jesensko belgijsko vandranje ni bilo zaznamovano zgolj z obračanjem briljantnih zvarkov trapističnih menihov (in ostalih varilcev), srebanjem ostrig, mazanjem rillettes in klatenju soimenjaških michelinovih zvezdic … oh, no, no, no, madamoiselle, bi si brh zavihal erkul pwaro, nekaj smo investirali tudi v zdravje … prvi večer, takoj po prvem hoegaartnu, je sreč (ja, to je ta znameniti meh, jd) na mizo postavil takole flteno rdečo peso:

fletna, ne? … ko bi jo bil pred slikanjem še prerezal z nožem, bi od popolnoma simetričnega rdeče – belega vzorca prihajalo slehernemu navijaču crvene zvezde, od sladkaste medene, a vendarle kiselkasto sveže polivke pa tudi čebelarjem … no, od te rdeče pese je minilo že kar nekaj dni, tednov, mesecev, celo leto je drugo, a nekje v ozadju moje sive možganske celice je tiho tlela želja po remiksanju tega preprostega, a nikakor čisno nedolžnega kulinaričnega podviga … oni dan sem se ga lotil, a ga tudi spektakulrano zajebal: niti rdeča pesa niti sirov namaz nista bila hladna, rezultat njune mlačnosti (no, topline) pa je bil, da se je sir med plastemi pese topil in začel zdrizato uhajati na plano na vseh straneh … pač reč, ki je ne želim vizualno deliti z vami, niti si je, verjemite, ne želite gledati … naslednji dan, ko so vse sestavine odležale svoje ure v hladilniku, je šlo že bolje … tortica-lajk stolpič je izgledal takole:

odkod rjava barva, porečete? … i, od goste vinagrete, zamešane z redukcijo balsamica, medu, jabolčnega soka in olivnega olja, eto odkod! … na dolgo in široko pa se zloženka iz rdeče pese in mladega sira naredi ob sledenju v nadaljevanju opisanim korakom: Nadaljujte z branjem→