o skaručni sta kruh in vino doslej predvsem vrtela jezik: tukaj uradno za polet, tukaj o svečani otvoritvi zelharce za ribe, tukaj po nedeljskem družinskem maratonu in tukaj po ekscelentnem decemberskem tretmaju … tokrat ga bo namesto pisane besede zategnil v skaručni velikokrat slišani mario lanza (signor ima prav z dotičnim komadom pri chefu in chefici zakupljenih še posebej veliko emocionalnih kreditov), ki bo pospremil podobe nastale med osemurno vizitacijo skaručne … fotkala sva po principu nastavi-kader-in-pritisni, brez ponavljanja in popravljanja, nakar se nama je mudilo jest in pit:
še bomo šli, itak!
kruh & vino 
bogovsko!!!!!
kako bom pogrešala skaručno!!!!!
a kam daleč in za dolgo greš, alkako? … no, enkrat na leto boš pa že našla tistih 8+ ur cajta 🙂 …
pravjo dohtarji, da ne smem jesti nič, kar pride od kravjega mleka =) oz mleka nasploh =) tako da bi zamudila najboljše stvari (polento, sir čez jezik, smetano in maslo… mmmmmmm) =) sicer je še meso … samo človek se težko upre prepovedanemu =)
ouch! … dohtarji so žleht! … 🙂
jebela, a ni 8 ur hranjenja vseeno malo preveč? čeprav verjamem na besedo, da je tako dobro, kot pravijo.
sicer se pa itak ni za bat, da bi kaj kmalu bila deležna tega “trpljenja”….
no, saj ne ješ ves čas … vmes tudi malo čebljaš, preizkusiš kakšno novo žganjico, narediš sprehodek do ogromnega zidanega kurišča, se posvetuješ s “špecijalistom za notranje bolezni” doktorjem merčunom, prebereš headline nemške žute štampe iz poznih šestdesetih, prisluhneš kakšni ariji ali vicu tastarega slavca, izbereš kakšno vinilko za na gramofon, prebereš zapisane vtise obiskovalcev pri šanku itd … je pa osem ur priporočena dolžina obiska, če češ v miru spraviti dol vse, kar bauh si slastnega obeta … v zadnjem času je menda možen tudi dogovor za kakšno krajšo špuro, ampak v skaručni nikoli ne moreš bit zihr, da se bodo tovrstnih pomanjševalnih dogovorov držali …
Lačnaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa
sorry, ob ponedeljkih je zaprto 🙂 …
Smo v soboto malo prehiteli Martinovo in v Skaručni preživeli 12!!! ur. Nepozabno! V družbi je bilo nekaj “novincev”, ki so gostilno doživeli prvič, vendar so vsi še vedno v šoku. Pozitivnem, seveda.
Po 12 urah je cena s pijačo vred 90 eurov/usta.
hristos, 12 ur!!! … saj to je skoraj toliko, kolikor je trajalo skaručensko slavje svatov, ko sta se vzela chefica in chef 🙂
Ja, takšni smo… Saj veš, kakšni smo bili po 12. urah. In vmes nismo prihajali k sebi, temveč stopnjevali tempo.