za opozarjanje na nesmisel vojne in forsiranje mirnejšega reševanja konfliktov so ljudje poskušali že marsikaj, predvsem so pisali, slikali in prepevali … precej bolj izvirne metode razbijanja predsodkov se je domislil andre suidan, ki v haifi fura vinoteko in bistro special reserve wine shop … prejšnji teden se je namreč domisli, da bo vsak četrtek organiziral degustacije za mir, na katerih bo pivcem ponudil izraelska in libanonska vina … prosta mesta na prvem sessionu so bila razgrabljena v treh urah … reč se bo mogoče komu zdela cinična – kao, žideki tam srebajo vince in medtem žgejo po libanoncih – ampak po mojem stvar le ni tako nedložna: poleg tega, da haifa dnevno pokasira svojo dozo hezbolahovih dvajstetih raketiranj, je v izraelu tudi (pod grožnjo zaporne kazni) prepovedano prodajati libanonsko blago, ker gre za trgovanje s sovražno državo … suidan je tako na mizo postavil prešvercane botelje iz lastne zaloge, njegove zapiske s pokušnje pa najdete tukaj … če bi radi tudi vi vinsko mirovali, (bi bilo boljše napisat mirili?) lahko v maximu naročite flašo chateuja ksara 94, ki jih je pred leti kar nekaj pljusknilo na slovenske police, moviina vinoteka na mestnem trgu pa ponuja tudi najbolj znano (valjda, kako pa da ne, ane, če smo prestižni) libanonsko vino, chateau musar 93 … in če razmišljamo globalno in delujemo lokalno: mogoče bi pa jorasa lahko pomirili s kakšno paralelno (mogoče celo slepo?) degustacijo malvazij pri cvetličnih koritih … heh, me prav zanima, kaj bi joškotu bolj sedlo: kozlovič ali capo d’istria ?
dobro jih gonijo
julij 29, 2006štiri ure po špagetih s špinačo in pol uro pred paradajzovo župo z mocarelo in rezinami pečene paprike je naravnost od našega dopisnika iz bruslja prišlo opozorilo na prehranske navade vrhunskih kolesarjev, ki jih je v inetervjuju za dnevnikovo zeleno piko opisal naš gonilec pedal tadej valjavec … do tega trenutka sem bil prepričan, da je najtežji del kolesarskih dirk grizenje v klanec pri 40 stopinjah ali prvi obrati pedel z jutranjimi otrdelimi nogami … ampak očitno je še hujše, da človek za ta safr ni niti nagrajen s kakšnim spodobnim obrokom … takole pravi valjevec:
Kaj pa jeste na taki dirki?
Jem zelo malo, ker v taki vročini nimaš apetita. Imamo razne gele, se pravi ogljikove hidrate v tekoči obliki. To so take vrečke, katere vsebino popiješ med dirkanjem. A če tega poješ preveč, dobiš drisko, kar je lahko velik problem. Vmes dobiš tudi kruh z medom ali marmelado pa sadje in razne energetske ploščice. Na prvih etapah sem te stvari še jedel, potem pa nisem več mogel. Na zadnjih etapah sem celo dobil drisko, a kadar se ti pojavi na koncu, se da to nadlogo zaustaviti s tabletami.
To jeste med dirko, kaj pa po etapi?
Na Touru so nam že na cilju vsake etape v klubskem avtobusu postregli s krompirjem v kosih, na katerega dajo malo soli, olja in skute. Včasih si torej dobil infuzijo, zdaj dobiš krompir. (smeh) Krompirja pa bi moral, so izračunali, dnevno pojesti dvajset kilogramov, da bi nadoknadil izgubljeno moč. Po dirki paše slano, ker med dirko jemo sladke stvari. Zvečer pa veliko hidratov, makarone, riž, in meso zaradi beljakovin. Za zajtrk jemo klasične zadeve, kruh z namazom, rogljiček, misli. Pa tudi špagete. Jaz sem jih jedel v drugi polovici dirke že z marmelado, kajti navsezgodaj mi špageti s paradižnikovo omako res niso več prijali. Proti koncu dirke ti tako in tako nobena hrana več ne ustreza. Zadnje dni vem, da sem si vseskozi govoril le to, kolikokrat bom moral še jesti špagete, preden pridem domov.
V teh dneh torej doma ni špagetov na jedilniku?
Cel mesec jih ne bo.
Prvi del večerje po etapi je torej že na cilju?
Tako je. V avtobusu nas čaka krompir. Zjutraj v hotelu ga že skuhajo, potem pa dajo v plastične posode in po etapi dajo v mikrovalovne pečice, da jemo toplega. V hotelu dobimo razne mislije, piškote, tortice, sadje in jogurte, da lahko vseskozi ješ, če ti paše. Nato sledi prava večerja.
Kdo pa kuha?
Večina dobrih ekip ima svoje kuharje. Mi v italijanskem Lampreju ga nimamo, v švicarskem Phonaku pa sem ga lani imel. Z njim sem še vedno prijatelj, zato sem tudi letos raje šel k njemu in ga prosil za obrok. Slovencem bolj ustreza hrana, ki jo kuhajo nacije, kot so Švicarji, Avstrijci in Nemci. Zato sem bil vesel mlečnega riža, šmorna, mislijev z jogurtom, pripravljenih dan prej, da so bili “žmohtni”. Italijani tega ne poznajo, Phonakov kuhar pa mi je z vsem tem postregel. Organizator Toura da na razpolago tri svoje kuharje, ki pa se selijo iz hotela v hotel, kar pomeni, da ne veš, kateri dan boš lahko uporabil njegove usluge. Imeli smo srečo, da smo pol Toura imeli italijanskega kuharja. Francozi namreč nikakor ne znajo skuhati špagetov. Lahko mu prineseš listek, naj jih kuha pet minut in konec, pa jih bo Francoz kuhal mnogo dlje, da se špaget na vilici kar stopi. Kot bi jedel krompirjev pire.
iz tega lahko chef potegne samo ugotovitveni sklep: ko bom velik, ne bom kolesar!
Leave a Comment » | 
kuhinjski bluz | 
Permalink
Objavil napo
kruhovo leto
julij 28, 2006
enkrat, kakšne pol leta nazaj, sta chefovi očesi na televizorju uzrli zadnjih 15 minut fletno narejenega slovenskega dokumentarca o kruhu … to mi deli, to bi gledal, to bi mesil, takle kruh bi naredil, pa une pletenice, lej kako jih navija iz štirih svaljkov, hudddo! je dogajalo v glavi … in zadnjič, ko sta chef in chefica skupaj obratovala že 2191. dan, je v lepi papirnati vrečki ždel dvd katerega precej grdo naslovnico vidite zgoraj levo … ampak je pa vsebina toliko lepša: žene, matere in dekleta z vseh koncev rodne grude pripovedujejo o vseh sorte kruhih, jih mesijo, dizajnirajo, vzhajajo, križajo, režejo … v glavni moški vlogi nastopa en koroški ata teoretik, ki je poln pametnih nasvetov tipa: moka mora stat vsaj osem dni po mletju, kruh je treba odrezat po celotni dolžini hlebca, ne smeš ga postavit na mizo s taokroglasto stranjo navzdol, ne smeš ga obrnit z odrezano stranjo proti vratom, ker potem gre kruh od hiše … stranske vloge imajo še dijaki srednje agroživilske šole, ki na komando navijajo razne sorte krušnega peciva … v kruhovem letu sicer ni nobenega konkretnega recepta, je pa zato veliko nasvetkov in dizajnerskih hecov … ko bo chef kakšnega udejanil, bo to seveda pribeleženo tukaj nekje, do takrat pa lahko slina teče od zavitih pikantih kruhkov z dvema siroma … Read the rest of this entry »
Leave a Comment » | 
kuhinjski bluz, recepti | 
Permalink
Objavil napo
rudi carell
julij 27, 2006
ja, tegale rudija smo imeli pa res radi, in to že veliko pred our (piši auer) stojanom, ker je tako fletno znal ljudi spravljat v jok od sreče, da so ob sobotah zvečer otekale oči tudi sleherni čuteči slovenski duši … recept presenečenja je potem pridno aplicirala še molčeča miš, ampak čez rudija ga pa ni bilo … no, pa da si ne boste osolzili tipkovnice bomo zdaj raje o eni drugi rudijevi legendarki – namreč tisti, ko je nastopajčega rad predstavil z rečenico še pred minuto v živem blatu amazonije, zdaj pa že na našem odru! … podobno se nam je godilo danes na šišenski 52, v šišenskem becirku, ki je legendaren predvsem zaradi ulice, ki se ji reče za vasjo in ki tudi izgleda tako, da kakšnega bolj urbanega imena sploh ne bi mogla nositi … priporočam kakšen sprehod tam okrog, še bolj pa kosilo pri triu tanja-zoran-erazem in njihovem vrtu … če bi bil rudi še živ in bi malical pri njih, bi s polnimi usti zabrundal: še pred minuto na domačem vrtu, zdaj pa že med mojima zobnima protezama … sveža kreša je mehčala krožnik za v ingverju in curryju mariniranega piščanca, rukola in endivija sta sočili grižljaje postrvi iz pečice (z vejico timijana v trebuhu), vkolikor ni to uspelo že ultimativno sveži blitvi … še prej pa smo detektirali domače bazilikino olje, prelito preko mladega sira in marinirane sardone z ugljana, v katerih je bilo najti kakšno iglico rožmarina … ob pristnem domačem merlotu iz prvačine sem se potem spomnil na obljubljeni zapis o domačem bazilikinem olju, in ker lih čakam, da kruh drugič vzhodi, imam čas še za marinirane sardone … Read the rest of this entry »
12 Komentarjev | 
kuhinjski bluz, recepti | Tagged: domače, zelišča & dišavnice | 
Permalink
Objavil napo
pot v pekel …
julij 26, 2006… je tlakovana z dobrimi nameni … recimo, da je chef danes izbiral kar med tremi rečmi, ki bi jih lahko pribeležil namesto tegale pisanja … prva je bilo navdušenje nad dokumentarcem tv slovenija kruhovo leto, s katerim ga je včeraj na jubiljeni proslavi presentila in neskončno razveselila chefica … druga je precejšnje zadovoljstvo nad opremo, vedenjem in ponudbo prvič obiskane biblično poimenovane manne … tretja reč bi lahko bila deskripcija procedure izdelave bazilikinega olja, ki se je po petindvajsetih napornih dnevih končala včeraj zvečer … ampak, kot se to v poletni vročini, pospremljeni z razlogom za profesionalno praznovanje rado zgodi, se naštete tri teme postavljajo v vrsto in odstopajo svoj prostor … ne, ni pivo ampak je špricer … hnjm – ne vem kaj točno je udarilo v čelasto glavo – vročina ali štajerski gen, ampak danes je v senci na petkovškovem nabrežju (v lokalu, ki se mu reče pub premier!) in pri ribicah v plečnikovih arkadah grlo kar samo od sebe reklo en lep, mrzel špricer bi, prosim … eden z janževcem, drugi z malvazijo, obadva z ravno prav razluftano radensko in kockami ledu … super fresh!
Leave a Comment » | vinske mušice | Permalink
Objavil napo
hidden track
julij 25, 2006
kdor pozna chefa, verjetno ve, da je chef prepričan, da so the roots najbolj konsistenten, najbolj duhovit, najbolj koncerten, najbolj konceptualističen in sploh najboljši band … ever!, da ne bo pomote … ena od njihovih duhovitih smislic domislic je, da komade na svojih ploščah štejejo od prve naprej … na njihovi trenutno zadnji studijski plošči so tako komadi od 103 do 113 (114. in naslednji pa izidejo 29. avgusta … groovy!) … druga stalnica je, da imajo vse njihove plošče hidden track, torej kos muzike, ki je skrit na cdju in se začne približno 10 minut po koncu zadnjega uradno zabeleženega komada, skrit pred ušesi tistih, ki ploščo preskenirajo na hitro … in tak jedilni hidden track je treba kdaj pa kdaj posneti tudi v domači kuhinji, in tako pomagati deci, da raje in lažje je zelenjavo, predvsem tiste sorte, ki je v prepoznavni obliki na črni listi … chefu je tako treba skrivati korenje, chefici vampe, dediju ribe (če si upaš!), dedotu riž, marjotu kumare, jonu pa predvsem bučke in melancane … včasih gre že z enostavnim poudarjanjem geometrijske oblike (lej kok so hecni krogci/žogice), v bolj svojeglavih obdobjih pa je nujna vsaj delna sprememba agregatnega stanja s paličnim mešalnikom … v skladu z militantnejšo domovinsko doktrino smo včeraj preizkusili še kamuflirno metodo in mimo brbončic uspešno prešvercali melancan, skrit v fritaji iz pečice … takole smo se borili: Read the rest of this entry »
Leave a Comment » | kuhinjski bluz, recepti | Permalink
Objavil napo
murke
julij 24, 2006
poletni memoari na otročja leta so povezani predvsem z dvema stvarema, od katerih je ena nepovratna – govorim seveda o pakiranju & šofiranju na desetdnevno bivakiranje v sindikalne prikolice v vrsarski kamp fontana ali poreško bijelo uvalo … pakiralo se je v metalik rjavi renault 4 TL special, registracija CE 100-012 … poleg očija, mami in mene smo napakirali še teto ivo in sestrično natašo, potovalke in kufre z oblekami, žar, kasetar grundig + kasete (bob marley, abba, boney m, šifrer, novi fosili …), badminton loparje, knjige, luftmadrace, penaste podloge za na plažo in ta frišne stvari z domačega vrta: sveže izkopan krompir, grah, čebulo, česen, korenje (tudi če ga ne bi), par glav solate, paradajz, stročji fižol in kumare, po savinjsko murke … in potem smo šli na pot ob treh ponoči, da ne bo gužve, pa je bila vseeno, ker so v izogib gneči vsi šli na pot ob teh zjutraj … no, drugi poletni spomin, tokrat povratni pa je povezan s taistimi murkami z domačega vrta … svežimi, sočnimi, čvrstimi, nič puhlimi … take, kot jih prodaja naša gospa na tržnici … časovni stroj zna chef zavrteti na dva načina – eden je poletni solatni megamix z bučnim oljem, drugi pa smetanove murke z zabeljenim fižolom … hir finden zi cvaj ehte obere-savinja-tal recepture: Read the rest of this entry »
7 Komentarjev | recepti | Permalink
Objavil napo
bordojska norija
julij 22, 2006
ima kdo kakšno idejo, kaj bi naredil s 552.212 tolarji? … jasno da! … lahko bi, na primer, v dvoje več kot teden dni uživali razgled, zajtrke in kompleten komfort hotela bellevue syrene v sorrentu in mislim, da ne bi bilo nikomur žal … lahko bi, recimo, prav tako v dvoje, šli na večerjo in prespat v le calandre malo naprej od padove in naslednji dan v monte carlo k alainu ducassu kjer bi ob kofetu razmišljali kaj narediti s 350 jurji, ki so vam ostali … lahko vse skupaj tudi nakažete na transakcijski račun 29000-0001221184, pa bosta omenjene poti namesto vas opravila chef in chefica … in o tem napisala izčrpno poročilo, brez skrbi … če pa želite tistih 552 ksit na vsak način investirati v eksces, recimo nakup vina, pa izvolite: izbirate lahko med 70 steklenicami dueta riserva 2001 edija simčiča ali pa steklenico chateau petrusa 2005 … petrusarji namreč sledijo dramatičnemu navijanju cen, ki so ga za svoje kaplje letnika 2005, kupljene en primeur (se pravi na up: plačate zdaj, dobite čez dve leti, ko bo vino nared za pot iz kleti), izvedle bordojske kleti … degustatorji in mediji, predvsem pa posestva sama, so letnik 2005 razglasili za letnik stoletja (hecno, ne, da je to po izjemnih 98 in 00 že tretji letnik stoletja v samo sedmih letih) … in letnik stoletja seveda ne sme biti poceni, zato je 05 v povprečju dvainpolkrat dražji od 04 … danes vas tako butelja petrusa 05 stane več kot letnika 98 in 00 … kupci so jezni in sitni in pravijo, da ne bodo kupovali … ampak to so kupci iz tradicionalnih trgov … nuvoriševski rusi in kitajci pa seveda niti ne vprašajo za ceno … v sloveniji je ena flaša petrusa 94 na ogled v maksimovi vinski vitrini … se jo pa splača naročiti – cena je namreč samo 240.000 tolarjev, kar je glede na zapisano prava bagatela …
Leave a Comment » | vinske mušice | Permalink
Objavil napo
papa ratzi na trgatvi
julij 21, 2006
paparacoti so zasačili benedikta xvi, po domače papa ratzija, sredi trgatve …ker gre za najvišjega predstavnika katoliške cerkve, je razumljivo, da je prišel inkognito … kiklo je pa itak navajen nosit …
Leave a Comment » | hetzmorabit, vinske mušice | Permalink
Objavil napo
al prav se reče pražnjič al ražlina?
julij 21, 2006vprašanje je zgolj semantične narave, saj je končni rezultat na krožniku in v ustih isti … oziroma vsakič drugačen, če človek tako hoče … gre za najbolj simpl sladkiš, kar sem se jih lotil (okej, mogoče ga premaga tisti, ko sušen datelj po dolgem odpremo, vzamemo ven koščico in luknjo zapolnimo z žličko marcarponeja – ampak ta bolj paše pozimi) … za poletne fake-ass praline oz. fake-ass ražnjiče pa chef potrebuje:
- 1 tablico črne čokolade (resne nigrske debate se itak začnejo šele pri 70%)
- lesene paličice
- ne čisto zdruznjeno, po možnosti dobro ohlajeno sadje (testirano na polovicah marelic in na krhljih belih breskev)
- široka, po možnosti kovinska skledica
- metlica
v kastrolo, na katero namesto pokrova povezne tisto v potrebščinah omenjeno skledo, nalije toliko vode, da se ta ne dotika dna zgornje sklede in pristavi na ogenj … medtem pripravi enako velike koščke sadja in jih naniza na lesene paličice … v skledico nad vročo vodo nalomi čokolado in jo meša z metlico, da se lepo kremasto razpusti … če ga čokolada slučajno začne biksat z razpadanjem na prafaktorje (olje posebej, črnina posebej) jo je treba samo zaliti z malo hladne vode in mešati – to ponavadi pomaga … kiblo odstavi, da se čokolada malo pohladi, nato pa začne z njo polivati nabodalca … lepo enakomerno z vseh strani … odloži jih na rob kakšne posode (v katero lahko da še kakšno drobno sadje, tipo borovnice ali maline), tako da lahko z njih odkaplja odvečna čokolada (kakšen oksimoron, a?: odvečna čokolada) … postavi v hladilnik, da se lepo strdi in postreže prijateljem, predvsem pa deci, ki bi sicer sadje z gnusom izpljunila iz ust …
priporočen soundtrack: idoli – ti si moja čokolada …
Leave a Comment » | recepti | Permalink
Objavil napo
