letos smo bili pri realizaciji jubilejniške večerje silno pridni – pravzaprav smo za njeno realizacijo izkoristili prvi možni termin,  ki je – ob načrtovanih ekstenzivnih in s koncpetom številke osem povezanih načrtih – ustrezal vsem vpletenim … petnajstega avgusta tako v himmel ni letela samo marija, ampak smo si za skupno nebesiranje cajt vzeli tudi štirje: kruh in vino zastopajoča domačina, cenjeno bralstvo pa izžrebani bojan s soprogo barbaro … in smo se hecali, čebljali, kuhali, jedli, pili, sluhali muzike, palili smotke in čedre in vobče počeli to, kar se na takšnih proslavah šika početi … končni obračun je dejansko sledil konceptu osmice: osem let, osem ur, osem riht in osem rok, ki so se dvignile na poziv “kdor se strinja, da je bla tole orng fešta, nej dvigne roko” … da ne bo kdo provociral z rečenico “pics, or it didnt’t happen!” je tu še fotomaterial . neparne krožnike je naštimal pišoči, parne pa ženska njegovega življenja:

kruh & vino: črni rastko in naluknjani belec z želejem iz refoška in slanim sardonom/črno olivo/ovčjim plesnivcem

meso & poudarki: kocke uležanega pljučnega fileja mlade govedi s sezamovim oljem in jagodo izabele/slano kapro/tajsko baziliko

dagnje & čičerika: orientalsko začinjena, rahlo pekoča juha iz čičerike in dagenj s blitvo in krutoni

njoki & špageti: iz krompirjevega testa narolani špageti z melancani, bučkami, kozicami in čilijem

riba & skorja: v pečici pečen file brancina s skorjo iz domačih naparfumanih grobih drobtin, postrežen s tatarsko omako ter rumenim in rdečim paradajzom

priželjc & riž: ocvrtki iz telečjega priželjca, črni riž venere, pire iz pastinaka in jurčkov, pocvrt žajbelj

kava & melona: krema iz kave, vanilje in pastisa s koščki melone, prekrita s smetano in posuta z grenkim kakavom

čokolada & polnila: čokoladni bonboni polnjeni z marcipanom/lešnikovim ganachem/slivovim pekmezom in okrašeni s kokosom/solnim cvetom/sivko

hej, hej, kaj ste pa pili? – se čuje glas iz druge strani monitorja … odprli smo z extra suho rose penino emeran reya iz brd, iz napo-litanskega zaledja je bil z nami fiano di avelino 2009 iz vinarije feudi di san gregorio, vipavsko dolino sta reprezentirala valter mlečnik in cuvee ana 2007, presenečenje večera je pripravil avstrijski vinar hannes reeh z neverjetnim merlotom unplugged 2012, predkončali smo z ročno trganim mitjevim tramincem 2009 iz jeruzalema, čisto končali pa s požirkom travarice, ki so jo iz osem(indvajsetih) zeli scimprale kćeri milosrđa iz samostana sv. jeronima na ugljanu … 
soundtrack je bil dolg, šaren, zabaven in praktično neponovljiv … iz njega vam dajem samo en fragment, pri katerem pa, prosim, naslov pesmi preberi v angleški maniri

žele iz češnjevcev, fino nakockane bučke in paprika, timijan, tabasco

krema iz čičerike, odcejen jogurt, popečena čabata, meta, limonina lupinica

ocvrti bučni cvetovi, polnjeni s kaprami in mladim ovčjim sirom (+ nepofotkana ingverizirana zelenjavna salsa)

les forts de latour dvatisočtri (isti letnik kot tisti, katerega rojstni dan se slavi)

na žaru pečen goveji pljučni file, smetanova omaka (heavily reduced :-)), na račji masti pečen mladi krompir

od spodaj navzgor: čokoladni biskvit, čokoladni mousse s češnjami, lešnikov ganache, smetanov jagodni mousse, žele iz jagodnega soka

ker smo zraven neprestano govorili “vse najboljše!”, smo se na koncu strinjali: vse je bilo najboljše! …

ljubljeno kruhovinsko občestvo!

kriza se je odločila, da ne bo popustila, mi pa ji bomo vsi skupaj dokazali, da smo še bolj perzistentni od nje! … ne le kruha in iger – v enačbo bomo vnesli (ok, nalili si bomo) še čistega vina in spoznali, kdo bo sebi in/ali svojim gostom za silverstrsko žurko ponudil najbolj izvirno/frajersko/spektakularno/odpičeno/okusno/skonceptualizirano/kalorično/žurersko/penečo/mastno/slastno/itd/vnesi-po-potrebi jed/hrano/večerjo … je namreč tako, da zlati silvo – sodeč po vizualni zasnovi, za katero se tudi tokrat zahvaljujemo kolegu groblerju – še nikoli ni bil v takšni vrhunski formi, kot letos … samo vidi ti njega:

pa pustimo leporečenje in leposličje in se posvetimo formalnim, paragrafskim dimenzijam razpisa … te so letos takele:

1. kruhinvino.com razpisuje nagradni natečaj zlati silvo 2014

2. natečaj je nediskriminatoren; sodelujejo lahko vse rastline, živali, ljudje, predmeti in objekti, bivši in bodoči člani in preiskovanci komisije za preprečevanje korupcije, bivši in bodoči selektor slovenske košarkarske reprezentance ter ostali, ki bodo do sobote, 4. januarja 2014, do 24.00 (cet) na elektronski naslov napo@kruhinvino.com poslali fotografijo in recept silvestrske jedi

3. tričlanska žirija natečaja kruh & vino (chefica & chef + do objave rezultatov anonimni ocenjevalec z izpričanim teoretičnim in praktičnim poznavanjem silvestrske prehranske tematike) bo izmed vseh prispelih fotk & receptov izbrala zmagovalca

4. zmagovalcu pripada častni naziv zlati silvo 2014, minljivi pokal v obliki flaše vina po izboru razpisovalca natečaja, in – če bo to želel – posebni zapis z intervjujem na kruhinvino.com

5. vse prispele fotke & recepti bodo objavljeni na kruhinvino.com, skupaj z imenom ali vzdevkom avtorja (vkolikor ne bo želel ostati anonimen)

6. kriteriji za izbor niso merljivi, vsekakor pa bodo subjektivni, pošteni, samostojni, neodvisni, suvereni in uravnoteženi, zato so vse odločitve končne in brezprizivne

7. natečaj se izvede ne glede na vse shujševalne kure, ribe, purane, prasce, divjačino, teleta in goveda ki začnejo veljati po novem letu

moto jej, moli, ljubi je suspendiran, zdaj velja samo: kuhaj, fotkaj, piši, pošlji, zmagaj! … ajt sa srečom!

da tam, na oni strani oceana,
se reče hvala in na mizo da purana
do zdaj smo vedeli samo iz filma,
dokler se včeraj ne zgodi večerja silna:

na trgu tam hrvatskem sredi mesta
v nadstropju tretjem se odvija fešta,
v pečici not tiči en tič (ko živ je bil, imel je sedem kil)
od črtove roké razkosan in razrezan
s hrustljavo kožo nas je vse razveselil!

a to, kljub dimenzijam ptiča, ni bilo še nič;
v nujoriki izšolana gospodarica
na mizo res ogromnih dimezij
je tina tole dala iz zahvalnega še vica:

pire navaden in iz sladkega krompirja,
pa filo, brusnice, prtičke iz papirja,
fižole v smetano in moder sir vložene,
in koščke repe hrsk-hrsk zapečene

pa grejvi – omako vročo, gosto in dišečo;
za cuker dvignit in za dobro srečo –
se zdi le hip kasneje, a se skoraj svita –
marija nas predrami z magično besedo pita.

je ravno taka, kot da bi disney jo narisal
sem brž jo snedel in si usta obrisal,
ofrišal jezik z rizlingom iz oregona
lepo zahvalil se za vse, ker nisem mona.

naj pomni, kdor nad ‘merikanci nos zaviha,
da po večerji taki le težko se diha,
da prav je, da hvaležnost se praznuje
in da prijateljske vezi se v zvezde kuje!

… kuharija pa tudi! … vsaj takrat, ko po zelenem fantu prideta na vrsto za feštanje na domači brjači obe dekleti in mlajša med njima za ključno asociacijsko besedo določi igrišče in doda, da veljajo tudi igrice in igrače … in sva tastara dva za mizo zašpilala in zašpilila en niz štirih in za mizo zvabila veselo praznovalstvo … otvoritvena igriška partija je pripadla namizni verziji balinišča,

na katerem je vlogo peska opravila v pečici posušena mešanica moke, kneippove sladne kavovine, mletih lešnikov in štamprleta piva, kugle pa so bile tatarske, mocarelaste, rumenoparadajzne (razen balinčka, ta je bil rdeč) in cvetačnokroketne … ob igrišču so izralce spodbujale še minihlebčkaste makovke, na fotografiji pa lahko desno zgoraj vidiš tudi nogo tistega, kar je igrivo držalo vinsko spremljavo – gre za črne degustacijske kozarce v katere je potem gazda nalival vino iz v alufolijo zavitih flaš in kibical pivce, kaj da pijejo (dobri so bili, tako pivci, kot vinci) …
drugo igrišče je bilo – v skladu s zeit-und-platzgeistom – basketaško … smo se namreč spomnili ankedote, ki jo je care božidare pivskima recenzentoma iz prejšnjega zapisa zaupal v velikem intervjuju par let nazaj:

V: Če se še malo vrnemo na razmerja med ameriško in evropsko košarko. V nepozabni tekmi Jugoplastike proti moštvu Denver Nuggets leta 1990 vam je do zmage manjkalo zelo malo …
O: Takrat je Aca Nikolić pred tekmo pil kavo z Dougom Moejem, trenerjem Denverja. Povabila sta me, naj prisedem. In Aca, ki je bil tudi nabrit šaljivec, me je takoj pičil, češ da se pogovarjata, ali nas bo Denver premagal za 30 ali za 40 točk. Seveda mi je bilo jasno, da se heca, ampak Denver je bil takrat najbolj napadalna ekipa v NBA, ki je zlahka dajala po 120 točk. Odvrnil sem mu: »Profesor, evo! Če nas dobijo za 30 ali več, bom šel na sredino igrišča in pojedel žogo. Častna beseda, pojedel jo bom!« Sam pri sebi sem računal, da če me po štirih letih dela z ekipo nekdo premaga za 30 točk, se lahko takoj ubijem. Kje sem bil štiri leta? Kaj sem delal? Aca se je samo smejal … Nuggetse pa je rešil generalni sekretar FIBE Bora Stanković, ki je sodniku Jungebrandtu dajal navodila, da je piskal, kakor je pač piskal – uspelo mu je celo piskati prestop pri sodniškem metu. Pazi, prestop pri sodniškem metu!?

no, tole žogo

padlo v dišečo lužo iz hokaido buče, ingverja in kokosovega mleka bi zlahka snedel, saj je bila narejena iz škampovih repkov in pred cvrtjem povaljana v panko drobtinah, da o tem, da je prebodena z ostjo zlobnih in s pezo tisočletnih pričakovanj slovenskega naroda o medalji na velikem košarkarskem tekmovanju obremenjenih forumaških komentatorjev sploh ne govorim … tu je namreč že tretje igralo in v košarkarskem žargonu bi mu lahko rekli pick’n’roll, ampak ker slavljenki ob košarki bolj kot ne zavijata z očmi od dosade, smo ji raje po staromodno rekli ringlšpil a.k.a. vrtiljak:

na središčno os je postavljen pladenj z na žaru počasi pečenim/dimljenim kozjim stegnom, okrog pa so naložene vse sorte žavb, pomad, pestov, zosov, zelenjav, relišev in takih stvari, ki pomagajo narediti zavijanje koze v čapatije za še bolj zabavno in igrivo doživetje … tako da je čas kar hitro mineval in že je bil na vrsti igriv, a globoko v sebi zelo moralen in večno aktualen nauk:

človek, ne jezi se! … ker sta bili praznovalni dečvi dve, je tortni biskvit obložen z dvema – črnim in belim – čokoladnima moussoma, jezljivi gumi medvedki pa so se po poti iz borovničk selili iz ene kolekcije emendemsov na drugo … jezili se pa res nismo in se ne bomo, ker se imamo fajn in radi, naši dve bejbi pa še posebej … vse najboljše za najboljši!

takole je s proslavljanji v našem gospodinjstvu: vsak še tako micen razlog za žur je dovolj velik razlog, da se žur dejansko tudi manifestira … ko pa gre za obletnice (še posebej skupne) vrhovnih dveh odgovornih oseb domačije pa feštanje tako ali tako sploh ne pride na glasovanje, ampak se ga izvede samoumevno, brez kakšnih velikih premislekov …
no, seveda se premišljuje (in to resno, poglobljeno in veliko) o tem kaj se bo jedlo in pilo … in tako se je ondan, trinajst let in en dan po nekem zelo pomembnem in lepem julijskem večeru, tovrstno premišljevanje udejanilo med svečami na domači b’rjači, kjer sta se chef in chefica v izmenjujočem se redosledu pogostila z v algi kombu mariniranem brancinu z wasabi majonezo in omako ponzu; z umamijastimi linguini z bučkami, jurčki, lisičkami in jajčevci; z brancinovim filejem, katerega olivnooljsko omačje je dalo skozi dvoparfumsko seanso (eno sous-vide z vanilijo, drugo v dimu zelenega čaja); pa z nadrobljenim kokosovim browniejem, ki se je v kozarcu izmenjeval s frišno figovo marmelado in iz sifona našpricano peno z meto naparfumane mešanice sladke smetane in ovčjega jogurta … kar vse se sliši dobro, vidi se pa še boljše:

in dokler ne obstajajo prenosniki občutij nama boste morali verjeti na besedo in sliko, da je bilo vse – z dodatkom belovinskega odkritja letošnje sezone, mlečnikovega cuveeja ana 2007 – tako finofajn, da je za zvočni pripis primeren samo en komad … pa valjda da na repeat, ane?! 🙂

kdor mora vedeti, ve: žrebanje bo!
kdor hoče srečko, ve: pofočk v komentarje!
kdor ne ve, naj vseeno poskusi …

zaključujemo čez sedem dni, do takrat pa ne pozabi, kdo & kaj je tvoja prva kuhobložna ljubav … in to že sedam mladih let 😀