odkar je v javnost hušknila aferica mccainove predsedniške kampanje, ki je na svojo spletno stran po liniji kopipejstala nekaj receptov iz food networka in jih potencialnim volivcem predstavila kot recepte kandidatove soproge, gospe connie, sem malo več premišljeval (in s chefico, s katero sva glede tega še vedno na rahlo nasprotnih bregovih, klepetal) o avtorstvu v kuhariji in pri objavljanju receptov … ko enkrat zavrtaš v ta issue, se ti začne odpirati morje vprašanj in dilem … recimo: do recepta za kremasto polento s šparglji je prišlo tako, da je sodesetkar urban jedel polento pri petru patajcu, ki mu je povedal, da polento zato, da postane bolj kremasta, zmelje s paličnim mešalnikom; urban je potem na snemanju pilota za desetko tehnični patajčevi finti dodal to, da je polento pred mletjem kuhal v sladki smetani; jaz pa sem potem dodal še celoten špargljasti del … kdo je zdaj avtor tega recepta? … vsi trije? … samo prvi, iz katerega osnovne ideje so nastajale variacije? … samo tretji, ker sem ga edini zapisal? … ali je dovolj, da pri izrazito avtorskih receptih kakšnega kuharskega velemojstra spremeniš sestavino ali dve in se potem pod to podpišeš? … ali je to, da skuhaš natančno po vendelininem receptu in opišeš (recimo na blogu), kako si to počel, kršenje njenih avtorskih pravic? … in kdo je originalni avtor recepta za panakoto in saltimboko? enoznačnih odgovorv v resnici ni … recepte si ljudje p(r)odajamo že stoletja in verjetno si jih bomo še naprej … ko pojem nakaj dobrega, ko vidim fotko zanimive jedi, ko slišim ime jedi, ki me pritegne, si želim to skuhati … in mislim, da ko enkrat jed skuham na svojem štedilniku je v njem tudi nekaj mojega, torej je to tudi moj recept … kuharijo bi zato lahko opisal kot večtisočletni neprekinjeni konsenzualni creative commons … ampak ko sem že pri creative commons: katero licenco naj izberem, da bi z njo zaščitil svoj blog, če pa že osnovna predvideva najmanj priznanje avtorstva … pa sem spet tako rekoč na začetku: ali sem sploh avtor? … no, kakorkoli, mozganje o tem me je zlakotnilo, tebe pa verjetno tudi, zato urno priobčujem en recept … osnovno idejo je prispevala ana roš, ko naju je pred kakšnim mesecem oborila s nogu (poročilo o tem še pride), sam pa sem recept še malo porihtal po svoje … dajmo rečt, da je to tako, kot da bi naredil remiks zelo dobrega komada, super simpl morske juhe … najprej fotka originala:

pa fotka remiksa:

in še napotki za tiste, ki bi se kanili lotiti remiksa remiksa :-), za naju dva sem naredil takole:

pol litra zmrznjene ribje osnove

• dve kapesanti
• kos sveže očiščene sipe
• šest kozic
• trije češnjevci
• dva šparglja
• sol, poper, olivc

kozicam sem potrgal repe, jih olupil in lupine skupaj z glavami pražil na olivcu, zalil z osnovo, solil ter popral in pokuhaval par minut … vmes sem na zelo tanke trakove narezal sipo, kapesanto dvakrat zarezal po širini, vrh šparglja razčetveril in razpolovil češnjevce … morske reči sem zložil v krožnik in jih prelil z vrelo osnovo, nakar sem dodal še špraglje in češnjevce ter postregel …

soundtrack: rammstein – ohne dich (laibach remix)
komad sem izbral zato, ker mi je super remiksarski tvwist: laibach, ki so močno, če ne kar odločilno vplivali na zvok rammsteinov, zdaj remiksajo komad svojih sledilcev in pri tem z malo spremembo besedila genialno dodajo novo dimenzijo refrenu: originalni line ohne dich kann ich nicht sein spremenijo v ohne mich kann du nicht sein … uf! … brez enega ni drugega … creative commons, saj pravim 🙂