there will be blood!

cucina italiana, junij 2008 … precej pisarij se nanaša na sendviče, take in drugačne … v posebni sekciji k kreiranju sendvičev povabijo štiri ozvezdene italijanske chefe, med njimi tudi petra leemana, švicarja, ki že dolgo kuha v italiji in ima v milanu restavracijo joia, ki je večinoma vegetarijanska (na meniju iz živalskega sveta ponujajo le dve ali tri jedi z ribami) in ki se diči z eno michelinko … leemanov sendvič, objavljen na strani 82, me je fliknil po tleh … kakšen teden sem ga vsak dan gledal … mater, kakšen sendviqui: fila v dveh lejerjih, sočen, vabljiv, odpuljen do konca … polnilo sicer ni bilo nič posebnega: na tanko narezan paradižnik, mocarela in vodna kreša … aber! … signore leeman je za mazavo komponento sendviča uporabil majonezo, ki jo je namesto iz jajca zašibal iz mleka … še največji odštek pa je bila bombetka: ni bila pečena, bila je kuhana v sopari … in ni bila zlato rumena z belo sredico ampak skoz in skoz rdeča … klinc, ne bom se samo slinil nad sliko, tole bomo lepo uprizorili doma, sem si rekel in evoga!:

tole je bloody sendvič brez krvi! … no animals were harmed during production of this delicious product … razen bivolice, ki so jo malo vlekli za vime, da so lahko naredili mocarelo bufalko in slovenske krave, ki je prispevevala deci mleka za majonezo … takole ga lahko sestaviš tudi ti … Nadaljujte z branjem

grški slog

buffetska polpenzionska oferta v hotelih je nekaj, kuharija v grških tavernah pa nekaj čisto drugega … tradicionalno, domače, iskreno, krepko, okusno, dobro … ždeč na ljubljanskih 14 stopinjah celzija gledam tonyja montano, ki se dere na immigration officerja: ju nov, aj it oktapus e tri tajms a dej … aj gat fakin oktapus kaming out of my irz!!! … in si mislim, da če bi ga namesto v miami naplavilo na kakšen grški otok, kot recimo leonarda cohena, bi bil hobotnice še kako vesel – grki jo namreč obvladajo v nulo … nič, rad bi napisal takle mamo, pa ne morem … torej, takle majo:

[rockyou id=118572836&w=426&h=319]

no, seveda je treba še omeniti, da je scenografija za telekrožnike ponavadi temno morje spodaj, svetlo modro nebo zgoraj, vmes pa mivka … no, kakšne reči tudi nismo pofotkali, recimo fletnih friganih spanakopitnih blazinic, pa saganakija … pa ouzota in mythosa … pa musake, ki nam jo je v bizarnem caffeju sydney fotr postregel kar iz domače kuhinje, medtem, ko je njegov šestletni mulc z dudo v ustih dremal na kavču, domnevno ves sesut od male šole … zajeban lajf, ni kaj … nu, za konec pa še ena usmerjevalna tabla, ki usmerja k malo drugačnim meatballsom, kot so bili moji s feto oni dan … grška gospod in gospa med njih pripravo ušpičita marsikatero simpatično šalo (recimo gospejina replika na 3:18):

bottom line: grčija je vrei!

grško-rimski slog

olimpijada se bliža in s tem čas, da v naša življenja vstopijo tudi bolj bizarne, a s plemenito noto olimpizma okinčnane športne panoge … recimo skakanje po trampolinu ali pa moderni peteroboj … čeprav ta slednji niti ni tak hec, če veste, da je bil prvi na olimpijskih igrah na dopingu ujet športnik prav moderni peterobojec … jep, hans-gunnar liljenwall je v ekipni tekmi v mexico cityju leta 1968 za pomiritev živčkov pred streljanem z zračno pištolo popil dva pirčka … delovalo je, saj so švedi osvojili bron, ampak ko se je izvedelo, da je hans-gunnar pil in streljal, so jim medaljo odvzeli … pa naj še kdo reče, da alkohol ne vodi v nasilje, pomislimo samo, kaj bi se zgodilo, če bi liljenwall pil kaj močnejšega, kakšno vodko recimo … saj bi jih vse postrelil … no, da se ne bomo preveč oddaljili od kuhinje: grško-rimski slog v našem kontekstu ne pomeni olimpijske borbe v oprijete drese oblečenih kosmatincev, niti rvanje dveh prepotenih masivnih kuharjev za štedilnikom, ampak kombinacija s feto zamešanih mesnih kuglic in poparadajzanega starega kruha, ki mu italijani pravijo papa di pomodoro:

gesù xρήστος, je tole bila ena vrhunska kombinacija intenzivnih okusov … uf, explosive shit, res … po mojem ena boljših reči, ki se je v zadnjem času odpravila na pot iz chefovega šporherta v njegov bauh … takole se je pa bilo treba potrudit: Nadaljujte z branjem

retro

huh, plasične vrečke so res en drekpek, kot pravijo pozitivke … pravi dedec pač gre v štacuno in na plac s cekarjem, košaro, nahrbtikom ali košem … in karton od jajc, ki jih kupi pri gospe kristanovi lepo nese nazaj, da se vanj parkira nova desetnija rumenjakov in beljakov … al gore bi nas vse poljubil na obe lici, sploh če bi videl tale lepo ohranjen, skoraj 16 let star primerek kartonskega jajc-packa, za katerega sem oni dan bil na vrsti jaz:

hu givz afak za karton, važno, da so jajca frišna, ane? … no, tale gre danes nazaj, po refill … zaželimo mu še na mnoga leta v prenašanju raznoraznih jajc …

donatorska konferenca

v zgornji kašelj so predstavniki različnih podpornih društev in simpatizerjev že dostavili precej donacijskih sredstev zlakotnjeni družini napotnik … dedo je prispeval certificiranega prostohodečega piščanca, po katerega se je bil kar sam odpravil daleč tja na koroško … babi je donirala endivijo, murke, peteršilj, stročji fižol in – takle mamo, kaj čmo, šenkani zelenjavi se ne gleda v vrsto – sedemcentimetrske hrskajoče mlade korenčke … londonska diaspora pa sodeč po prisevku uspešno pleni tudi po francoskem:

dobitnkom dobrot tako ni preostalo drugega, kot da v domačem rastlinjaku osmukajo par vejic pehtrana, ga priklopijo na donirana sredstva in pripravijo minimalističnega piščanca z dvema pehtranoma in mladim korenjem … takole so postopali: Nadaljujte z branjem