bledica

zunaj je lilo, kot da bi se vsi svetniki serafinskega reda odločili neankrat pomokriti direkt na provanso … znotraj je bilo okej … tudi na polici z otroško hrano, kjer so mi kar in my face povedali, kar mi gre:

bledicnik

hja, zrihtejte sonce, francozeki, pa ne bom več bled … če pa ne boste, je pa seveda tudi čisto mogoče, da se mi bo zbledlo, hehe …

salamijada

prizorišča pomembnih in velikih -ijad so ponavadi velika in spektakularna (samo spomnite se pekinškega pričjegnezdnega stadiona ali bodočih mariborskih smučarskih skakalnic), toda prostor, kjer se je 28. marca letos odvijal epski boj – kaj boj, mesarsko klanje – za titulo najboljšega salamarja na ježici pa i šire, na prvi pogled ni dal slutiti, kaj vse se pripravlja … na vratih gasilskega doma ježica je bil nalepljen takle pildek:

vabljive duri

no, je pa treba povedati, da se je potem za vrati in po dveh nizih stopnic očesu ponudil bolj resen in spoštovanja vreden prizor, ki je že dajal slutiti, da tukaj ne bo heca … na lesenem, s krepko moško roko skup zbitem stojalu je namreč viselo nič več in nič manj kot 45 salam … preštej, če ne verjameš:

tekmovalni poligon
jao, kako to odmah oko i srce zavoli! … tele salame pa niso samo lepe, ampak so neke sorte statusni simboli, ne le zaradi falične oblike, ampak zato, ker fotri, ki se ukvarjajo s to najbolj zajebano disciplino mesoznanstva, ob njih razvijajo lastne filozofske sisteme, metode predelave najboljših kosov mesa in njih variacije pa ljubosumno skrivajo drug pred drugim … in so, jasno, vsak zase prepričani, da so njihove salame najboljše in da so vse ostale bolj ali manj bedni približki njihovih mojstrovin … in ker bi neposredno primerjalno salamoslovje tipa
A: moja je bolša k tvoja, sto posto, kadarkol in zmeram!
B: a dej, dej as neumn, ne more bit tvoja bolša če nimaš pojma koko se dela itak si pa prasca pomijarja not zmlel!
A: kuga?
tim jes dal pomijarja! koruzo je jedu, sam koruzo pa orehe, navš ti men …
ki bi potekalo zgolj za lokalnimi šanki rezultiralo v resnem upadu moške populacije, so si fotri izmislili salamijade, kjer njih mesni ponos oceni kao nepristranska kao strokovna komisija … na letošnji salamijadi na ježici so v žirijo celo pripustili mladeniča brez očal:

ž(i)rija

naloga se sicer sliši zelo enostavno: izmed 45 vzorcev salam je treba izbrati najboljšo … ocenjevanje pa ni neka zajebancija, kjer bi si zdaj fotri dali v usta kolešček salame in potem malo popametovali med sabo … o, ne! … ocenjevanje poteka v tišini, vanj pa je treva vključiti oči, nos in jezik … vsaka salama je deležna temeljite šeststopenjske analize, v kateri se pretrese njene organoleptične lastnosti … najprej si vsak žirant pozorno ogleda in potežka cela salamo in ji pribode dve točki, če se mu zdi fletna in eno točko, če se mu zdi grda … potem pa na krožniček že dobi diagonalno milimetrsko šnitko, kateri najprej oceni enakomernost razporeditve in količinsko razmerje koščkov špehca in mesa, nato pa še barvo, kjer dobijo dve točke vse salame, ki nimajo sivega kolobarja na zunanjem robu … sivi kolobarček je namreč hud hud feler, s katerim salama izgubi takorekoč vse šanse, da bi dosegla kakšen odmevnejši rezultat … naslednja pomembna lastnost je tekstura, alzo ugotvaljanje, ali je rezina salame gumasta, prhka, zategnjena, ali pač ravno pravšnja, za kar je nagrajena s štirimi točkami … vonj prispeva največ tri (priznanje brezočalastega žiranta: ker sem imel zamašen nos, se mi je zdelo najbolj pošteno vsem salamam, razen dvema, ki sta res malo smrdkali, prisoditi dvojko), okus, ki je pa seveda glavni, pa je vreden šest točk … vsak žirant za vsak salamo izpolni takole tabelico:
ocenjevalni obrazec

in potem prigrizne košček kruha ali sira ali ščep kislega zelja in že se loti naslednjega … napotnik je na ježico prišel precej lačen, zato je mislil, da bo zlahka na polno pomalical vseh 45 kolutov in si je vmes celo še mislil, kakšno slabiči da so tile očalarji iz žirije, ki od vsakega koluta poznavalsko odgiznejo in prežvečijo le centralni del, ostalo pa pustijo na krožničku … no, tam nekje okrog dvanajste runde mi je postalo jasno, da fotri že vedo, kaj delajo in sem jih začel oponašati še jaz … prerezane salame so nato romale v veliki prireditveni prostor, kjer so bili vzorci skupaj s prijavno številko dani na ogled in v pokušino tudi obiskovalstvu:

tihožitje

le-to je potem podkrepljeno z eno od uradnih pijač prireditve (druga je bilo belo štajersko)

za poplaknit

lahko svoje osebne preference primerjalo z rezultatskim seštevkom in neizpodbitnim mnenjem poznavalske peterke … no, in tukaj zdaj nastopi ta epski moment, obljubljen v prvem odstavku … pravila salamijade ježica namreč prepovedujejo, da bi oseba, ki je član žirije, na tekmovanje prijavila svojo salamo … pri meni zadrege seveda ni bilo, saj sem v domačem mesoznanstvu trenutno na stopnji domače slanine (kar je nekaj takega kot vrtec ali mala šola), ampak v žiriji sta sedela tudi dva bivša profi mesarja … nu, tukaj spodaj levo je vir zgražanja marsikaterega prijavitelja, oče zmagovalnega tekmovalca aleša avšiča:

ponosni avšič

se vam zdi, da ste ga nekje že videli? … jep, prav imate, avšič starejši je sedel v žiriji in, lejlej to naključje, prvo nagrado je dobil njegov sin, drugo pa njegova življenjska sopotnica … seveda je v sali gasilskega doma kar dvakrat močno završalo, ampak takle mamo: avšič je fino poiskal luknjo v pravilih in snel dvojno titulo … (da smo si na jasnem, tista zmagovalna je bila res hudobno dobra salama, tudi meni najbolj všečna, ona druga, ki je so srebra pribetlala v podaljšku pa mi ni bila tako fletna) … že res, da je na račun tega, v očeh mnogih ne ravno fairplay manevra, izgubil marsikaterega sogovornika in se tudi kmalu po podelitvi z dvema pokaloma odpravil domov … pa mu ne bi bilo treba, saj je ljudstvo kmalu pozabilo na tekmovalni del salamijade in se raje jelo posvečati družabnemu delu … ko je blontna brigita drugič zajodlala v mikrofon, so itak vse zasrbele pete in grla so postala še bolj suha:

raja je krenula da se pali i žari

mladi žirant je ta večer izkoristil za spletanje socialne mreže z ježiskimi amaterskimi mesarji, se teoretično podrobno seznanil z marsikatero finto iz mesoznantva, zvrnil marsikateri glaž cvička in se skupaj z oficielnim fotografom mitjem b. (photo.si, vse fotke v tem zapisu so njegovo avtorsko delo, hvala zelo!) narežal komentarjem, kibicanjem, dovtipom, šalam in petelinjenju lokalnih fotrov in mater … lenči in njenemu fotru jožetu (ki, bajdvej, ne doktorira samo iz salam, ampak tudi iz velikopoteznih in ogromnokoličinskih golažev) pa se ob zaključku tegale reporta iskreno zahvaljujem za enega bolj zanimivih večerov v moji gastro karieri … salamijada ježica rulz!!!

predlog jedilnika

minichef je fasal norice in v tem času ga je nekaj ur pokal tudi z dedotom … ni jima bilo dolgčas, saj sta uspela skoncipirati novo oštarijo … poimenovala sta jo “pri 2 človekih”, jedilnik je eklektično odštekan in že  napisan na stoječo tablo:

tabla

iščemo investitorja …

bronx dog

sreda je fajn dan … ko sem kot dijak naravoslovno-matematične šole
opravljal obvezno delovno prakso v glinu nazarje, so me tam stalno obratujoči fotri naučili, da je prelomni trenutek v delovnem tednu sredina malica, kajti po njej si bližje naslednjemu vikendu, kot pa prejšnjemu … sredina malica je tako posebej pomembna in se je je zato treba lotiti z dovoljšnjo mero spoštljivosti – ipak ni to kar ena malca, ane … posebnega pomena sredine malice se zavedajo tudi v kolektivu športnega bala lepa žoga na celovški, kjer vsako sredo (in samo ob sredah!) pripravljajo hot doge, ki so nekaj posebnega in se jim zato reče hodoki … posebni so tudi zato, ker nanje vsak teden vabijo z novim esemes sporočilom, ki so zdaj zbrani uzrli luč sveta v knjigi “dobrodošli v naši sredi – hodok lirika” … v sredo pred volitvami je, na primer, v telefon priletel tale: vsi klobasajo. ve se, kdo pa to zna. volite hodok! … po odkritju josefa fritzla pa tale: italjan nej cuza svoj špaget, avstrijc po knedlu skoz na skret, še zmer boljš k da gre v klet, tanajbol za nas pa je u sredo hodok snet … no in prav na osnovi nagnjenja lepožogcev do svakojakih odpičenih konceptov se je borodila ideja, da bi redno sredino druženje nadgradili z enkratnim dogodkom … tako je prejšnji petek zvečer dvorišče lepe žoge doživelo časovno in prostorsko preobrazbo in se spremenilo v bronx zgodnjih osemdesetih: iz zvočnikov je butal samo old school hiphop (max. dovoljena letnica je bila 88), na vratih je stal črn varnostnik, na prizoršču je bil parkiran približno sedemmeterski lincoln, obiskovalci pa smo postavali ob naftnih sodčkih, v katerih so bili zakurjeni ognji … flaše piva so bile oblečene v papirnate vrečke, lakoto pa smo tešili z bronx dogi:

really hot dog

priprava ni zahtevna in jo zlahka zmorejo tudi kuharski analfabeti … poleg soda s prižganim ognjem potrebujemo samo

  • 1 hrenovka
  • par koščkov kruha
  • palica

na palico najprej nanizamo koščke kruha, potem pa nanjo napičimo še hrenovko … palico nato postavimo nad ogenj v sodu in jo najprej segrevamo ne ravno v plamenu, ampak malo bolj pri strani … to delamo dokler se kruhi ne segrejejo in rahlo zasušijo … nato hrenovko postavimo direkt v ogenj in počakamo, da poči … počeno še malo podržimo nad plamenom, da se hrustljavo zapeče … poslušamo soundtrack: boogie down productions – south bronx in bronx doga pojemo, splaknemo s pirom iz vrečke, rignemo in se pogovarjamo o poletni west coast ediciji partija, ko bodo v glavnih vlogah nastopili bazenčki, shakin’ booties ter gin & juice … in seveda snoop dogg, ki bo do takrat dodobra naštudiral pripravo pireja (s črnim! in ne belim poprom, prosim):

hood style!

hud hec bo!

naslednji četrtek, na koledarju bo zabeležena številka 22., bodo na oder stare elektrarne na kotnikovi stopili hecni muzikontarji … so iz dunaja, ampak niso dunajski dečki, ker so med njimi tudi dekline … reče se jim vienna vegetables orchestra in njihova posebnost je, da špilajo muziko izključno na zelenjavo … jep, pobje in dekleta pridejo na tržnico, naberejo štof in potem vrtajo, režejo, sekljajo toliko časa, da so inštrumenti pripravljeni … in kakšni inštrumenti to so!!! … karottenflöte, gurkeninstrument, paprikatröte, lauchgeige, zellerbongos, melanzaniklappe, ni da ni, hehe … muzika je pa tudi eklektična mineštra (lahki bi rekel dobesedno) duba, klubskih hausićev, free jazza, eksperimentalne elektronike in še česa … da vam bo jasno, kako približno vse skupaj izgleda, pripopavam video:

da ne boste ugibali: stvar nima kakšnega prehransko ideološkega backgrounda, saj nihče v orkestru ni vegetarijanec … uradna stran dogodka je tukaj, vstopnice po 12 evrov pa so na voljo tukaj

kanuga quakulliq ajurnamat sitamaat!!!

hja, če smo ga že lani razglasili s pomočjo internetnih slovarjev, pa naj bo tako tudi letos, ane? … le da je letos prevod verjetno sloneč na še bolj trhlih nogah kot lanski, ampak ker je redkokdo med bralci kruha in vina tekoče govori jezik aljaških indijancev,  verjetno ne bo kakšne prehude zamere … torej, imamo zlatega silvota 09! … v poštni nabiralnik je do iztega prijavnega roka prišlo natančno 6 prijav … ker so prihajali v različnih oblikah smo za ocenjevanje in vaš ogled vse spravili v .pdf  dokumente osnovnega formata a4 … tako, zdaj pa brž k ogledu prijavljenih silvestrskih prehranskih momentov … zloženi so po vrsti, kot so bili prijavljeni, za ogled klikni na ime prijavljene jedi:

  1. miha & zoki: le porc salé a tiré deux fois avec les olives noires et quelque chose de fromage
  2. miha & zoki: mesni tris
  3. emetadindon: silvester izpod peke
  4. centri: tonisuši
  5. mare “d vosek”: cela večerja
  6. sašo: losos na deski

podobno kot lani – tradicionalisti pač – je tričlanska žirija neodvisno drug od drugega, na ločenih lokacijah in v popolni izolaciji z ocenami od ena do pet ocenjevala po dveh kriterijih: prva ocena je šla za atraktivnost, všečnost in primernost jedi glede na priložnost, druga pa za opis recepta, fotko in splošni vtis … preden zmagovalcu v roke potisnemo flašo vina in ostale pripadajoče nagradne bonuse pa podeljujemo še častne omembe žirije:

plaketo vinka šimeka z ordenom huronskega smeha prejmeta miha & zoki
(za slikovite opise minimalističnih jedi in najbolj fancy poimenovanje narezka … ever!)

častni znak strpnosti do drugače mislečih, vključujoč vegetarijance prejme mare “d vosek”
(za elegantno izpeljavo celotne večerje in iskreno kritiko najhitrejše brokolijeve juhe na svetu)

virtualni medaljon sv. florjana z znakom ranka žeravice in plaketo vasi podpeč prejme emetadindon
(za gojenje varnih kurjaških praks, vzdrževanje žerjavice in slastno promocijo podpeštva)

virtualni grb sumaka sundaraveja in link na njegovo oddajo prejme centri
(za neutrudno promocijo tajske kulinarike in njeno jasno distanciranje od japonskih podobnikov)

in seveda še glavna, velika, oh in sploh ter največja, takorekoč istoimenska nagrada:

ZMAGOVALEC NATEČAJA IN DOBITNIK NASLOVA
ZLATI SILVO 09
(in celotnega pripadajočega nagradnega sklada)

sašo, cookie rookie of the year 08

pecen-file
za po metodi aljaških indijancev pripravljenega lososa ne deski

stvaritev je žirijo prepričala do daske, še posebej pa bi želeli izpostaviti vztrajnost in pridnost avtorja, ki je edini sodeloval v obeh do sedaj izpeljanih natečajih in tako lani pridobljeni naslov cookie rookie of the year nadgradil v prestižno titulo zlatega silvota 09 … naj mu manitu večno stoji ob strani pri izvajanju kuharskih coprnij, za prevzem nagrade, pa naj se obrne na direkcijo tekmovanja … vsem sodelujočim še enkrat čestitamo & se zahvaljujemo za poslane kuharije in vam želimo, da bi rusi čim manjkrat zašvasali dotok plina do vaših šporhertov!

hranilno 09!

prvi recept za srečno novo sta si kruh in vino sposodila pri stripovski legendi, majstru smiljaniču, ki je v eno risbo uspel ujeti kompleten zeitgeist:

smiljotova-recesija

no, pa srečno in sito vsem skupaj!

p.s.: si pofotkal silvota? no, potem pa spiši še recept in vse skupaj pošlji na napo@kruhinvino.com