ko sta chef in chefica dva para let nazaj posedala na terasi kmetije jureš in si oči pasla na kičeraju sončnega zahoda, jezike pa na salamah, klobasah, mesu iz tunke in frišnem rženem kruhu, je gospa jožica za tega slednjega trdila, da je tako dober predvsem zato, ker ga je mesila eno uro … k dolgotrajnemu mesenju nagovarja tudi vendelina, češ če je testo dobro pregneteno, je okus kruha boljši … vse pač v skladu z rečenico, da se brez muje čevelj ne obuje in da se je za dober kruh treba vsaj 10, še raje pa 15 minut matrat z mesenjem testa, česar se je v svoji domači pekarni kot pravi sin domovine držal tudi chef … no, in potem se not u internetu pojavi en manhattanski pek in pove ter pokaže, kako se speče dober kruh brez mesenja … ne me basat, rečem, testo pa meni nazaj: ne me mesit … ok, pa sva probala … ne me basat! … stvar dela, in to celo s polnozrnato moko … zaradi ziheraštva sem sicer testo vzhajal dvakrat, ampak mesil ga pa nisem … rezultirajoč kruh je pa hud: lep okrogel hlebec s hrustljavo skorjico in sočno in mehko sredico … moka, sol, kvas, voda in 16 ur čakanja, pa je … prvo odkritje nula-sedemke je tako najbolj izi recept za kruh vseh časov … takole gre: Nadaljujte z branjem
Category Archives: kuhinjski bluz
jastog!
… včeraj zvečer, ob 19.35 … na slovenski obali, v fiesi … lep, porcijski, čisto svež … v družbi malih grancevol, morskih listov, škrpen (sori, bodik se reče po lepo slovensko), šila, lumbrakov, sipe in hobotnice … 650 cm pod morsko gladino … majkemi, nisem verjel, da se da v slovenskem morju videt jastoga, pa ga uzrem čepečega v komfortni luknji (skorajda vili) na šestih metrih, med svojim edinim letošnjim tauhom … am i lucky bastard or am i bastard lucky?
wadafak?!#2
kaj kmalu po šokantni informaciji o groznih rečeh, ki jih grki počno s hrbtenicami orad, je chef na teletekstu rtvslo, stran 610, naletel še na eno bolečo kulinarično izkušnjo: po trditvah pisunskih smartesov iz mmc-ja, bo brit-joškača jordan v kuhinji preizkusila nekaj novega in nenavadnega: piščanca bo napolnila z raco, raco pa še s puranom … wtf?! … ker chefu ni bilo čisto jasno, kako natančno bi raco napolnil s puranom, kaj šele, kako bi potem to gmoto stlačil v ubogega pilića, je izvedel kratek premislek, po katerem domneva, da na mmc-ju očitno nekdo:
a) slabo prevaja angleško žuto štampo
b) ne zna po velikosti od najmanjšega do največjega razvrstiti piščanca, race in purana
c) domneva, da sta na angleškem trgu že na voljo z nojem križani piščanec in z vrabcem križani puran, ki omogočata izvedbo omenjenega recepta
d) nič ne razmišlja, samo da nabije kvoto prispevkov
obstaja tudi možnost (v resnici je še najbolj verjetna), da velja vse od naštetega …
wadafak?!
uboge orade, pa lih pr teh psihičih grkih so pristale … frankenštajni zajebani, a ni dost, da so evropski prvaki u fuzbalu, zdej bojo pa še oradam hrbtenice lomil … kam gre ta svet?!
nasvet
ako se ti zgodi, da te v murgle deložirani korošec p. jurko povabi na obed, se ne obotavljaj eno leto, ampak si izgovori prvi možni termin … omenjeni adept je te dni iz glavne in rezervne kuhinje na mizo najprej prinesel toastane čabate in njim namenjeni guacamolski namaz … nakar je med dve rezini ajdovega kruha stisinil rezino sira s tartufi, vse skupaj zabrnal in pokapljal z olivcem, da je fletno mlaskalo na jeziku in hrustljalo pod zobmi … topljiv, aromatičen in mehak piemontski tomino je popekel v ponvi in vsakemu jedcu namenil svoj hlebček … za krepke bobiće (z opcijskim dimljenim pujsom on side) se lahko brezskrbno že vnaprej prijaviš na repete, tuno pa podvodni snajper naredi tako, da je vzame kar krepak cel kos (na uč je izgledal vsaj dvokilski), ga našpika s česnom, čiliji in rožmarinom in ga pol ure duši v bogato odišavljeni (timijan, rožmarin pa še kaj) paradajzovi salsi … proti koncu večera je dal na mizo še trdi sir in med s tartufi, za sam finale pa gosta še ponižal na roštilju, t.j. ročnem fuzbalu … kar mu verjetno ne bi uspelo, če mi ne bi iz modernjakarske steklenke tako pridno nalival prav nič (ne bašem, res ne!) kisel letošnji refošk …
ajdov orehovec
med severnimi primorci kroži (no, vsaj včasih je krožila) šala o treh mestih, ki se začnejo s črko w … washington? … ja! … waterloo? … ja! no, še enga slovenskega! … slovenskega?!? na w? hmmm … ja, wajdovšna a ne?!, hahaha … aha, to je kraj, kjer jim je skoraj uspelo zafurati eno največjih slovenskih blagovnih znamk, kjer bodo postavili največjo piramido na svetu in kjer imajo fuzbal klub, katerega tekme je včasih treba prekiniti zaradi močne burje … poleg župana imajo še kar nekaj naravnih lepot, v dobro pa jim gre šteti tudi to, da koren imena svojega kraja delijo z žitarico, ki to, strogo biološko gledano, sploh ni … ampak to nas pri mesenju ajdovega kruha in handlanju z ajdovo moko vobče niti ne moti toliko kot dejstvo, da se ajdovka v stiku z vodo spremeni v težko obvladljiv in besnenje povzročujoč poc … nekoč, ko bo imel veliko časa, vam bo chef zaupal, kako je potekal njegov zgodovinski, leta trajajoč mitski boj za kuho normalnih ajdovih žgancev in koliko sprijetih pocastih sivih kepastih gmot je med tem bojem končalo na smetišču zgodovine … tokrat pa – v duhu priprave na zimsko visoko sezono tlačenja orehov v testo – kratka črtica o pripravi ajdovega kruha z orehi … Nadaljujte z branjem
