klinec, pejmo u brda!

november 29, 2006

klinečev bndon, v njem pa osso bucoje rekel chef oni dan … in smo šli, kaj pa čmo – ko se pojavi notranji klic po spremembah je treba zapustiti domače ognjišče, naložiti voziček, posteljico, igrače, knjigice, cunje, plenice, dude, kreme, sirupe, toplomere in zaigrati glavne role v vikend road movieju … na zahod! … na lomu naloženemu samohodu za okrepčilo privoščimo primadizel, sebi pa primadželat, potem pa direkt v rezabilno podnanoško meglo in naprej po reberniških ridah … ignorirajoč bočno burjico z desne, kapljice od zgoraj in vabljive kazinojske napise z vseh strani smo varno prestopili mejo občine brda … še par šaltanj tretja-druga-tretja in že trkamo na duri kmetije odprtih vrat in odprtih sob in odprtih src … in odprte kuhinje! … pršut itak, ampak gosja pašteta s tartufi, pečena račja prsa na kot las tanko naribanem zelju s prelivom iz drobno sesekljanih pistacij in bučnega olja so že bonus … fižolova mineštra za vse (še dobro, da se minchef zmrduje in ostane več zame) … njoki z račjim ragujem ali bela polenta z do mehko mehkega pečenodušenim kravjim repom? … oboje, kaj da ne! … za zraven najprej bela quela, nato tokaj pikotno, ki diši in šarmira vse po vrsti … za rep pa mora da je mora, aleksov skoncentriran majstrpis … nedeljskemu marmeladastemu zajtrku sledi svaljkanje ob odprtem ognjišču, kjer je uroš že podkuril bndonu (knjižno: čripnji, pogovorno: peki), katerega vsebina je na tej točki še misteriozna in tako kani ostati še dve uri … okej, pejmo na britof brat priimke: kristančič, klinec, toroš, cukjati so v občutni prednosti pred ostalimi tremi (reya, erzetič, pulec), ki se sploh pojavljajo … potem pa kremna mineštra iz gomolja zelene, obložena s prozorno tankcano in takoj topljivo rezino sušene prate, bleki (sort of papardele) z golažem in slastno razkritje podbndonske skrivnosti: votla kost s krompirjem, zeleno, korenjem in boh (+ aleks & uroš) ve s čim vse še … vsekakor še ena idealna spremljava za moro in podlaga za … tiramisu? … panakoto z grozdnim šugotom? … maš prav: za oboje! … ko za finale še mali klinec maks pribode, da naj pridemo še jutri in vsak dan, se nam kolcne, globoko zavzdihnemo, podremo kupček, spet spakiramo in gremo … ampak ne za dolgo, prmej da ne!


srečni ravioli

november 28, 2006

ko se pripeti gospodinjska nesreča, recimo, da pozabite zapreti vrata zamrzovalne omare, je nadvse fino, če se med delno odtaljenimi stvarmi najde tudi nekaj, kar zahteva takojšnjo pripravo … takšna sreča v nersreči so bili ravioli s fino pasirano filo iz surovega lososa, špinače, jajca in mladega slanega kozjega sira, ki so danes zvečer vskočili na jedilnik namesto velike sklede z ocvirki zabeljenga radiča in endivije … kolateralna korist pozabljivosti (če očiščene in nenavadno pregledno urejene zamrzovalne omare sploh ne omenjam) so še goveja juha, porcija govedine po burgundsko in štrudelj, ki bo ratal iz vreče odmrznjenih češenj …


global warming

november 27, 2006

človeka, ki je 15. oktobra v kratkih rokavih nakrmil familijo na kašeljskem vrtu, petnajst dni kasneje v šiški (še vedno na vrtu in še vedno v kratkih rokavih) malical endivijo s puranjimi jetri, 21. novembra pa kupil regrat iz šentjakoba, boste težko prepričali, da je globalno segrevanje ozračja precejšnja štala za naš planet … še posebej, ker je pravkar (27. novembra 2006 ob 13.52) na soncu, malicajoč girice, paradižnikovo solato in deci malvazije, misleč, da je stacioniran vsaj kakšen kilometer južno od 45. vzporednika, slekel jakno in martinčkasto mežikal v sonce … ker pa moja vest le še ni čisto kosmata, vas pošiljam še semle, da se vsi skupaj vseeno malo zamislimo …


dvojna ora

november 26, 2006

trenutek pred vročim parjenjemne vem ali je res, ali pa se zdi samo meni, da po slovenski grudi veje en tak prastrah pred pripravo rib … konzumiranje ribjega zaroda smo, s krčmami (tudi kvazi elitnimi) vred, omejili na ocvrte girice, paniranega osliča, postrv po tržaško, belo ribo s krompirjem v pečici, kuhano na lešo, poleti na žaru, velikokrat postreženo s tržaško omako, vedno pa s špinačo/blitvo … ampak z ribo se da ušpičiti marskiateri hec in chef se po inspiracijo za izogibanje čerem med kuhinjskim ribarjenjem v kalnem najraje zateče k lahom, ki se vsak mesec znova spomnejo kakšnega heca … v meglenem spominu je zapisan podatek, da so par let nazaj ribo ženili z agrumi in chef je včeraj sklenil tri orade položiti na tri pomaranče, rezultat pa v spomin na pijačo, ki viharjenja časov ni preživela tako dobro kot cockta, poimenoval dvojna ora, kar bolj naravnost povedano pomeni orada na oranžiRead the rest of this entry »


duško dugouško

november 24, 2006

zajčevo poslednje počivališčezadnjič smo obdelali aktualno risankasto dogajanje v družini, sivina in odsotnost las pa chefa vse pogosteje napeljujeta tudi k razmišljanju in razkladanju o tem, kako in kaj je bilo včasih … najpriljubljenejša risanka druge tv mreže v obdobju ‘78 – ‘84 je bila nedvomno tista z ležernim zajcem, ki je ob živce spravljal vse po vrsti … ta črnga racmana, jagra, kojota – pač vsakega, ki se mu je spravil malo težiti … teh risank slovenske televizije ne vrtijo več, verjetno zato, ker niso vzgojne in ker bi se mali državljančki ob njih rednem gledanju lahko pretvorili v nasilna in netolerantna bitja … poglejte aktualne vaške stražarje, zihr so rasli gor na tomindžeriju in lunijih … no, pa pustimo ob strani medčloveško obračunavanje in se posvetimo dokončnemu obračunu z zajcem … ko v toskani v pisker vržejo papardele, ta široke široke nudlne, jih obvezno prelijejo z ragujem iz divjega zajca, sta prejšnji teden poročala nana in dedo … v toskanskem gudi bagu je bil tudi zavitek papardel, ki smo jih v skladu z novo družinsko politiko zmanjševanja zalog promptno in dokončno uničili dan potem, ko je ata na tržnici uplenil kraškega kunca, neke vrste kaskaderja za divjega zečiča, ki jih je skorajda nemogoče dobiti brez puške na rami … kraševec se je po pričevanju testne publike odrezal tako dobro, da si zasluži naslovno vlogo v celovečercu ragu iz kraškega kunca … takole gre: Read the rest of this entry »


dr. qhr

november 23, 2006

je tako naneslo, da je imel chef včeraj priložnost poslušati zaodrsko vicopokanje jurija součka: blondinka z bolečinami v trebuhu pride k zdravniku … po pregledu dohtar pravi: glejte, nič posebnega ni, en recept vam bom napisal pa bo … gospodična občudujoče vzdihne: a kuhat tud znate, gospod doktor!? …


narobe svet

november 21, 2006

eden od najbolj zdrajsanih devedejev v naši kuči je ta nov nodi, torej tisti, ki je na domačo polico prišel kot drugi po vrsti in ki vsebuje tudi epizodo “nasprotni dan gospodiča tonija” … ker domnevam, da niste vsi te sreče, da bi si to animiranko že ogledali (sploh pa ne dvestoenajstkrat), vam povem da je nje bistvo v tem, da se pubertetniški plišasti medo toni odloči, da bo govoril ravno nasprotno od tega kar misli … ne je ja in ja je ne … in to je seveda triletnim mulcem blazno smešno … tako kto je bilo nam včasih, ko smo gledali posnetke božička iz avstralije in se režali njegovim kratkim hlačam … no, narobe svet je bil tudi danes, 21. novembra, ko sem naredil hitri krog po tržnici in v brzečem mimohodu, ravno srebajoč sladak kaki, na enem štantu z levim učem opazil regrat … regrat? konec novembra? … bremza – škriiiip, rikverc: res je regrat! … zamižim, se po dekliško uščipnem v lice, odprem oči in še vedno je tam: fletn, zelen, nič skurjen regrat … si v pleksus butnem še enga mateja parlova, pa je vse isto: na mizi pred mano je kup pomladanskega regrata … pa kje jaz to živim, v čilu? … argentini? … branjevsko gospo previdno vprašam, če je iz krškega … ni … ja kje pa je pol zrastu ta regrat? … “ja, kje, na pol’ u šentjakobu!” pribije, kot da je najbolj normalna stvar na svetu 21. novembra nabirat in prodajat regrat … chef pristane na nasprotni sezonski špil, zato zdajle ne boste dobili recepta za nazaj, ampak vam jasnovidno povem, kaj bom naredil danes, ko pridem domov: Read the rest of this entry »


sejm biv je živ

november 20, 2006

sejm je kakopak slovenski festival vin, živahnost pa je vsaj v petek skorajda že spominjala na kakšen japonski metro v rush uri, pa tudi sekali smo ga tako, kot veleva japonska tradicija) … kdor je uletel ob 17.10, se pravi minuto za chefom, je ostal brez obešalnika v garderobi, ampak na srečo kozarcev in vin ni zmanjkalo … festival vin v hotelu slon izgleda tako, da je celo prvo nadstopje promenada, pri kateri so na obeh straneh mize, za njimi so vinarji (ali njih hčerke, nečaki …), pred njimi pa v povprečju po štirje vzorci vin, ki jih dajejo na pokušino (oton reya, briški odbitek in dobitnik festivalske nagrade za vzhajajočo zvezdo, je sicer imel le dve flaši: chardonnay, ki mu pravi dezerter in merlot, ki je prava aromatska bomba) … med njimi kruza nepregledna množica obiskovalcev in vonja, sreba, opazuje, debatira in tu in tam pihne v alkotest … za kakšno mirno degustiranje in poglobljeno analizo vzorcev ni niti dovolj časa niti prostora in skrajni čas je, da se celotna procesija preseli v kakšen večji prostor (zgornje & spodnje preddverje cd?) … tudi sicer so organizatorji (čeprav se jim reče infos) bolj skopi z informacijami – napišejo sicer, kdo je predsednik strokovne komisije, ne pa kdo so člani in kako ocenjujejo, pri rezultatih pa izvemo zmagovalne tri, ne pa tudi tega, v kakšni konkurenci so zmagali … ah, ta slovenska skrivnostnost … sicer je pa luštno, kako pa naj bo, če je na mizah več kot 300 flaš večinoma dobrega vina … chefu so bili od belih jako všečni admund, guerilina bela zvrst in čurinov ledeni šipon 04 … pri rdečkarjih pa merlot otona reye, duet edija simčiča in lisjakov merlot, ki sploh ni bil uradno prijavljen in ga je gospod, v skladu s svojim priimkom točil mimo vednosti organizatorjev … pa zato ni bil nič slabši …


lakota bo

november 19, 2006

hja, državljanke in državljani, vi se kar zezajte, glejte bar in se zanašajte, da bodo žiga, igor in mirko poskrbeli za vaše osnovne življenjske potrebščine …  kaj pa če pride katastrofa (in zagotovo bo prišla, vprašanje je samo, kdaj?), nas svari predsednik, imate zaloge, da boste preživeli? … ste spravili ozimnico svojih babic? … je v kevdru dovolj vložene paprike in marmelade? … ne se hecat, konec je blizu!


Vrbinc

november 17, 2006

V leru

obležala sem na krompirju, rešte me!Uredniški koncept Poleta je že od samega začetka zastavljen tako, da rubrike nosijo imena po naslovih znanih ali manj znanih filmov. Manj znanih pravim zato, ker se urednik pri poimenovanjih ni ustavil zgolj pri holywoodskih blockbusterjih, kot sta (bila) Šund in Gladiator, ampak je naslove potegnil tudi iz bolj obskurnih kinematografij, recimo slovenske. Pod besedama kruh in mleko tako najdete prehransko-pivska razpredanja, za naslov današnjega članka pa sem se zatekel k filmu, ki ga sicer ni režiral Jan Cvitkovič, mu je pa z naslovno vlogo v študenstkem naselju (in študentskem brez-odgovornostnem jebivetrstvu) obstalega Dizija dal prepoznaven obraz.

Gostilno Vrbinc, postavljeno na jugovzhodni rob Ljubljane, marsikakšna senzibilna brbončica razglaša na najboljšo ribjo restavracijo v prestolnici. Takšna nalepka je pravzaprav lahko dvorezen meč: če ti je jasno, da ti kot najboljšemu dihajo za vrat in da moraš biti zato še boljši (imeti najboljše dobavitelje z najbolj svežo ribo, raziskovati možnosti priprave, preizkušati nove recepte, dopolnjevati in nadgrajevati jedilni list in vinsko klet, skrbeti za izobraževanje osebja …) je v redu in voz ostaja na začetku kolone. Če pa ti naslov prvega daje alibi, da si itak »dbest« in zategadelj lahko kakšen mesec ali dva (ali pa samo en dan) obsediš na lovorikah, te kaj kmalu začnejo prehitevati tako po levi, kot po desni. Read the rest of this entry »