štiri ure po špagetih s špinačo in pol uro pred paradajzovo župo z mocarelo in rezinami pečene paprike je naravnost od našega dopisnika iz bruslja prišlo opozorilo na prehranske navade vrhunskih kolesarjev, ki jih je v inetervjuju za dnevnikovo zeleno piko opisal naš gonilec pedal tadej valjavec … do tega trenutka sem bil prepričan, da je najtežji del kolesarskih dirk grizenje v klanec pri 40 stopinjah ali prvi obrati pedel z jutranjimi otrdelimi nogami … ampak očitno je še hujše, da človek za ta safr ni niti nagrajen s kakšnim spodobnim obrokom … takole pravi valjevec:

Kaj pa jeste na taki dirki?

Jem zelo malo, ker v taki vročini nimaš apetita. Imamo razne gele, se pravi ogljikove hidrate v tekoči obliki. To so take vrečke, katere vsebino popiješ med dirkanjem. A če tega poješ preveč, dobiš drisko, kar je lahko velik problem. Vmes dobiš tudi kruh z medom ali marmelado pa sadje in razne energetske ploščice. Na prvih etapah sem te stvari še jedel, potem pa nisem več mogel. Na zadnjih etapah sem celo dobil drisko, a kadar se ti pojavi na koncu, se da to nadlogo zaustaviti s tabletami.

To jeste med dirko, kaj pa po etapi?

Na Touru so nam že na cilju vsake etape v klubskem avtobusu postregli s krompirjem v kosih, na katerega dajo malo soli, olja in skute. Včasih si torej dobil infuzijo, zdaj dobiš krompir. (smeh) Krompirja pa bi moral, so izračunali, dnevno pojesti dvajset kilogramov, da bi nadoknadil izgubljeno moč. Po dirki paše slano, ker med dirko jemo sladke stvari. Zvečer pa veliko hidratov, makarone, riž, in meso zaradi beljakovin. Za zajtrk jemo klasične zadeve, kruh z namazom, rogljiček, misli. Pa tudi špagete. Jaz sem jih jedel v drugi polovici dirke že z marmelado, kajti navsezgodaj mi špageti s paradižnikovo omako res niso več prijali. Proti koncu dirke ti tako in tako nobena hrana več ne ustreza. Zadnje dni vem, da sem si vseskozi govoril le to, kolikokrat bom moral še jesti špagete, preden pridem domov.

V teh dneh torej doma ni špagetov na jedilniku?

Cel mesec jih ne bo.

Prvi del večerje po etapi je torej že na cilju?

Tako je. V avtobusu nas čaka krompir. Zjutraj v hotelu ga že skuhajo, potem pa dajo v plastične posode in po etapi dajo v mikrovalovne pečice, da jemo toplega. V hotelu dobimo razne mislije, piškote, tortice, sadje in jogurte, da lahko vseskozi ješ, če ti paše. Nato sledi prava večerja.

Kdo pa kuha?

Večina dobrih ekip ima svoje kuharje. Mi v italijanskem Lampreju ga nimamo, v švicarskem Phonaku pa sem ga lani imel. Z njim sem še vedno prijatelj, zato sem tudi letos raje šel k njemu in ga prosil za obrok. Slovencem bolj ustreza hrana, ki jo kuhajo nacije, kot so Švicarji, Avstrijci in Nemci. Zato sem bil vesel mlečnega riža, šmorna, mislijev z jogurtom, pripravljenih dan prej, da so bili “žmohtni”. Italijani tega ne poznajo, Phonakov kuhar pa mi je z vsem tem postregel. Organizator Toura da na razpolago tri svoje kuharje, ki pa se selijo iz hotela v hotel, kar pomeni, da ne veš, kateri dan boš lahko uporabil njegove usluge. Imeli smo srečo, da smo pol Toura imeli italijanskega kuharja. Francozi namreč nikakor ne znajo skuhati špagetov. Lahko mu prineseš listek, naj jih kuha pet minut in konec, pa jih bo Francoz kuhal mnogo dlje, da se špaget na vilici kar stopi. Kot bi jedel krompirjev pire.

iz tega lahko chef potegne samo ugotovitveni sklep: ko bom velik, ne bom kolesar!