carski!

ko se ti – kot se je nam v petek – naslov agencije leta na slovenskem oglaševalskem festivalu izmakne za eno samo samcato točko, si lahko rečeš le o, ti šmorn!

in potem ga narediš in poješ in si takoj malo bolj vedre volje … saj smo vendar prejeli tri velike nagrade, kar pa tudi ni kar tako, zato je tudi šmorn lahko carski, anedaja? … tolažilna nagrada se naredi takole: Nadaljujte z branjem

domača re-kreacija (a.-s. pic)

o anne-sophie pic, edini francozinji s tremi michelinovimi zvezdicami … via dolce vita, ofkors!

Ne vem, če je James Brown imel v mislih kar cel svet, ko je ves prešvican na svetovnih odrih razgrajal, da this is a man’s world, this is a man’s world / but it wouldn’t be nothing, nothing, without a woman, or a girl, ampak zagotovo njegovo besedilo verjetno še bolj kot za svet v celoti velja za svet visoke kuharije. Kar je pravzaprav hecno, saj sicer v domačih razmerah velja, da se za štedilnikom pogosteje kot on vrti ona. Ampak saj veste, kaj je o kuhanju doma povedal Marco Pierre White: Nikoli ne kuham doma. Dolgčas je brez  tistega adrenalinskega šoka, ki te oblije, ko v restavraciji dobiš naročilo za trideset različnih jedi v pol ure.

Kdor je bral izjemno sočno prevedeno zakulisno kuharsko izpoved Anthonyja Bourdaina Kuhinja: Strogo zaupno – prigode iz kulinaričnega podzemlja lahko Jamesu Brownu samo pritrdi. Takisto velja za vse, ki ste kdaj na kakšnem ekranu uzrli zariplo faco Gordona Ramsaya, iz katere bruha neprekinjena serija poniževalnih zmerljivk, usmerjena v nič hudega slutečega mladega kuharja, ki lahko dahne le tihi yes, chef! Pa še to je včasih preveč in služi zgolj kot iztočnica za novo rundo verbalnega nasilja.

Dejstvo je, da vrhunska kulinarika zahteva celega človeka, dolge ure fizično napornega dela, dan za dnem in leto za letom drila v zaprtem, vročem, velikokrat utesnjevalno premajhnem prostoru, kjer se za vročimi štedilniki ob tebi gnete preveč ljudi z isto misijo, kot jo imaš ti: priti na vrh, klatiti zvezde, postati tisti, ki ustvarja/motivira/terorizira/kasira. Na tej poti se marsikdo spotakne, zlomi, odstopi. Še posebej težko je vsa dobacivanja in macho fore prenašati kakšni krhki deklici – pa čeprav (ali pa še posebej, če) je to hči lastnika/chefa ugledne restavracije s stoletje dolgo tradicijo.

In prav to je Anne-Sophie Pic: na videz krhka deklica, hči lastnika/chefa ugledne restavracije s stoletje dolgo tradicijo. In vnukinja lastnika/chefa ugledne restavracije s stoletje dolgo tradicijo. Njen brkati dedek Andrè je slovel po gratiniranih kraljevih rakih, ki so jih v družinsko restavracijo in hotel Pic v Valencu, mestecu na pol poti med Marseillom in Lyonom hodili jest z vseh koncev Francije. Njen oče Jacques je slovel po brancinu s kaviarjem in šampanjsko omako. In po tem, da je bil, tako kot njegov oče, za svojo kuharijo nagrajen s tremi Michelinovimi zvezdicami. Anne-Sophie je odraščala v sobi nad kuhinjo in od blizu spremljala delo v kuhinji, razvijanje novih jedi, perfekcionistično kontrolo v vseh fazah nastanka krožnikov, pogajanja in vzdrževanje odnosov z dobavitelji, skrb za goste … In pri osemnajstih, pravi,  je naredila to, kar bi naredil vsak človek pri osemnajstih: družinski tradiciji je obrnila hrbet in šla študirat management. In nato delat pisarniške šihte, najprej v Franciji, kasneje na Japonskem.

Po petih letih si je zapela Slakovo Ata, prihajam domov! in se vrnila v Valence. No, mogoče ni pela ravno tega komada, ampak vrnila se je pa zagotovo in zares: management jo je dolgočasil in pri preučevanju možnosti za početje kaj bolj ustvarjalnega se ji je zdelo nadaljevanje družinske kulinarične tradicije daleč najboljša možnost. Ampak začela je na začetku: postala je vajenka v kuhinji svojega očeta, ki je umrl le štiri mesece po njenem povratku. Spominja se, da ji ni bilo lahko in da je vedela, da se za njenim hrbtom govori marsikaj, da ji, kot chefovi hčerki, še posebej natančno gledajo pod prste in da mora pokazati več kot drugi. Še posebej, ker ji je postalo po očetovi smrti jasno, da si bo slej ko prej sama zavezala njegov predpasnik. In začela lov na nov komplet treh – tokrat njenih – zvezdic.

Uspelo ji je leta 2007. Pri svojih sedemintridesetih letih je po več kot petdesetih letih postala postala edina aktivna francoska chefica s tremi zvezdicami. Kar je še bolj jasen pokazatelj francoskega kulinaričnega mačizma: istega leta je namreč kar v treh od petih italijanskih restavracij s tremi zvezdicami kuharija potekala pod žensko komando, od šestih španskih trozvezdičastih obratov pa je ženska roka vladala v dveh. Skupni italijansko-španski rezultat je torej 45 odstotkov žensk v top restavracijah, medtem ko je Anne-Sophie Pic kot edina ženska med šestindvajsetimi s tremi zvezdicami okinčanimi Francozi predstavljala borih 3,8 odstotkov. Zato preseneča (ali pač ne?), da so ji stanovski kolegi istega leta namenili tudi laskavi naziv kuharja, ekhm, kuharice leta.

Smer, ki jo je po prevzemu glavne kuhavne v restavraciji Pic (since 1889, tukaj res ni heca!) začrtala Anne-Sophie, je po svoje močno zakoreninjena v tradiciji, a prav nič od tradicije ne ostaja nespremenjeno: Picova še vedno streže gratinirane kraljeve rake, a je dedkov recept iz leta 1929 posodobila in olajšala, kar je storila tudi z očetovim brancinom in drugimi jedmi, ki jih ponuja v najobsežnejšem degustacijskem menuju Pic Generations. Seveda paralelno s tradicijo kuha tudi sodobno in vsako sezono na pokušino postavi novo sezono avtorskih kuharskih kreacij, ki jih odlikuje eleganca, preprostost in poudarjanje čistih okusov – jasno, da njena PR služba lepo jaha na teh treh atributih kot pokazateljih prave ženstvenosti v kuhinji. Bottom line: Ana-Zofka ne čara s praški in laboratorijskimi čarovnijami, ampak kuha.

Ta bo torej prava za domačo re-kreacijo; s tistimi molekularnimi kemiki-kuharji je v domači kuhinji pač križ, slediti receptu Anne-Sophie Pic za rezance v reducirani smetani z rumom, kapesantami s črnim tartufom in mlečno rumovo peno pa le skorajda lažje, kot prebrati ime jedi. Kar je pozorno bralčevo oko najprej opazilo, je verjetno dvakratna omemba ruma v imenu jedi. Seveda ne govorimo o s karamelo pobarvanem domačem rumu, ampak o plemenitem, v sodih staranem destilatu sladkornega trsa. Navodilo Anne-Sophie kliče po vsaj osem let starem rumu iz Martiniquea, Napotnik  pa ji je odvrnil s pet let starim kubancem in bil kljub vsemu nadvse navdušen nad kombinacijo smetana-rum-tartufi. Res odkritje in res fino.

Drugo odkritje je malce posebno testo za rezance. To, da vanj namesto celih jajc romajo le rumenjaki, je že znana top-restavracijska fora, prvič pa sem zasledil, da kdo v testo zamesi tudi kis. Ne veliko, pa vendar – kis!? Ampak testo je bilo res božansko (in nudli z njim). Ko sem ga spuščal med valjčke testeninske mašince, se mi je zdelo, kot da v rokah držim kose nežne svile. Okrog bogatih rezancev Anne-Sophie naloži obroč iz preprostega blanširanega in na maslu segretega zelja. Spoštovanje do tradicije je v tej jedi moč najti pri pečenju pokrovač v korajžni, že kar moški, količini masla, spogledovanje s sodobnostjo pa v tisti mlečno-školjčno-rumovi peni, ki se jo, začuda, da narediti brez sifona in sojinega lecitina,  zgolj z uporabo navadnega, že rahlo utrujenega paličnega mešalnika. Če boš tele nudle poustvarjal tudi ti, naj te opozorim, da za zraven postrezi močno, korpulentno belo vino, ki so bo lahko bodlo z rumom v jedi. Renčelov deset let star chardonnay riserva ga je zmogel ukrotiti.

Po vsem, kar sem o Anne-Sophie prebral, ko sem pripravljal ta članek in njen recept, lahko zapišem, da se mi zdi fejst babnca, ki natančno ve, kaj hoče, ki se zaveda vseh ovir in polen, ki jih bo morala na poti preskočiti in ki ima dovolj znanja in idej, da te preskoke suvereno opravi.

inu zdaj, x-kluzivno za bralstvo kruha in vina, še recept za tele orumane rumene tartufirane nudle s kapesantami: Nadaljujte z branjem

milanezarca

ko slišiš, da je rižota milanska, se ti – ker je milano italijanska prestolnica mode in jet-seta – pred očmi začnejo prikazovati koščene manekenke, feminizirani vizažisti in stilisti, fece-liftane gospe v pelcih, zagoreli biznismeni ter zbriljantinirani nogometaši … in skupaj z njimi se ti prikazuje lahka, zdrava, nekalorična rižotka … no, ne bi se mogel bolj motiti: milanska rižota je očitno nastala preden so se vsi zgoraj omenjeni liki naselili v lombardijski prestolnici, zato je v njej kar precej masla in parmazana, svoj bogat, svilnatomaščoben okus pa lahko pripiše predvsem kostnemu mozgu, tej po krivici zapostavljeni delikatesni poslastici … za jet set (in močno zlatorumeno barvo) pa poskrbi tiste pol žličke žafrana … mrsikak kao sodoben recept za milansko rižoto ti bo sugeriral, da lahko mozeg tudi opustiš (ali pa ga bo celo sploh zatajil), ampak to bi bilo nekako tako, kot da bi se spravil delat bolonjez brez mesa … brez veze, torej … no, prava stvar na koncu izgleda precej bolje, kot ono bledolično mozgovje na deski:

pa tudi dobro je njam … fantje smo tole snedli gledajoč interjevo sesipanje čelskega in eden od jedcev je ob 00:15 chefu poslal e-mail s subjectom klap, klap, klap, klap in sledečo vsebino:  Sej bi biu tiho, pa ne morem. V ustih še vedno odmeva rižota. Bravo. … hvala, miha! … ma je bla res dobra in naredi se jo tako:

  • liter in pol mesne ali kostne juhe (ne kockaj, stari … skuhaj raje pravo!)
  • tri približno 8 cm dolge srednje dele mozgove kosti
  • 80 gramov masla
  • mala čebula
  • 350 gramov riža za rižote
  • deci suhega belega vina
  • pol čajne žlice žafrana
  • štiri žlice sveže naribanega parmezana

najprej pripravi mozeg, to ti bo vzelo dva dni časa, pa nič kaj veliko truda: mozgove kosti najprej pol ure namakaj v topli vodi, da se mozeg malo omehča in odpusti od kosti, da ga boš lažje zbezal ven … mozeg nato prelij z mrzlo slanico (tri žlice soli na liter vode), postavi v hladilnik in pusti, da se namaka vsaj 24 ur, še raje pa dva dni … vmes dvakrat (ali štirikrat) zamenjaj slanico, s tem procesom iz mozga izlužiš kri …

no, od tu naprej pa klasično rižotanje: v kozici segrej maslo in nasekljan mozeg, dodaj čebulo in vse skupaj pet minut prešvicavaj na majhni temperaturi … nato ogenj malo pojačaj in prepraži še riž … ko boš prilil vino, se bo pokadilo in zadišalo, ti pa kar pusti da vino povre …

zdaj je čas za začetek novega, repetitivnega delovnega procesa: rižu prilij zajemalko vrele juhe, mešaj in pusti da povre … nato dodaj novo zajemalko vrele juhe, mešaj in pusti da povre … pa novo zajemalko … in tako naprej … približno 20 minut …

v zadnjo zajemalko stresi one pol žličke žafrana in preveri, če je treba še kaj soliti – to je odvisno predvem od juhe, ki si jo prilival … rižoto odstavi z ognja in vanjo vmešaj parmezan in malo masla, počakaj par minut …

soundtrack je tokrat res vreden ogleda, še posebej, če rad gledaš ploskajoče hipije: donovan – mellow yellow wiki pa zna o komadu, za katerega marsikdo misli da je od beatlov, povedati še marsikaj zanimivega

četrtek je dan za:

vlivanje stepenega jajca, žlice mleka in ščepca soli v dobrih petnajst dek ostre moke … hitro mešanje z vilicami, nato rolanje drobtin med dlanmi … počasno praženje tega močnika na putru … zalivanje z vročo vodo in kuhanje, z malo mešanja … 10 minut … na krožnik + vroče mleko + picmic cukra + naribana temna čokolada …

soundtrack je prijetno sladkast, kot zaroštan močnik: pizzicato five – sweet thursday

torek je dan za:


velika ponev … pražena nalistana čebula in narezani betki šampinjonov od včerajšnje solate … nato kuhana, ožeta in fino sesekljana špinača, zmešana s šestimi osoljenimi in popopranimi stepenimi jajci … pokriješ in na majhnem ognju počasi pečeš … obrneš in potreseš z naribanim sirom … pokriješ, da se sir stopi (ali še bolje: sir zaroštaš pod žarom v pečisi) … narežeš na slajse in zbobnaš familijo za mizo … če so pridni jim daš še frišnega kruha in kakšen list solate …

soundtrack: the rolling stones – ruby tuesday

rilec, ki to ni

če bi bil čisto natančen, bi seveda moral napisati rijét – tako se namreč izgovori to, kar francozi zapišejo kot rillettes in kar je en neskončno adiktiven namaz – bogat, dišeč, začinjen, parfumiran, slan, rastik (ampak stajliš) … prvič sem ga bil (v priznam, enormno pretiranih količinah) na kruh mazal na koncu belgije in odsihmal se mi je bil prikazoval pred nosom in jezikom, češ da enkrat bo pa nujno treba nekaj takega ušpičiti doma … prilika se je pokazala ob listanju supermastne super bukve fat: an appreciation of a misunderstood ingredient (ki jo je sicer spisala gospa z za izbrano tematiko precej neprimernim priimkom mc-lagan), kjer je podana recpetura za pripravo rillettes v španskem slogu, ki da jedi tudi novo ime – manteca colorada … no, vsekakor se nam je zdelo, da je cela reč tako frajerska, da si zasluži svoje poimenovanje tudi v podalpskem jeziku … vsak, ki je tole probal je namreč s polnimi usti mlaskajoče pobaral ti, qwa pa je tole za ena reč? … na odgovor, da gre za rijét (kar so te, nefrankofona naučili kasneje, od začetka si itak govoril rijéc), pa si nazaj dobil samo prazen whatever! pogled, skomig z rameni in nova polna usta … pripravku bi lahko rekli pašteta, ampak če bi mu rekli pašteta, bi ti mislil, da gre za navadno, profano, brezvezno pašteto, kar pa tole nikakor ni … če bi mu rekel pate, bi obstajala nevarnost, da bi si kdo začel popevati oni nagravžni rečnomorski jingle, česar pa tudi nočemo, ane … in tako je beseda dala besedo in j je dal l in t je dal c in rijét je rilec postal:

to poimenovanje ima poleg pristnega, domačega zvena še eno prednost: marsikdo utegne ob njegovi omembi pomisliti, da se v skodeli skriva razmontiran svinjski rilec, kar zna določen – domnevam da nezanemarljivo visok – odstotek potencialnih jedcev odvrniti od konzumacije izdelka … kar je samo dobro zate, ane! … takole se pa pripravi dvomesečna zaloga slastnega rilca: