huda požrtija

še malo kračice, madamoiselle?na precej zanemarjenem vrtu velike stare vile, med sprehajajočimi se purani, kurami in goskami, parkira dostavni kamion-hladilnik … mesarja odpreta vrata in začneta v hišo znašati zamrznjene cele srne in ostalo divjad, pujse različnih velikosti, telečje polovice, prednje dele krav … zlagata jih k akvariju, polnem rib in rakov … malo naprej so zaboji z ostrigami, kupi zelenjave, jajc, masla, smetane, moke, magnumi in jeroboami polni šampanjca in drugega vina, konjaki, viskiji, gini … štirje prijatelji – pravnik, pilot, pro-kuhar in koreograf postanejo kuharji (in obenem tudi jedci) ter začnejo cimprati in konzumirati: velika ikebana z nasajenimi pečenimi fazani in prepelicami, polnjeni kopuni in purani, bikova moda po burgundsko, krače, biftki in druge mesarije (flambirane ali v bogatih rjavih omakah), masleni pireji, tortelini s smetano in šampinjoni, gosje, račje in piščančje paštete, tartufi, mastna gosja jetra, palačinke z grand marnierjem, pica po provansalsko, kruhi, ogromne v nulo zdizajnirane torte, pogače in pite, kompoti, marmelade … vmes si zaželijo še živega ženskega mesa, na steno projicirajo slide show “vintage” erotike, poslušajo tango in jazz na škrebljajočih vinilkah, berejo fiziologijo okusa brillat-savarina (v slovenščino je menda prevedena bolj na pol) in debatirajo … pobje imajo skupen cilj: umreti od žretja … tri naročene lahkoživke jim pravi čas pobegnejo, lokalna učiteljica pa v dekadentnem prenažiranju (ki ga kaj kmalu začnejo spremljati gromoglasni in ekstremno dolgi prdci, bruharije, naspečnosti, glavoboli …) postane del špila in ostane do konca … posneto leta 1973 v – kaj bi drugega – italijansko francoski koprodukciji, s perfektno izrisanimi in odigranimi liki (same legende od glumcev: marcello mastroianni, michel picolli, philippe noiret, ugo tognazzi & andrea ferreol – vsi v filmu tudi nosijo svoja osebna imena), s totalno klavstro-kadentno scenografijo in dolgimi kadri … čeprav se nič ne dogaja, se zgodi marsikaj … marco ferreri je naredil film, ob katerega gledanju se ne počutiš najbolje, ampak ogled vseeno priporočiš, ker je res hud … la grande bouffe je včeraj ob 23.10 zavrtela tv slo … ker ga verjetno ne boste imeli kmalu priložnosti videti, vam sporočam, Nadaljujte z branjem

modelarski krožek

ma, fin je tale borovničevectehnični pouk je bila ena prijetnejših inštitucij za izgubo časa v chefovih osnovnošolskih letih, še posebno od šestega do osmega razreda, ko je bil učitelj omenjenega za razvoj zrele socialistične osebnosti neizogibnega predmeta, tudi chefov razrednik … ta star breznik je bil že kar v letih, ko nas je dobil na grbo, tako da je bil njegov vzdevek moped-šow že kar dobro uležan, deloma zaradi njegovega fizičnega videza (statler, oziroma ta desn na balkonu), pretežno pa zaradi tega, ker je 80% ur pouka tehnike porabil za servisiranje in upgradanje svojega pony ekspresa, ostalih 20 pa za novačenje kadrov v modelarski krožek, katerega mentor je bil … reda radi smo sicer našvasali tiste lučke iz bakrenih paličic in zvijali aluminij za svečnike, ampak prav nobenemu iz 8.č razreda ni padlo na pamet, da bi se vpisal v modelarski krožek, kar je prizadevnega razrednika spravljalo v precejšnjo otožnost (o, kako bi bil vesel, ko bi bil tam kje okrog doma šijančev ta star, po domače raketarski sekretar) … no, ampak modelarjenje v kuhinji je prav fejst … chefica je pravilno ugotovila, da se mafinski šesterček že prav nemarno dolgo valja po omari, zato ga je popoldne dodobra izprašila z manekensko obarvano borovničevo maso … chef se iz znanih razlogov ni mogel udeležiti uničevanja dišečih plavcev, zato je pod večer še enkrat razpalil peč iz katere so čez tričetrt ure na plano prišli špinačni mafini s sirom … zelenjavni nadomestek, ki sicer lahko služi za prilogo kakšni sočni mesnini je nastal takole: Nadaljujte z branjem

kjer je dim,

ta ta tam, ta ta ta dam, ta ta tam, ta tam ... smoke on the water! ... ehm, rice...tam je ponavadi tudi meta … in/ali rupa … v vsakem primeru nič kaj zelo navdušujočega in pozitivnega … če pustimo ob strani zadnikarjevo razburjenje in dejstvo, da bo bradač, ki je nekoč prišel iz frčoplana v rumenem lajbču z vrečko iz duty freeja (hm – nastavek sodobnega terorista?) zdaj član komisije, ki bo izbrala nov znak in slogan naše ljube domovine, je ena od posledic njegove zoprne vsevednosti in napihnjenosti tudi ta, da zmanjšuje vrednost dimljenih namirnic … je pač tako, da sir z imenom dimsi kupujejo samo tri vrste ljudi:

  1. ruplovi harcore fani
  2. srečneži, ki ne vedo, da rupel obstaja in
  3. teoretiki zarote, ki vedo, da je naš out-minister v resnici proizvod specialne vojne naših južnih sosedov, ki ga je treba zgristi z lastnimi zobmi

na srečo smo tisti, ki dim raje kot v mladiko ali na bronhije obešamo na brbončice, našli avtohtono slovensko alternativo … pustotnikovi so svojo sladkasto sirarsko skuto (tako – ali pa bolj fancy albuminsko – se pri nas reče ricotti, siru narejenemu iz sirotke, ki je prav zato praktisk brez mašči) začeli devati tudi v dim in to tako kravjo kot ovčjo različico … dimljena sirarka je soljena (nedimljena je sladkasta in je super za fliknt v kakšno palačinko ali za narest kakšno korziško sancta simplicitas fiadone) in chefu se je z nežnim, a lepo zaznavnim vonjem po dimu zdela super za vmešat v integralni pilav z dvojnim dimomNadaljujte z branjem

babičina kuhinja

ličen primerek dobro uležanega protfana (by babi hilda)gornji dve besedi se ponavadi uporabljata, če vas hoče nekdo nafarbat, da ga v kuhinji žge naravno, zdravo, domače: recepti iz časov naših babic, diši kot iz babičine kuhinje, jedi, kot so jih pripravljale naše babice … nekateri gredo v babicentričnosti tako daleč, da po babici (ali pač noni) poimenujejo oštarijo in potem na mizo znašajo carpacciote, t-bone steake s pirejem s tartufi, pana coto … hm, kaj pa je bila vaša babica? … italijanka iz teksasa? … moji babici sta kuhali za moja dedka in moja dedka nista kakšne pisarne niti videla od znotraj, kaj šele da bi – kot njun vnuk – cele dneve ždela v njej in gledala v svetleč pravokotnik pred sabo … zato nista jedla špagetov z gorgonzolo in krostate ampak umešana jajca na treh žlicah ocvirkov, močnik, prežganko, z mastjo zabeljene flike, šmorn, skratka prehranske bombetke, ki jih sodobni pisarniški škric ne more jesti vsak dan … ampak babice imamo pa vseeno radi in zato reči, ki so jo navdihnile vonjave, okusi in teksture iz njihovih kuhenj najraje naštimamo sami – tudi zato, da spomin ostane avtohton … kuharji v italo-krčmah pa naj lepo delajo, kar majo za delat in moje babice lepo pustijo počivati v miru … tale deževna sobota je zato pripadla chefovi bici tončki, ki smo se je spomnili z zabeljenimi flikami in babi hildi, ki je chefici zapustila najboljši par protfanov za pečenko in štrudl na svetu … memorial babic napatista je sestavljen iz sočne svinjske pečenke, flik s pečenkino omako, s kislo smetano zabeljenega stročjega fižola in slivo-jabolčnega štrudla … preden sedemo za mizo, pa še tole: Nadaljujte z branjem

kanibalizem (sort of)

domnevam, da ni dedca, ki ga ob prebiranju jedilnega lista pri postavki bikovi prašniki ne bi zaskelelo v spodnjem nadstropju … kljub temu, da je point zapakiran v precej lep celofan (prašniki – a so to testisi bika, ki je bil že tako star, da se je na njih začel nabirati prah? … ali prihaja iz kmetije bojana prašnikarja, po domače brezjajčnega selektorja?), je topa bolečina vseeno prisotna – seveda ne toliko, da ne bi potem marsikdo v mazohističnem navalu firbcanja svojega trebuhavendarle spremenil v poslednji pestič … mravljinci podobnega kanibalskega tipa so zadnjič lezli po chefovem hrbtu, ko je dežurni štajermesar z rutiniranim gibom zgrabil dva telečja jezika in ju lepo zavil v vrečko za s sabo – nenazadnje chef vendarle pripada sekciji najbolj gobčnih v mestu (pa i šire) in je njega dni celo vpregal svoje možganske celice v preučevanje materinega … čeprav je legenda toporišič zaznal in predvidel marskakšno pregibalno varianto jezika (predvsem pa ogromno izjem v njih rabi), mu v dolgi karieri ni uspelo jezikovne substance pripeljati dovolj daleč, da bi se od tega kdo (resnično, ne metaforično) do sitega najedel … chef je tako raje prelistal delo (po kliku bodi pozoren na ime založbe!) ene druge legende (izdajo iz leta ’65) in potem malo po svoje naredil telečji jezik v solatiNadaljujte z branjem

osmerokraka zvezda

zločesta piovra je dobila, kar je zaslužilahobotnica je prav gotovo ena od najbolj fascinantnih živali, drugače po njej ne bi poimenovali toliko in tako različnih stvari, kot so na primer disketa s seznamom domnevnih udbomafijskih carjev in botrov, 9 serij epskega boja inšpektorja cattanija proti italijanski mafiji, ena bednejših moorovih bondiad in rezervni regulator pri kompletu avtonomne potapljaške opreme … ampak ta ima vsaj še nekaj veze s pravo hobotnico, ostale pa so zgolj v negativni kontekst prestavljene fascinantne lastnosti teh weird vanzemaljskih podvodnikov, h katerih pozitivnejšemu imidžu gotovo ne pripomore najnovejša hollywoodarska aplikacija v piratih s karibov … ampak so tele hobote tudi v resnici precej hude … chef se (poleg novejših potapljaških spominov na v majhne luknje tlačeče se ter formo & barvo rapidno spreminjajoče primerke iz severnega jadrana) spomni, kako je že več kot deset let nazaj z vladimirjevim potomcem tonkotom nazorjem z ostmi hodil na nočne hobotolovne veslaške maratone po uvalah v bližini bobovišća na braču … še bolj si je zapomnil okus, ki so ga ulovljenke z dodatkom čebule, krompirja in olivnega olja razvile pod peko (in kasneje kot memoar v domači pečici) … osmerokraka žival sicer največkrat pristane v takšni ali drugačni, ponavadi kar klasični- krompir-čebula/česen-olivc solati, ampak darko rodica je enkrat mehkužnico postregel z jagodami in zelenim poprom … osvežiti okus hobotnice s sadjem je zelo chefuvšečna ideja, zato je za inavguracijo domačega malinovega kisa pripravil hobotnico z breskvami in malinovim kisomNadaljujte z branjem