sedmica je tako ali drugače povezana z zadevanjem, le da ponavadi upaš, da jo boš zadel, ne pa da bo ona zadela tebe … no, mene je zadela in to trikrat: od tukaj, tukaj in tukaj … kaj čem, če je treba, je treba … po navdih za sedem faktov o samem sebi pa se vendarle nisem odpravil na loterijo slovenije, ampak na bolj duhovno (no ja, kakor vzameš) inštitucijo … kompendij katekizma katoliške cerkve namreč v predzadnji točki objavlja sedem glavnih grehov … chef jih prakticira takole:

1. napuh: ta je že imensko povezan z mano (napo-napuh) … torej: kar skuham je najboljše in skoraj nikoli ne zajebem … če že kaj zajebem, to priznam predvsem zato, da drugi potem rečejo, da nisem, in da je super …
2. lakomnost: hočem nov štedilnik, tale aga masterchef za 4.500 evrov bi bil okej … pa webrov žarček za 1.900 dolarjev, pa kitchenaid za 500 dolarjev, pa kakšno šteko latourja (98 ali 99, tle ne bom kompliciral), pa pofočkat se v vse tele restavracije … pa še kaj … you got the point, se mi zdi …
3. nečistost: priznam, da si včasih pozabim umiti roke preden začnem kuhat, pa tudi delovna površina ni vedno brez bakterij … ker heston blumentahl ne živi v naši hiši, za čistost z rednimi opozorili skrbi chefica, ki je za to početje certificirana z doktoratom medicinskih znanosti …
4. nevoščljivost: ko kdaj skuham kakšno reč, ki na sliki, objavljeni zraven recepta, izgleda blazno fino, na mojem krožniku pa bolj uborno, me popade fowšija do unega, ki mu je to ratalo tako na pro narest in do tistega, ki mu je ratalo to tako fino pofotkat …
5. požrešnost: tehtam 98 kil … tumač …
6. jeza: ko se spet odločim skuhat ajdove žgance po klasični metodi in se una moka sprime v mega pocast rjav degutanten poc, znorim čist … grde besede, pa to …
7. lenoba: bi vam priznal še kakšen greh, pa se mi ne da … iz istega razloga izpade nominacija nadaljnje sedmerice …

le kaj se je sukalo po glavi inženirju agronomije, ki se je lotil takole pobarvati cvetačo?

pofotkano z mobilcem na ljubljanski tržnici

evo, tale pisarija bo naklempana brez ostreshij na shumnikih … bom torej kar z metelcico spisal, kar mam za spisat, pomanjaknje ostreshij pa pripishite temu, da easy internet cafe na oxford streetu u londonu nima inshtaliranih slovanskih fontov, cheprav je vechina tipkarjev poljakov kle naokrog … no, ma pa dva funta na uro od vsakega slovana in subwayevo aromo v zraku … na hitro je bilo torej tako, da so prichujochega pisuna zhe ob sedmih zjutraj spoznali za potencialnega terorosta in mu hladnokrvno zaplenili priljubljen zvarek iz listov vinske trte, oliv in mandarininega soka, ker je bil ypakiran v vech kot 100 ml. plastenki … za kazen sem jim potem spil 3 deci pomaranchnega soka v vip salonu, oni pa so me kaznovali nazaj in mi kot adrijin zajtrk ponujali gumiran pechjakov qwazi krwason z devetimi mf e-ji (nisem pojedu!) … ingelzi niso bili nich sitni, so pa na gatwicku postavili tako dolge hodnike, da je bilo nujno posechi po enem od marksovih in spencerjevih nadomestkov za sendviche, na katerem je pisalo free range eggs and watercress, okusa pa po nichemer … nu, bolje so se par ur kasneje odrezali ribishki boyzi na borough marketu, ko so veliko komadino ocvrtega, v pivsko testo pomochenega haddocka in brdo ocvrtga krpompirja obilno posolili, zalili z kisom iz jechmenovega slada in ladnokrvno zacolali 6 funtov 90 … no, naj jim bo, je blo velik pa dobr, se prav da more bit poceni, hehe … no, v glavnem je blo tolk, da sem potem moral preskochit jagenjchkov zrezek z metino marmelado, k ga je ena ivy za 3 funte skupaj z rukolo tlachila v belo bombeto in sem se raj ke chez cesto usedu na enga grenkljavga broadsidea … nakar je iz citya prihrumel cel vlak zhejnih okravatancev, ki so namest malce planili po – pazi to! – peronijih, stellah in belem vinu … pa kr ene tri runde so skipal, me prav zanima kolk efekta je od njih zdele v pisarnah, roza srajchke pa kravatke gor al dol … no, ata je bil bl pameten, pa je sel u modernega tateta pogledat gilberta in georgea potem pa se je na poti spotaknil she ob enega tetleya … in zdaj tle tako smrdi po fastfudu, da bom kr nehu in shu poiskat kshno krchmo, kjer bodo kazali slovenijo – nizozemsko … ker tele andorre – anglije verjetn res ne bo za gledat … see ya, mate!

če gre verjeti organizatorjem 13. bienala mladih umetnikov iz evrope in sredozemlja, ki bo od 25. oktobra do 4. novembra potekal v aleksandriji, je odgovor na zastavljeno vprašanje pritrdilen … v razpisu za sodelovanje na omenjenem dogodku, ki ga je v sloveniji objavil škuc, je namreč ob bok glasbi, gibljivim slikam ter uprizoritveni, besedni in uporabni umetnosti postavljena tudi gastronomija … če si se rodil po 1. januraju 1976 in fino cimpraš v kuhinji, imaš do konca marca čas, da “sestaviš menu ter predložiš recepte z navedbo sestavin in načinom priprave vsake od jedi ter seznam pripadajočih pijač” ter vse skupaj pošlješ na škuc in upaš, da bo žirija, v “kateri bodo umetnostni kritiki in strokovnjaki z različnih področij” spoznala tvoj umetniški potencial in te poslala kuhat v aleksandrijo … lahko pa že prej preveriš temperaturo in svoj jedilnik na ogled postaviš tukaj spodaj, pa ti bo obiskovalstvo povedalo, kaj si misli …

po overloadu vseh visokoletečih besed o kulturi, našem največjem pesniku, prazniku slovenske narodove biti itd, ki jim je danes zjutraj s prejšnjim postom pritegnil celo chef, je pa zdajle skrajni čas, da presekamo in sproščeno uravnotežimo z eno pesnikovo bolj kosmato in tudi temule blogu bolj prilično … takole bomo dejali: jej, pij in kavsaj, za večnost se ne ravsaj …