žlica in sedem lončkov

žlica - univerzalno prehransko orodjededo nas, kot redni bralci že veste, rad pocrklja s kakšno kuhinjsko spektakularko … ko je bil tri pare let nazaj chef še kot novopečenec v razširjeni familiji povabljen na novoletno večerjo, mu je bodoči tast (vidiš, šele zdajle mi je prišlo na misel, da bi se mu lahko reklo tudi taste – se pravi tejst … fejst!) duri odprl pokrit s pravo, snežno belo kuharsko klafedro, na mizo pa je tisti večer prinesel marsikakšno fino reč, še najbolj se zdajle spomnim ajdovih blinov s kislo smetano in kaviarjem (vodka inklusiv) … pa seveda legandarnih gosjih jeter s popečenimi hruškami … in enega hudega chiantija iz žlahtno zaprašene steklenice …takih in podebnih festnov je bilo potem še kar precej, skoraj vsak pa je bil filružan s kakšnim fajn konceptom … za letošnji festen mu je – sicer ni povedal zakaj, ampak o razlogih se pri konceptualizmu pač ne gre preveč resno spraševati, še posebej, če so posledice blagodejne – v glavo padla ideja, da bo celo večerjo zapakiral tako, da jo bomo pojedli z žlico, za povrh pa je vsako rihto serviral v lončkih, takih za belo kavo … prištimal pa nam je celih sedem riht: nakockan dimljen losos s škampom, ajdova juha s polži, decembrski jurčki v smetani, gosja jetra (tokrat brez hruške, ampak nekaj nakockanih, nekaj celih … gosja jetra na žlico – tega pa zihr še nihče ni jedel), jelenov golaž (nakuhan iz majhnih, komaj kakšen kubični centimeter velikih koščkov mesa), rezinica francoskega smrdljivčka z borovnicami in gosta krema iz kuhanih suhih fig in orehov … vinarili nismo na žlico pa tudi ne na lončke … začeli smo z veuve clicquot, nadaljevali z dvanajstletnikom iz saint-emilionske kleti pontet-clauzure, in prijetnim no name sladkuhom iz okolice toulousa … presekali in dobro zašpičili za 07 pa smo z več kot 100 šnopčki v enem samem mehkem ekstra starcu – hennesyjevem x.o-ju … 07 bo supergud, boste videli!

ta-tinka

ena ta-tinka na dan drži dohtarja stranče chefova mati zadnjič s čestitkami ne bi za 48 ur prehiteli oficielnega jubileja uzakonjenega druženja, bi se, nehote sicer, a vendar, zgodila obojestransko pozabljenje ta veselega dneva … kar ne bi bilo prav in v redu, sploh ne … kajti za takle praznik se pa že spodobi kakšno nevsakdanjico na mizo in v usta položiti … ker časa res ni bilo veliko, je chef pripravil hiter, enostaven, a slavnostni priliki prolagojen tridelni prigrizek … ena: sesekljal je per rezin dimljenega lososa, sekljanko zmešal z nekaj kisle smetane, malinovega kisa in koprca in z mešanico zapolnil polovičke olupljene in razkoščičene bučke (kumara bi bila še boljša, ma, če ni še chef ne more porabit) … dve: na putru je popekel na rezine narezano hruško, jo del na toplo in v isti ponvi na hitro termično obdelal še centimetrske rezine magyarorszag gosjih jeter, ki jih je samo še osolil in postregel z belim kruhom … no, to sta bila dva spidnjaka, za tri pa je bilo potrebno malo, ampak res malo, več truda … francosko bistrojsko klasiko, tarte tatin je chef pred leti že skušal narediti po originalnem receptu, v katerem ni navedenega kvantanja in preklinjanja v fazi pre-karameliziranja … po fiasku z overburnom se tega mita chef ni imel več volje lotevati, dokler ni med jaganjem po spletu našel alter verzije procedure … Nadaljujte z branjem

3-4-zdaj!

naključja so ena hecna reč … tako sta zdaj recimo v naši hiši chefica in babychefica ena za drugo uvrščeni na seznam trajnostnega poznoavgustovskega feštanja … kar je seveda fino za končevanje počitnic v party animal slogu, še posebej zato, ker babychefov partydan (16/6) odpira poletno sezono … glede na to, da je bila chefica nosilka druge spomenice (in, sliši se neverjetno, pa je vendarle res, tudi največjega trebuha v familiji) in zato v smislu pohajanja po krčmah opravilno nesposobna, se je chef odločil, da ji v počastitev spomina na veliki dan njenega prihoda na svet pripravi eno lušno prehrambeno špuro, pač v slogu slogana najboljše za najboljše … Nadaljujte z branjem

dobesedno rdeča nit

super paradajz foto od makenzija - check www.makenzi.netdedotovi spektakli so vedno konceptualni, čemur gre zaploskati (kar ponavadi tudi počnemo, vsaj z želodci, če že z rokami ne) … lani enkrat je v vse rihte naštimal kaj od janjca – naredil je celo jagenjčkove ocvirke za ocvirkovco … v nedeljo je zastavil manj krvoločno, ampak še vseeno močno na rdeče … paradajs in da haws! … kar precej ga je pokuhanega in spasiranega zamesil v lep, sladkast oranžen kruh, na katerega smo mazali kozjo skuto z baziliko in zraven grizljali pečene paprike, kaprine plodove, olive, vložene jurčke in češnjevčke … nekaj iste domače pasate je zamešal v testo za široke nudle, ki jih je polil z močno omako iz sušenih & češnjastih paradajzov … nekaj tamalih popečenih je osveževalo jagnječje kotlete in cel pečen krompir, v krepak domač sladoled pa je umešal manjšo modrikasto različico, znano pod imenom borovnica … in tako smo na  koncu rekli samo še “matr mamo krompir da mamo dedota k ma paradajz” … soundtrack je bil paolo conte, čeprav je na misel prihajala tudi gunsovska tejk mi daun tu d paradajz siti … ampak prijetno siti od paradajza si okusa res nismo želeli kvariti z axlovim cviljenjem …

p.s. tale paradajz fotka od maka visi nad našo mizo … doma je pa tukaj

bohemova pojedina

ustvarjanje in negovanje družinskih tradicij zadobi z razširjanjem in pomlajevanjem lastne osnovne družbene celice čisto nove perspektive … in tako tradicionalčimo tudi v naši rodbini … ker smo torej imeli družinski prehranski spektakel pred dobrimi tremi leti, v anticipaciji otroškega prvenca, se spodobi, da ga imamo tudi zdaj … takole smo zašpičili četrtkov večer: en pogrinjek iz remains of the day (tokrat je bila to v namaz sfrulirana škrpena) in od poroke prihranjena (in brandirana!) zlata radgonska mehurčnica … potem pa tri rihte by chefica:najprej hecna mozaična terinica s stročjim fižolom terina s stročjim fižolom in mladim slanim siromin mladim slanim sirom, potem žametna kremna juha iz bučk z bivoljo mocarelo in slanim filejem, nato (ali na to) pa še rdeče čebulice polnjene s škrpeno in zelišči … zraven pritiskamo nosove (chefica zaradi trebuha in šoferka zaradi volana pač malo manj) v lepo dozorelo flašo italijanskega južnjaka (fiano di avelino 2001 by feudi di san gregorio) iz poročnega tripa, ki mu je par let mirovanja v kleti dobro delo … nato se v kuhinjo prestavi chef, ki v skladu s pravilom o gastronomski enakovrednosti vseh sestavin na dvakrat rdečo (vino + rdeča pesa) rižoto položi sotirane četrtinke jagnječjih ledvic (167 tolarjev za pet kosov) in zraven ponudi vinakoperski cabernet sauvignon capo d’istria 99, ki bi mu dodatnih pet let v kleti tudi dobro delo, čeprav je bil dober že zdaj … zaključimo z belimi breskvami v želeju iz zelenega čaja z meto in koglovim polsladkim rumenim muškatom 99 v kozarcih … kok je nam hudo! …

p.s. kogar zanima recept za dvakrar rdečo rižoto naj bere naprej, kdor če met recept za kaj drugega od zgoraj naštetega pa naj pusti komentar … Nadaljujte z branjem