da se s korenjem ne marava*, trobijo že vrečke s semeni v semenarnah, ko se tiste, z naslikanimi oranžnimi paličicami besno izpostavljajo mojim prstom, vedoč, da ni šans, da bi jih odnesel iz tople štacune ven, v blato, dež, veter in vročino … družinsko izročilo trdi, da je moje averzije do korenja v veliki meri kriv dr. ivan but, ki mi je leta 1973 ali 74 ob hudi introvertiranosti črevesne peristaltike predpisal nekajdnevno dieto, ki se ji je reklo zgolj riževa sluz in korenje … riževa sluz je poc, ki nastane, ko se kuha riž in se ga, močno prekuhanega, odcedi … korenje je pa korenje … no, po parih dneh je menda – tako izročilo – res šlo na bolje, a korenja odsihmal napotnik ne mara … ampak ker je za vse kriv dr. but, mora biti v tej zgodbi en but (po anglešku, se ve) …but, ko smo se zadnjič agrumentirali, je chefica uprozorila eno prav fletno, s pomarančnim sokom dušeno korenje, ki je doseglo meni do sedaj najvišjo mero sprejemljivosti, ever … ne boste verjeli, oni dan sem celo uprizoril reprizo:

seveda je iz znanih razlogov korenje potisnjeno v ozadje, ampak kljub temu predstavlja idealno spremljavo hrustljavo zapečenemu filetu brancina, če so pa zraven še lahki skutni žličniki, pocvrti žajbljevi listi in glaž ne čistno plehkega in slabotnega belega, je veselja v hiši že za kar obilno mero … takole smo ga bixnili: Nadaljujte z branjem→