glede na nore cene, ki so jih za letnik 2005 nastavili ta glavni bordojski graščaki, ni čudno da se ljudje raje razgledujejo po starih letnikih … v zelo fletni svenski restavraciji ulriksdals wardhus so imeli v kellerju spravljeno hudo vinsko kolekcijo, na poličkah so poležavale flaške petih glavnih medoških haciend (latour, mouton, lafite, haut-brion, margaux) za bonus pa še naj-sweety sauternes (d’yquem) … prava vrednost zbirke pa je bila v tem, da so od omenjenih vin imeli po eno flaško vskakega letnika od 1900 naprej … teh vin sicer niso prodjali, ampak so služila bolj za spektakelsko razkazovanje gostom … če ste pozorno brali zadnjih par stavkov, ste mogoče opazili, da so napisani v pretekliku … v sedanjiku so vina nekje drugje, pač tam, kamor so jih v noči z 22. na 23. julij odpeljali zamaskirani in orokavičeni zlikovci … švedi so v interesu preiskave informacijo o kraji skrivali dober mesec, ampak do kakšne resne sledi niso prišli … modeli-roparji so prerezali alarmne žice, onesposobili videonadzor (in vzeli tudi kasete, na katere kamere beležijo dogajanje), uleteli skozi blindirana vrata, flaše naložili v zaboje, jih dali v kombi in odpeljali … glede na to, da je bila vska flaša pofotkana, bodo pobje zadevo težko legalno prodali, ampak mislim, da to niti ni bil njihov namen … nekdo nekje zdajle verjetno že pase oko na 600 flašah in je zadovoljen s samim seboj – nenazadnje ima pred sabo eno najbolj popolnih vinskih kolekcij na svetu …

slovenske vinarije ponavadi ne izvajajo izvirnostnih eksplozij pri izbiranju imen za svoje polnitve … kot blagovna znamka ponavadi konča gazdatov priimek ali ime njegove domačije (kar je pri kakšnem ščurku celo hecno, še bolj pa so se po besedah komandanta tonija na obisku v brdih narežali švedi, ki so prešernih lic v torbe basali skladovnice sicer simpatičnega, a vendarle ne v nobeno smer ekstremnega vina stojka kristančiča z imenom ronk … kasneje so med muzanjem priznali, da je to tako, kot da bi slovencu nekje ponudili vino z imenom drkadžija) … no, nazaj k posestvom: v brdih je s tem tako ali tako težava, ker se vsi, ne-kristančiči pišejo simčič ali sirk … ampak imena ponosnih domačij se slišijo lepo, če pa se v farni knjigi ponašajo s kakšno iber staro omembo, potem se na flaši pojavi še letnica že od 1234 p.n.š., kar je v ameriki, kjer se arhaične brojke dobro prodajajo, izkoristil cvetko, za vinopivce kogl, ki je ob chefovi vizitaciji modernega bara glaž svojega sauvignona prodajal za 9 dolarjev … velike firme zelo rade na flašo prilepijo kaj latinskega (quercus, capris, holermous) ali celo šaljivo nemškega … no, in med vso to tradicijo se je chefovo oko zadnjič ustavilo na funky zdizajniranih olupkih flaš, za katere je bil prepričan, da niso napolnjene s slovenskim vinom … pa so, doma so na vipavskem, ime jim je guerila in chef ploska njih ustvarjalcem, ker so si upali ime in dizajn zapeljati stran od klasike … serija obsega sauvignon, rebulo, pinelo in rose (se mi zdi) … v chefovskem kevdru sta zaenkrat v horizont položeni raritetna pinela (ena od 180 flaš) in rose … ko bo prilika, da kakšno po gverilsko uničimo, boste pa izvedeli, če je vredna svojega revolucionarnega imena in lika …

ljubljanski vinski šoping je v resnici precej beden … placa, ki bi mu lahko rekli resna vinoteka – kar pomeni, da bi dobro pokrivali vse slovenske vinorodne konce in zraven postavili še kakšno flašo tujske legije ter imeli za pultom koga, ki bi imel dovolj znanja, časa in volje, da bi ti o vinih kaj povedal in svetoval kaj kupiti, pravzaprav ni … maxi in leclerc sta blagovnici v katerih se najde kakšna hecna flaša, ampak seveda ni nikjer nikogar, ki bi hotel klepetat z mano … provin je navezan na svoje velike kupce in individuume, ki slučajno najdejo njihov warehouse za bežigradom odpikajo bolj na hojladri (ampak imajo pa veliko vina po dobrih cenah + parkinga kolkr češ – še zmeri najbolši v lj) …v movii si ob par jurjev še preden ti rečejo dober dan, z osnovno vinoteko, tisto na gospodarcu, pa se menda spet nekaj dogaja ampak nihče ne ve čisto kaj … še najbolj resno tako deluje ultra komfortni net shopping … čarmanov gašper je totalen pro, ki dobro ve kaj dela, in tako ga lahko tudi pokličete in si izgovorite kakšnega gravnerja, ki ni v redni ponudbi, še boljše pa se boste imeli, če greste v njegovo oštarijo … rokusovo net vinarijo je chef našel šele danes in ne ve natančno kako dela … nasploh je treba bit pri tehle netarjih kar previden, predvsem poleti, in to ne zaradi njih, ampak zaradi poštarjev – ker če je zunaj 36 stopinj, je precej velika nevarnost, da bo janko uno flašo skuhal, ko bo šel na pir v bife in pustil bicikl na soncu stat (če ne bo vino skuhano že prej v kakšnem lepem poštnem magazinu) … ampak zdaj pa k naslovu – jep, v centru ljubljane sta dve novi vinoteki – ena k teka tam, kjer je bil prej flex (v kevdru pod kompas holidaysom na slovenski), dvorna pa na dvornem trgu … chef je seveda pofočkal že obe in v nadaljevanju priobčuje povzetek: Nadaljujte z branjem→

v nedeljo zvečer sta – na chefovo zmerno do pretežno zgražanje – v križanke zavila tudi nana in dedo … marija, pa lih na simply red je treba jt preživljat nedeljski večer? … že res, da marjota spet ni doma, ampak to je v resnici samo dodaten motivacijski argument, da doma ostaneš ti, mar ne? … v glavnem sem potem videl na kanal-a-zaciji, se mi zdi, prgišče vzhičenih in navdušenih podalspkih dev, češ da je pa to- koncert, verjetno – bilo nekaj nadvse lepega, čarobnega, čutnega, karizmatičnega in seksi … no, potem so v prispevek namontirali tudi hucknalla, ki je v uni široki vezeni srajci in vamos-a-la-playa pantalonah izgledal bolj simply fat kot red … kar nas pripelje bliže k v tem blogu običajno obdelovanim tematikam … chefu je namreč prišlo na uho, da mick rad srebne kaj plemenitega in da je prav zato združil prijetno s koristnim in si zagotovil lastno produkcijo vinske kapljice … le-ta je v skladu z imensko-frizurskim konceptualizmom rdeča, raste pa 700 metrov nad morjem, na poobčjih edinega resnega evropskega vulkana, etne … ime blagovne znamke ni ravno izvirno – pevec (il cantante) – a glede na to, da za kvaliteto vsebine skrbi eden uglednejših siciljanskih enologov (salvo foti, ki ima pod kapo tudi ugledni šičilski cosi nostri gulfi in benanti) je upati, da hucknall bolj ve, kaj filajo v flaše z njegovim žegnom, kot obrukani angleški čivkajoči sir … količine so zaenkrat majhne, začel je leta 2001 s 5.000 flašami, letnika 2004 pa se v sodčkih valja trikrat toliko, zato bo trajalo še kar nekaj časa, da bo na policah v kleteh več simply reda, kot v cd-rackih … čeprav ima za vstop v chefovsko haciendo cantante precj več šans, kot njegove pesmi …

za opozarjanje na nesmisel vojne in forsiranje mirnejšega reševanja konfliktov so ljudje poskušali že marsikaj, predvsem so pisali, slikali in prepevali … precej bolj izvirne metode razbijanja predsodkov se je domislil andre suidan, ki v haifi fura vinoteko in bistro special reserve wine shop … prejšnji teden se je namreč domisli, da bo vsak četrtek organiziral degustacije za mir, na katerih bo pivcem ponudil izraelska in libanonska vina … prosta mesta na prvem sessionu so bila razgrabljena v treh urah … reč se bo mogoče komu zdela cinična – kao, žideki tam srebajo vince in medtem žgejo po libanoncih – ampak po mojem stvar le ni tako nedložna: poleg tega, da haifa dnevno pokasira svojo dozo hezbolahovih dvajstetih raketiranj, je v izraelu tudi (pod grožnjo zaporne kazni) prepovedano prodajati libanonsko blago, ker gre za trgovanje s sovražno državo … suidan je tako na mizo postavil prešvercane botelje iz lastne zaloge, njegove zapiske s pokušnje pa najdete tukaj … če bi radi tudi vi vinsko mirovali, (bi bilo boljše napisat mirili?) lahko v maximu naročite flašo chateuja ksara 94, ki jih je pred leti kar nekaj pljusknilo na slovenske police, moviina vinoteka na mestnem trgu pa ponuja tudi najbolj znano (valjda, kako pa da ne, ane, če smo prestižni) libanonsko vino, chateau musar 93 … in če razmišljamo globalno in delujemo lokalno: mogoče bi pa jorasa lahko pomirili s kakšno paralelno (mogoče celo slepo?) degustacijo malvazij pri cvetličnih koritih … heh, me prav zanima, kaj bi joškotu bolj sedlo: kozlovič ali capo d’istria ?

… je tlakovana z dobrimi nameni … recimo, da je chef danes izbiral kar med tremi rečmi, ki bi jih lahko pribeležil namesto tegale pisanja … prva je bilo navdušenje nad dokumentarcem tv slovenija kruhovo leto, s katerim ga je včeraj na jubiljeni proslavi presentila in neskončno razveselila chefica … druga je precejšnje zadovoljstvo nad opremo, vedenjem in ponudbo prvič obiskane biblično poimenovane manne … tretja reč bi lahko bila deskripcija procedure izdelave bazilikinega olja, ki se je po petindvajsetih napornih dnevih končala včeraj zvečer … ampak, kot se to v poletni vročini, pospremljeni z razlogom za profesionalno praznovanje rado zgodi, se naštete tri teme postavljajo v vrsto in odstopajo svoj prostor … ne, ni pivo ampak je špricer … hnjm – ne vem kaj točno je udarilo v čelasto glavo – vročina ali štajerski gen, ampak danes je v senci na petkovškovem nabrežju (v lokalu, ki se mu reče pub premier!) in pri ribicah v plečnikovih arkadah grlo kar samo od sebe reklo en lep, mrzel špricer bi, prosim … eden z janževcem, drugi z malvazijo, obadva z ravno prav razluftano radensko in kockami ledu … super fresh!