vesoljska klobasa

no, če so nas američani na zlati ploščici leta 1977 še uspeli zignorirati in morebitnim vanzemaljcem niso želeli sporočiti inič o obstoju našega naroda, pa skoraj 30 let kasneje brez nas ne gre več … gospa sunita williams, ki se ji po žilah pretaka mešanica indijske in slovenske krvi (hecno, ne, ker je indija pradomovina tukaj ne ravno priljubljenih romov), je bojda v škatlo z malico za svoj vesoljski izlet dala nekaj parov kranjske klobase … ker nategunski mesarji to plemenito mesnino v izvirni domovini delajo precej drugače kot veleva dogoverjena komanda, se je sunita raje odločila za izdelek firme azman & son meats iz clevelanda … no, pa tudi sicer se, kot kaže, naši bratje na tujem z objavljanjem receptov in priporočenjem mesarskih delavnic s ponudbo kvalitetnih slovenk (v dimljeni in plain verziji) precej trudijo, da ne bi kdo po nemarnem menil, da je klobasa enako kiełbasa ali kovbasa … sunita že ve …

slovenski smrad

od kje prihaja več smradu: iz leve ali desne?da bi se prepričali, kako je plemenitost lahko precej smrdljiva reč, sta vam na voljo dve poti: ali s pogledom na hitro ošvrknite piramido ali pa v prtljažnik naložite nekaj kosov s plemenito plesnijo obrastlih sirov, se z avtom malo povozkajte po soncu, izstopite in čez 10 minut spet sedite vanj … uf! … je pa res, da raje vsaj devetindvajsetkrat ponovim drugo proceduro, kot da bi moral še kdaj gledati in poslušati nestrpno napihovanje plemenitega … no, nazaj na temo: vsekakor je hec, da potem te silne sirne smradove ljudje dajemo v usta in chef se pri tem početju velikokrat vpraša, kdo je imel prvi muda v usta dati s smrdljivo plesnijo prevlečen sirin kako mu je v to uspelo prepričati še koga … (no, sprašuje se tudi, kaj bi se zgodilo, če bi kakšen kos mladega sira za mesec ali dva padel za hladilnik skupaj s cel dan osuperganimi nogavicami, ampak o tej temi na tem blogu ne bo razpredanja – nenazadnje je rezerviran predvsem za jedljive stvari (in surov korenček)) … no, odločitev, da bi specifični sirni smrad lahko bil hrana, je verjetno olajšana že zaradi tega, ker se lepo sliši, da so plesmi plemenite, pa naj od sebe dajejo še tako neplemenit smrad … in ker je bilo zadnje čase zaslediti veliko besedi o tem, da je v tej deželi nekaj gnilega, je mogoče prav, da na tem mestu razjasnim, da smrad prihaja od fotografiranih primerkov iz sirarne orešnik iz horjula, ki je svoje kadre poslala na šolanje v francijo … tam so jih, kot kaže, okužili s smrdoljubstvom in tako so svoj na zgoraj polinkani strani prikazan asortiman razširili s še više prikazanima kozjima smrdljivcema … levi je mehka rolada iz mladega kozjega sira, povaljana v pepelu in starana par tednov, desno pa je takisto kozjak, premazan z rdečo mažo, a je malo starejši, kompaktnejši in bolj pikanten od levega … oboje se je izkazalo nadvse prikladno za večerno zobanje ob dolgočasnem zadnjem kolu prvega dela lige prvakov, kjer je prav tako precej smrdelo … vsaj v milanu in portu … no, ampak orešnikovim praktikom pa vendarle vzklikamo, da naj se le še premikajo naprej v zadani smeri … plemenito v najbolj ne-zmagovitem pomenu besede …

li-le-li

danes je bila taka ohlajajoča se lenivska jesenska sobota, ki je kar klicala po obedu, s katerim ne bi bilo veliko dela, bi pa vseeno izkazoval dolžno spoštovanje do takega ljubkega, nedalavniškega, skoraj prazničnega dneva kot je sobota … no, in ob takih dnevih pride prav je, katere ime lahko zapakiraš v tri dvočrkovne zloge, od katerih sta dva celo enaka … li-le-li stoji za lignji-leča-listje, tri glavne sestavine preproste in učinkovite juhe, s katero je nič dela in veliko veselja … poklon minimalizmu narediš takole: Nadaljujte z branjem

srečni ravioli

ko se pripeti gospodinjska nesreča, recimo, da pozabite zapreti vrata zamrzovalne omare, je nadvse fino, če se med delno odtaljenimi stvarmi najde tudi nekaj, kar zahteva takojšnjo pripravo … takšna sreča v nersreči so bili ravioli s fino pasirano filo iz surovega lososa, špinače, jajca in mladega slanega kozjega sira, ki so danes zvečer vskočili na jedilnik namesto velike sklede z ocvirki zabeljenga radiča in endivije … kolateralna korist pozabljivosti (če očiščene in nenavadno pregledno urejene zamrzovalne omare sploh ne omenjam) so še goveja juha, porcija govedine po burgundsko in štrudelj, ki bo ratal iz vreče odmrznjenih češenj …

dvojna ora

trenutek pred vročim parjenjemne vem ali je res, ali pa se zdi samo meni, da po slovenski grudi veje en tak prastrah pred pripravo rib … konzumiranje ribjega zaroda smo, s krčmami (tudi kvazi elitnimi) vred, omejili na ocvrte girice, paniranega osliča, postrv po tržaško, belo ribo s krompirjem v pečici, kuhano na lešo, poleti na žaru, velikokrat postreženo s tržaško omako, vedno pa s špinačo/blitvo … ampak z ribo se da ušpičiti marskiateri hec in chef se po inspiracijo za izogibanje čerem med kuhinjskim ribarjenjem v kalnem najraje zateče k lahom, ki se vsak mesec znova spomnejo kakšnega heca … v meglenem spominu je zapisan podatek, da so par let nazaj ribo ženili z agrumi in chef je včeraj sklenil tri orade položiti na tri pomaranče, rezultat pa v spomin na pijačo, ki viharjenja časov ni preživela tako dobro kot cockta, poimenoval dvojna ora, kar bolj naravnost povedano pomeni orada na oranžiNadaljujte z branjem

duško dugouško

zajčevo poslednje počivališčezadnjič smo obdelali aktualno risankasto dogajanje v družini, sivina in odsotnost las pa chefa vse pogosteje napeljujeta tudi k razmišljanju in razkladanju o tem, kako in kaj je bilo včasih … najpriljubljenejša risanka druge tv mreže v obdobju ’78 – ’84 je bila nedvomno tista z ležernim zajcem, ki je ob živce spravljal vse po vrsti … ta črnga racmana, jagra, kojota – pač vsakega, ki se mu je spravil malo težiti … teh risank slovenske televizije ne vrtijo več, verjetno zato, ker niso vzgojne in ker bi se mali državljančki ob njih rednem gledanju lahko pretvorili v nasilna in netolerantna bitja … poglejte aktualne vaške stražarje, zihr so rasli gor na tomindžeriju in lunijih … no, pa pustimo ob strani medčloveško obračunavanje in se posvetimo dokončnemu obračunu z zajcem … ko v toskani v pisker vržejo papardele, ta široke široke nudlne, jih obvezno prelijejo z ragujem iz divjega zajca, sta prejšnji teden poročala nana in dedo … v toskanskem gudi bagu je bil tudi zavitek papardel, ki smo jih v skladu z novo družinsko politiko zmanjševanja zalog promptno in dokončno uničili dan potem, ko je ata na tržnici uplenil kraškega kunca, neke vrste kaskaderja za divjega zečiča, ki jih je skorajda nemogoče dobiti brez puške na rami … kraševec se je po pričevanju testne publike odrezal tako dobro, da si zasluži naslovno vlogo v celovečercu ragu iz kraškega kunca … takole gre: Nadaljujte z branjem

narobe svet

eden od najbolj zdrajsanih devedejev v naši kuči je ta nov nodi, torej tisti, ki je na domačo polico prišel kot drugi po vrsti in ki vsebuje tudi epizodo “nasprotni dan gospodiča tonija” … ker domnevam, da niste vsi te sreče, da bi si to animiranko že ogledali (sploh pa ne dvestoenajstkrat), vam povem da je nje bistvo v tem, da se pubertetniški plišasti medo toni odloči, da bo govoril ravno nasprotno od tega kar misli … ne je ja in ja je ne … in to je seveda triletnim mulcem blazno smešno … tako kto je bilo nam včasih, ko smo gledali posnetke božička iz avstralije in se režali njegovim kratkim hlačam … no, narobe svet je bil tudi danes, 21. novembra, ko sem naredil hitri krog po tržnici in v brzečem mimohodu, ravno srebajoč sladak kaki, na enem štantu z levim učem opazil regrat … regrat? konec novembra? … bremza – škriiiip, rikverc: res je regrat! … zamižim, se po dekliško uščipnem v lice, odprem oči in še vedno je tam: fletn, zelen, nič skurjen regrat … si v pleksus butnem še enga mateja parlova, pa je vse isto: na mizi pred mano je kup pomladanskega regrata … pa kje jaz to živim, v čilu? … argentini? … branjevsko gospo previdno vprašam, če je iz krškega … ni … ja kje pa je pol zrastu ta regrat? … “ja, kje, na pol’ u šentjakobu!” pribije, kot da je najbolj normalna stvar na svetu 21. novembra nabirat in prodajat regrat … chef pristane na nasprotni sezonski špil, zato zdajle ne boste dobili recepta za nazaj, ampak vam jasnovidno povem, kaj bom naredil danes, ko pridem domov: Nadaljujte z branjem