piščančji file, po domače kurji jošk, je predvsem v damskem in zdravstveno ozaveščenem svetu precej popularna kuharska namirnica … chef bi se sicer precej težko vpisal v klub ljubiteljev piščančjih prsi, akoprav so gak temu pred kakšnim mesecem nagovarjali celo gigantski plakati … piščančji file je pač take sorte žvav, da ob kuharski neprevidnosti kaj hitro postane tako suh, da se moraš on njega požiranju skorajda prijeti za rob mize, da ga pogoltneš … sploh dandanes, ko je treba piletino zaradi h5n1 za prmej prepečt skoz in skoz … no, seveda obstajajo rešitve tudi za zdravo piščančjo suhobo: lahko jo okopamo v kakšni fini marinadi/omaki, jo pred peko narežemo in koščke zavijemo v rezine slanine, pancete ali budžole, ali pa njih zdravotvornost še ojačamo s poležavanjem na zeleni solati … hrustljav piščančji file s pistacijami, avokadom in zeleno solato je časovni in okusni trotl-zicer … takole daj: Read the rest of this entry »
hrskajoča kokodajsa
februar 28, 2007perfekcionistovo jajce
februar 26, 2007predvčerajšnjim je minilo natančno 4 leta, odkar je bernard loiseau nabasal lovsko puško, ki jo je le kakšen mesec pred tem dobil za darilo od žene, si potisnil cev v usta in sprožil … hm, le zakaj je to naredil, krepak in fejst dedec, star 52 let, lastnik in chef po mnenju marsikoga najboljše francoske restavracije cote d’or? … eden od razlogov naj bi bila znižana ocena restavracije v vodiču gault milleau iz 19/20 na 17/20, drugi pa govorice, da naj bi tudi michelin loiseauju vzel eno od treh zvezdic … kasneje se je sicer izkazalo, da so bile govorice neresnične in cote d’or ima še danes vse tri zvezdice … kljub temu je bil loiseaujev samomor jasen pokazatelj pod kakšnim stresom in neprestanim pritiskom operirajo vrhunski kuharji v navidez idiličnem biznisu, ki je na najvišjem nivoju seveda tudi (če ne kar predvsem?) borba za zvezdice in ostale visoke ocene, ki njih nosilcem ne prinašajo le slave in prestiža, ampak tudi denar, oziroma goste, ki upoštevajo michelinovo priporočilo za restavracije s tremi zvezdice, ki pravi, da so to obedovalnice, zaradi katerih se splača organizirati poseben izlet … (andy hayler je, recimo, leta 2004 prišel v marsikateri cajtng zaradi dejstva, da je v enem letu obiskal vseh takratnih 49 trozvezdičastih restavracij) … no, loiseau je bil v iskanju popolnosti ne glede na zunanje pritiske nasploh precej strog do samega sebe, kajti vseskozi je imel občutek, da – za razliko od svojega generacijskega sopotnika alaina ducassa – ni ravno najbolj talentiran kuhar in da mora zato delati več in bolje … v kuharijo je prišel slučajno, ker je na zaključnem izpitu ob koncu osnovne šole oddal popolnoma prazen vprašalnik in je potem ata zarobantil, da kaj pa zdaj misli počet … delal bi … kaj pa bi delal? … ne vem … a bi kuhal? … kuhal? ja, no, bi, zakaj pa ne … pa se je ata loiesau odpeljal v roanne, kjer je kot trgovski potnik rad posedal in pojedal v gostilni, ki sta jo brata troisgros par let nazaj prevzela od svojega legendarnega fotra jeana baptista (ki je, mimogrede, storil precej bolj sladko smrt kot naš nesrečni bernard: pri 74 letih ga je sedečega za mizo s kozarcem vina v roki ruknila kap) in se pozanimal, če bodo v bližnji prihodnosti potrebovali kakšnega vajenca … 15 dni potem, ko je bernard loiseau postal njun kuharski vajenec, sta marrie-pierre in michel troisgros dobila tretjo zvezdico in med srebanjem šampanjca, s katerim sta nagradila tudi golobrade vajence, si je bernard rekel, da bo tudi sam nekoč tak frajer … in je bil, če ne še celo še večji … njegova verzija kuharije je bila minimalizem z v nulo doteranimi detajli … dedo je takole lepo popisal svoj obisk cote d’or:
Ko sta naju torej tokrat Marie in Patrick vprašala, kam bova šla jest, sva jima rekla, da bova ušpičila nekaj, kar sva si že dolgo želela. Vsakokrat, ko sva se vozila iz Burgundije v Chablis in v Šampanjo, sva se ustavila v romantičnih Morvanih. In se sprehodila po Saulieuju, ki živi svoje mirno življenje, kot bi se mu čas ustavil nekje na začetku devetnajstega stoletja. Mimoidoč sva vedno prebirala razobešeni meni in kukala skozi okna neke prav posebne oštarije. In si rekla, da ko bova velika, bova pa šla tule notri jest. K Bernardu Loiseauju. Zdaj sva velika. In greva tja. Prava izbira, sta venglas vzkliknila Marie in Patrick.
Bilo je čarobno. Najprej so naju peljali na bujni vrt in sva v hladu žuboreče fontane uživala ob čaši sauterna. V jedilnici so nama namenili mizo z razgledom. K sreči sem na kameri nekaj narobe pritisnil in nisem mogel več snemati krožnikov. Urška je rekla, da naj bom vesel. Da bova v miru uživala. Seveda je imela prav. Ob steklenici chambertinca so potem hodile na mizo same slastne jedi. Terina iz jeter pitane race, žabji kraki s česnovim pirejem v peteršilju, postrv s šalotko v rdečem vinu, piška s tartufi…No, kaj praviš, sem vprašal Urško. Ne vem, če sem že bolje jedla, je rekla. Na izhodu naju je čakal On. Bernard Loiseau. Tako kot vsem gostom je tudi nama stisnil roko.
hja, temu nimam dodati kaj drugega, kot loiseaujev recept za ocvrto jajce, ki ga je v svoji knjigi family food zapisal heston blumenthal in ob katerem vam bo jasno, zakaj je odlično berljivi insiderski loiseaujevi biografiji naslov perfekcionist … če je tako kompliciral z ocvrtim jajcem si lahko samo mislite, kaj mu je dogajalo pri kompleksnejših kuharskih operacijah … Read the rest of this entry »
prva peterka
februar 25, 2007parkrat smo obrnili koledar, parkrat vstali s podočnjaki, parkrat zamenjali plenice in že se je palični mešalnik resno vključil v prehranjevanje babychefice … prva preizkusna peterka živil vsebuje korenček (draga hči, res se mi smiliš, ampak menda je prav, da svoje seznanjanje z okusi začneš na najbolj groznem koncu … samo ena stvar je namreč še hujša od neslanega kuhanega korenja in to je surovo korenje), koleraba, riževa kašica, špinača in jabolko … pupa je ješča, z roko zahtevno grabi po žlički, mlaska in melje, komajda kaj spusti mimo ust in v vseh ozirih opravičuje svoje plemenito poreklo … takole pa se poskrbi za njen nemlečni obrok … Read the rest of this entry »
dost heca
februar 21, 2007evo, roza napast je minila in spet ga lahko žgemo po starem čas je za malo spokorniškega vedenja … v chefovini bo danes na peresnike zaplavala prva postna plava riba in to po carlucciotovem receptu (400 g svežih sardel razglavi, razpolovi in razhrbteniči … v vrelo vodi kakšne četrt ure ali do mehkega brbotaj na četrtine narezan gomolj janeža … ko se malo pohladi ga nagrobo sesekljaj … na olivcu prepraži eno fino sesekljano čebulo, dodaj 6 filetov inčuna in počakaj da razpadejo … zdaj je čas da na nekajminutno kuhanje pošlješ sardelne polovičke, potem pa dodaj še janež, majhno pest rozin in pinjol, ter malo soli in popra … zalij z malo vode, v kateri si kuhal janež, dodaj še malo paradižnikove mezde, da omaka ne bo preveč mrliško bela in pokuhaj, da rata fletna omaka, ki jo prelij preko kakšne robustne pašte, se pravi makaronov ali polžev ali peresnikov) … to, da bi se pridružil 40 dnevnemu zatajevanju drugega dela imena tega bloga, pa ne bo šlo … nocoj vendar špilata barca in l’pool …
bazni tabor
februar 19, 2007vegete, začinke, kocke, vrečkaste župe in ostala z natrijevim glutaminatom našponana košta nikoli ni prav resno bivakirala v naših domačih omarah, kaj šele piskrih, zdaj ima pa že kar nekaj let absolutno prepoved približevanja šporhertu na manj kot 150 metrov … chef namreč prav rad nakuha in potem zamrzne kakšen fond, še največkrat piščančjega, zelenjavnega, pa tudi ribjega … iz česar potem z nadaljnjimi kuhinjskimi manipulacijami nastajajo župe, omake, rižote itede … do včeraj je fontanje potekalo samoučno in s pomočjo literature, včeraj pa se je chef dal podučiti, kako to rade klasičko naobrazovani francuzi … na delavnici pri ericu smo si po jutranjem srebanju kofeina in teina zavezali predpasnike, pripravili beležnice, zavihali rokave in do enih nakuhali tri fonte, dvanajst omak in eno župo … začnimo v baznem taboru, čez kakšen dan pa še o omakah, ajprow? … alzo: fondanje, osnovanje ali bazenje ni nič kaj težka in komplicirane reč, ob primerni organizaciji imaš lahko vedno na zalogi kakšen zamrznjen lonček okusa … ribja, rakova in telečja baza se naredijo takole: Read the rest of this entry »
chez foie gras
februar 16, 2007včerajšnji opoldanski sprehod na solato s kozjim sirom (očitno je to ob tankih folijah že drugi moj raziskovalni projekt) v romea je bil poleg spoznanja, da je latino lover z domišljijo in količinami precej bolje založen kot asov rastlinjak in to za skoraj dva evra na krožnik manj koristen še za eno informacijo: na tabli pred ericovo birtijo je pisalo, da imajo dneve gosjih jeter … juhej, sta vzklinila chefica in chef, gosja jetra so vendar najboljši vir vitamina b! … narediva nekaj za svoje zdravje in dobro počutje, ter zavijva v ta zdravstveno-kulinarični hram!… in sta si popravila vitamisko sliko z zvitkom iz gosjih jeter z lososom in super duhovito sveže/sladko/kislo porovo omako, gosjimi jetri na kostanjevem krokantu, telečjo rolado z gosjimi jetri ino s piščančjim moussom s tartufi in zelenimi rezanci … chefici so dodatno pocukrali dan z dvema fletnima sladicama, chefu pa s pedagoškim in premišljeno izbranim polsuhim chardonnayem emila tropa iz lahoncev letnika si v vsej radosti sončnega petka nisem uspel zapomniti … ampak ker grem čez 11 ur k ericu v šolo za osnovne fonde in omake, bom že izvedel kdaj je ratalo …
ali je kulinarika umetnost?
februar 14, 2007če gre verjeti organizatorjem 13. bienala mladih umetnikov iz evrope in sredozemlja, ki bo od 25. oktobra do 4. novembra potekal v aleksandriji, je odgovor na zastavljeno vprašanje pritrdilen … v razpisu za sodelovanje na omenjenem dogodku, ki ga je v sloveniji objavil škuc, je namreč ob bok glasbi, gibljivim slikam ter uprizoritveni, besedni in uporabni umetnosti postavljena tudi gastronomija … če si se rodil po 1. januraju 1976 in fino cimpraš v kuhinji, imaš do konca marca čas, da “sestaviš menu ter predložiš recepte z navedbo sestavin in načinom priprave vsake od jedi ter seznam pripadajočih pijač” ter vse skupaj pošlješ na škuc in upaš, da bo žirija, v “kateri bodo umetnostni kritiki in strokovnjaki z različnih področij” spoznala tvoj umetniški potencial in te poslala kuhat v aleksandrijo … lahko pa že prej preveriš temperaturo in svoj jedilnik na ogled postaviš tukaj spodaj, pa ti bo obiskovalstvo povedalo, kaj si misli …
mamo pa krompir
februar 13, 2007krompir je bil v svojem postameriškem obdobju obtožen že za marsikakšno štalo; michel montingnac je celo prepričan, da je krompir bolj kot za ljudi primeren za prašiče in da naj bi ga, kdor želi imeti fleten stas in zdrav organizem, jedel zelo zmerno in po pameti … in čeprav nas matere že celo življenje svarijo pred pogrevanjem (ki naj bi zelo škodovalo trebuhu in prebavilom), pred konzumacijo surovega (ki naj bi nabijal vročino) ter pred prenažiranjem s čipsom (saj vemo zakaj – ker je slan, hrustljav, dober in mastno džankast), je vendarle štala veliko večja, če krompirja ni … naj se montignac malo z irci pomeni, če ne verjame … kakorkoli, krompir je treba met v življenju vskae tolk cajta in zadnjič, ko sem med idejnim skeniranjem kučine italjane v februarski brojki leta 2005 našel recept, ki se mu reče gatto di patate dello chef je bilo že samo ime(navkljub nižje pogovornemu aludiranju na spodnjice pišočega) dovolj dober razlog za udejanjanje v praksi … modifikacija sestavin je šla v smer porabljanja ostankov iz hladilnika:
dimljena scamorza vs. pustotnikova kmečka gauda; suha salama vs. kraški pršut in parmezan vs. zbrinc … pofotkana (in z veliko skledo pisanega radiča pojedena) verzija krompirjeve torte s pršutom in tremi siri je nastala takole: Read the rest of this entry »
merska enota za nateg
februar 10, 2007definicija:
1 nateg = 1 solata s popečenim mladim sirom v asovem letno zimskem vrtu
utemeljitev:
na krožniku, ki ga v polnem zakajenem placu dobiš približno pol ure po tem, ko nateg naročiš, bo narezana zelena solata, par listov radiča, popečena bučna semena, nekaj rezancev popečenega pora in tri polcentimetrske rezine mladega kozjega sira, ki so popečene samo na pol – če človek hiti, pač ne more opraviti vsega nakenkrat, ane … nateg je seveda v ceni: opisano pernato reč imajo v asu muda zaračunati 7,6o €, na okroglo je to jurja osemsto …
primerjalni argument:
že res, da podobna solata (mixed green salad with goat cheese) stane podobno vsoto denarja (10 $ /7,67 €) v bistroju pastis … toda: bistro pastis ni montažni rastlinjak z natlačenimi mizami sredi ljubljane, ampak eden najbolj popularnih newyorških bistrojev v meatpacking districtu na manhattnu, pred katerega durmi se hrane in opaženosti željno ljudstvo vsako nedeljo postavi v vrsto, da pride do mizice za brunch … in popularen je bil še preden je v woody allen v njem posnel dobršen del svojega filma melinda & melinda …
bottom line:
“kratek postanek za kraljevsko solato” my ass! … neva again!, podvukao je na kraju svog izlaganja …
Objavil napo
Objavil napo
Objavil napo