o lesarjih bi chef sicer moral pisati same lepe reči, že zato, ker je sin lesnega tehnika, ampak to, kar zadnje cajte dela luka lesar je pa vseeno vredno kakšnega grama razlitega žolča … gospod se namreč imajo za jako gurmansko razpoloženega, celo tako, da so prijavili franšizo taljansko podeželsko oremljenih oštarijic, ki se ji reče luka gourmet … proti tem, sicer vedno bolj unformiranim krčmam tipa pr’ noni, špajza, babica … chef nima kakšnih besnih zamer … večjo težavo vidi v zadnji lesarjevi pogruntavščini, ki je okupirala bivšo kavarno evropa in (poleg degutantno egomaniačnih polmetrskih črk luka gourmet na notranji steni) nosi ime lesar a la carte … ker se je češpov sašo ravno te dni spraševal kaj v slovenskih krčmah pomeni po naročilu oziroma a la carte, mu odgovarjam kar tukaj: to pomeni, da je dobro da v krčmo prideš že sit, ker boš na naročeno čakal toliko časa, da ti bo vmes že fino zakrulilo v želodcu … to tudi pomeni, da je jedilni list loterija in da si moraš vedno pripraviti še plane b, c in d, ker je zelo verjetno, da tega kar bi ti rad jedel ravno danes nimajo … in ti seveda sploh ni jasno, kdo je pojedel vse tiste kurje joške, ker je lesarjev, torej holcarjev a al carte lokal čisto prazen … a la carte je v našem primeru pomenilo še, da smo na mix hladnih morskih predjedi, njoke s sirom in jagenčkove kotlete na žaru s peperonato čakali 52 minut … wadafak?! … verjetno se je kuhar odpeljal v bovec uplenit in razkosat jančka, njegov pomočnik pa je šel medtem v makedonijo po paprike pa so ga nazaj grede zajebavali na meji in je prišel malo kasneje … prinešeno je bilo sicer dobro (razen hudo močnate sirove omake na njokih), ampak če bi bilo postreženo kakšne pol ure prej bi bilo še boljše … poleg jedilnega žolča bom zdaj polil še dva, prvega kar po lesarjevi paradni disciplini, ambientu: že lepo in prav, da je vse dizajnersko in luštkano, ampak mogoče bi vendarle kdo popravil zlomljeno desko na stranišču in naštimal splakovalnik tako, da bi tisti hudournik, ki prišiba v školjko dejansko tudi kaj odplaknil s sabo … in da bi se vsaj delali, da pucajo, ne pa da je zadnji vpis na evidenčnem listu kontrole čiščenja star natančno sedem dni in 11 ur … anthony bourdain ima kar prav, ko trdi, da nikoli ne bi jedel v restavraciji z umazanimi stranišči, kajti skrete je v primerjavi s kuhinjo precej lahko očistiti in če jim že tu na ratuje si lahko samo mislomo, kako je v kuhinji … zadnja zamera je bila tudi prva: ni vinske karte … ej, pa da leta 2006 oštarije, ki se za nekaj ima ni sram, da nima vinske karte … že res, da je manj dela s tem da na šank postaviš tri prazne movijine magnume in nekaj buteljk zgornjega briškega razreda, ampak a je res tok težko odpret wordov dokument in narest sezanam vin, ki jih imaš in zaraven napisat cene? … ali tega pač ne narediš zato, da potem lažje nateguješ goste in pač malo prilagajaš cene, verjetno ne navzdol … ker očitno šefu lesarju ni nerodno se podpisati pod tak promašaj od restavracije, pa je očitno nerodno osebju: kuhar je na oni morski miks kar samoiniciativno dodal še nekaj stvari, natakar pa nam je pojasnil, da oni častijo njoke za minichefa … luke lesarja tako chef na teh straneh ne bo več omenjal z njegovim viskoletečim gourmetskim nadimkom, ampak bo holcar ali pa loser …
kruh & vino 