tiste, ki ste mnenja, da chefovinci kalorije samo vnašamo, naj potolažim, da nimate (čisto) prav … občasno jih tudi kurimo, ampak tudi med porabo energije se, vsaj glavi familije, po glavi podijo misli, kako priti do novih zalog … na špancirju okoli blejskega se človek, četudi je starejši od štirih let, kar malo zlakotni … kaj bomo? … o, poglej, tole bi lahko bila fina pečenka:

okej, naj mu po, pajotu, ker se je prikazal čisto na začetku kroga in notranjost še ni krulila … pa tudi sicer smo v rodbini po naravi bolj nabiralničarji (to vključuje tudi nabiranje po mesnicah, da bo jasno), kot pa jagri … podobno kot ta lena sorta lovcev, namreč ribo-lovci … ti se oborožijo s sikspekom in vietnamskim oblačilnim arzenalom, v blejsko vodo pomočijo par trnkov, odprejo fancy marele/šotore in kao aktivno preživljajo prosti čas v naravi … so pa med njimi tudi optimisti, vsaj tista dva, ki sta samo par metrov stran od palic že nastavila tabornikovega najboljšega prijatelja, ready made žar, namreč:

glede na to, da sta lastnika tehle škatel veselo smrčala, domnevam, da sta zvečer na rešetke vrgla kaj lažje ujemljivega … torej tudi iz te živali ne bo južine … hm, oko bo torej treba obrniti stran od prirode in se prepustiti lokalnim kuharskim majstrom … iščemo kaj svežega, avtohtonega … o, lej, grill … in tabla z navedeno današnjo ponudbo:

hm, tale dan je ekstremno dolg, ane, da mu črke kar že odpadajo … ali pa res ponujajo dojek na žaru? … mogoče ga dobijo od čarovnic, ki jih te dni itak pečejo na kresovih … pa tudi ribji del je precej simpatičen, kajne: od slovenskih, ki so nedefinirane vrste, ampak jih je več in so na žaru; prek nemških, ki jih je še vedno več in to kao postarvi, ampak ni rečeno da so na žaru; pa angleške, ki je sicer samo ena, ampak je cela in to grilted (kar je po mojem še posebno fancy način priprave); do italijanske, ki je najbolj opuljena: samo ena sama, samcata ofucana trota in to očitno sploh ne pripravljena … kot kaže blejci vedo, da je zdaj pri talijanih v trendu al crudo … no, mi pa smo ugotovili, da je navada železna srajca in da devet milijonov ust že ve, kaj je dobro:

ni slaba in ni poceni, pa tudi interierov, kot je tale z lila stoli in turkiznimi stebri ni več prav veliko naokrog … ampak pojesti jo po prvem minichefovem solo obhojenem blejskem jezeru: neprecenljivo!