ježeš!

po slovensko bi mu rekli ježeš, ampak ker je zvarjen v belgiji, ga kličejo tsjeeses … de struise brouwers, kompanija treh flamskih prijateljev, ki bolj kot za denar ali prestiž (čeprav imajo vsaj slednjega v izobilju) vari za svoje veselje, je tale svoj zvarek opremila z božičnimi dišavami, se pravi da ti, ko nagneš kupico, izpod centimtra lepe, čvrste pene, pridiši po cimetu, klinčkih in karameli … ampak pazi, model; kljub nedolžnostnemu občutku, da kao srebaš tak babičin zvarek, je tale jezusek opremljen z 10% alkiča, zato je treba biti previden, da na koncu ne izgledaš kot lice iz etikete:

skratka, dragi prijatelji, želim vam vesele polnike! … do ponedeljka, potem pa začnemo s pripravami za zlatega silvota MMXI … get ready!

tko, zdej grem pa majonezo za francosko mešat …

praznovanje s tvistom

domnevam, da si tam nekje konec junija rahlo friknil, češ “a ni že čas za kruhovinsko

VELIKO
TRADICONALNO
PRAZNOVALNO
NAGRADNO
IGRO

, letos je namreč res ne bi rad zamudil!” no, le brez sekirancije – kruh in vino sta še vedno tukaj in še vedno vesta, da praznujeta rojstni dan, letos že četrtega … zato tudi letos od obiskovalstva pobirata stisk roke, trepljaj po ramenu in kakšno vzpodbudno besedo ob tej častitljivi starosti … vsaka tovrstna gesta, ki bo v komentarjih tu spodaj zabeležena do 25. julija 2010 do polnoči, bo štela kot srečka v žrebanju … nagrada je letos obrnjena na glavo: kruh in vino namreč menita, da je po štirih letih globinskega vpogleda u našu domaču kuinju napočil payback time: chef in chefica se kaniva povabiti na večerjo k izžrebanemu nagrajencu in uživati v njegovem gostoljubju … kruh & vino bova seveda prinesla s seboj, takisto dobro voljo, fotoaparat, svinčnik in beležnico, da žalujoči neizžrebanci ne bodo ostali brez poročila o dogodku … naj ob koncu samo pridodam, da sva hvaležna in nezahtevna gosta, in da sem ob tej (in samo ob tej) priliki ekskluzivno voljan jesti tudi surovo korenje … no, če to ni ponudba, ki se ji ne moreš upreti, hehe … daj, prijatelj, pofočkaj se!

p.s. to priložnost izkoriščam tudi za ponovnen poziv lanskemu nagrajencu, da se javi in pove, kdaj približno lahko začnemo loviti tiste lobsterje, hehe …

matkurba, silvo je!

naj povem po pravici: izgledalo je slabo … zelo slabo, indeed … še šest ur pred iztekom prijavnega roka za letošnjo izdajo ultimativnega kulinaričnega konkurza, je na lagerju samevala ena sama prijava – in to tista, ki jo je že 2. januraja poslal branilec naslova … no, da se razumemo: njegova prijava ni izgledala slabo, slabo je bilo to, da ni bilo ostalih prijav … potencialni udeleženci tekme so se na direkcijo obračali s takšnimi in drugačnimi razlogi za tekmovalno abstinenco: nekateri so delali, drugi nimajo kuhinje, tretji imajo novo punco, četrti so pozabili fotkat, obstajajo pa tudi takšni, ki se, niti s pomočjo fotografij ne spomnijo čisto natančno, kaj so za silvestrovo počeli v kuhinji … hja – to so pač riziki, ki jih s sabo prinašajo najzahtevnejše tekme … no, in potem se je v nabiralnik kar usulo in ob izteku roka se je števec prijav ustavil na šest, tako kot lani … ni veliko, poreče kdo, ampak: kakšne prijave so to bile!!! … samo poglej si prosim, ta nabor regionalnega kulinaričnega raziskovanja, ta diapazon jedi za vse generacije (od dojenčka do 87-letnice), to bogastvo kuharskega izrazoslova (žbljaz inklusiv), te presenetljive konceptualne twiste (orehi v sarmi) in to samoodrekanje (dajati viski kolaču, namesto sebi), ki ga premorejo naši tekmovalci:

1. sašo (zlati silvo 09): mariniran jezik

2. kitty: viskijev kolač

3. zasavski vajenec: jetrnica

4. papasinka: babo jedu

5. bojan: sarme z mitrovčanskim šlifom

6. vosek: voskov silvo

res, žirija je imela težko delo, saj je letošnji set prijav po vseh ocenjevalnih kriterijih predstavljal velik korak naprej, zatorej, te, dragi čitalec, pozivam, da na tem mestu vstaneš, se odpraviš do hladilnika in v počastitev vseh šestih letošnjih tekmovalcev poješ in/ali popiješ nekaj dobrega … bravo, bravo, res! … preden začnemo s podeljevanjem titul še na kratko o žiriranju: tričlanska žirija je na ločenih lokacijah, neodvisno drug od drugega in v popolni izolaciji z ocenami od ena do pet ocenjevala po dveh kriterijih: prva ocena je šla za atraktivnost, všečnost in primernost jedi glede na priložnost, druga pa za opis recepta, fotko in splošni vtis … nagrajenci pa so:

zlato bralno značko iana fleminga z zaporedno številko 007 in plaketo združenja mešalcev barv prejme vosek
(za promocijo medgeneracijske solidarnosti in fasciniranost nad prelivanjem bele in rjave barve)

bifejski red od hrane šibeče se mize z zlatim znakom dr. jožeta toporišiča prejme papasinka
(za garaško delo pri sestavljanju obširne prehranske ponudbe in ustvarjalno rabo materinega jezika)

orden zdržnosti s karirastim vzorcem in veliko spomenico dr. janeza ruglja prejme kitty
(za promocijo škotskega višavja in odkrivanje alternativnih načinov praznjenja steklenic alkohola)

veliko priznanje orehove vasi in častni znak kluba kreatorjev zvitkov prejme bojan
(za ustvarjanje novih možnosti integracije orehov in potrpežljivo zvijanje snovi z nizko pH vrednostjo)

medaljon avtohtonega koroškega žigca z zlatim znakom zanesljivosti prejme sašo
(za izobraževanje štajerskih mesarjev in tretjo zaporedno uvrstitev v finale natečaja zlati silvo)

ostane nam torej le še prijetna dolžnost, razglasitev glavne nagrade … ekhm, ekhm … dramatična pavza … takule je:

ZMAGOVALEC NATEČAJA IN DOBITNIK NASLOVA

ZLATI SILVO 1-0

(ter celotnega pripadajočega nagradnega sklada) je:

zasavski vajenec


za zasavsko trigeneracijsko jetrnico

zmagovalno delo odlikuje izjemna karakterizacija vseh nastopajočih likov in sočna, s klenim jezikom podkrepljena zgodba o nastanku avtohtone zasavske jetrnice … čeprav je avtor po imenu sodeč zgolj vajenec, pa pri podajanju zgodbe pokaže izjemno mojstrstvo in tankočutno pozornost do vseh subtilnih nians, ki so potrebne za nastanek končne jedi … ker gre za oseben, a kljub temu širšim množicam zanimiv vpogled v izumirajočo tradicijo domačih kolin in prenašanje rokodelske umetnosti iz roda v rod, žirija ni imela nobenih pomislekov – odločitev za nagrado je bila enoglasna! … čestitke pa tudi!

direkcija tekmovanja se vsem sodelujočim še enkrat zahvaljuje za vloženi trud in prijavo na tekmo, ter poziva vse tekmovalce naj v chefovem digitalnem poštnem nabiralniku pustijo svoj analogni naslov, da jim bomo lahko poslali spominksi bedž … hvala & bravo vsem!

kje ste, silvoti???

lanski razpis za zlatega silvota se je končal z besedami:  natečaj se izvede ob vsaki gospodarski situaciji, tudi ob jebeni recesiji … no, kruh in vino sta med tem že zastavila izhodno strategijo, ki –  na vašo srečo, dragi kuharji & kuharice – na prvem mestu navaja izvedbo natečaja zlati silvo! … na formalni ravni to izgleda takole:

1. kruhinvino.com razpisuje nagradni natečaj zlati silvo 1-0

2. natečaj je nediskriminatoren; sodelujejo lahko vse rastline, živali, ljudje, predmeti in objekti (tudi patrijaši, finci in ostali klinci), ki bodo do srede, 6. januarja 2010, do 24.00 (cet) na elektronski naslov napo@kruhinvino.com poslali fotografijo in recept svoje priljubljene silvestrske jedi

3. tričlanska žirija natečaja kruh & vino (chefica & chef + do objave rezultatov anonimni ocenjevalec z izpričanim poznavanjem silvestrske prehranske tematike) bo izmed vseh prispelih fotk & receptov izbrala zmagovalca in mu podelila še čisto svež izvod knjige Vinski vodič Slovenija 2010 Roberta Gorjaka (ki podrobno opisuje in ocenjuje 550 slovenskih vin tekočih letnikov)

4. zmagovalec bo dobil tudi častni naziv zlati silvo 1-0, minljivi pokal v obliki flaše vina po izboru razpisovalca natečaja, in – če bo to želel – posebni zapis z intervjujem na kruhinvino.com

5. vse prispele fotke & recepti bodo objavljeni na kruhinvino.com, skupaj z imenom ali vzdevkom avtorja (vkolikor ne bo želel ostati anonimen)

6. kriteriji za izbor niso merljivi, vsekakor pa bodo subjektivni, pošteni, samostojni, neodvisni, suvereni in uravnoteženi, zato so vse odločitve končne in brezprizivne

7. natečaj se izvede ne glede na vse shujševalne kure, ki začnejo veljati po novem letu

evo, to je to! … zdaj pa brž listat kuharske bukvice, se slinit po intenetsih, pisat nakupovalne spiske, se v doglih vrstah komolčit do najboljših kosove mesa in najbolj frišnih rib, planirat tajminge in razpaložljivo posedje in orodje … žirija je strogo subjektivne in se nadeja dih jemajočih zapisov in slinavke dražečih posnetkov tatarcev, bakalarjev, pečenk, sušijev, lososov, tort, fingerfudov, kislih župc, sarmic, rumovih kroglic, sorbetov, bovl, punčev, bengov in ostalega silvestrskega inventarja … festen!!!

zlati sašo/silvo

se še spomnite mladega štajerca, ki je v edinstvenem spektakularnem kuharskem izzivu zlati silvo leta 2008 kot meteor zasijal nad kruhom in vinom ter si priboril naziv cookie-rookie of the year, leto kasneje pa s temle aljaško indijanskim lososom

suvereno skinil glavno titulo in postal zlati silvo 09? … no, zdaj ga lahko spoznate še pobližje: cookice in cookiji, ponosno vam predstavljamo brzostrelni dopisni intervju s sašom flacom alias zlatim silvom 09 (še posebej bosite pozorni na zadnji odgovor):

Zakaj nisi postal kuhar?
Vedno sem na kuharijo gledal kot na hobi, zabavo. Rad skuham kaj zanimivega za družino ali prijatelje, ne znam si pa predstavljati, da bi pet ali več dni (večerov, noči) na teden kuhal po naročilu. Včasih mi je oče po kakem mojem kosilu dejal, da če mi ne v življenju ne bo kaj drugega uspelo, lahko grem vedno za kuharja na tovorno ladjo.Oče ni pomorec, tako da ne vem, od kod mu ta ideja!? No, na na koncu se je izkazalo, da to ni bilo potrebno.

Si se osnov kuharije navlekel že doma (ata? mama?) ali si samouk?
V mojih mladih letih je pri nas doma kuhala stara mama. Nekoč, malo pred koncem moje osnovne šole, je med šolskimi počitnicami odšla v toplice. Po dopoldnevih sem bil sam doma. Pa je bil dolgčas. Na knjižni polici sem našel knjigo ‘Nova velika kuharica’ avtorja Rolanda Gööcka in jo malo prelistal. Bilo je zanimivo. Izbral sem recept, odšel v trgovino po sestavine in skuhal kosilo za starše. In tako se je začelo…

Kdo več kuha pri vas doma: sašo ali sašotova boljša polovica?
Doma kuhamo le ob vikendih in praznikih, med tednom pa zaradi služb, šole in obšolskih dejavnosti ne znese; le tu in tam na hitro ščaramo kako solato ali kaj lahkega za večerjo. Ponavadi kuham jaz, moja boljša polovica pa je zadolžena za družinske klasike kot na primer najboljša sarma, ki jo tradicionalno jemo na novoletno jutro, goveja juha, polnjene paprike, jabolčni štrudl… pa še kaj.

Kuhaš po receptih ali ti je ljubši prosti slog?
Ljubši mi je prosti slog. V receptih rad poiščem le idejo, nato pa stvar zapeljem po svoje. Le pri piškotih in sladicah se poskušam ravnati natančno po receptih, pa mi tudi tam ne uspe vedno.

Ali je na meniju več novitet in eksperimentov ali preverjenih klasik?
Rad poskušam novitete in eksperimentiram. Ker pri tem uporabljam še prosti slog, se včasih zgodi, da se znajdem v precepu, ko kdo od domačih reče, naj skuham tisto, kar je bilo zadnjič tako dobro. Jaz pa ne vem natančno kaj je to in kako sem skuhal.

Največji kuharski zajeb v karieri?
Pred nekaj leti sem za rojstnodnevno zabavo izbral na prvi pogled zanimiv recept; svinjska rebra polnjena z mletim mesom, čebulo in s slivami. Netipično zame sem natančno sledil receptu. Končni izdelek pa je bil neužiten.

In seveda – največja zmaga za štedilnikom?
Težko izpostavim samo eno stvar. Mi pa včasih rata kak izdelek, na katerega sem nato nekaj časa ponosen. Predvsem me veseli, če so ljudem všeč jedi, za katere si lahko pripišem vsaj del avtorskih pravic. Pred kratkim sem za druščino (10 odraslih, brez otrok) pripravil hladno topli bife. Zbrali smo se, da bi proslavili jesenske rojstne dneve. Tako sem tudi bife jesensko obarval. Meni je v prilogi. Pri jedi ali dveh se pozna tvoj vpliv. Za recepte se lahko dogovoriva.

V kateri oštariji si do sedaj najbolje jedel in v kateri najraje ješ?
Do danes sem najbolje jedel pri Rajhu v Bakovcih, že kar nekaj let nazaj. Rad zaidem k Pecu v Selnico ali v Rožmarin v Mariboru. Moram pa priznati, da redko jem zunaj in je tako še veliko dobrih gostiln neobdelanih.

Najljubša/najbolj uporabna/najbolj hvaležna/sploh naj sestavina?
Piščančji file. Na hitro popečen nasiti otroške želodčke; lahko ga pripraviš na sto načinov, brez velike nevarnosti, da bo šlo kaj po zlu.

Katere sestavine ne uporabljaš nikoli?
Vegeto uporabljam samo pod prisilo, glutamat pa tu in tam dodam kakšni kitajski jedi.

Najljubše kuhinjsko orodje/pripomoček?
Glavni kuhinjski nož, če pa pojem kuhinja razširim še okoli hiše mi je Webrov Goldi (Weber One Touch Gold) tudi precej pri srcu. V četrtek, 24. decembra sem z lososom in puranom zaključil letošnjo sezono grilanja.

Sanjski item, ki bi ga hotel imeti v kuhinji, če le ne bi bil tako drag?
Želim si kak kakovosten komplet bakrenih piskrov in ponvic.

Kdo ali kaj te navdihuje za kuharijo?
Sprehod po tržnici, branje kuharskih blogov, listanje kuharskih, pa tudi vohunskih knjig (Thomas Lieven dobro kuha); pa tudi to, da mi kdo reče, da je bilo zadnjič, ko sem kuhal dobro…

Keith Floyd ali Nigella? (hm, kakšno brezvezno vprašanje!)
Keith Floyd je legenda.

Ivan Ivačič ali Vendelina?
Ivan Ivačič je slovenska legenda.

Katerega znanega kuharja/kuharico bi povabil na večerjo?
Jamieja Oliverja.

Kako si z vinom, glede na to, da domuješ na vinorodnem območju?
Za posedek in pomenek lokalpatriotično preferiram štajerska bela vina; ljubša so mi tista, ki niso preveč suha. Za domačo uporabo jih nabavljam kar pri okoliških vinogradnikih. Ob jedeh pa se seveda trudim servirati ustrezna vina, ki zaokrožijo obrok. Bela so ponavadi štajerska, roseji in rdeča pa iz vsega sveta.

Uporabna finta ali tri za bralce kruha in vina?
Vse dobre finte so že objavljene na kruhu in vinu.

Kaj ti pomeni kuharija? (prosti spis, hehe)
Kuharija je ena čista alkimija.

Lahko pričakujemo branjenje naslova Zlatega silvota?
Poslal bom svoj prispevek; letos namesto k severnoameriškim Indijancem odhajamo na Koroško.

Nu, kaj je nauk zadnjega odogovora? …hja, nič drugega kot to, da zlati silvo recesiji navkljub tudi letos bo! … uradni razpis pričakujte v naslednjih dneh, piljenje konceptov, double-check receptur, brušenje nožev, šiljenje tipkovnic in pucanje leč na fotoaparatih pa naj se kar začno! … festen!!!

русский

rusi harajo, ni kaj! … v ponedeljek je smejoča se južnoafriška gangsta fuzbalska frizurca izžrebala enakozastavni slovanski par dodatnih kvalifikacij in tako rusom prizadejala hudo bolečino, ki se je ne bodo zavedali vse do 18. novembra … včeraj so rubini preleteli 3.716 kilometrov iz kazana do barcelone in presenetljivo, a suvereno, našeškali evropske ligoprvaške čampijone … no, za povrh (ali, bolje rečeno za podlago) je dedo že pred slabima dvema tednoma na mizo zložil za en ural ruske košte, ki jo je navdihnil njegov poletni ogled moskve … seveda se v duhu panslavizma ni prav nihče zmrdoval in smo planili po dišečih piroškah, mazali krepko pašteto, se slinili ob vloženih jurčkih, srebali vroč boršč, zvijali bline, se rvali za preostale zajemalke s kislo in sladko smetano pripravljenih juretov jurčkov, razkosavali pečenega lososa in mlaskali ob slivovi piti z mandlji … čeprav ledeno mrzle vodke in fletnega magnumiziranega provansalskega rdečega sploh še nisem omenil, ti je verjetno že jasno, da nam ni bilo nič hudega … to potrjujejo tudi rahlo abšlesani posnetki iz arhivov kgb-ja:

fino je bilo, ampak kok bo šele fino nasekat tele ruse u fuzbalu …