če boš ob ob branju tegale zapisa pogledal na koledar, si boš rekel, pa kaj je napotniku, da nam gre sredi novembra lansirat paradajzaste recepte?! oćemo koline, močne čorbe, počasne pečenke, japke in cimet! … če pa boš pogledal skozi okno ali na kakšen na južno stran obrnjen termometer se ti paradajzanje ne bo zdelo čisto mimo – jasno in 21 stopinj celzija je namreč čisto legitimna kombinacija za kakšno coprnijo iz svežega paradajza … na placu se namreč še najdejo kakšni s podajšano sezono pogojeni okusni nehidroponični primerki vrste solanum lycopersicum … nekaj je tudi takih, ki so bili s stebel potrgani zeleni, zdaj pa so si v kakšni primerni špajzi nadeli rdeča oblačilca, vsem poznojesenskim paradajzom pa je skupna precej debela in trda koža, ki kar kliče po tem, da se jo loči od sočnega mesa in zadega v smeti … but wait! … ne bomo je vrgli v smeti, ker nič ne sme iti v nič, in ker smo že šest in več let nazaj pogruntali, da so paradajzovi olupki tudi kul! … takole bomo raje: ko bodemo lupili paradajz za salso ali kečap (sej veš: križna zareza na spodnji strani + krop + 20 sekund + mrzla voda + lupljenje) bomo olupke v eni plasti zložili na papirnat prtiček, tega dali za 2 minuti v mikrovalovko, tako posušene olupke nato zmleli v skorajda prah, tega pa najprej dali v teglo, nato pa, ko sončnih dni ne bo več (in enkrat jih vsaj za nekaj časa ne bo več, čeprav bi bilo fino, da bilo večno tako, kot je zdaj) ta prah posipali po vsem, čemur bi radi dali pridih poletja … recimo po mocarelicah, ki jih dodadno preliješ še z eno konzervirano esenco poletja, bazilikinim oljem:

summer 4 ever! in zato tudi temu primeren, tudi za obče trenutno zelo žalostno stanje duha, v katerem ždi naša civilizacija (hm, civilizacija?) relevanten sporočilni soundtrack: arrested development – in the sunshine