verjetno ima vse skupaj korenine v prepričanju, da špagete pa ja zna že vsak skuhat, ampak kljub temu ne razumem fenomena, da hoče zdaj vsak birt v ljubljani in naokrog imeti gostilnico, špagetarijico, trattorijico, risotterijico, maccheronirijico, carpacciorijico in kar je še kvazitaljanskih prehrambenih obratov (navijajo pa potem itak vsi za francijo) … nikjer pa nobene nove krčme, hostinca, csarde ali gasthausa, kot da nismo v resnici avstroogrci … bo kdo porekel, da kontinentalna kuhinja ni nič moderna, da je pretežka in sploh nič fancy … temu chef za začetek predpisuje domače branje, kasneje pa tudi obisk katere od bouleyevih vabljivk, še najraje lepe modre donave (upam, da se newyorško omizje strinja?) … do takrat pa je treba kdaj pa kdaj naresti kakšen trip na obronke naše bivše skupne domovine in pošpegati na njihove talarje … obauerje ima chef na spisku obveznic, katerih realizacija se ima začeti takoj po umiritvi družinskih razmer, zato pa ima chef 15-letne izkušnje s praktično analizo prehranskih navad čeških bratov (a seveda kljub temu kdaj ustreli kakšno bučo, kot takrat, ko je v prepričanju da gre za eno posebno fino sorto klobase, na hokejski tekmi slavia : vitkovice poleg piva suvereno naročil svařak in potem debelo buljil v ponujen plastičen lonček z rdečim kuhanim vinom) … no, klobase seveda so češko nočno prehransko zatočišče, veliko sort jih je, še najbolj spektakularna je tyčinka, ki v resnici ni klobasa, ampak pečen opeka-size kos mesa doručkastega tipa, postrežen s tanko rezinico kiselkastega kruhca s kimlčkom in lužico gorčice … druga nočna praška obveznica je třida burger, kar je interno kodno ime za hamburger, ki ga prodaja kiosk na narodni třida in ki je edinstven po tem, da je krogec faširanega mesa podložen z radodarno odmerjeno dozo sladko kislega zelja … ampak najbolj bizarna reč, ki jo človek pivopivec lahko uzre in – če si upa (in po parih vrčkih desitke si jasnoda upa) – tudi poje, so utopenci … na marsikaterem češkem šanku je postavljen petlitrski kozarec za vlaganje, v katerem med čebulo, lovorovimi listi in poprom v kisu plavajo kosi špekačke, ki je mesnina, še najbolj podobna naši pasji radosti a.k.a. kilometrski a.k.a. navadni klobasi … chef teglo utopencev najraje prinese kar iz češke in sicer 0,7 litrsko pakiranje kosteleckih uzenyn (predsem zaradi izjemnega, ultimativno bizarnega fafaškega logotipa firme), martin kohout pa ima rešitev za vse, ki bi si tako super funky ozimnico drznili pripraviti doma (če vam kaj od češčine ne bo jasno, kar vprašajte chefa) … chef pa raje priobčuje recept za še eno neco k pivu specialiteto, nakladany hermelin, po naše v olje vložen sir z belo plesnijo … tak, hod sem, prosim te!: Nadaljujte z branjem→

in temu bi se po angleško reklo i scream, v drugačni zapisni obliki ice cream … sladoled, torej … ker tale vremenska ohladitev ni bila načrtovana, je chef v ponedeljek poskrbel za obnovo kuhinjskega parka z menjavo proizvodne enote za sladoled … stari, dobri, od chefičinega srca podarjeni delonghi je že spomladi doživel zlom pogonskega zobca in prisilni počitek, ki se je zdaj iztekel v zasluženi p.v.m. (počivaj v miru) … nekaj časa smo izpad domačih skulirancev flikali z idustrijsko robo, ampak ko doktorica medicinskih znanosti ugotovi, da imajo celo najmanj ejasti industrijski sladoledi v sebi pol ducata nezdravih vokalov, in začnejo na robu tržnice dišati borovnice, je seveda čas za domačo akcijo … tako se je torej strojni diviziji priključil sladoledni podaljšek (z zelo seksi imenom muz4eb1) boschevega hišnega robota, ki je po dvodnevni karanteni pri -18° doživel prvi dve testni vožnji med katerima je spoduciral borovničev sladoled in ledeno hladnega kitajskega ministra za zdravje … tako kul je to: …
Nadaljujte z branjem→

naslov je seveda čisto retoričnega tipa – točno zdaj je namreč najboljši cajt za kuhanje zelenjavnih župc … chefova rodbina jim je sicer skozi medgeneracijsko ustno izročilo natikala kar nekaj različnih imen … petkova župa je bilo eno od njih, pa se mi zdi, da ni bilo nujno vezano na krščanski običaj petkovega postenja in posledičnega izogibanja mesninam, ampak na fotrovo teorijo, da v fabrški menzi v petek namešajo, segrejejo in natrijsko zglutaminirajo vse ostanke, ki so se nabirali skozi teden in jih za malico postrežejo v obliki zelenjavne juhe … drugo ime – tavžentžupa je namigovalo na zdravilni učinek srebanja zelenjavnih zvarkov in seveda na širok nabor sestavin, ki jih je moč zaslediti v eni taki pristni zelenjavni mineštri … sam bi stvar poimenoval čistilni servis, to pa zato, ker receptura omogoča čiščenje ostankov iz predala za zelenjavo v hladilniku in, seveda, seveda, zaradi blagodejnih detoksifikacijskih učinkov zelenjeve na zastrupljene organizme … v skladu s trenutnimi trendi vam kuhanje za pravičnost in razvoj priporoča zelenjavno juho (s koščki teletine za krivoverce) … Nadaljujte z branjem→

enkrat, kakšne pol leta nazaj, sta chefovi očesi na televizorju uzrli zadnjih 15 minut fletno narejenega slovenskega dokumentarca o kruhu … to mi deli, to bi gledal, to bi mesil, takle kruh bi naredil, pa une pletenice, lej kako jih navija iz štirih svaljkov, hudddo! je dogajalo v glavi … in zadnjič, ko sta chef in chefica skupaj obratovala že 2191. dan, je v lepi papirnati vrečki ždel dvd katerega precej grdo naslovnico vidite zgoraj levo … ampak je pa vsebina toliko lepša: žene, matere in dekleta z vseh koncev rodne grude pripovedujejo o vseh sorte kruhih, jih mesijo, dizajnirajo, vzhajajo, križajo, režejo … v glavni moški vlogi nastopa en koroški ata teoretik, ki je poln pametnih nasvetov tipa: moka mora stat vsaj osem dni po mletju, kruh je treba odrezat po celotni dolžini hlebca, ne smeš ga postavit na mizo s taokroglasto stranjo navzdol, ne smeš ga obrnit z odrezano stranjo proti vratom, ker potem gre kruh od hiše … stranske vloge imajo še dijaki srednje agroživilske šole, ki na komando navijajo razne sorte krušnega peciva … v kruhovem letu sicer ni nobenega konkretnega recepta, je pa zato veliko nasvetkov in dizajnerskih hecov … ko bo chef kakšnega udejanil, bo to seveda pribeleženo tukaj nekje, do takrat pa lahko slina teče od zavitih pikantih kruhkov z dvema siroma … Nadaljujte z branjem→

kdor pozna chefa, verjetno ve, da je chef prepričan, da so the roots najbolj konsistenten, najbolj duhovit, najbolj koncerten, najbolj konceptualističen in sploh najboljši band … ever!, da ne bo pomote … ena od njihovih duhovitih smislic domislic je, da komade na svojih ploščah štejejo od prve naprej … na njihovi trenutno zadnji studijski plošči so tako komadi od 103 do 113 (114. in naslednji pa izidejo 29. avgusta … groovy!) … druga stalnica je, da imajo vse njihove plošče hidden track, torej kos muzike, ki je skrit na cdju in se začne približno 10 minut po koncu zadnjega uradno zabeleženega komada, skrit pred ušesi tistih, ki ploščo preskenirajo na hitro … in tak jedilni hidden track je treba kdaj pa kdaj posneti tudi v domači kuhinji, in tako pomagati deci, da raje in lažje je zelenjavo, predvsem tiste sorte, ki je v prepoznavni obliki na črni listi … chefu je tako treba skrivati korenje, chefici vampe, dediju ribe (če si upaš!), dedotu riž, marjotu kumare, jonu pa predvsem bučke in melancane … včasih gre že z enostavnim poudarjanjem geometrijske oblike (lej kok so hecni krogci/žogice), v bolj svojeglavih obdobjih pa je nujna vsaj delna sprememba agregatnega stanja s paličnim mešalnikom … v skladu z militantnejšo domovinsko doktrino smo včeraj preizkusili še kamuflirno metodo in mimo brbončic uspešno prešvercali melancan, skrit v fritaji iz pečice … takole smo se borili: Nadaljujte z branjem→