silvestrske pojedine so, če se človek slučajno ne odloči za resno udeležbo v tekmi za zlatega silveja, na nek način del tradicije … poleg francoske solate so namreč vsaj tri reči, ki 31. decembru priličijo tako ali drugače: tatarski biftek, sarme in bakalar … slednji je v chefovini the big top shit thing s katero ni zajebancije … ne daj bože, da bi v chefovi neposredni bližini (500 m in manj) kdo omenil, da je kupljen bakalar čist u redu ali a to ga z multipraktikom zmelješ? … fakof, kakšen kupljen, kakšen multipraktik; o čemu vi to nabijate???! … mar ne govorimo o silvestrskem bakalarju, pri katerem je edino možno nabijanje tisto dveurno, z lesenim batom po kuhani polenovki v piskru!?! … in to je na koncu, pred tem jo je treba par in pol dni namakati v na 12 ur menjajoči se vodi, nato pa še skuhati … in tukaj, lubčki, iz naslova tega posta na sceno uletijo najprej nune, potem pa še weber … sem namreč ondan čital neko novo verzijo slovenske kuharice s. m. f. kalinšek, koder je o bakalarju na belo pisalo, da naj se namočene polenovke ne vre, ampak le počasi segreje do 65 stopinj in nato eno uro vzdržuje pri tej temperaturi … nakar sem se seveda spomnil še na letošnjo top koch pridobitev, webrovega spirita in gorilnik na njegovi levi strani, s katerim bi to poširanje ribe na 65 gradih elegantno izvedel brez zasmrajanja cele hiše … kako je šlo? no, tako rekoč v neposrednem prenosu vam pokažem tonočno spooky dogajanje v zgornjem kašlju:

od tu naprej pa reč sploh ni bila več triler: riba je bila lepo cela in nerazpadajoča, zlahka sem jo dal iz kože in odstranil s kosti, po bajti pa je nato dišalo je po olivcu (en deci na vsakih 100 gramov suhe ribe) in v njem zlatorjavo pocvrtih strokih česna (po eden za vsakih 100 gramov ribe), malo (a lepo) pa tudi po polenovki, ki se je med skoraj dveurnim tolčenjem (with a help of a chefica’s hand) in srebanjem izjemnega brut-prestižnega eliksirja sergea mathieuja spremenila v kremast, okusen, dišeč, sočen bakalar na belo … lagano sportski … in neprecenljivo!

s soundtrackom je pa tako, da televizor ravno rola singles in bo menda najboljl primerno nekaj grandžastega, seveda cepljeno na revijalno glamurozno novoletno priložnost: paul anka – smells like teen spirit

cenjeni bralno-jedilno-pivski publikum!

daje se na znanje, da smo vsem finančno-kapitalističnim zarotniškim pizdarijam navkljub in  poznavanju metod (vsaj kuharske, če že pridelovalne) samooskrbe zahvaljujoč nekako prigurali do zaključka koledarske sezone MMXI … marsikdo se je spraševal, če bo zlati silvo zmogel tudi letos sestaviti dovolj elementov pozitivne energije za napraskavanje nagradnega fonda in se ponovno predstaviti v sijoči bling-bling podobi najjače silvestrovalno-novoletne nagadne igre v slovenskem bložnem prostoru (pa, naravno, i šire!) … no, odgovor ni na dlani, ampak je priobčen že v prejšnjem zapisu, zdaj pa je tudi tukaj in to čisto uradno:

z besedami pa se razpis letošnjih pravil in nagradnega silvinjo sklada bere takole:

1. kruhinvino.com razpisuje nagradni natečaj zlati silvo 2012

2. natečaj je nediskriminatoren; sodelujejo lahko vse rastline, živali, ljudje, predmeti in objekti (tudi trenirkarji, samske & neporočene ženske z otroci (pa magari bili spočeti z umetno oploditvijo), samski ali vezani ispospolno usmerjeni osebki, vseh 90 novoizvoljenih poslancev, ustavni sodniki, ustvarjalci (vključno z voditeljem!) oddaje pogledi slovenije in celo navijači, nogmetaši (in trener!) madridskega reala) ki bodo do petka, 6. januarja 2012, do 24.00 (cet) na elektronski naslov napo@kruhinvino.com poslali fotografijo in recept silvestrske jedi

3. tričlanska žirija natečaja kruh & vino (chefica & chef + do objave rezultatov anonimni ocenjevalec z izpričanim teoretičnim in praktičnim poznavanjem silvestrske prehranske tematike) bo izmed vseh prispelih fotk & receptov izbrala zmagovalca in mu ekspresno podelila svež mali gospodinjski aparat

4. zmagovalec bo dobil tudi častni naziv zlati silvo 2012, minljivi pokal v obliki flaše vina po izboru razpisovalca natečaja, in – če bo to želel – posebni zapis z intervjujem na kruhinvino.com

5. vse prispele fotke & recepti bodo objavljeni na kruhinvino.com, skupaj z imenom ali vzdevkom avtorja (vkolikor ne bo želel ostati anonimen)

6. kriteriji za izbor niso merljivi, vsekakor pa bodo subjektivni, pošteni, samostojni, neodvisni, suvereni in uravnoteženi, zato so vse odločitve končne in brezprizivne

7. natečaj se izvede ne glede na vse shujševalne kure, purane in prasce, ki začnejo veljati po novem letu

če te zanima, kako izgledajo prijave, si seveda vabljen, da počekiraš zaključna poročila z vsemi prijavami in objavami rezultatov iz let 2008, 2009, 2010 in MMXI … klikaj, kuhaj, fotkaj, jej, piši, pošlji, zmagaj! … ajt sa srečom!

soundtrack: the impressions feat. curtis mayfield: people get ready

ena od pravljic, ki jo chef rad pove, kadar ga povabijo pripovedovat (v soboto popoldne sem jo na knjižnem sejmu, jutri zvečer pa jo bom verjetno tudi v knjižnici polje – prideš?), je tista o oslu, ki ga fotr in sin peljeta prodat, pa ju po poti non-stop zajebavajo – ne glede na to, ali osla jaha fotr (prasec, on lepo čiča na oslu, otrok se mora pa peš matrat), sin (butl, otrok bi pa ja lahko sam hodil), oba (uboga žival, saj ji bosta zlomila hrbet) ali nihče (cepca, osel hodi prazen, onadva pa pešačita) … nauk je seveda jasen – vsem ljudem nikoli ne ustrežeš – in z njim sem se tolažil oni dan, ko sem članom svoje osnovne družinske celice postregel nekaj, za kar sem domneval, da bo v njih spodbudilo mlaskanje, juckanje, vriskanje, petje, ples, poskakovanje in ostale izraze občega zadovoljstva … no, v resnici sem skasiral zgoraj opisanim diametralno nasprotne reakcije, kot da jim ne bi bil pripravil krasnega brûléeja, ampak nejedljiv brûhlée … razloga seveda ne gre iskati v naravi sladice same, ampak v specidičnem dodatku – pireju iz hokaido buče, saj je bilo namreč do tele točke, ko hrustljav karamelni pokrov čaka, da ga počiš z žličko, vse v najlepšem redu:

težava je nastopila potem, ko je žlička zagrebla v sladkasto in slastno oranžno kremo, nabasano z esenco jesenskih arom … no, vsaj zame; na družinskem glasovanju sem bil preglasovan z brutalnim rezultatom 3:1 … pa se ne sekiram, saj tudi barca kdaj popuši (ravno v soboto je), pa zato ne nehajo špilat fucbala … tako da, draga familija, ne misli, da se bo fotr kar ustavil zaradi ene takele dvojkice, ki ste mu jo stisnili, hehe … no, zate, dragui bralec, pa vseeno priobčujem  recept, ker če ne vprašaš moje žene, sina ali hčere, je tole res superska sladičina …

• 150 gramov očiščene buče hokaido
• 3 rumenjaki
• deci sladke smetane
• tri žlice mehkega rjavega sladkorja (muscovado pa to)
• sladkor za formacijo skorje (beli ali pa demerara)

začni z bučo: nakockaj jo, zavij v alufolijo in jo zapri v peč kot janko in metka coprnico … ko se zmehča (kdaj? po tričetrt ure, recimo) jo vremi ven spiriraj in pretlači skozi najfinejše cedilce na svetu in ohladi …

žloutke (lepa beseda, ne? čehi tako pravijo rumenjakom) in sladkor stepaj z metlico, dokler ne nastane lahkotna kremica bež boje … dodaj sladko smetano, še pomešaj … in še bučni pire in še pomešaj …

maso prelij v keramične modelčke, postavi jih v pekač, do polovice višine modelčkov nalij vrelo vodo in pekač postavi v pečico na 150 stopinj … zdaj firbcaš, koliko časa naj bodo notri? toliko, da se sredina še malo treslja – je pa to odvisno od velikosti modelčkov in debeline materiala iz katerega so narejeni … čekiraj pogosto! …

modelčke nato dodobra ohladi – najbolj v hladilniku čez noč … pred serviranjem vsakega potresi s sladkorjem (ne na predebelo, seveda pa po celi površini) in ga pobrnaj s plinksim brenerjem (lahko jih potisneš tudi pod žar v pečici, ampak ne bo čisto isto dobro, ker se ti bo spodnja krema za člasa karameliziranja cukrat že preveč segrela …

bučne bruleje pokaži ženi in otrokom in jih pojej sam!

soundtrack je (poleg dub verzije break you off od the roots v zgoraj priobčenem filmčku) primerno smoothly najazziran kos izpovedne lirike v new york preseljenega angleškega gospodina mc-ja, slicka ricka: slick rick – all alone (no one to be with)

hja, nič manj in nič več kot 847 dni je minilo, odkar sta kruh in vino na svoje strežniške sisteme naložila takrat še čisto svež žrebalni video, v katerem se je izbralo in razglasilo zmagovalca tretje jubiljene nagradne obletniške kruhovinske igre … da osvežimo spomin, posnetek objavljamo še enkrat:

no, medtem je preteklo veliko vina in se pojedlo veliko zapečenega in zarečenega kruha, a najpomembnejše je seveda to, da se je nekje drugje zdaj vendarle toliko premaknilo iz svoje baze v chelseaju, da smo ga uspeli za nekaj ur posaditi na zgornjekašeljski stol in odpraviti ta v nebo vpijoč sodni zaostanek … ker je zmagovalec za zvočnostezno inspiracijo tega večera izbral komad rock lobster benda b 52’s (legendary stuff it is, v vseh pogledih) je bilo seveda jasno, da so vsaj enemu jastogu šteti dnevi, kajne … a po inspiracijo sta chefica in chef zavila še kam drugam … morebiti bo najbolje, da zainteresiranemu bralstvu najprej predstavimo finalno verzijo menija,

nato pa kar pičimo k razlagi posameznih postavk:

začeli smo s tremi kanadskimi rečmi, kanadskimi pa zato, ker je bil komad rock lobster, ki je v ameriki najvišje prilezel do pozicije št. 56, prava razturačina na kanadski top lestvici singlov, kjer je nekaj tednov čepel na samem vrhu … zato smo nagrajenemu gostu postregli bannock, tradiciolnalni kanadski kruh, zamesen iz polne moke, ovsenih kosmičev, masla, sladkorja in soli, dvignjen s pecilnim praškom in dodatno napimpan z brusnicami; na kos kruha smo deli hrustljavo pocvrto dimljeno slanino, ki smo jo na koncu omavžali z javorjevim sirupom, zraven pa smo srebali doma pripravljen fake canada dry, ki je sicer svetsko najbolj znana znamka ingverjevega piva …

druga runda je odogovorila na vprašanje, ali bo v hiši le lobster, ali tudi rock … bo rock? bo rok? bo rak? borek? burek! ali kakorkoli že kravžljamo asociacije: na koncu pristanemo pri mini  bureku, ki je nafilan z mešanico sesekljanimih in kuhanih škampovih repkov in sladke smetane, zraven pa srebamo jogurt, odišavljen s fino strto mešanico dišavnic (koriander, janež, pehtran, beli poper) …

naslednji krožnik je črpal iz besedila komada, kjer se da ujeti tudi vrstici he was in a jam he is in a giant clam ter havin’ fun bakin’ potatoes bakin’ in the sun … za trdno podlago vsega skup, je chefica izbrala solid rock, torej velik ploščat kamen, na katerega je zložila toplo figovo marmelado, veliko školjko, v kateri je kapesanti delala družbo popečena kocka tune, zraven pa so bili v sončno zlatem olju pocvrti krompirčki in čebulice …

in potem je končno prišel na vrsto lobster, ki je bil tokrat po kellerjevsko poširan v masleno-vodni emulziji, rockal pa je na rižoti, zalivani s fondom iz svojega oklepa in odišavljeni s svežim pehtranom … it was a rock lobster!

pri koncu je bil čas že za tekočo in trdno različico znamenitega koktejla b 52’s: pri tekoči smo se zajebavčkali s tem, kako v glažku s čim manj medsebojnega mešanja drugega na drugega nanizati kavni liker, irish cream in grand marnier in kako tega zgornjega še zapaliti (nekje drugje je bil pri tem početju veličastno potrpežljiv in uspešen); trdna različica pa je ponujala iste okuse v istem zaporedju: spodnji dve nadstropji sta bila mehka biskvita, eden namočen s kavo, drugi z bejlisom, zgornji pa je bil finofincan pomarančni mousse …

kako je vse skupaj izgledalo, je moč najti v tu spodaj prilepljenem filmčku, ki je seveda našraufan na preplozane barve in psihedelično montažo – jebi ga, rock lobster je pač iz sedemdesetih in mu priliči tovrstna estetika:

smo pa bilo tokrat tudi ozbirni in smo za tiste, ki vam strobo tempo nizanja fotk povzroča tesnobo, pripravili še galerijo nesedemdesetiziranih fotk, skoz katero se lahko pošpanciraš v večjem miru:

This slideshow requires JavaScript.

sicer pa naj ob koncu pridodam še, da smo vseskozi srebali vina, ki so v hišo – tako, kot gost – prišla od nekje drugje, torej ne iz slovenije, ampak iz pfalza, pelješca in šampanje … razpoloženje je bilo vseskozi na nivoju cenjenega gosta – se pravi visoko, počili smo marsikateri vic, se tudi kaj bolj serijoznega pomenili, v chefovini pa smo še vedno najbolj navdušeni nad soglasnim sklepom, ki je bil sprejet ob koncu dotičnega večera (ki je bil obenem že začetek naslednjega dne), da namreč tovrstna snidenja z nekje drugje postanejo tradicionalna … juhej! in še ena dobra novica za one, ki so hrepeneč brez bložnih novičk iz londona: s chefico sva vršila konstanen pritisk na obiskovalca, naj nekje drugje vendarle začne spet kaj objavljati … bojda bo! …

enivejs: splačalo se je čakati tistih 847 dni in upam, da jih bo naslednjega snidenja minilo manj!

ko nana in dedo razširjeno družino spravita za ta veliko mizo, je to takole:

seveda pa včasih ni res, da slika pove več, kot tisoč besed … filing takele družinske feštice namreč veliko precizneje od vseh možnih podob povzame ena sama beseda paola conteja: icvonaful!

nekoč smo med sprehodom po garmisch partenkirchnu (mimogrede, gre za dve vasi/mesteci, ki ju je zlobni adolf na silo združil v eno, čeprav (ali pa prav zato?) se še vedno ne marajo preveč in so oni reveži iz partenkirchna čisto besni, ker zduženemu selu zdaj skoraj vsi, vključno s slovenskimi ski komentatorji govorijo kar garmisch, čeprav je partenkirchen obstajal že 800 let pred garmischem) v nosnicah zaznali blago nianso bukovega dima … in kjer je dim, tam se nekaj zelha, in kjer se zelha, tam  kruh in vino valjda vtakneta zraven svoj firbčni nos … tokrat sta zraven vtaknila še več: kamero, mikrofon, lučkarja, snemalca, montažerja, glasbenega opremljevalca, producenta in distributerja … nastal je tale dokument o dojčes dimičiji:

in zdaj si seveda razbijam betico, kako takole okajeno forello ponarediti v domačem okolju … poročam!