seveda je obče ozračje slovenski družbi trenutno tako, da se bolj kot o vrhovih govori o podnih leta, ki mu tulimo gotofo si! … ampak vsak, ki da toliko nase, da mu je mar tudi kaj da vase, se gotovo spomni tudi kakšne pivskojedskega visoke luči … med inventurnim brskanjem po svojim tukaj in v malih sivih zapisanih memoarčkih je chefket letos na spisek topov uvrstil sledeče presežke:
top jed v restavraciji: considering our visit to bray je skorajda jasno, da se na tole mesto skorajda ne more uvrstiti kaj drugega kot katera od debeloračjih mljaskarij … po tehtnem premisleku in picajzlastem pregledovanju posnetega materiala se na prvo mesto uvršča blumenthalova ponarejena želvja juha – zavoljo genialno zamišljenega koncepta in picazlasto perfekcionistične izvedbe … vrh vrha!
top recept iz kruha in vina: tudi kuharsko gledano letos ni bilo slabo, nadaljevalo se je majsteriziranje webrića, s švicarskim prešurizirancem sva tudi že čisto na ti, ampak najboljše, kar sem letos skuhal, je bila miniatura, izvlečena iz belega osličevega bauha, položena na vročo ponev, pokapljana z olivcem in potresena s soljo in poprom … osličeva jetrca – nikoli si ne bi mislil, da jih bom kdaj jedel … kaj šele, da bodo tako hudo dobra!
top vino/napitek: tudi tole se je zgodilo nepričakovano: joško renčel je uletel v eno od za konzum inšpiciranih oštarij ravno takrat, ko je bila tam konzumska škvadra, pred katero je nato postavil svoj najfrišnejši eksperiment, na belo narejen modri pinot … nema bolji!
top gastro doživljaj: doživljaj je bil top ne samo zato, ker je bil res top, ampak tudi zato, ker je kar trajal in trajal … vizitacija san sebastiana, še posebej v času praznovanja godu svetega boštjana (20. januar) je na prvem mestu to do liste za vsakega guštirajočega osebka: od najbolj ajnfoh pintxo barov do arzakovih mojstrovin najvišje klase in z vsem vmes (izado, txokoti, kokotxo, la bretxo …) je to mesto, ki ga kar razganja od dobrega – dobrih okusov, dobre volje, dobrih ljudi … pejt!
top food-related: če pivu pripišemo lastnosti hrane, potem je letošnje leto frajersko predvsem zaradi resnega vrenja na pivovarski, pivotrški in pivopivski sceni, ki sta jih kruh in vin popisala v dveh epizodah … naj traja!
zdaj pa tako – v komentarijih tu spodaj je plac za tvoje topove, le korajšno jih pribeleži … za naprej pa: kar se dobro začne, se ne more slabo kančat … zatorej poskrbi, da v novo leto kreneš s čim dobrim (rekel sem dobrim, ne dragim!), da to dobro dobro dokumentiraš in dobro popišeš ter pravočasno pošlješ zlatemu silvotu! kapiš?
kruh & vino 
Mal mi je nerodno, ma … 😳 pred par dnevi sem prvič probala sveža stebla zelene (vem, vem, za Luno!) in zdaj se jih ne znam naveličati (sveža stebla zelene v juhi, v omaki, v solati …) 🙂 Ker bom za silvestra delala amouse bouche in solato, že razmišljam, kam bom kako uturila … saj veš.
Vesela sem tudi, da sem končno uvedla domačo peko kruha (ta hitrega polnozrnatega), preverila sem, ali vegani res obvladajo čokoladni kolač bolje od ostalega sveta (res – majke mi!), pa tiste jabke s tega bloga še moram poskusiti narediti (pa še kaj fajnega bi se našlo 🙂 )
Top jed: rahlo dimljen file postrvi s pirejem iz čebule pri Martini v Lučah
Top doživetje: lahkoten dan na Herbersteinu v Velenju, ko sva kuharju dovolila, da si izmisli jedilnik … Imel je čas in uspelo mu je …
Top vino: Moldavce sem odkril … Purcari … Njihov Negro je enkraten! Od belin pa Simčičevo sladilo, imenovan Leonardo
Top samoskuhano: z Marinčkom sva postala kolega in mi je 6 tednov na nuli uležaval rostbif, da se je potem ožgan od zunaj počasi na 50 pekel 24 ur … Iz njega narejeni stejki so bili orgazmični
Top jed v restavraciji: Torta s pasijonko pri Igorju v Etni, sploh zato, ker po večini ne maram sladkih zadev:
Top recept iz kruha in vina: Še vedno tista pašta iz pečice s paradižniki
Top gastro doživljaj: Moje lastne koline 2x v tem letu in vse kar zraven pritiče.
Top pivo: Rženo pivo nekje tam na avstrijsko-nemški “meji”.
Top food related: V nastanku lastna izletniške kmetija.
p.s. Oslička pa mi pogosto konzumiramo 🙂
top jed v restavraciji: tatarc v Vandru 🙂 plain and simple kot mora bit, okus pa vrhunski
top recept iz kruha in vina: domača re-kreacija: modernist cuisine – zelo uporabna tehnika
top vino: mehurčki: Champagne Tarlant – Zero Brut Nature, rdečine: Eugenio Bocchino – Barolo 2006 , belo: moja lastna malvazija 2011 hehe 😀
top gastro doživljaj: večerja v La Gueule du Loup (Arles, provansa)
top food-related: začetek kuharskega bloganja 🙂
Ce je koga strah, da bo po San Sebastianu letal sam in se poskusal kaj z lokalci po anglesko zmenit (utopija) naj najprej poklika na moj mail… vsaj 3 Slovencki smo tukaj prav sami in bomo z veseljem pevsko-pivska druzba, pa se skrite koticke vam pokazemo…. tiste, tagajstne!! :-)) Srecn’ga pa zdrawga :))
Upam, da ni preveč tragično, ampak tudi meni se je leto
vrtelo okoli Hestona; ne samo zato, ker sem jedel njegov okajeni
brioš, ampak tudi zato, ker je pridelal še vrhunec v pripravljeni hrani: Marie
Rose se mi je vedno zdela preveč sladka, vendar pa Hestonova ni nič
slabša od tvojega Šrimptejla (kakšni dve leti nazaj, se mi zdi),
ampak to, kar ga res podpolca, je vodka. In zakaj je tole nekaj
posebnega? Zato, ker mi ni zelo mar ta nobeno od sestavin in
učinkovin (z izjemo kozic), za tale koktajl pa so se našle kot v
starih osamljenih srcih. Zelo všeč mi je bilo tudi to, da so se
vsaj v Londonu začeli matrati s poštenimi, iskrenimi burgerji
(oprosti, alcessa) ter pečenimi piščanci in picami; mogoče je
kriza, mogoče pa ni. In še nekaj drugega: talele frontalni obračun s
hipertrofiranostjo je zelo blizu popolnosti. In srečen
dober tek, jasno.
alcessa – hit us wit ze šoklejt!; kričač: valjda da 24 ur – naj se ve, kje šihtaš :-); vale: lastne koline??? vau, rešpekt!!!; bratinov: welcome 2 the club; nejc: vzeto na znanje, aber – kje si bil lani ob tem cajtu :-D; tadej: ja, tole wellsovo demolicijo sem spazil na dan objave – izjemen kos pisanja!
Lastne, sicer pa v Silvotu 2013 piše zakaj in kako 🙂
Aja, pa jaz sem (spet) prehitro brala. Ti si jedel osličeva jetrca, mi pa jemo oslovska 🙂 Torej vabljen še na ta 🙂
napo: hja, tlele smo letal, po BaskenLandu, tako kot ze zadnjih 11 let. Le glej, da se naslednjic najavis 🙂
enajst let? … dobra izbira lokacije, kaj naj rečem … a so te že vzeli v kakšen txoko?
Menda se lahko pohvalim s tem, da sem eden redkih tujcev (ce ne kr edini), ki so ga vzeli za clana v enem od teh “txoko”-v. Tolosa je moj kraj, kjer je teh druzabno-kulinaricnih kotickov kr nekaj 🙂