small print #2

v rubriki small print vam kruh in vino tokrat predstavljata izdelek, ki na police naših štacun prihaja z belgijskega konca, natančneje od podjetja poco loco … v prevodu malo nora firma se ukvarja s proizvodnjo tex mex specialitet, alzo koruznih čipsov, tortilj, sals, pomak, pekočih omak in podobnih reči … v naboru izdelkov imajo tudi guacamole, ki ga podnaslovijo avocado sauce … nagradno vprašanje za cenjeno bralstvo pa je: koliko avokada (v odstotkih) je v omenjenem izdelku? … nagradna igra traja 24 ur, torej do jutri do 16h … odgovore podajajte v komentarjih, vsak lahko sodeluje samo enkrat, najbližjega čaka sixpack corone, a samo, če se bo pravilnemu odgovoru približal na odstotek (ali manj) natančno … v primeru večih zmagovalcev dobi nagrado tisti, ki je odogovoril prej … navali narod!

menjava generacij

te dni ne kuhava niti jaz niti chefica, ampak minichef in babychefica … v skladu z novimi kuharskimi trendi žgeta blumenthalovo metodo: dolgotrajno kuhanje pri nizkih tempreaturah … par dni med 37.5 in 40.3 … mislim, da jima bom danes prepovedal vstop v kuhinjo in na šporhert postavil pisker z vodo, govedino, korenjem, porom, kolerabo, peteršiljem, zeleno, česnom, lovorom, čebulo, tremi srni popra in nekaj soli … skoraj tako bo, kot v dobrih, zdravih časih

najdražji

koliko je kakšna stvar vredna in koliko je zanjo vredno plačati, je tudi, če ne celo predvsem, v oštarijskem prehranjevanju zelo pomembna tema … obči ljudski dreamland je dežela, kjer se cedijo ogromni šnicli, ki naj kukajo vsaj dva centimetra čez rob krožnika … pizza pa vsaj osem, seveda ob upoštevanju predpogoja, da mora biti krožnik za pizzo velik kot feltne od hummerja … kaj torej določa drago/poceni oštarijo? … chef za merski inštrument raje kot obešanje na absolutne zneske priporoča premislek o stopnji zadovoljstva/nategnjenosti …
egzampli: osemurno divjanje pri slavcu ali večer med pikolovimi ekscentriki sta nominalno draga, a ker ne gre samo za obed, ampak za event, za performans, za teater, je izkušnja priceless … na popolnoma drugačen način je brez cene tudi žagovinasta, siva, postana, razpadajoča, žvečilna kvazi klobasa, ki so nama jo s fotrom oni dan vtaknili v malicasti pasulj v oštariji, ki se ji reče dvorec in sva se zaradi nje (pa tudi zaradi toplega pira) počutila kot dvorna norca, akoprav je malica stala bora dva evra in pol ali nekaj takega … da ne bo kdo zdaj rekel, da je malo denarja malo muzike, ker ni, saj kamionarski ribiči na ljubljanski tržnici za tri evre spečejo frišen file skuše, ki mu priložijo paradajzovo ali fižolovo solato in kos kruha, za kakšen cent čez pa še špricer z malvazijo … bottom line:  kar šteje je, ali je hrana pripravljena in postrežena z dolžnim spoštovanjem do tega, kar se kuha in do tistega, ki mu bo postrežena … lažjega srca plačam slavcu petdeset ali pa sto evrov, kot pa dvorcu dva ali pa enega … je pa seveda tudi res, da se ne pišem abramovič in da se vse skupaj tudi nekje konča … kje? verjetno v kateri od desetih restavracij, ki so se uvrstile na forbesovo lestvico najdražjih degustacijskih menijev … čeprav, hmmm … on a second thought: odšteti 250 dolarjev za 23 riht, ki jih poješ v podvodni maldivski restavraciji pa spet ni tako ogromno veliko, ane?

ženijalno

lihkar gledal predzadnje sopranote … odtod naslov posta: scena, ko tony pri šrinkici iz amexove fensišpensi revije departures iztrga recept za steak z baskovskimi paprikami in ga potem po prepiru ves jezen vtakne nazaj med platnice revije, gre v anale … internetni bojzi so si edini da v celotni zadevi ni niti kančka slučajnosti … to da, toni rad dobro in obilno papa, vemo (čeprav v taistem delu v kanto zadega komaj začet sendvič s provolenetom in paprikami), toda scenarist david chase naj bi premišljeno izbral tudi revijo s pomenljivim naslovom – v temle predzadnjem delu namreč odide marsikdo, tudi šrinkica melfijeva znogira našega depresivca … no, pa tudi baskija naj ne bi bila omenjena slučajno: fantje tam se namreš precej militantno borijo za neodvisnost  – kot tony, ki v zaključni sceni zadrema z mitraljezko na prsih, kot pravi gverilec … no, chef je bil priden za vas in pobrskal po spletnem arhivu depraturja in vam lahko pove, da recept za steak s kakšno baskovsko rečjo ne obstaja … no, tukajle pa boste našli nekaj, kar je bilo inspirirano z isto epizodo … čakamo zadnjo!

bling-bling

en cepec pr fisslerju je prišel na super izvirno idejo: kaj pa če bi eno našo ponev obložili s kilo zlata in 200 diamanti? … ostali cepci pri fisslerju so rekli: super izvirna ideja! dejmo to narest! … in so! … zdaj morajo pa samo še poiskat kralja cepcev, ki bo za tale kičeraj slistil 150.000 evrjev …

zlatko diamantović, zvani fissler

če te mika vanjo vreči par pečenic, se med 10. septembrom in 20. oktobrom oglasi pri dodijevem fotru

foto: http://www.fissler.net

ne me basat

ibot je takorekoč iz lica mesta lansiral novico, da je takeru kobayashi po šestih zaporednih zmagal pušnil na nathanovem tradicionalnem basanju s hot dogi … valjda, če jih je pa v 12 minutah požrl samo 63, natančno tri manj kot novi car, joey chestnut … na svojem blogu je kobayashi poraz pripisal nedavni smrti svoje mame in poškodovani čeljusti … kako je zgledal zaključek tekmovanja, od 59-ega psa naprej, si lahko ogledate tukaj … sicer pa tole žretje ni jebivetrsko, ampak poteka pod budnim očesom mednarodne zveze za tekmovalno jedenje, članek o lanskem tekmovanju pri nathanu na coney islandu pa je celo izšel v reviji sports ilustrated … ob vsem tem lahko samo vzdihnem skupaj z ibrotom hadžipuzićem: svašta …