kdor pozna chefa, verjetno ve, da je chef prepričan, da so the roots najbolj konsistenten, najbolj duhovit, najbolj koncerten, najbolj konceptualističen in sploh najboljši band … ever!, da ne bo pomote … ena od njihovih duhovitih smislic domislic je, da komade na svojih ploščah štejejo od prve naprej … na njihovi trenutno zadnji studijski plošči so tako komadi od 103 do 113 (114. in naslednji pa izidejo 29. avgusta … groovy!) … druga stalnica je, da imajo vse njihove plošče hidden track, torej kos muzike, ki je skrit na cdju in se začne približno 10 minut po koncu zadnjega uradno zabeleženega komada, skrit pred ušesi tistih, ki ploščo preskenirajo na hitro … in tak jedilni hidden track je treba kdaj pa kdaj posneti tudi v domači kuhinji, in tako pomagati deci, da raje in lažje je zelenjavo, predvsem tiste sorte, ki je v prepoznavni obliki na črni listi … chefu je tako treba skrivati korenje, chefici vampe, dediju ribe (če si upaš!), dedotu riž, marjotu kumare, jonu pa predvsem bučke in melancane … včasih gre že z enostavnim poudarjanjem geometrijske oblike (lej kok so hecni krogci/žogice), v bolj svojeglavih obdobjih pa je nujna vsaj delna sprememba agregatnega stanja s paličnim mešalnikom … v skladu z militantnejšo domovinsko doktrino smo včeraj preizkusili še kamuflirno metodo in mimo brbončic uspešno prešvercali melancan, skrit v fritaji iz pečice … takole smo se borili: Nadaljujte z branjem
Category Archives: kuhinjski bluz
iz londona po domače
slovenski hohštapleraj je že več kot 110 let nazaj v jari gospodi lepo popisal kersnikov ta star … ampak taisto reč iz dneva v dan zaznavamo še dandanašnji … rodbina anderlič, ki se ji za boljši vtis zdaj reče fam. anderlič (pri čemer se niti ne ve, ali ta fam. stoji za famous? … ali familie? … morda celo za famulus?), je za hotelom mons, palačo kapitelj in verjetno še kakšno nepremičninsko naložbo, obnovilo posestvo pule na dolenjskem … in tam uštimalo jahalnico, prezentacijske sobe, ekskluzivne lesene koče (za katere se ne morejo odločiti, ali jih je pet ali sedem) in seveda restavracijo pod skednjem … upam sicer, da za referenco ne jemljejo natega od polne sklede, zagotovo pa ne pojasnjujejo, zakaj so po samo nekaj mesecih obratovanja v istem objektu zaprli eno boljših ljubljanskih restavracij … skratka: na pulah kuha jure kapelar, ki je menda delal v londonskih hotelih savoy, claridge’s in connaught in iz katerega kuhinje naj bi “prihajale sveže ideje, vonjave in okusi, ki prepričajo tudi najizbirčnejše goste” … no, in kaj mu to pomaga? nič … jedilni list elitne restavracije vsebuje tole: hladni krožnik (suha domača klobasa, kuhana v cvičku, s prilogo),suha domača salama,sirov krožnik, kisla zelenjava z dišavnicami, goveja, zelenjavna in gobova juha, govedina po domače (goveja juha s prikuho, kuhana govedina, pražen krompir, hren, kremna špinača), slani dolenjski štruklji, telečja pečenka, svinjska pečenka, priloge po izbiri, sestavljena solata, sveža sezonska solata po priporočilu šefa kuhinje, jabolčni zavitek, domači zavitki (borovničev, češnjev), sladki dolenjski štruklji, sezonsko sadje, domače potice iz krušne peči … in za to je bilo treba pripeljat kuharja iz londona? … verjetno bi bilo boljše (zagotovo pa cenejše), če bi fam. anderlič speljala kuharico kakšnemu kmečkemu turizmu …
zakaj pa ne plava riba?
pred dvema letoma smo v fletni krčmi na istu, čisto zraven morja, optimistično zastavili vprašanje, če lahko dobimo kakšno palamido, skušo ali sardelo … šefe je samo suvereno zavihal nos: kod nas ima samo nakvalitenija bijela riba … ki ti jo potem seveda mega dobro zaračunajo … podobno stanje duha obvladuje tudi možgane kuharjev (še bolj verjetno pa denarnice lastnikov) v naši, s kvazi italijanskimi mini gostilnicami vedno bolj overloadano domovino … kovači, zobatci, orade, brancini, škrpene in žabe ja, kaj drugega pa že ne … razen, če je to drugo tuna ali celo mečarica, s katero lahko dobro olupiš … in potem kuharji, ki so v bistvu peki, na vse grlo piarčijo o pristnih in naravnih okusih, o trtinem žaru in o najbolj sveži divji jadranski ribi … ja, ful je sveža, pred 20 minutami smo jo ulovili tamle, mal dol od izliva gradaščice v ljubljanico … ne bi bilo napak, če bi si lupilci beloribski zapomnili prvo pravilo ferrana adrie – namreč, da ima vsaka kuharska surovina enako kulinarično vrednost … sardela : kovač = 1:1 … dejstvo, da nas jutri čaka dvojni plavi dvoboj (azzuri vs. les bleus) je bil samo še dodaten razlog, da sem v ribarnici odvalil 450 tolarjev za pol kile sardel, ki so pred potjo na krožnike doživele še posebno obdelavo … Nadaljujte z branjem
o imenu tega bloga
bom začel s prvim delom, ker se tudi ne bi spodobilo, da bi morebitnega bralca še pred skorjo kruha (cum grano salis) napadel z glažem vina, še posebej v tej vročini ne … kruh je meni ena taka fascinacija in mati (okej, fotr, da zadovoljimo slovnični spol) vsake kuharije in amaterski, še posebej pa profesionalni kuharski obrat gre najprej presojati po tem, kakšne brothne položijio pred tebe … v zvezi s tem se opravičujem poldiju, mihatu, puclju in tkalcu, ki so bili pred devetimi leti na inavguraciji nove pečice prisiljeni vljudno mleti okrogle deščice, z moje strani ljubkovalno poimenovane domači polnozrnati hlebčki … sorry boyz, verzije od leta 2000 naprej, ko sem pogruntal, da je v polnozrnato testo dobro dodati več vode, so neprimerno boljše … trenutno domača pekarija za dnevno uporabo zagotavlja dva tipa krušnih proizvodov … bela sekcija zahteva (in dobiva) čimveč mehke puhaste sredice, niggaz pa težimo za temnimi, močnimi, kiselkastimi (go kiml! go kiml!) hlebci in štucami … za posebne priložnosti pa sledi raziskovanje v vse možne smeri: menjamo moke kot nk mura trenerje, eksperimentiramo z različnimi količinami kvasa, s trajanjem in številom vzhajanja, z dodatki pernatega, zrnatega, rastlinskega in živalskega porekla, z obliko in velikostjo hlebcev, štručk, bombic, grisinov ter temperaturo pečice … in to so v bistvu vse spremenljivke, ki omogočajo neskončno mnogo ali vsaj za eno življenje raznih zanimivih kruhov … ne morš verjet, kaj vse lahko rata z variacijami na temo … recimo zakaj je francoska štruca hrustljava, hrvaški morski kruh, ki je prav tako čisto bel, pa ves mehek in penast? … no, nekje je treba začet … recimo z enimi finimi, minimalističnimi kruhki, ki jih napečem takole … Nadaljujte z branjem