hrvaška turistična skupnost zdaj že kar nekaj let svojo turistično ponudbo promovira s sloganom mediteran, kot je nekoč bil … seveda je jasno kam hrvojeti ciljajo: da je hrvaška obala nedotaknjena in prvinsko lepa … prav tako pa je tudi jasno, da lahko slogan interpretiramo tudi malo bolj žlehtno, če tisti nekoč iz leta 1880 prestavimo v leto 1980 – in posledično ugotovimo, da je res vse tako, kot je nekoč bilo – isti jedilniki v restoranih, isti komadi na terasah (in na radiu), iste kolone, iste borosanke, iste aljbanske sljaštičarske žonglirajoče fore, isti trajekti … nakar seveda še introspektivno ugotoviš, da k tej istosti kar zajetno prispevaš tudi sam, le da je zdaj ne observiraš skozi oči osemletnega froca, ampak skozi oči fotra: ista štala s pakiranjem in trpanjem v prtljažnik, isto iskanje cestnih bližnjic, isto ustavljanje za lulanje in malicanje, iste oslabitve na ovinkih, ista puhteča vročina, ki huškne iz na soncu parkiranega avta, isto nasikavanje tujim šoferskim bebcem … in na cilju ista pomirjujoča travarica in isti mrzel točen pir – pa je mir! … in si zadovoljen, da je vse tako, kot si navajen da je … in da resničnost potrjuje slogan zajednice, sploh če mu dodaš kakšno drobno noviteto … letošnje so bile takele:

v običajnih razmerah bi bila tole taka čisto navadna študentska pašta s tuno iz konzerve … ampak ko je napotnikov fotr po jutranjem dvojcu kava-mineralna na debeli betonski mizi pred starim zaraščenim ribarjem zagledal kašeto skuš sijočih oči, čvrstega mesa in živordečih škrg, se je v klasično rožnodolsko špuro: dušena čebula, pelati, olive, tuna na mesto slednje uvrstila skuša: štiri majhne sem poširal v mešanici belo vino – voda – česen – korenje – zelena – rožmarin, jih ohladil in pobral s kosti in vložil v salso … v odcejeni zavrelici sem skuhal svedrače in evo še ene super kempistične jedače!
tudi druga posebnost izhaja iz istega betonskega pulta, le da je za njim stal en drug (a ravno tako zaraščen) ribar, pred njim pa niso bile skuše, ampak par režočih se ostrozobih morskih plenilcev (po domače osličev) … ko sem dvema kakšne pol ure kasneje stoječ na od morja razjedenem in od burje razbičanem skalovju prerezal beli bauh, so iz njega najprej prilezla sijoča svetlo rožnata mastna jetra, ki so, majkemi, izgledala kot foie gras (plenilca sta bilo očitno zelo uspešna predstavnika svoje vrste) … par minut kasneje, po termični obdelavi na z olivcem premazani ponvi in posuta s soljo in poprom so izgledala takole:

v ustih pa: omajgod, d-o-b-r-o-o! dobro-dobro-dobro! … ker jih nisem preplozal so bila sočna in mehka, okus pa je je bil tak slankast koncentrat ribjosti … hudo odkritje, katerega implikacijo pa odsvetujem, če nisi čentoperčento prepričan, da je riba še nekaj ur nazaj plavala …
da ne bo vse skupaj izpadlo čisto samovšečniško, je treba reči, da sta bila tudi krožnika treh tenko rezanih morskih delicij (od leve: sušena tuna, gofov in škampov karpačo)

in sočnih ter dišečih brbavic/gropov

v restavraciji kaleta na ugljanu med onimi rečmi, ki delajo težko življenje v borovi senci ob modrem morju vsaj malo lepše in lažje … ne le to, celo hrvaški industrijski prehrambni proizvajalci so na ta spisek (poleg že posvojenega abc sira, dukatovega litrškega jogurta in domačice) popolnoma nepričakovano uspeli uvaliti eno reč, namreč hudo jebački temnočokoladni vindijin puding z lepotnim imenom noir:

kar je dobro, ni slabo! …  sicer pa smo sezono poležavanja v viseči mreži tudi letos (kot ste, dragi bralce že navajeni od tukaj in tukaj) zaključili s pizzo z razgledom,

slogan pa smo nato na trajektu zgolj še prestavili v prihodnjik: mediteran, kot bo naslednje leto spet!

po lanskem kruzanju na eni in drugi strani južnih predelov italijanske čizme sta kruh in vino pripravila obsežno poročilo o tem, kaj naj samooskrbni človek spravi na svojo mizo (in vase) kadar se bo sam znašel na danih teritorijih … vajo tokrat ponavljamo po prihodu s švicarskih pašnikov … še bolj kot pri lahih so namreč samooskrbni skilzi potrebni (skorajda nujni), kadar se jeziki, grla in želodci nahajajo v švici … tam bivakirajoči in v gostinstvu obratujoči homo sapiensi skorajda ne znajo sproducirati prehransko/pivske reči, za katero ti ob postrežbi ne bi prilimali še šamarja v višini 10 švicarskih frankov (8.32 evrja) … kadar te torej zanese tja gor, si napedenaj tole:

denar

obvious, ane, pri bankirski naciji pa še posebej! … tistih izhodiščnih deset frankov v resnici ni hec …

tale luštkan s putrom namazan in s šparglji in nekaj kozmetičnimi dodatki obložen kruhek te v snekariji haug v mestecu schwyz sicer ne bo stal več kot 8 frankov i kusur, ampak skupaj s špricerjem (ki ga na onih koncih radi postrežejo s krhljem limone) boš pa že skoraj na petnajstih … porcija njokov v zuriškem kao skejterskem bistroju te bo skratila za 19.90 frankijev, običajen švicarski taler v sestavi kalbschnitzel mit pilze in rahmsauce – rösti – gekochtes saisongemüse pa je ovrednoten na dobrih štirideset … v primeru cenovne občutljivosti, cepljene na samooskrbno nezmožnost priporočamo oziranje po relativno ugodnih etničnih kuhinjah:

tale tudi nam domače zveneč jedilnik se že čisto okej bere … sicer pa – bottom line: če nimaš dostopa do šporherta ali gorilnika, moraš v švici imeti keš, kartice, zlate zobe, lance,  perle – take stvari …

waiter

švicarske izložbe so polne ur in teh izložb je toliko, da dejansko ure sploh ne potrebuješ – pač pogledaš levo ali desno, se zazreš v kakšen filigranski izdelek pateka philippa in točno veš koliko je ura – toliko, da si je ne boš kupil … si pa vsekakor velja omisliti drugi najpogostoje uizložben izdelek švicarske manufakture – vojaški nojšč … že bazična verzija poimenovana waiter (na sliki levo – na sredi je my first za minichefa, na desni pa climber (s škarjicami!) za chefico):

ima namreč vse, kar utegne potrebovati bralec kruha in vina: odpirač za kronske zamaške in buteljke, zobotrebec in pinceto (ta pride prav pri odstranjevanju koščic iz ribjih filejev (glej naslednji odsek) … in seveda nož za rezanje kruha, sira, salam in klobasic … obvezna oprema!

felchen

ko si torej opremljen s kinto in klinco se lahko odpraviš na lovsko nabiralniški pohod, pri katerem ti bo najprej padlo v oko, da švajcarci – sodeč po procentu površine, ki ga v trgovinah pokrivajo prehranski artikli – veliko kuhajo doma in skorajda ne pijejo gaziranih pijač (razen red bulla, ampak tega pa res na polno), voda v plastenki pa je (kar je ob vseh onih štiritisočakih razumljivo) praktično neobstoječa kategorija … je pa zato veliko žitarične, sadno-zelenjavske, mlečne, sirne in mesne robe, katere cene – švicarskemu protekcionizmu navkljub – niso brutalno visoke (so pa občutno višje kot v domačiji) … začasna chefovina je bila postavljena v luzernu, kjer se obrežja okoli famoznega kapellbrücka ob torkih in sobotah spremenijo v tržnico in kjer je bilo na prvega maja dan (v luzernskem kantonu to ni praznik sploh) moč upleniti tudi lep in čisto frišen primerek v vierwaldstätterseeju ujetega felchna (po linnejevi kasifikaciji se ribi reče coregonus lavaretus, po naše pa menda modra ozimica) iz katerega je nato chef nakuhal zupagud riblju čorbu:

pri isti švicarski ribničanki se je dalo obvladati (in smo si jo obvladali) rauhnjeno verzijo jezerske riburde, ki je nato sladki konec st’rila pri nekem schwyzarskem zajtrku, plac pa je bil vobče poln zanimive robe, sezonski highlight je bila rabarbara (končala je v chefičinem clafoutisu), za v domačo špajzo pa smo vzeli še par in pol debelajsastih kartofl gomoljev, ki bodo zdaj enkrat končali kot rösti (poročamo!)

doggwiler

mislim, če je liku ime urs doggwiler ti mora biti simpatičen že zaradi tega … če ima povrh vsega na cirihštrase v lucernu še hudo mesarijo (z jako fascinantnimi mozaičnimi mesnimi siri in mnogimi marinadnimi in oblikovnimi napedenkoti iz frišnega mesovja) in je bil celo razglašen za rüdigger lozernerja (karkoli že to je, vem da ima model celo izložbo prelimano z izrezki iz cajtngov, na katerih so fotke njega samega, kako mu okrog vratu visi verižica iz klobas), potem pač rataš njegov fen … za v kruhovinske trebuhe je prispeval serijalko dveh mehkih in vsako po svoje fletno začinjenih bratwurštov, za domov pa še landjegersko in eno hudo močno rauhnjeno suho klobaso plus še spomin na doggwillerjev razposajeni klobasasti i bi guet logotip … dober metzgerei, tale luzernski doggwiler, no doubt!

vino

ker leži tam not med onimi visokimi hribami, človeku v rubriki avtohtoni alkoholi prideta na misel predvsem pir pa šnopc … wrong! … švajcardarji najraje srebajo vino in to tako, ki ga sami pridelajo (98% pridelka požlampajo sami) pri čemer ušpičevajo tudi kakšne nenavadne produkcijske prakse … eden bolj bizarnih športov, ki se ga gredo v kevdrih je vinarjenje rdečih sort na belo … in če se zdi to pri modrem pinotu še kar normalno početje (blanc de noir pa to – švicarji na belo narejenemu modremu pinotu rečejo federweisser), pa v štacuni pogled na flašo belega vina, na katerem piše merlot postane blago telečji … vino pa je dejansko na belo narejen merlot – sprešan, precejen in zavret v inoksu … merlot kot lahko, belo aperitivno vino? može da prođe!

čokolada

že res, da v švici ne domujejo najbolj prestižne čokoladarske firme – te so se naselile na evroprestolničnih tleh, ampak tobler in lindt in sprüngli in še marsikdo v švici seveda zna izvesti super dobre čokoladne vragolije – celo tako dobre, da so z nekaj več kot enajstimi kilami na švicarja ne leto modeli svetovni šampijoni v čokoladožderstvu … letos jim bo titula zagotovo ostala, k čemur je izdatno pripomogla tudi naša ekspedicija z zalogami za domačo rabo …

se trudimo na vse pretege, ampak mislim, da naši familiji letos še ne bo uspelo pokonzumirati 440 sladkih rjavih tablic … čeprov – ju nevr nov 😀

mogoče je s prav temi istimi besedami zakamuflirani novinar cajtnga sunday times kdaj malo podrezal bivšega slovenskega zunanjega ministra in bivšega slovenskega evropskega poslanca, češ, qwajdej-a-sevmo-kej-zmenil? … no, mi s to besedno zvezo nikakor nismo želeli klicati bivšega thalerja – že zato ne, kar od tam, kjer smo bili, klice v slovenijo zaračunavajo 3.7 evrov na minuto … in ne nismo bili v gvineji bissau ali zgornji volti; dovolj se je bilo prekucniti čez brenner, se stišati skozi arlberški tunel in prečiti kneževino lihtenštajnsko – i eto nas u švajcarskoj (kot bi reklo tistih 1.5% švicarjev, ki so se v popisu prebivalstva leta 2000 samooznačili za srbo-hrvatsko govoreče) …

zdaj verjetno že sumiš, da taler iz naslova tudi ni krožnik, ampak je v dolini emmen narejen luknjast sir … yes, sir!, prav imaš … in če smo že stacionirani sred švice, si bodemo pa že pogledali pašniške terene krav mlekaric in obrate, kjer se njih izmolzek predeluje v velike kolute sladkastega ementalca, ane? … nu, terenčki so prostrani gričevnati travniki, ki vlečejo precej na dolenjsko vižo in če krava hoče svoje mleko prispevati za emmentaler switzerland (to je leta 2000 zaščitena znamka, švajcarci se prej niso pravi čas pomujali in tako ime emmentaler (brez oznake switzerland) lahko uporablja kdor če – večinoma so to nemci in francozi, med izvoznike emmentalerja pa spada tudi finska) lahko je samo travo (poleti) in seno (pozimi) …

emmentaler switzerland je vedno narejen iz surovega mleka, star je najmanj štiri mesece, če pa si ob pravem trenutku na pravem mestu (se pravi blizu kakšne švicarske sirarne) pa se lahko dokoplješ tudi do 14 in več mesecev zorjenih – in temu primerno trših in aromatsko ter okušalno intenzivnejših primerkov … sicer pa lahko firbčni turisti lahko svoje objektive usmerijo v oldskul

in nuskul

produkcijski prostor in proces, pa seveda (sicer skozi line v zastekljenih in zamreženih vrat) v nuskul

in oldskul

zorilniške prostore … ampak čez vse skupaj ga seveda zmaga trenutek, ko odviješ takle paketek

in se, magari s švicarskim pipcem, lotiš vsebine … aj lajk! … aj lajk a veri meni lot!!! kar velja tudi za grojer, apenceler, gomser in še katerega na lokaciji snedenih (pa tudi v domačijo prinešenih) švicarskih sirov …

v nadaljevanju sporeda na kanalu kruh & vino pa bomo spregovorili še o pomenu samooskrbe med pohajanjem po švicarskih tleh … ostanite še naprej z nami!

spodobi se in pravično je, dragi bralec in bralka, da reportažne zapise o potikanju po sansebastjasnkih gastro kotičkih, končamo v sami špici kuharskega brbotanja v tej ne le baskovski ali španski, ampak kar evropski, če že ne svetovni njamzi meki … arzak je ena od treh z najvišjo dozo michelinovk opremljenih sansebastianskih restavracij … malo posebna je zato, ker je bil juan mari arzak – ata, ki jih bo letos dopolnil sedemdeset – tisti, ki je prvi v baskiji začel uvajati in prakticirati trende sodobne kulinarike in lokalno, preprosto košto nadgrajevati v spektakelske umetnosti svetskega kova in je tudi prvi začel nabirati zvezdovje … restavracijo trenutno skupaj vodita juan mari in njegova hčerka elena in zdi se, da je prav ta družinska vez tisto, kar celotni predstavi, ki so je deležni gostje, daje posebno prijeten, sproščen, domač občutek … vodenje namreč poteka tako, da hrano pripravlja za en orng razred kuharjev (trideset jih je), juan mari in elena pa medtem – včasih eden, včasih drugi, včasih pa oba – nevsiljivo, a opazno, minglata med gosti … še posebej je fleten stari arzak, ki svoje stare znance vneto treplja po ramenih in kušuje na pleše, k kakšni znani družbici pa tudi prisede in z njo spije kupico ali dve … mogoče je tako sproščeno vzdušje vladalo zato, ker je bil ravno sv. boštjana dan, ko so, kar bralec in bralka že vesta, sansebastiančani v nekem paralelnem skulirano praznovalem svetu … da je tamborrada čez vse, se je pokazalo, ko se je tam nekje pri sladicah zaslišalo bobnanje in trobljenje, nakar se nas je ker nekaj iz jedilnice napotilo ven, kjer smo že lahko videli prave arzakove kuharje ki gledajo našemljene tamborradske kuharje, ti pa nažigajo svoje komade pod dirigentskim vodstvom – le kako bi lahko bilo drugače – hodo dobrovoljnega juana marija arzaka … paparaci so na veselem dogodku ujeli tudi nekatere slovenske obraze (v družbi elene arzak):

zdaj pa dajmo še o hrani: marsikdo, ki sem mu o sansebastiančenju poročal v živo, je spraševal, ali se razlika med eno in tremi zvezdicami opazi še kje drugje kot pri ceni – in se, seveda se in še kako se! …medtem, ko pri jedeh iz kokotxe še nekako mogoče razlagati kaj si jedel in kako je bilo to pripravljeno, pa pri  arzakovovem degustacijskem menuju to preprosto ne gre … pisati o tem kaj si jedel pri arzaku je nekako tako, kot da bi muzični kritik pisal o vsaki na odru odigrani noti … no way! … gre za v fascinantno celoto sestavljeno množico z doterano uporabo klasičnih in modernih kuharskih tehnik ustvarjenih tekstur, oblik, barv, temperatur, vonjav … gre za igro zapeljevanja, twistanja, pričakovanj, presenečenj in za sestavljanje vsega naštetega v fokusirane, jasne krožnike … gre za spektakel, skorajda aristotelovsko dramaturgiijo, performans, v katerem si kralj, ki ga je treba oboriti s nogu ti sam … predvsem pa gre hrano, za okus … no, saj sem rekel, da z besedami ne gre … in če pogledam spodaj priloženi filmček, ugotavljam, da ne gre niti s fotkami, saj je praktično vsaka v spodnji kolaž vključena fotografija totalno under-reprezentanje tistega, kar je nanjo ujeto (in bi to bilo tudi, če bi bile fotke tehnično popolne, do česar jim zaradi za fotkanje težke in spreminjajoče se svetlobe manjka ohoho) … filmček gre torej vzeti zgolj kot informativen vpogled … za globlji vpogled bi rabil uno mašino za snemanje občutkov iz strange days, ali pa, kar bo zate še najbolje, lastno doživetje …

tokratna številka revije dolce vita je bila počitniška … zato nisem re-kreiral majstorij taglavnih majstrov, ampak sem popisal nekaj svojih najjačih kuharskih namigov za samooskrbne počitnikovalce v južni italiji … ma, boš najdel kaj zase, tudi če ne pojdeš tja dol …

 Najprej definirajmo pojme iz naslova:

TOP 7 – izbor sedmih piscu ljubih stvari, nanizanih v nedoločljivem vrstnem redu – torej je zmagovalnih vseh sedem in v nasprotju z živalmi iz Orwellove živalske farme niso ene enakopravnejše od drugih. Kot boste videli, tudi lepo sodelujejo med seboj.

Počitniška samooskrba – gre za konceptu all-inclusive diametralno nasproten tip počitnic, pri katerem počitnikovalci skrb za svojo prehrano prevzamejo nase. Se pravi, da jim je iskanje tržnic, klepetanje z mesarji in ribarničarji ter kuharija pomemben del počitniškega užitka.

Južna Italija – Kar orng na jug je treba, da tole obvelja. Gledano na regije je to na jadranski strani čizme Apulija, na drugi pa vsaj Kampanja, če že ne Bazilikata ali Kalabrija. Gledano na vedenjske vzorce domačinov, je to tam, kjer se petletni otroci zraven kadečega očeta očeta ali matere nepripeti vozijo na prednjih sedežih majhnih obtolčenih fiatov, kjer hormonizirani petnajstletniki v družbi (starih) mam poskušajo nabijati žoge za odbojko in upajo, da jih pri tem opazujejo oči njihovih telefonirajočih vrstnic, in kjer se poleti mesteca med 13. in 16. uro spremenijo v  ghost towne.

Tako, in zdaj k izboru sedmerice, ki je bila svojeročno uporabljena in preizkušana v zadnjih šestnajstih dnevih. In ki je, ko boš naslednjič tam (in tja vsaj enkrat v lajfu moraš!) nikakor ne smeš pustiti vnemar.

LIMONE

Te že vidim in slišim, dragi bralec: “A bejž, limone? Ne ga ga no sračkat, Napotnik!” Ampak je res – debele in sočne limone, ki jih utrgaš direkt iz limonovca so nekaj ultimativno drugačnega od štofa iz slovenske stojnice. Iz ene stiseš dober deci in pol soka, lupina pa diši na polno, pa še s konzervirnim voskom ni prevlečena, tako da jo brez skrbi uporabljaš, kolikor češ. Se pravi da limonado delaš iz takega sirupa: enaka deleža cukra in vode, v katero nastrgaš limonino lupino, zavreš, pustiš, da se shladi, precediš, spraviš v hladilnik in nato mešaš s sveže stisnjenim sokom taiste limone. In da na osoljene in opoprane svinjske kotlete naprej par minut pečeš na 230, jih nato obložiš z rezinamo limon in pečeš še četrt ure na 180, nakar limone z vilico pritisneš ob kotlete, da izpustijo sok, ki je potem tvoja omaka. In seveda: nekaj limon vzemi domov, jih tanko olupi in olupke namoči v alkohol, po desetih dneh dodaj sirup in precedi – naredil si svoj lasten digestivni super-napitek: limoncello!

PARADAJZI

To pa itak, kajne?! Južnoitalijanski paradajzi so majka. Ampak jih je treba malo iskat. Vohljat po tržnicah, se ustavljat ob obcestnih piaggio kamiončkih in ob njih iskati prave za pravi namen: malo trše velike volovskosrčne za solato. Češnjevško majhne okroglovce za  kapreze in bruskete. In seveda podolgovataste sanmarcanote za salso. Salso boš seveda naredil sam. En večer za cel teden veselja: praži čebulo na maslu ali česen na olivcu. dodaj na kocke narezane paradajze, nogo zelene in korenje ali dva. Pokrij in počasi duši uro ali dve. Medtem posrebaj kaj iz naslednjega odstavka, nakar odstrani zeleno in korenje, paradajze pa pretlači skozi cedilo, parkiraj v pokrito posodo, le-to pa v hladilnik. Salso potem uporabi za osnovo za pico. Ali je par žlic primešaj k na hitro popečenim lignjem. Ali jo kar solo (okej, dodaj še par sesekljanih lističev bazilike ali en na hitro prepražen peperončin) prelij po pašti za hitri sredidnevni snack. Ali pa si po hudem večeru z njo zmešaj bloody (good) mary.

FEUDI DI SAN GREGORIO

Jasno, da obstajajo druge, mnogo boljše in mnogo bolj ugledne južnoitalijanske vinske kleti. In jasno, da v južni Italiji obstajajo še številčnejša cenejša vina. Ampak ko se enkrat odločiš, da boš v južni Italiji preživel dobra dva tedna, je fino vedeti za vinsko klet Feudi di San Gregorio. Modelčki so namreč prvaki v kategoriji cena/kakovost, ponujajo izjmeno širok nabor kampanjskih lokalnih sort (aglianico, greco di tufo, falanghina, fiano di avellino … pri čemer so številne še naprej rangirane po legah in vinifikacijah) in imajo prepoznavno poenoteno vizualno identiteto in prodorno distribucijo, tako v maloprodaji, kot v restavracijah (pri katerih velja omeniti še voznikom prijazno fajnost njihove ponudbe polovičnih flašk). V bistvu so tile Feudi en tak vinski zicerček, s katerim človek težko brcne v temo. Za domov vzemi vsaj enega njihovega belca (moj favorit je Fiano di Avellino), od rdečih na nujno Taurasi D.O.C.G., ki te bo sredi zime lepo pogrel ob kakšni dušeni govedini, spomladi ob jančkovi nogi ali naslednje poletje ob medium rare stejku.

SEMOLA DI GRANO DURO (RIMACINATA)

Tole je obveznica za ljubiteljske pico/fokačo/čabata/kruho-pekarje in testeninarje: takoj, ko prideš v italijansko štacuno, si nujno obvladaj kolikor se le da kil tu zgoraj navedene moke (če se le da, naj nosi znamko De Cecco). Ta je namreč napedenana – dvakrat mleta – iz posebne trde sorte pšenice durum, ki ni samo trša, ampak ima tudi več beljakovin. Na uč izgleda skoraj kot koruzna moka in na picah in kruhih dela nenadmašivo lepe hrustljave skorje. Za počitniško samooskrbo ti povem še pekarsko finto: zvečer v veliki skledi zmešaj pol kile tele moke, tri in pol deci vode, žličko sladkorja, žličko in pol soli, pol deci olivca in 10 gramov kvasa. Skledo daj v veliko vrečko in vse skupaj postavi v hladilnik. Zjutraj od testa odtrgaj par kroglic in na 220 stopinjah speči kruhke za zajtrk. Opoldne ali zvečer pa iz preostanka zdizajniraj kroge, jih premaži s salso iz drugega poglavja tu zgoraj, obloži s slanimi fileti, kaprami in koluti rdeče čebule ter speci v na max razhajcani pečici.

RIBARNICE

No, tukaj se pa seveda pišejo najlepše zgodbe. Vsako jutro znova. Sardoni, ki se jim oči kar bliskajo od svežine in kar kličejo po tem, da jih sfiletiraj in prelij z miksom olivca in limoninega soka iz prvega poglavja. Mali muzgavci, ki jih je treba le popeči v pečici, zaliti z malo belega iz tretjega, zdušiti v salsi iz drugega in pomazati s čabato iz četrtega poglavja. Pa vse sorte školjk, vsaka v svojem čebru vode, frišne tako, da kot vodne pištolce špricajo na potencialne kupce. Najlepši kosi mečarice. Triljice, ki jih mojster sfiletira pred tabo. In tako naprej. Vsako jutro znova.

BURRATTA

Če bi se moral od tehle sedmih vrhuncev odločiti za enega, ki je najbolj vezan na južno italijo, je to prav burratta. Gre za mocarelo, ki jo, ko je že skoraj oblikovana, še toplo nafilajo s sladko smetano in nato zaprejo do konca. Nato jo ti kupiš, čim bližje mesta nastanka in čimprej po nastanku in jo daš na kožniček, na katerega si položil nekaj lističev bazilike, jo preliješ z malo olivnega in potreseš s soljo in zarežeš vanjo. In potem se ti v ustih zmešajo teksture in okusi in je vse skup tako fajn, da točno veš, kaj pomeni ime revije, ki jo pravkar bereš.

FIGE

Sladke. Dišeče. Sočne. Sredi dneva jih naberi eno skledo. Nareži jih na osminke, posuj z malo sladkorja, premešaj, pokrij in pusti do večera. Zvečer dodaj še malo vode in limoninega soka in pristavi na ogenj. Pusti počasi brbotati kakšno uro, proti koncu pa kar pogosto premešaj. Pretlači, lahko kar z vilicami in prestavi v kozarec ali skledico. Postavi v hladilnik in za zajtrk namaži na kruhke iz četrtega poglavja. Ali pa po večerji dodaj k staranemu ovčjemu siru. Ta je v bistvu že osmo poglavje … ampak raje nehajmo, preden bo kdo mislil, da nam je zavdala steklina …

ena najbolj zabavnih slovenskih plošč, pod imenom marjanov čudni zajec sta jo zakrivila marko brecelj in ivo volarič feo, nosi naslov svinjam diamante … in tako smo, ker smo že ravno bili na počitnicah v svinjsko lepem, svinjsko klifastem, svinjsko valujočem in cestno svinjsko zavitem področju bazilikatnega koščka tirenske obale tam okoli na več satelitov raztreščenega kraja maratea, sklenili, da se bomo na enodnevni izlet iz te rajske vukojebine odvlakcali še bolj na jug, faktički že v kalabrijo, v mesto (eh, mestece) po imenu diamante … da je to selurdina, ki obeta, se je pokazalo že takoj, ko smo prečkali cesto od stazioneta proti morju, kjer se nam je na levi strani nemudoma prikazalo za temperaturne razmere neverjetno hitro delovanje dobro uigranega pekarskega moštva:

kljub temu, da je posnetek relativno kratek, naj povem, da sem se ob njem ponovno spomnil na oni znani citat jeroma klapke jeroma, češ, nobena druga stvar na svetu me ne prevzame tako, kot delo: cele ure lahko sedim in ga opazujem … to bi počel tudi jaz, a se je bilo treba najprej it malo metat v valove, obenem pa odkrivat naslednjo diamantsko znamenitost, murale … murali so take poslikane fasade in v diamanteju ljudje že od leta 1981 radi sprejemajo umetnike, ki bi radi kaj naflajsali na njihove zidine … pri tem seveda niso izvzeti niti prehranski motivi … zaradi vročine (no, pa tudi zaradi mojih simpatij do stenciliranja) vam najprej posredujem tale všečen sladoledni kompletek:

no, zaradi tega, da boste videli, kako fino kalabreži krivijo italijanski jezik (pa zaradi relevantnosti citrusaste tematike za ta blog tudi) pa priobčujem še enega bolj verbalnega:

kul, ne? … ampak po vseh teh poglobljenih antropoloških, etnoloških in umetnostno-zgodovinskih študijah človek seveda postane lačen … sploh, ko za vogalom mestne hiše opazi, na kako pomembnem kraju se nahaja:

kul, ane: hrvatje imajo seve nazionale, diamantarji pa sede nazionale … in to ene jako pomembne organizacije, kar postane jasno po ogledu njihovega spletnega doma (morebitne fene ljute papričice opozarjam, da bo letošnji festival peperončina v diamanteju potekal od 7. do 11. septembra ) … in tako je bilo kaj kmalu jasno, da v tem mestecu ne bomo prošli samo z žganjem z neba, ampak da bo žgalo tudi v žnablu … in je! … na kvazi glavni notranji uličici smo namreč nabasali na tale mural,

ki krasi vrata ene male in ljubke krčmulde, v kateri so za eno mizo sedeli mama, sin in dva fotra, ki so se ob našem vstopu urno razpršili: mati v kuhinjo, sin za našo mizo, en fotr za šank, drugi pa si je tudi našel neko opravilo pred krčmo … no, in tale poba, ta mlad, nam je nato na mizo znosil celo veseličko od jedi:

olive in melancan fatto io

dagnje na nad-jebačkem (ofak, ampak res: koko je biu dobr!) fižolu

aljo, oljo i - naravno! - peperončino ... hot stuff!

kozice, rukola, peresniki

poleg pofotkanega je privlekel še ene bruskete z ultra paradajzom … pa ene sardone iz pečice s sladkim peperončinom in drobtinami (sem že naredil domačo repeticijo, sledi kmalu, stay tuned!) … pa ene hrustljavo ocvte dišeče nadfrišne sardone … pa eno krepko dozo oragujanih špagetov za deco … pa un quarto belega, frizzantastega lokalca … pa eno birco peroni, pa liter vode … pa dva limončela za nasvidenje … pa en račun za 40 evrov; skratka – fejst fant je bil, ako pa bo kdo kdaj tam, bo plac našel zaveden pod imenom pik kantina … mi pa smo nato še mimo nedelujočega potrjevalnika železniških vozovnic švignili v nekoč prvorazredni, še vedno prijetno klimatizirani, kupe in odvlakali nazaj, veseli, da smo pukim slučajem odkrili ta kalabrijski biser diamant …

prejšnji petek sva s chefico zgolj v uri in četrt prišla od jožeta pučnika do matere tereze … in to ne v kakšni družbeno politični diskusiji, ampak v trinajsti vrsti potniške kabine na letu jp 704 … zdaj – glede na ciljno destinacijo sva pričakovala z granitnimi kockami tlakovano pristajalno stezo, razmajano, komaj stoječe letališko poslopje s polomljenimi lesenimi klopcami in zajebanimi mrkimi cariniki in policaji … seveda je bilo vse čisto drugače, tiransko letališče matere tereze je namreč tri leta stara fensi reč, ob kateri lahko pučnik samo gleda v tla in v zadregi riše z nogo po pesku … ni kaj, iliri so s približno 1.312.567 (milijon gor ali dol) na frišno in na hitro sezidanimi hoteli na petnajstih kilometrih plaže južno od drača relativno dobro pripravljeni na naval, ki se jim obeta, odkar so po izbiri osamljenega planeta destinacija numero uno za leto 2011 … kruh in vino pa sta v tistih 48 urah, ki sta jih preživela na albanski grudi med ogledovanjem unescasto zaščitenega berata, buzzing tirane, turističko/mumilarskega drača in grško-rimske podrtije apollonia malo oprezala tudi za prehransko pivskimi artikli in zainteresiranemu bralstvu podajata sledeči report:

1. ulična hrana: sem bil zihr, da burekdžinice in slastičarnice čepijo za vsakim voglom po tri, ampak ne … pravzaprav jih je kar težko najti, mogoče zato, ker so tako hitre:

no, dobro, če je človek vztrajen in lačen, potem že kaj najde … po možnosti vse naenkrat … tele sploščene in na odprtem žaru pečene kure

so se mi recimo prikazala ravno, ko sem si obrisal usta od v trikotnik zloženega nežnega sirovega bureka (ali byreka, kakor to zapišejo aboridžini) in je bilo že treba jemati pot pod noge … kar je še kar škoda, glede na to, da so verjetno vse albanske kure (in goske in purani in race in govedo) free-range, saj jih neprestano vidiš na paši, kamorkoli že greš … aja, da ne pozabim … če v sebi začutiš klic ikarusa, se lahko pred skokom s kakšne pečine okrepčaš s sjemenkami, ki jih držijo za vsako trafiko:

2. tržnice: to, da sredi tirane na placu prodajajo žive kure in goske pove vse o svežini ponudbe …

3. hotelska hrana: očitno modeli skušajo ugotoviti, kaj je všeč evro turistom … in očitno so prišli do soglasnega sklepa, da so nam všeč tanko odrezani svinjski zrezki … v treh organiziranih obrokih so si namreč sv. šniclni zagotovili 100% tržni telež, menjali so le obleko (=omako): prvi se je kopal v paprikasti, razredčenemu ajvarju podobni zadev in je bil fajn; drugi je ždel pod vsaj milimeter debelim mokastim oklepom in rezino limone in ni bil fajn; tretji pa je bil v druščini paradižnikove salse s kaprami in slanimi sardoni in je bil srednje fajn, pač zato, ker je bil tretji svinjski šnick v 40. urah … sicer pa hotele vadi ven mladi sir in top shit zelenjava, sveže hrustljave in sočne kumare & dišeči in okusni paradajzi, ter na odprtem grilu pečene bučke, paprike, melancani in čebula … je pa povseod, tudi v čisto navadnih radnjah zelo prezentna italo-ameriška orientacija:

4. pijače: tukaj težko kresneš mimo, kajne … v draču, kjer ga kreirajo, se o,7 flaše albanskega konjaka skenderbeg prodaja po 450 lekov, kar v naši valuti ekvalizira številki 3 … za prav tako tri evre sta kruhinvino kupila tudi flašo konjaka bato iz iste destilarne, ki pa je namenjen zgolj prodaji na albanskem tržišču … na prvi uč je svetlejši od skenderbega, o arganoleptičnih razlikah pa bomo poročali po izvedenih poglobljenih analitičnih testih … vino je, ampak se ni bilo časa spuščati vanj, po pričakovanjih je bilo one eno belo, ki sem ga pil zelo zrelo, oksidativno, južnosredozemsko, pač … rdeče pa čisto simpatično, mehko, a s premalo kisline, da bi ga človek prav z zadovoljstvom pil … na pivski sceni so trije glavni plejerji:

od nobenega ne gre za past dol, a se je tale levi, recimo mu korča, izkazal za še najbolj fletnega, z lepo zbalansirano grenčico, počasi razgrajajočo se čvrsto peno in chefu všečnimi drobnimi mehurčki … ona tirana me je preveč spominjala na unoinov pils v 0,66 flaši, da bi mi lahko bila res všeč, stela je pa dosadna, tako kot njena mednarodna sopoimenjakinja artois …

tako da, stari, ako se pojavi šansa, da bi šel v albanijo, jo grebni! … modelom v zadnjih dvajsetih letih, odkar se je sesul bizarno retardiran sistem pritegnjenega enverja, res dogaja na polno … in trenutno so po zaslugi fajonove tanje, ki jim je skenskala vizume za eu tudi hudi feni slovencev …