj konsistenten in ki je večer spravil skoz z najmanj felerčki (da smo si na jasnem: vsi felerčki so bili majhni – vse postrežene jedi so bile v resnici res super in to, ampak ko si jih prisiljen rangirati, pač moraš ratat picajzlat in se začet obešat na malenkosti … v oštarijah bi vse te kožnike pomazal s prstom, če ne kar polizal (tako pa si nisem upal, ker bi me ata oseli verjetno za ušesa …)) … kuhar leta je torej postal tale fejst fant:
aja, to je sicer oseba c, po domače peter patajac … čestitamo in priporočamo obisk njegovega ruja, še posebej med tednom, ko boste z njim lahko čvekali brez številnih lahov okoli sebe … in izvedeli marsikaktero hecno reč o plesnenju visečih sirov v fojbah itede … upravičen prvak, bi rekel na koncu … pa tudi bom: upravičen prvak.
pričujoče spletišče ostaja v znamenju hodokov, konkretneje tale zapis opozarja, da v lepi žogi (ki pri chefu ni priljubljena zgolj zaradi televizičnega prenašanja vseh sort športnarij, ampak predvsem zaradi ekskluzivne (seveda v tistem pomenu tega označevalca, ki razlaga, da takšne ponudbe po mojem vedenju ni moč zaslediti nikjer drugje v domovini) prakse točenja černeho velkopopovickeho kozla v primerjavi s katerim se njegov slovenski soimenjak pije kot zgolj preveč prepražena z mehurčki in preveč alkohola opremljena sladna kavovina) vsako sredo pripravljajo super fine hodoke … fedr po dolžini prerezano štručko in po diagonali zarezano hrenovko hrustljavo nagrilla, nabor dodatkov pa poleg običajne zenf-majo-kečap-iwar (ki jih šef na konkretni lokacijo gladko zanemari) vsebuje krasno, fletno začinjeno paradižnikovo salso in nemastno, do rjavega spraženo čebulo … seveda me po prvem pojedenem prime, da bi še, ampak dimezija je vendarle takšna, da jih tudi kostanjškov jožko nikakor ne bi zmazal 66, vsaj ne v dvanajstih minutah …
kruh & vino 
