dajmo kar takoj odpraviti morebitne komunikacijske šume, ki bi se lahko pojavili pri interpretaciji tu zgoraj zapisanega naslova ne gre za sladico, ki bi jo bil na redni bazi konzumiral kakšen kmetovalski traktorist ali ki bi jo priporočal minister za kmetijstvo, ampak da se menimo o krasni italijanski pogruntavščini, ki se imenuje agrodolce … gre za mešanje rahlo karameliziranega sladkorja in povretega kisa v načeloma slanih jedeh, ki jih nato pospravimo mlačne kot prilogo kakšnemu pečenemu mesu ali ribi ali pa hladne kot solato … se mi pa zdi, da reč še posebej frajersko funkcionira v klasični siciljanski jedi, kaponati:

kot si verjetno razbral iz fotografije, je tale kaponata konec storila na delovnem mestu, včeraj opoldne … še posebej je teknila, ker jo je obsevalo pomladno sonce (ki se je skozi šajbo zdelo že kar poletno razgreto) in ker jo je spremljal frajerski črnec-kruh, oplemeniten s kuhano pšenico in lešniki ter odišavljen z medom, mletim janežem in grenkim kakavom …  priprava takle kaponate za na šiht je precej lahkotno opravilo … poglej:

• pest pinjol
• 1 melancan
• tri rebra stebelne zelene
• 1 čebula
• 2 stroka česna
• peščica izkoščičenih oliv
• olivno olje
• dva namočena suha paradižnika (pozimi, v sezoni seveda pališ s frišnimi)
• koprc in origano
• zvrhana žlica rjavega sladkorja
• malo več kot pol deci jabolčnega (ali belega vinskega) kisa

za produkcijski proces potrebuješ ponev in skledo – v ponvi boš vse pekel, v skledi pa mešal … najprej pinjole: te rahlo popraži na suhi ponvi, ko postanejo zlatorjave pa jih stresi v skledo … v ponev nalij kar radodarno dozo olivnega olja in praži na centimetrske konce kocke narezane jajčevce … vmes mešaj in pretresaj, da se reč popeče z vseh strani … ko je, jo stresi k pinjolam, v ponvi pa praži na ne preveč fine koščke narezano čebulo in na nekajmilimetrske trakce narezana stebla zelene … dodaj še nakockane sušene paradajze in narezane olive ter praži nekaj minut, da se čebula in zelena zmehčata … zdaj pa agrodolčenje: povečaj ogenj in v ponev nasuj sladkor … ko se začne taliti/karamelizirati, prilij kis in počakaj da vse skupaj malo povre … vso robo iz ponve stresi v skledo k melancanom, potresi s koprcem in origanom, premešaj in pokrij … postrezi mlačno ali hladno … questa e buona!

soundtrack je hudo frajerska popevka iz letine ’69; pravzaprav gre za siciljansko vajo v slogu na znano temo say it loud i’m black and i’m proud: pascal – amore siciliano

ker v kakšnem drugem kontekstu napotnik velikokrat reče to pa še ni vse, naj bo tako tudi pri kruhu z levo roko … ker je bilo že ravno dovolj testa, smo na snemanju zabrundali še modifikacijo znamenite poeme ramba amadeusa in djeli: tada je na daske koje život znače izašla neka focaccia in počela da skaće: 

tako, in s tole testeno improvizacijo smo zaključujemo levoročno krušno serijalko – hvala vsem za pozornost, korajžno pecite, ne obupajte po kakšnem dizastrčku in javite se kaj – bodisi s ponosnim razkazovanjem svojih kruhov bodisi z vprašanji in zagatami … mater ste peki!

p.s.: focaccia je tanjša od hleba/štruce, zato je pečena že po kakšnih dvajsetih, petindvajsetih minutah … glej jo, ko bo ful lepa, bo tudi pečena 🙂

situacija z našim levorokim kruhom je vedno bolj vroča … in prav je tako! … dramatični vrh zgodbe se namreč zgodi, ko hleb/štruco po drugi vstaji najprej doletijo z ostro britvijo zadane brazgotine, potem pa še zaprtje v razbeljeno peč … takle mamo:

zdaj veš, da peka kruha ni neko bavbavasto, ampak precej sproščeno opravilo, katerega zaključna nagrada je res fajn občutek, da si sam pečeš svoj vsakdanji kruh … torej: moko, vodo, kvas in sol v skledo! … vso srečo in dober tek!

po včerajšnji znameniti prvi krušni vstaji, v kateri se je naš ljubi vsakdanji levoročni kruhek volumsko podvojil, je danes na vrsti oblikovalski demo … da se ne bi preveč zaštrikali s kakšnimi žemljicami, kajzericami, rogljiči, bombicami, rolami, venčki, palicami, grisini in ostalo drobnopecivno navlako, ostajamo pri dveh osnovnih izvedenkah: hleb in štruca …

jutri pa je že petek, ki tokrat ne bo dan za metek, ampak dan za paljenje pečice in zadnji korak k našemu kruhu … mater smo peki!
aja, še nekaj: za kakšna dodatna vrpašanja, mnenja in pripombe se pofočkaj tu spodaj v komentarjih …

teoretični diskurz je pri kraju, čas je, da si na delavsko-pekovski univerzi tudi umažemo roke … moka, sol, kvas in voda v tej epizodi zadobijo kroglasto obliko ter gladko in voljno konzistenco … kako? … tako:

testo zdaj počiva in vzhaja, kvasovke žrejo sladkorje v moki, mi pa čakamo naslednji del, posvečen dizajnerskim spretnostim … jutri!

po spoznavanju surovinske osnove v prvem delu, je danes čas, da spoznamo orodja in pripomočke, ki jih uporabljamo kot podaljšek leve roke pri tejle pekarski trotlziherci:

pridi naokoli spet jutri, ko se nam bo pridružil messi … (z) le(v)o messi 🙂

evo, kot je bilo – ne ravno pompozno, a vendarle – najavljeno prejšnji teden, kruh in vino začenjata z objavo petdelne serijalke o preprosti, trotl-zihr domači peki kruha  … v prvem delu roke ostajajo čiste, saj se le pomenjkujemo o obveznih in opcijskih sestavinah, iz katerih lahko spečemo kruh, pa tudi o tistih, iz katerih ga ne moremo … en tak ogrevalni šopek modrosti, torej:

jutri pa naprej, z orodjarsko sekcijo … stay tuned!