al prav se reče pražnjič al ražlina?

vprašanje je zgolj semantične narave, saj je končni rezultat na krožniku in v ustih isti … oziroma vsakič drugačen, če človek tako hoče … gre za najbolj simpl sladkiš, kar sem se jih lotil (okej, mogoče ga premaga tisti, ko sušen datelj po dolgem odpremo, vzamemo ven koščico in luknjo zapolnimo z žličko marcarponeja – ampak ta bolj paše pozimi) … za poletne fake-ass praline oz. fake-ass ražnjiče pa chef potrebuje:

  • 1 tablico črne čokolade (resne nigrske debate se itak začnejo šele pri 70%)
  • lesene paličice
  • ne čisto zdruznjeno, po možnosti dobro ohlajeno sadje (testirano na polovicah marelic in na krhljih belih breskev)
  • široka, po možnosti kovinska skledica
  • metlica

v kastrolo, na katero namesto pokrova povezne tisto v potrebščinah omenjeno skledo, nalije toliko vode, da se ta ne dotika dna zgornje sklede in pristavi na ogenj … medtem pripravi enako velike koščke sadja in jih naniza na lesene paličice … v skledico nad vročo vodo nalomi čokolado in jo meša z metlico, da se lepo kremasto razpusti … če ga čokolada slučajno začne biksat z razpadanjem na prafaktorje (olje posebej, črnina posebej) jo je treba samo zaliti z malo hladne vode in mešati – to ponavadi pomaga … kiblo odstavi, da se čokolada malo pohladi, nato pa začne z njo polivati nabodalca … lepo enakomerno z vseh strani … odloži jih na rob kakšne posode (v katero lahko da še kakšno drobno sadje, tipo borovnice ali maline), tako da lahko z njih odkaplja odvečna čokolada (kakšen oksimoron, a?: odvečna čokolada) … postavi v hladilnik, da se lepo strdi in postreže prijateljem, predvsem pa deci, ki bi sicer sadje z gnusom izpljunila iz ust …

priporočen soundtrack: idoli – ti si moja čokolada …

moj prvi sherry

sandemanov rare fino ... res finoevo, 34 let (okej, kakšno leto manj) sem gledal gentlemane v angleških filmih, kako srebajo sherry in od petega razreda naprej zaradi osvojenega pomena besede cherry imel v podzavesti, da gre za en tak češnjev liker oziroma tak malo bolj na izi cherry brandy, skratka nekaj, k čemur bi zobal uno kraševo bombonjero … ampak sherry je v resnici vse kaj drugega … raste na zelo apnenčasti zemlji v okolici jereza v španiji, in ko zraste z njim počnejo marsikakšne coprnije – najprej ga obranega razpecljajo, malo sušijo, potem ga prešajo in vsak mošt posebej vrejo v jeklenih tankih, nakar šiba v sodčke, kjer ga pustijo oksidirati in ga nato klasificirajo v različne razrede … več podrobnosti najdete pri sandemanovih, kjer so tudi navarili mojega prvega: rare fino, nafilan v flaške jeseni 2005 … kar je pri sherryjih še kar pomemben podatek, ker s staranjem v flašah ne pridobijo nič, kvečjemu je treba paziti, da jih dobro ohlajene posrebate v letu dni od polnjenja, pa še bolje je, da na kletnih policah stojijo in ne ležijo … filing je še kar hecen: na nos je zadeva najprej hudo oksidirana, zelo južnjaško-marsalskega tipa … v ustih pa nekaj čisto drugega: sveže, sadno, sicer zrelo, a še vedno sadno … kot aperitiv je super alternativa šampanjcem (pa še precej cenejši je), sicer pa tudi dobro sede k ribjim predjedem … mi smo si zraven dali hitro pečeno tuno, kozice in lignje na kremi iz belega fižola … kar se naredi takole: Nadaljujte z branjem

bohemova pojedina

ustvarjanje in negovanje družinskih tradicij zadobi z razširjanjem in pomlajevanjem lastne osnovne družbene celice čisto nove perspektive … in tako tradicionalčimo tudi v naši rodbini … ker smo torej imeli družinski prehranski spektakel pred dobrimi tremi leti, v anticipaciji otroškega prvenca, se spodobi, da ga imamo tudi zdaj … takole smo zašpičili četrtkov večer: en pogrinjek iz remains of the day (tokrat je bila to v namaz sfrulirana škrpena) in od poroke prihranjena (in brandirana!) zlata radgonska mehurčnica … potem pa tri rihte by chefica:najprej hecna mozaična terinica s stročjim fižolom terina s stročjim fižolom in mladim slanim siromin mladim slanim sirom, potem žametna kremna juha iz bučk z bivoljo mocarelo in slanim filejem, nato (ali na to) pa še rdeče čebulice polnjene s škrpeno in zelišči … zraven pritiskamo nosove (chefica zaradi trebuha in šoferka zaradi volana pač malo manj) v lepo dozorelo flašo italijanskega južnjaka (fiano di avelino 2001 by feudi di san gregorio) iz poročnega tripa, ki mu je par let mirovanja v kleti dobro delo … nato se v kuhinjo prestavi chef, ki v skladu s pravilom o gastronomski enakovrednosti vseh sestavin na dvakrat rdečo (vino + rdeča pesa) rižoto položi sotirane četrtinke jagnječjih ledvic (167 tolarjev za pet kosov) in zraven ponudi vinakoperski cabernet sauvignon capo d’istria 99, ki bi mu dodatnih pet let v kleti tudi dobro delo, čeprav je bil dober že zdaj … zaključimo z belimi breskvami v želeju iz zelenega čaja z meto in koglovim polsladkim rumenim muškatom 99 v kozarcih … kok je nam hudo! …

p.s. kogar zanima recept za dvakrar rdečo rižoto naj bere naprej, kdor če met recept za kaj drugega od zgoraj naštetega pa naj pusti komentar … Nadaljujte z branjem

zakaj pa ne plava riba?

pred dvema letoma smo v fletni krčmi na istu, čisto zraven morja, optimistično zastavili vprašanje, če lahko dobimo kakšno palamido, skušo ali sardelo … šefe je samo suvereno zavihal nos: kod nas ima samo nakvalitenija bijela riba … ki ti jo potem seveda mega dobro zaračunajo … podobno stanje duha obvladuje tudi možgane kuharjev (še bolj verjetno pa denarnice lastnikov) v naši, s kvazi italijanskimi mini gostilnicami vedno bolj overloadano domovino … kovači, zobatci, orade, brancini, škrpene in žabe ja, kaj drugega pa že ne … razen, če je to drugo tuna ali celo mečarica, s katero lahko dobro olupiš … in potem kuharji, ki so v bistvu peki, na vse grlo piarčijo o pristnih in naravnih okusih, o trtinem žaru in o najbolj sveži divji jadranski ribi … ja, ful je sveža, pred 20 minutami smo jo ulovili tamle, mal dol od izliva gradaščice v ljubljanico … ne bi bilo napak, če bi si lupilci beloribski zapomnili prvo pravilo ferrana adrie – namreč, da ima vsaka kuharska surovina enako kulinarično vrednost … sardela : kovač = 1:1 … dejstvo, da nas jutri čaka dvojni plavi dvoboj (azzuri vs. les bleus) je bil samo še dodaten razlog, da sem v ribarnici odvalil 450 tolarjev za pol kile sardel, ki so pred potjo na krožnike doživele še posebno obdelavo … Nadaljujte z branjem

o imenu tega bloga

bom začel s prvim delom, ker se tudi ne bi spodobilo, da bi morebitnega bralca še pred skorjo kruha (cum grano salis) napadel z glažem vina, še posebej v tej vročini ne … kruh je meni ena taka fascinacija in mati (okej, fotr, da zadovoljimo slovnični spol) vsake kuharije in amaterski, še posebej pa profesionalni kuharski obrat gre najprej presojati po tem, kakšne brothne položijio pred tebe … v zvezi s tem se opravičujem poldiju, mihatu, puclju in tkalcu, ki so bili pred devetimi leti na inavguraciji nove pečice prisiljeni vljudno mleti okrogle deščice, z moje strani ljubkovalno poimenovane domači polnozrnati hlebčki … sorry boyz, verzije od leta 2000 naprej, ko sem pogruntal, da je v polnozrnato testo dobro dodati več vode, so neprimerno boljše … trenutno domača pekarija za dnevno uporabo zagotavlja dva tipa krušnih proizvodov … bela sekcija zahteva (in dobiva) čimveč mehke puhaste sredice, niggaz pa težimo za temnimi, močnimi, kiselkastimi (go kiml! go kiml!) hlebci in štucami … za posebne priložnosti pa sledi raziskovanje v vse možne smeri: menjamo moke kot nk mura trenerje, eksperimentiramo z različnimi količinami kvasa, s trajanjem in številom vzhajanja, z dodatki pernatega, zrnatega, rastlinskega in živalskega porekla, z obliko in velikostjo hlebcev, štručk, bombic, grisinov ter temperaturo pečice … in to so v bistvu vse spremenljivke, ki omogočajo neskončno mnogo ali vsaj za eno življenje raznih zanimivih kruhov … ne morš verjet, kaj vse lahko rata z variacijami na temo … recimo zakaj je francoska štruca hrustljava, hrvaški morski kruh, ki je prav tako čisto bel, pa ves mehek in penast? … no, nekje je treba začet … recimo z enimi finimi, minimalističnimi kruhki, ki jih napečem takole … Nadaljujte z branjem