december 31, 2006
- bakalar: hiša prezračena, riba stolčena (mogoče malo preveč na grobo, ampak jebiga, takle mamo)
- guacamole: avokado na standbyu v hladilniku, vse pod kontrolo
- marinirani sardoni: se kopajo v marinadi, danes celo z limonino lupino, ker je chef našel ene neškropljene v lokalni štacuni
- pršut in začinjene olive: narezano, pripravljeno
- fižolova krema z repki kozic: pripravljena, sam še koze tik pred zdajci na visok ogenj zabrnat
- pečen tomino (jurko, hvala za idejo) & brstični ohrovt s sezamom: ohrovt kuhan, tomino pripravljen, finalizacija on the face of the place
- na maslu dušene redkvice & špinača s pinjolami in gorgonzolo: pod kontrolo
- njoki s tartufi: narejeni by chefica, samo še skončamo in pojemo
- dišavnični kruh z dvema siroma (verzija light – namesto poprov so šli v testo peteršilj, timijan in majaron) + toast + pisani kruh s teranom + makovke & sezamovke: pečeno
- slatkiši: pridejo s srečkotom in majo, kar pomeni, da so absolutno in popolnoma pod kontrolo in v najboljših možnih rokah
- pol roger, ivan batič in ostali veseličkarji: komaj čakajo na uničenje!… fejst fantje …
skratka: ejga, nulanulasedm, požen! mi smo prpravlen! … aja, pasrečnga-pazdravga-pavesevga-padebevga!
5 Komentarjev | 
festen | 
Permalink
Objavil napo
december 29, 2006
komajda smo včeraj malo spregovorili o dedotu in omenili kaviar, ki ga je zavijal v bline pred šestimi leti, že so se danes v nabiralniku znašli pozdravi od vierke iz visokih tater:
no, dedo, kdaj gremo?
Leave a Comment » | 
hetzmorabit | 
Permalink
Objavil napo
december 29, 2006
dedo nas, kot redni bralci že veste, rad pocrklja s kakšno kuhinjsko spektakularko … ko je bil tri pare let nazaj chef še kot novopečenec v razširjeni familiji povabljen na novoletno večerjo, mu je bodoči tast (vidiš, šele zdajle mi je prišlo na misel, da bi se mu lahko reklo tudi taste – se pravi tejst … fejst!) duri odprl pokrit s pravo, snežno belo kuharsko klafedro, na mizo pa je tisti večer prinesel marsikakšno fino reč, še najbolj se zdajle spomnim ajdovih blinov s kislo smetano in kaviarjem (vodka inklusiv) … pa seveda legandarnih gosjih jeter s popečenimi hruškami … in enega hudega chiantija iz žlahtno zaprašene steklenice …takih in podebnih festnov je bilo potem še kar precej, skoraj vsak pa je bil filružan s kakšnim fajn konceptom … za letošnji festen mu je – sicer ni povedal zakaj, ampak o razlogih se pri konceptualizmu pač ne gre preveč resno spraševati, še posebej, če so posledice blagodejne – v glavo padla ideja, da bo celo večerjo zapakiral tako, da jo bomo pojedli z žlico, za povrh pa je vsako rihto serviral v lončkih, takih za belo kavo … prištimal pa nam je celih sedem riht: nakockan dimljen losos s škampom, ajdova juha s polži, decembrski jurčki v smetani, gosja jetra (tokrat brez hruške, ampak nekaj nakockanih, nekaj celih … gosja jetra na žlico – tega pa zihr še nihče ni jedel), jelenov golaž (nakuhan iz majhnih, komaj kakšen kubični centimeter velikih koščkov mesa), rezinica francoskega smrdljivčka z borovnicami in gosta krema iz kuhanih suhih fig in orehov … vinarili nismo na žlico pa tudi ne na lončke … začeli smo z veuve clicquot, nadaljevali z dvanajstletnikom iz saint-emilionske kleti pontet-clauzure, in prijetnim no name sladkuhom iz okolice toulousa … presekali in dobro zašpičili za 07 pa smo z več kot 100 šnopčki v enem samem mehkem ekstra starcu – hennesyjevem x.o-ju … 07 bo supergud, boste videli!
2 Komentarjev | 
festen | 
Permalink
Objavil napo
december 27, 2006
… včeraj zvečer, ob 19.35 … na slovenski obali, v fiesi … lep, porcijski, čisto svež … v družbi malih grancevol, morskih listov, škrpen (sori, bodik se reče po lepo slovensko), šila, lumbrakov, sipe in hobotnice … 650 cm pod morsko gladino … majkemi, nisem verjel, da se da v slovenskem morju videt jastoga, pa ga uzrem čepečega v komfortni luknji (skorajda vili) na šestih metrih, med svojim edinim letošnjim tauhom … am i lucky bastard or am i bastard lucky?
3 Komentarjev | kuhinjski bluz | Permalink
Objavil napo
december 26, 2006
kaj kmalu po šokantni informaciji o groznih rečeh, ki jih grki počno s hrbtenicami orad, je chef na teletekstu rtvslo, stran 610, naletel še na eno bolečo kulinarično izkušnjo: po trditvah pisunskih smartesov iz mmc-ja, bo brit-joškača jordan v kuhinji preizkusila nekaj novega in nenavadnega: piščanca bo napolnila z raco, raco pa še s puranom … wtf?! … ker chefu ni bilo čisto jasno, kako natančno bi raco napolnil s puranom, kaj šele, kako bi potem to gmoto stlačil v ubogega pilića, je izvedel kratek premislek, po katerem domneva, da na mmc-ju očitno nekdo:
a) slabo prevaja angleško žuto štampo
b) ne zna po velikosti od najmanjšega do največjega razvrstiti piščanca, race in purana
c) domneva, da sta na angleškem trgu že na voljo z nojem križani piščanec in z vrabcem križani puran, ki omogočata izvedbo omenjenega recepta
d) nič ne razmišlja, samo da nabije kvoto prispevkov
obstaja tudi možnost (v resnici je še najbolj verjetna), da velja vse od naštetega …
Leave a Comment » | hetzmorabit, kuhinjski bluz | Permalink
Objavil napo
december 23, 2006
objavljeno v poletu, 21. 12. 06
Ali dela Aleš Kristančič najboljša slovenska vina? Po mojem ne. Zna pa o njih pripovedovati zgodbe – najboljše vinske zgodbe daleč naokrog.
Predgovor
Podpisani goji že načelno in apriorno skepso do stvari, pojavov, stvaritev in okusov, za katere velja obči – napisani ali nenapisani – konsenz, da so najboljše, najlepše in sploh nekaj naj. V Sloveniji ta »naj« kanon že kar nekaj časa velja za vina Movia. Veliko Belo in Veliko rdeče pogosto nastopata kot vrh slovenskega vinarstva. Njun stvaritelj, Aleš Kristančič, je posledično prvi obraz slovenskega vinogradnišva in vinarstva. Movia je velika preko meje, celo preko velike luže – in to ni kar tako, kajne.
foto: marijan močivnik, revija vino
Ker si podpisani že ducat let reže kruh in nataka vino, ki ga zasluži z marketingom, je do takih medijsko podprtih resnic precej skeptičen. In verjetno tudi za to Movia ni imela šans, da se uvrsti na mojo Top 10 lestvico slovenskih vinarjev. Ste opazili preteklik? Zgodilo se je neke novembrske sobote … Read the rest of this entry »
2 Komentarjev | vinske mušice | Permalink
Objavil napo
december 21, 2006
ako se ti zgodi, da te v murgle deložirani korošec p. jurko povabi na obed, se ne obotavljaj eno leto, ampak si izgovori prvi možni termin … omenjeni adept je te dni iz glavne in rezervne kuhinje na mizo najprej prinesel toastane čabate in njim namenjeni guacamolski namaz … nakar je med dve rezini ajdovega kruha stisinil rezino sira s tartufi, vse skupaj zabrnal in pokapljal z olivcem, da je fletno mlaskalo na jeziku in hrustljalo pod zobmi … topljiv, aromatičen in mehak piemontski tomino je popekel v ponvi in vsakemu jedcu namenil svoj hlebček … za krepke bobiće (z opcijskim dimljenim pujsom on side) se lahko brezskrbno že vnaprej prijaviš na repete, tuno pa podvodni snajper naredi tako, da je vzame kar krepak cel kos (na uč je izgledal vsaj dvokilski), ga našpika s česnom, čiliji in rožmarinom in ga pol ure duši v bogato odišavljeni (timijan, rožmarin pa še kaj) paradajzovi salsi … proti koncu večera je dal na mizo še trdi sir in med s tartufi, za sam finale pa gosta še ponižal na roštilju, t.j. ročnem fuzbalu … kar mu verjetno ne bi uspelo, če mi ne bi iz modernjakarske steklenke tako pridno nalival prav nič (ne bašem, res ne!) kisel letošnji refošk …
4 Komentarjev | kuhinjski bluz | Permalink
Objavil napo
december 19, 2006
poglejte, kam so ga dali:
kulinarična opomba: tista šnita spodaj ni kruh, ampak leberkeze, po slovensko jetrni sir, ki ga lahko mogoče kdaj, ko boste ful nažgani, preizkusite kot alternativo v plesko zmletemu vročemu konju …
vsebinska opomba: v resnici se je gerhard menda samo po kabarejsko hecal … kar pa seveda ne pridoda kaj veliko k apetilihajtu priobčene naslovke … mahlzeit!
Leave a Comment » | hetzmorabit | Permalink
Objavil napo
december 18, 2006
med severnimi primorci kroži (no, vsaj včasih je krožila) šala o treh mestih, ki se začnejo s črko w … washington? … ja! … waterloo? … ja! no, še enga slovenskega! … slovenskega?!? na w? hmmm … ja, wajdovšna a ne?!, hahaha … aha, to je kraj, kjer jim je skoraj uspelo zafurati eno največjih slovenskih blagovnih znamk, kjer bodo postavili največjo piramido na svetu in kjer imajo fuzbal klub, katerega tekme je včasih treba prekiniti zaradi močne burje … poleg župana imajo še kar nekaj naravnih lepot, v dobro pa jim gre šteti tudi to, da koren imena svojega kraja delijo z žitarico, ki to, strogo biološko gledano, sploh ni … ampak to nas pri mesenju ajdovega kruha in handlanju z ajdovo moko vobče niti ne moti toliko kot dejstvo, da se ajdovka v stiku z vodo spremeni v težko obvladljiv in besnenje povzročujoč poc … nekoč, ko bo imel veliko časa, vam bo chef zaupal, kako je potekal njegov zgodovinski, leta trajajoč mitski boj za kuho normalnih ajdovih žgancev in koliko sprijetih pocastih sivih kepastih gmot je med tem bojem končalo na smetišču zgodovine … tokrat pa – v duhu priprave na zimsko visoko sezono tlačenja orehov v testo – kratka črtica o pripravi ajdovega kruha z orehi … Read the rest of this entry »
2 Komentarjev | kuhinjski bluz, recepti | Permalink
Objavil napo
