ne, čeprav je skorajda že tisti čas v letu, ko pihamo svečke na kruhu in vinu, pa ta častitljiva bložna tvorba vendarle še ni prilezla do desetih let (ji pa le še malo manjka do – sliši se frajersko, ane –  milijon ogledov), ampak do treh manj; več o sedemletki in tradicionalni nagradni žrebalni igri pričakuj čez teden dni … dobrih deset dni pred kruhom in vinom ima rojstni dan sapiensek, ki smo mi včasih rekli mini chef in ki mu zdaj tega ne moremo več govoriti, ker ni več mini … sploh! … je star namreč deset let in ima lase, ki so daljši, kakor so bili očetovi kadarkoli … in sva ga s chefico med furo v šolo pobezala, naj nama da ključno konceptualno besedo, na osnovi katere bova pripravila pojedino za razširjeno družinsko fešto … in sva napela ušesa, pričakujoč besede kot mleto meso, lazanja, pica … skasirala pa sva najmanj pričakovano od vseh: “zelena!” je rekel modelček; z.e.l.e.n.a. … neverjetno, res … in sva tako jela razmišljati o farbah in na koncu nakuhala tole:

iščeš zelenje ne? spodaj je mlinc in v mlinc je vgrajen/vpečen listič origana, ki se ne vidi na fotki (in se tudi v resnici ni kaj prida videl, but it’s the thought that counts), tisto zgoraj pa je solatka iz sesekljanih škampovih repov, stebelne zelene in zelenega jabolka … chefica je nato na črno kamenje poveznila tale trio:

z leve so to tuna s sezamovim oljem in črnim sezamom, prekrita z algo, pa kumarica in bučka in polovička mocarele in še s spiriranim avokadom vmešani škampovi repki … nato pa prva nagazna chefova mina:

juha je grahova (oseba, do zdaj znana kot mini chef ima z grahom namreč love-hate: sovraži grahove lupine in integralni grah in ima rad spiriran in pretlačen grah), vložek je pečen mlad krompir s sredico iz vijoličnega krompirja, slanina je lastnoročno delo slavljenčevega očeta, kolerabni žuljen pa je tu za delanje zdravega vtisa … v vseh pogledih najboljši krožnik spektakla je bil iz cheficinega arsenala:

v mošnjičku a.k.a. zvezani zeliščni palačinki se skriva počasi dušeno meso račjih beder, ob koncu ofrišano s špinačo in baziliko, v glažku pa je sladkasta thai-curry style omaka s kokosom, ki smo jo nato zlivali v/po/ob mošnjiček in se zatopili vsak v svoje mlaskanje … royal! … in nato zadnje poglavje, muka tatina, (tokrat zelena, ampak muka je pravzaprav vsaka) torta:

kot z vsako stvarjo, je namreč tudi z delanjem torte tako, da človek napreduje z vajo … in če jo delaš vsakih nekaj let, je potem vse skupaj precej drugače, kakor si si bil vizualiziral v načrtovanju … plan je bil tak: pistacijevo/limetin biskvit prerezati in premazati s smetanovo/kokosovo kremo in nato torto preliti z metino/beločokoladno glazuro … ne bom se zdaj spiščal v detajle, kaj vse je šlo narobe, nego si samo pribeležujem za naslednjič: 1) torto delati en dan pred fešto, obvezno pomembno! 2) biskvit zamešati z ločevanjem rumenjakov in beljakov (in stepanjem slednjih v sneg) 3) vedno, še posebej poleti, stepati zelozelozelo mrzlo smetano 3) imeti na zalogi ful bele čokolade ali metino mleko na belo čokolado prilivati per partes, ne vse naenkrat … na srečo je pa s tortami tako, da ga moraš res na hardcore užgat mimo, da je čisto zanič, zatorej je tudi ducat takileh kosov

brez težav našel pot do prebavil naših gostov … naslednji dan (glej točko 1) je bila pa sploh dobra … no, ampak najboljše od desetletniške fešte pa dejansko pride naslednji dan … oseba, znana po vzdevku minichef je namreč sklenila, da bo za celo družino skuhala kosilo … in tako se je zabubila v (‘m proud, oh so proud!) kuhinjo za prave moške, spisala listek s potrebščinami in nam (z malenskostno požarno-varstveno in (u)rezalno kontrolo seniorja) skuhala tole kosilo:

za starše je bil tole brez dvoma najbolj nepozaben lanč ever, še posebej, ker se je v pripravo kot maître d’hôtel in aranžerka mize vključila še oseba, znana kot minichefica … ki pa tudi ni več mini, kar je razvidno iz spodnjega fotomateriala:

hja, res je, kar je po vsakem tauhu v komiži pred trinajstimi leti rekel jeremy watts: life’s good! oh, yeah, sure it is!

indeed! še na mnoga, dragi moj sous-chef!

ljubljeno kruhovinsko občestvo!

slogan gotof si bomo kaj kmalu v brk zabrisali tudi letu 2012 in spodobi se ter pravično je, da je štartna osnova v novo leto taka, kot se šika … prazen žakelj ne stoji pokonci in kalorična spodbuda za krepak štart v novo leto pač mora biti malo bolj posebna, kot sendvič s posebno … zatorej vas kruh in vino tudi letos pozivata h kreativni rabi prehranskih resursov in avtorjem izvirnih zabeležk o silvestrskih pojedinah ponuja možnost pridobiti si prestižno lovoriko in med eksperti jako čislano titulo:

formalnosti razpisa pa so takele:

1. kruhinvino.com razpisuje nagradni natečaj zlati silvo 2013

2. natečaj je nediskriminatoren; sodelujejo lahko vse rastline, živali, ljudje, predmeti in objekti (tudi oni, ki so gotofi pa to vedo ali pa (še) ne vedo), delavci vsek poklicev, ki jih v kampanji je ali ni opravljal novi prezident, ustavni sodniki s predsednikom vred, bivši in bodoči selektor slovenske nogometne in košarkarske reprezentance ter ostali, ki bodo do sobota, 5. januarja 2012, do 24.00 (cet) na elektronski naslov napo@kruhinvino.com poslali fotografijo in recept silvestrske jedi

3. tričlanska žirija natečaja kruh & vino (chefica & chef + do objave rezultatov anonimni ocenjevalec z izpričanim teoretičnim in praktičnim poznavanjem silvestrske prehranske tematike) bo izmed vseh prispelih fotk & receptov izbrala zmagovalca

4. zmagovalcu pripada častni naziv zlati silvo 2013, minljivi pokal v obliki flaše vina po izboru razpisovalca natečaja, in – če bo to želel – posebni zapis z intervjujem na kruhinvino.com

5. vse prispele fotke & recepti bodo objavljeni na kruhinvino.com, skupaj z imenom ali vzdevkom avtorja (vkolikor ne bo želel ostati anonimen)

6. kriteriji za izbor niso merljivi, vsekakor pa bodo subjektivni, pošteni, samostojni, neodvisni, suvereni in uravnoteženi, zato so vse odločitve končne in brezprizivne

7. natečaj se izvede ne glede na vse shujševalne kure, ribe, purane, prasce, divjačino, teleta in goveda ki začnejo veljati po novem letu

če te zanima, kako izgledajo prijave, si seveda vabljen, da počekiraš zaključna poročila z vsemi prijavami in objavami rezultatov iz let 2008, 2009, 2010, MMXI in letos … klikaj, kuhaj, fotkaj, jej, piši, pošlji, zmagaj! … ajt sa srečom!

ne, niso nas odnesli hudi cajti … in ja, še vedno se nam da škrebljati po kruhovinski bložni platformi … in kar je mogoče še bolj presenetljivo – še vedno se najde kar precejšnje število adeptov, ki se jim tu objavljene kuharije, vinarije in ostale kozlarije da redno prebirati in komentirati …
v teh dneh mineva šest let od prvih tu objavljenih reči, se pravi da nas od številke zveri loči le še skromnih 660 let, kar je dovoljšen razlog, da se kamenkotu, lenči, nekjedrugjeju, mehikam in ivi v kruh-pa-vin hol-of-fejmu pridruži še kdo … bottom line: drage in dragi, čas je za

VELIKO
TRADICONALNO
PRAZNOVALNO
NAGRADNO
IGRO

letos prijava poteka tako, da v komentarje tu spodaj pripopaj link na tebi najljubši zapis na strani kruhinvino.com (izbira je velika, saj je na voljo kar 715 enot gradiva, preklikaj jih malo, da se spomniš na dobre stare cajte in vse malice, ki smo jih pregrizljali tod okrog), če boš zraven pripisal še kakšno pohvalno/kritično/spodbudno besedo pa toliko bolje …

kruh pa vin pa bosta izmed vseh do 22. julija do polnoči zapisanih komentarjev izžrebala nekoga, ki bo povabljen na praznovalno omnomnom druženje v kruhovinsko bazo …

small print: nagradna igra je odprta, sodelujete lahko vsi, tudi tisti, ki ste že bili kdaj izžrebani, vedite le, da bomo upoštevali le one entry per person … srečno!

ker se večina ljudstva na tržnice skotali v soboto zjutraj, se je ob vizitaciji s svojim lepim imenom povezanega mesta tako odločil tudi (še vedno) mladi napotnik … za en šiht ur po zadnji odtolčeni tamborradi v noči s petka na soboto, sem se malo čez osem (po slovenskih standardih je to za resni tržnični šoping že malo pozno) podal na z drobnim atlantskim dežkom zmočene in od 24h žura zaspano izpraznjene ulice … je bilo zunaj še precej mrakobno, tako sem najprej točen čas prečekiral na treh različnih urah, šele nato se mi je posvetilo, da se nahajam toliko na zahodu, da se dan dela malo kasneje kot pri nas … no, ampak na trgu la bretxa se je kljub mrakobnosti zbralo že kar nekaj ljudstva, seveda pa daleč od tega, da bi bretxa brenčala kot kakšna boqueria … posebnost la bretxe je tudi to, da je celotna živilska tržnica undergroundasta – da je v oni tržnični bajti zgoraj zdaj en čisto ta prav cotast shopping mall, spodaj v kleti pa tržnica z vsemi običajnimi iberskimi osumljenci: jamoni, siri (tu furajo predvsem ovčjega, ime mu je  idiazabal) chorizoji, svinjskimi in ovčjimi glavami ipd. … je pa zaradi atlantika in tradicije tu ipak najjača ribarska sekcija, s kar nekaj posebnostmi – to da morske žabe displejajo s trebuhi navzgor je že ena, pa oni atlanski rakci vitičnjaki tudi, pa osličevih iker tudi ne ujagaš ravno v vsaki ribnici, tako kot ne dragocenih (48 evrov kila) kokotx in še bolj dragocen(jen)ega živega jastoga … od ostalega pradajanega kuharskega repromateriala so mi v oči skočili še ogromni bloki želiranih kutin in kivija, ter mleko v pvc vrečkah, s kakršnim so so včasih obmetavali v slovenskih filmih (oh, sreča na vrvici, kje so tisti cajti) … nekaj vizuelnih impresij z la bretxe pa v tu doli priloženi montaži:

me gustas!

no, takole je tam, v san sebastianu, da se ljudstvo potem, ko obrede že vse pintxo bare, velikokrat odloči pojesti tudi kaj resnejšega in bolj ambicioznega … in tudi takrat imajo kaj za izbirati, saj se v bijutiful školjčnem zalivu kar bliska od mišlenovega zvezdovja – od petih španskih trizvezdnih restavracij so kar tri v san sebastianu! … ampak do tja še pridemo, saj bomo pred tem zavili še v majhno, preprosto opremljeno restavracijo vizavi vhoda v baziliko svete marije … ime ji je kokotxa in slovenčku ob tem imenu asociacijska iskrica takoj preskoči na perutnino, baskom pa to pomeni nekaj čisto drugega: kokotxa je majhna mišica, ki jo imajo ribe pod spodnjo čeljustjo in baskovski ribarničarji jo znajo odrezati v enem kosu, nato pa jo prodajati kot izjemno cenjeno (in drago – v naslednjem poglavju, naslovljenem la bretxa boš izvedel za koliko) delikateso … kokotxe v kokotxi sicer nisva jedla, je pa mladi chef daniel lopez v degustacijski meni nanizal kaj nekaj očesu in brbonzlom prijetnih perlic, v kar se lahko prepričaš v spodnjem video dokumentu:

taku, naslednjič gremo na pa plac!

“heh, kakšna kriza nek’!” si je v svoj trikraljevski brkec puhnil zlati silvo, ko je v noči iz petka na soboto odprl poštni predal in so se iz njega vsule prijave za natačej nad natečaji … v nasprotju s prejšnjimi leti, ko je kruhovinsko čitalstvo svoje silvestrske pojedine skrivalo v lastnih bauhkih in se, če silvo prav pomni, število onih, ki so bili svoje receptne skrivnosti pripravljeni deliti z ostalimi ni nikoli povzpelo niti do deset, se je števec letos ustavil še za dve črtici nad ducatom … pa da ne bomo samo o količini, ipak nam je tukaj pomembnejša kakovost, ane, naj koj pristavim, da so letošne prijave bile nadhudobne! … članom žirije smo vsled nevarnosti letalne deslinizacije zabičali, da naj si med ogledom posamičnih prijav vzamejo pavzo, med katero naj z vnosom dovoljšnjih količin tekočine poskrbijo za ponovno ovlažitev ustne votline … resni slinocedi so to bili! … za ponazoritev kakovosti prijavljene robe priobčujem citat, ki je ga je skupaj z rezultati v chefovino poslal dolgoletni (in tudi letošnji) član ekspertne žirije, gospod silvoslaf iz rogaške slatine: WOW! Res neverjetno dobro! Ne, res! Nivo se je v primerjavi z zadnjim letom res izjemno zvišal …  da naš sodelavec iz rogaške ni tvezil kar v en dan, se lahko prepričaš z ogledom galerije letos prijavljenih silvestrovalnih prehranskih kompozicij:

nika pajek – z 1,48 kWh v leto 2012

blaž hudarin – jagnječje stegno (&co.)

robavs team – govedna na dolgo (&co.)

jure k(ruha) – žajbljarija

nenad nikolić – sv. ribica

špela culi-journey – svetovno po slovensko

katarina zagoršak – steaks (&co.)

sašo flac – nad ogljem dimljena postrv

tadej pavlič – kruh grantove doris (&co.)

boštjan zrnec – špinačni hibrid

fotr b(r)logar – mrjaščevo stegno (&co.)

kosobrin brincelj – pojedina za dva

vosek – pišče (&co.)

father fili – škampova poslednja želja

hudobno, kajne? … in napredek ni viden le v kuharijskih spektakularnostih, ampak tudi v prezentacijskih oblikah, kjer ste letos tako z besedami kot slikami nadmašili sami sebe, za kar vam v imenu celotne žirije aplavdiram in dodajam: le tako naprej!!! … sem prepričam, da ste za vse tiste, ki ste jim prijavljene dobrote postregli, že postali (in ostali) zlati zlati silvoti, a ker rigiden pravilnik kruhovinskega tekmovanja dovoljuje le enega zmagovalca, si je trio strogius nadel ta šarf špegle, prijel v roke ta picajzlast meter in ob koncu napornega in dolgotrajnega konklaveta sklenil podeliti naslednje titule:

zlati topaz/elster/delišes, oplemeniten s prehodno plaketo dorijana marušiča prejme nenad nikolić
(ker ni pozabil da pravilo o japki na dan vela tudi na dan svetega silvestreja)

priznanje zlati rez s kodo leonarda da vinčija vouga einžlofarja prejme vosek
(za vloženi trud pri grafični opremi prijavi priloženega fotomateriala)

ogljeni medaljon janeta webra z vinilko VIS deep purple prejme sašo flac (ZS 2009)
(za preoblikavanje ljudske modrosti v “kjer je dim, tam je sašo flac”)

kokardo dr. hanibala lecterja z notnim zapisom schubertovega agnus dei prejme blaž hudarin
(za izjemen prispevek k popularizaciji lika jagnjeta v prehranski kulturi)

znak zlati elektronček in gradbiščno prepustnico za TEŠ 6 prejme nika pajek
(za izpostavitev pomena električne energije pri pripravi pojedin za ljudska rajanja na slovenskem)

v jantar vliti edlvajs, blagajev volčin in encijan in kipec ginija hendricksa prejmeta brincelj in kosobrin
(za vse nad samotnim breznom uprizorjene jedilno-pijačne kombinacije)

zlato tubo zobne paste kolynos super white z značko o’shea jacksona prejme tadej pavlič
(za ledenohladno odganjanje vampirjev v silvestrski noči)

plaketo društva transformer z lastnoročnim podpisom blaža ogorevca prejme boštjan zrnec
(za presunljivo večernično zgodbo o izgubljeni in ponovno najdeni identiteti špinačne jedi)

orden plazmatskega piškotoruma z izvezenim napisom home sweet home prejme  katarina zagoršak
(za eksemplarično in eksplicitno ponazoritev marketinškega slogana piškotov plazma)

zlatni jegermajster kup kupova z značko maksipesa fika prejme b(r)logar
(za ohranjanje lovsko-nabiralniške tradicije in suveren napad na mrjaščev skelet)

zlato značko udarnik leta s plaketama ban ki-moona in jamesa browna prejme  špela the culi-journey-by-her
(za delovno-intenzivno demonstracijo koncepta bratstva in enotnosti na globalni ravni)

neprehodni naslov paznik leta s plaketo sugea knighta prejme father fili
(za pronicljiv psihološki oris Nephropsa norvegicusa na poslednji poti)

zlato diplomo braće gavrilović in častni zlati rog izobilja prejme robavs team
(za redefiniranje pojma pašteta in s tipografijo helvetia bold izpisano letnico na tiramisuju)

in seveda zadnji v vrsti letošnjih nagrajencev, ki je pravzaprav prvi … ekhm, krehkreh; dame in gospodje, naslov

zlati silvo 2012
(z vsem pripadajočim nagradnim skladom)
si je s svojo kuharijo in nje prezentacijo prislužil

jure k(r)uha
(za svojo silvestrsko žajbljasto serijalko):

(ob kliku na sliko se odpre pdf s celotnim prispevkom)

čestitamo in pozdravljamo mojstra kuhalnice, ki se je s tem dejanjem priključil elitni skupini silvestrskih kuharjev – bravo! … naj ob koncu navedemo nekaj misli iz utemeljitve žirije:

za rdečo nit ultimativne praznične pojedine izbrati precej neugledno in zaradi specifične močne arome še kar riskantno zajebano rastlino, kot je žajbelj, je pogumno dejanje samo po sebi, a je tekmovalec svoje mojstrstvo dokazal z raznolikim vključevanjem žametastega listja na vse svoje krožnike, mimogrede pa je navdušil še z izdelavo domače mocarele, intrigantno kombinacijo sardel s penino in karamelno kletko, ter vse skupaj zapakiral skorajda že v knjižno obliko … vstanemo in zaploskamo!

in še zaključna ugotovitev: blogu, ki ima bralstvo s tako hudimi skilzi, kot ste jih demonstrirali z letošnjimi prijavami, se ni treba bati, da bi shiral 🙂 … srečno vsem!