teoretični diskurz je pri kraju, čas je, da si na delavsko-pekovski univerzi tudi umažemo roke … moka, sol, kvas in voda v tej epizodi zadobijo kroglasto obliko ter gladko in voljno konzistenco … kako? … tako:
testo zdaj počiva in vzhaja, kvasovke žrejo sladkorje v moki, mi pa čakamo naslednji del, posvečen dizajnerskim spretnostim … jutri!
po spoznavanju surovinske osnove v prvem delu, je danes čas, da spoznamo orodja in pripomočke, ki jih uporabljamo kot podaljšek leve roke pri tejle pekarski trotlziherci:
pridi naokoli spet jutri, ko se nam bo pridružil messi … (z) le(v)o messi 🙂
evo, kot je bilo – ne ravno pompozno, a vendarle – najavljeno prejšnji teden, kruh in vino začenjata z objavo petdelne serijalke o preprosti, trotl-zihr domači peki kruha … v prvem delu roke ostajajo čiste, saj se le pomenjkujemo o obveznih in opcijskih sestavinah, iz katerih lahko spečemo kruh, pa tudi o tistih, iz katerih ga ne moremo … en tak ogrevalni šopek modrosti, torej:
jutri pa naprej, z orodjarsko sekcijo … stay tuned!
s temle zapisom se kruh in vino vračata iz inkubacije, ki pa nikakor ni bila hibernacija … o, ne, daleč od tega! … prejšnji teden, recimo, sta vse skupaj zajemala s ta veliko šaflo, še posebej pa 1 x 80, 1 x 60 in 1 x 15 centimetrov frišnega snega, ki ga je nanju in na avto z na streho prišraufano trugo nasul nad katschbergom parkiran oblak … vmes se je ponovno potrdila že nekaj let stara ugotovitev, da je stieglov paracelsus zwickl verjetno najboljši avstrijski pir (z obveznim disclaimerjem, da bevog – predvsem pa njihov izjemen zvarek kramah – spletni domeni in lokaciji navkljub uvrščam med slovenske pire), na novo pa je bila opažena hamburgerizacija alpskih stuberlov, konkretneje lokala stamperl, ki pa s svojimi burgerji vseeno ohranja avtohtono avstrijsko pretiravanje s preoblaganjem krožnikov z vsem mogočim – manj v teh krajih pač nikoli ne more in ne sme biti več … če zdaj v slogu rambota amadeusa bentiš pa, jebote napo, što nam se ranije nisi javio! naj ob zaključku uvoda dodam še, da je internet v leta 1974 postavljeni apartmajski kuči aigner točno tak, kot bi tudi njega postavili istega leta: večinoma ga ni, ko pa je, pa ne moreš do njega … eto, zato!
hibernacije pa res ni bilo in še vedno je ni … ozirajoč se na naslov tega zapisa namreč napo vedujem, da se v teh dneh finalizira eden fletnejših projektov na kruhu in vinu, ki mu boš priča naslednji teden … vse skupaj se je začelo nekaj mesecev nazaj, ko je gospa mirjam, čelnica firme, ki po slovenskih štacunah lifra pekovski kvas fala, malo pokibicala vrhovništvo kruha in vina, češ, da bi bilo fino ušpičit kakšen pekovski projekt za naše bralstvo … beseda je dala besedo, idejo in dovolj evrjev za njeno realizacijo, tule pa vidiš en snipet iz nje:
v čem je fora? … v tem, da smo z ekipo hudega jocota v kuhinji jezičnega dohtarja meha posneli pet videov, ki jih bosta kruh in vino objavljala v naslednjem tednu – od ponedeljka do petka … naslov mini serije je kruh z levo roko – in ta naslov je treba jemati popolnoma dobesedno, kajti v žanru poučnega filma (v nosilni vlogi bo ex-catedra nastopil tvoj najljubši futr bloger) te bomo naučili vse o sestavinah, orodjih, metodah in trikih, ki jih potrebuješ da spečeš vrhunski domač hleb in/ali štruco kruha … v mislih smo imeli predvsem vse, ki se peke kruha še nikoli niste lotili, ker imate (po nepotrebnem) rešpekt pred kvašenim testom in vsemi z njim povezanimi miti in vse, ki ste obupali po poskusu ali dveh, ker je šlo pri peki kaj narobe … v ponedeljek torej začnemo in v soboto, 8. marca, boš lahko svoji bejbi, materi, hčerki, babici itd. ipd. spekel/spekla en resen krh … bodi z nami, dobar bo!
ledinski osnovnošolci – tako kot verjetno pač vsi osnovnošolci v domovini – enkrat letno spišejo in izdajo glasilo ledina piše … kot se za vsako sodobno tiskano publikacijo spodobi, ima tudi ledina piše svoj gastronomsko-kuharski oddelek … in tako je eden od ledinskih učencev, ki bivakira v headquartersih kruha in vina zadnjič priblaznel iz svoje sobe, v rokah pa je držal ledino piše, odprto na strani 141:
ker je dotični učenec očitno res fotrov sin, je – jasno – oznanil, da takšen hačapuri naredil bom tudi jaz … ko je dobil dovoljenje hišnega gospodarja in gospodarice se je moral samo še (stežka, ali ipak) sprijazniti z idejo, da bo v kuhinji imel odraslega supervizorja in na sobotno degustacijo povabiti dedija napotnika … tega (pa tudi ostale jedce), je navdušil fakt, da se tale gruzinski kruh peče kar v ponvi na štedilniku in strinjali smo se, da gre za jako frajersko prigrizovalsko pogruntavščino,
ki se prav fletno poda k še eni gruzinski špecijaliteti, ki jo je ob isti priložnosti nagrilal vaš najljubši bloger … gre seveda za tale fleten šašlik, ki svojo dišečnost v največji meri vleče iz za naše kraje nenavadne metode mariniranja mesa v okisani fino naribani čebuli …
sicer pa – za ta firbčne in kot starševski prispevek za online pišočo ledino – gre štorija s šašlikom za eno resno familijo takole:
čebuli olupi in zunanje plasti nareži na približno dvoinpolcentimetrske rezine… sredici čebule fino naribaj in nato s soljo, poprom, oljem in kisom zmešaj v pasto … meso nareži na dvoinpolcentimetrske kocke, ki jih dobro zmešaj s čebulno pasto … pokrij in za nekaj ur postavi v hladilnik … nato izdelaj nabodala: kos mesa, rezina čebule, kos mesa, rezina čebule itd. … nabodala na srednje vročem žaru (ali litoželezni rebrasti ponvi) peci približno petnajst minut, pri čemer nabodala obračaj vsaki dve minuti …
soundtrack je tokrat – ker ga na tubi ni – potegnjen iz domače fonoteke … in čeprav vsi vemo, da georgia, ki jo je imel v mislih ray charles, ni gruzija, ampak ameriška zvezna država, jo bomo mi vseeno zamarkirali kot gruzijo – in to v eni fletni izvedbi kolektiva bast (klikni na play!):
ja, ni kaj, žirija je po lanskoletnem izplenu štirih kvalificiranih prijav mislila, da bo tudi z letošnjimi pretendednti na najbolj čislano in v rokah ljubiteljskega koheraja najbolj zaželjeno titulo, opravila z enako lagodnostjo, kot pred letom dni … no, težko bi se bolj motili: po številu prijav bo šel zlati silvo 2014 skupaj z letnikom 2011 v anale kot – za skorajda nedoegljivim letnikom 2012 – druga najbolj oblegana natečajčina … do izteka natečajnega roka se je v poštnem nabiralniku namreč naselilo kar osem zapisnikov/zasliknikov klope, s katero ste na smetišče zgodovine parkirali lanski sneg in vso z njim povezano bednarijo … za naprej pa s sabo vzemimo le spomine na lepe stvari, med katerimi bo zagotovo tudi tehle osem zadnjih večerij:
samo & mojca: medeni silvo
urška bassin: kapesante z žafranovo omako in žafranovim pokrovom
jurko & co: batali 4 president!
jernej & co: silvo by ekipa čriček
culinary journeygirl špela: low budget top shit
urška weiss: divji silvester
vosek: mešaaaaj!
tanja & co: sarajevski silvo
organizacijski odbor in strokovna komislija sta bila – za razliko od prešernovcev – tokrat popolnoma soglasna, da gre v trendu prijavljenih del zaznati resne in pohvale vredne premike v smislu skupinskega feštanja in skupinjskih prijav, takisto je – spet pohvale vreden – opazen porast oblikovno doteranih izdelkov … skratka žirija zadovoljno gruli in izza s slino nažmohtanih kompjuterjev tekmovalcem z navečjo mero spoštovanja podeljuje sledeče zveneče titule:
veliki znak ceha podpihovalcev ognja z zlatim meandrom reke miljacke prejme tanja z ekipo
(za plemenito, plamenito in dimasto širitev ideje zlatega silva med balkanskimi plemeni)
* * *
zlato nitko Crocusa sativusa s stoječo ovacijo supermodelarskega združenja prejme urška bassin
(za plemenito raz- in nad-gradnjo naravnega materiala, rezultirajočo v res zlatem krožniku)
* * *
srebrni brk, izpuljen izpod nosa roberta pešuta ter moder link na kolekcijo hitmixov ex-leta prejme vosek
(za vztrajnost, ki jo je prikazal z repetitivnim nažiganjem enega in istega komada skozi pripravo celotne večerje)
* * *
orden zlatneho žloutka slepičiho vejca z doživljenjskim dostopom do muz(ik)e uda brenerja prejme jernej
(za izjemen napredek v obvladovanju kuharskih tehnik, vključivši pro-handlanje s plinskim brnerjem)
* * *
kristalno čist pogled na par pomarančastih kroksov in častni naziv zadružnik leta prejme prof. jurko
(za jasno zastavljen koncept oranža zgoraj-oranža spodaj in odlično izvedeno delitev dela)
* * *
plaketo z divjim znakom jamesa newella osterberga ter veliko medaljo ostrorogega jelena prejme urška weiss
(za krasen opus in opis lovsko-nabiralniških kuharsko-jedskih vrednot)
* * *
veliki pčelarski orden a.janše s personalnim posvetilom krajnske zhbelize prejmeta mojca in samo
(za zlatosladkasto implementacijo pravega in verbalnega medu v celotno silvestrovalno špuro)
* * *
glavno titulo in njej pripadajočo slavo, hvalo, trepljanje, nagradni sklad in vse kar je še povezanega s poimenovanjem
zlati silvo 2014
pa prejme
špela j. planinšek
(za ujetje šparovnega duha časa in njegovo krivljenje po merah praznovalnih zahtev)
bravo, bravo! … čestitke, pozdravi in aplavz prihajajo tako s strani organizacijskega odbora kot iz tekmovalne žirije, ne dvomimo pa, da se jim pridružujejo tudi sotekomovalci in milijonski avditorij kruha in vina pred domačimi in službenimi računalniškimi sprejemniki … iz utemeljitve žirije pa tale odlomek:
medtem, ko kriza grize na vseh koncih in nam mainstream stanje duha skorajda že zapoveduje preživetveno brskanje med paletami zamrznjenega junk fooda vseh barv in oblik, je kandidatka s svojim menijem vsem tovrstnim jezdecem apokalipse pokazala iztegnjen sredinec in na eleganten in premišljen način pokazala drugo – svetlejšo, okusnejšo, bolj zdravo in mnogo spektakularnješo pot: vzemi poceni robo in jo s svojimi idejami in kuharskim znanjem povzdigni na sam vrh prazničnega obedovanja … manj je tokrat res več!
vsem tekmovalcem, še posebej zmagovalki!!!, še enkrat izrekamo mad respect, jim čestitamo, jih pozdravljamo in jim kličemo na snidenje ob novem zlatem silveju … do takrat pa srečno vsem!
verjamem, da ti uhe že resno obolevajo od vsega cingljanja kraguljčkov, zvončkov in ostalih božičnih zvočil in da komaj čakaš, da se poje božična večerja in da se boš končno lahko posvetil najpomembnejšemu kuhinjskemu podvigu letošnjega leta: pripravi & izvedbi & popisu prijave za zlatega silvota 2014 … da ti bo lažje, priprave začenjamo z lagano sportskim razgrijavanjem – intervjujem z zlatim silvotom 2012 … takrat je namreč žirijo najbolj prepričala z žajbljem inspirirana prijava jureta purgaja (klikni nanjo za cel komplet),
ob kateri je žirija zapisala sledečo utemeljitev:
za rdečo nit ultimativne praznične pojedine izbrati precej neugledno in zaradi specifične močne arome še kar riskantno zajebano rastlino, kot je žajbelj, je pogumno dejanje samo po sebi, a je tekmovalec svoje mojstrstvo dokazal z raznolikim vključevanjem žametastega listja na vse svoje krožnike, mimogrede pa je navdušil še z izdelavo domače mocarele, intrigantno kombinacijo sardel s penino in karamelno kletko, ter vse skupaj zapakiral v skorajda že knjižno obliko … vstanemo in zaploskamo!
jure jo je potem s titulo silvota v žepu študijsko podurhal na germanske modne stepe, tako da sva se v živo tamle na placu srečela šele konec lanskega leta, do finalizacije po mailu izpeljanega intervjuja pa je prišlo, ko je bila na koledarju že pozna pomlad, zato se je uredništvo odločilo, da objavo zadrži do časa, ko se bodo bralstvu ponovno pocedile sline po prestižnem naslovu in najvišjem priznanju – zlatem silvotu 2014 … takole pa sva se menila z juretom:
Leto vašega (prvega) zlatega silvovanja se izteka. Kakšno oceno mu kot celoti lahko prilepite na lestvici od 1 do 5? Še kratka utemeljitev, prosim!
Skromno naslovu podeljujem čisto 5ico. Sploh zato ker sem imel med konkurenti svojo najboljšo prijateljico, ampak sem zmagal jaz :-). Ne jaz ne ona nisva vedela, da sva oba v igri. Od prejema naslova pa tudi tisti, ki še niso jedli iz mojih skled verjamejo da včasih tudi kaj uspe in ne samo slika.
V letu vašega Silvovanja o vas ni bilo kaj velijo slišati in brati. Kaj se dogaja – nas skrbi, da ne bi shirali od lakote!
Kulinarično pisanje sem moral zamenjati z pisanjem disertacije. Kuham pa seveda še vedno, edini problem predstavlja čas. Fotografiranje izdelka včasih traja tudi par ur. Zato zdaj majhna pavza, ampak obljubim da se poleti spet vrnem, med pisce in fotografe.
Nam lahko priporočite kakšno dobro prehranjevalnico in/ali kakšen frajerski kuharski trik, na katerega ste nabasali v zadnjem času?
Med kuharske trike, katere sem spoznal letos sodijo prav gotovo vložene limone. V Sloveniji jih žal še nisem zasledil. Se jih pa dobi na Dunaju in to v izredno velikih količinah. 1 samcata vložena limona pričara neverjetno presenečenje brbončicam in vsem, ki jih poskusijo prvič. Res neverjetno, kus kus, olive, zajec, ni da ni. Vložene limone imajo vsi radi. Med prehranjevalnicami pa bi priporočal obisk Repete v stari Ljubljani. Urška vrti kuhalnico kot za šalo!
Če se človek preklikava skozi vaš blog, mu hitro postane jasno, da posedujete precej resno količino kuharskih skillzov. Kje ste jih dobili?
Kuhanja sem se lotil v času študentskih let, ker v Avstriji nismo imeli študentskih bonov. In v tistih časih je bil največji frajer Jamie Oliver, ker je pacal, mlaskal in kuhal tako kot pravi dec (inspiracija). Testenine s tuno ali paradižnikom pa so postale dokaj hitro jed za katero nisem žele da zaznamuje moj študij, zato je bilo potrebno znanje nadgraditi. Največ trikov sem pobral iz Youtuba, res neverjetna zakladnica idej.
In odkod je prišel prvi impulz za kuharijo – domače ognjišče, babice, žurke s prijatelji, študentska lakota, ljubezen?
Doma nihče ne kuha prav dobro, niti zadostno ne bom rekel. Vendar pa mislim, da sem imel kakšno prababico, ki je delala za Pohorske grofe v kuhinji. No, samo tako si lahko razlagam željo in interes po kuhinji. Drugače pa neverjetno uživam v družbi hrane in prijateljev. Ker v družbi pač more nekdo kuhati, sem to nalogo prevzel jaz.
Se v svojih kuharijah zanašate na preverjene recepture ali ste explorersko-experimentatorski tip kuharja?
Ko se kašne zadeve lotim prvič, se poskušam držat recepta, vendar me pogosto kam zanese in to ali ono stvar nadomestim s tem ali z onim. Zaradi tega sploh ne pečem rad, ker pri peki nimaš kaj od torte če se ne držiš tehtnice in predlaganih sestavin.
Katerega kuharja in katere tri sestavine bi vzeli s seboj na samotni otok?
Glede na to, da lahko izberem samo 3 sestavine, bi izbral minimalista Marka Bittmana. Družbo bi pa nama delali parmezan, divji šparglji in pršut. Tale gospod je že večkrat rešil moje zagate v praznem hladilniku.
In čemu se v kuhinji in pri krožnikih nasploh izogibate?
Z leti je teh stvari vedno manj. Definitivno pa mi nočno moro predstavljajo vampi; kuharce v osnovni šoli so naredile svoje.
Po pomembnosti razvrstite naslednje atribute hrane, ki jo jeste: zdravo, okusno, lokalno, poceni, veliko, spektakularno.
Lokalno, spektakularno, okusno, zdravo, poceni, veliko.
Kaj vam je do sedaj v kuhinji najbolj uspelo in seveda, kateri je bil največji zajebek. Imate o tem kakšen foto dokument?
Najbolj sem ponosen na mocarelo, ki mi je uspela v okviru priprav na Zlatega Silvota. Drugače med svoje uspešne klasike štejem gobovo juho, zajca s korenjem, paradižnikom in olivami in skutnimi njoki, dagnje s hariso in vloženimi limonami in testenine s pestom iz divjih špargljev in kraškim pršutom. Zajebek (brez fotografiranja) pa predstavlja kr celotna morska skupina: jaz in ribe, se vidi da sem izpod Pohorja in da smo imeli do morja daleč. Ne to pa res ne. Ribe mi uspejo 2 krat na 5 poizkusov. Se bo treba na obalo preselit in tudi to osvojit.
jep, potako je torej to … ti pa le začni razmišljat o svoji letošnji prijavi; razpis bo uletel kad-tad, za inspiracijo pa se lahko preklikaš čez kolekcije vseh prijav in razglasitev nagrad in priznanj v dolgi zgodovini nagradnega tekmovanja:
kruh & vino 