vprašanje je zgolj semantične narave, saj je končni rezultat na krožniku in v ustih isti … oziroma vsakič drugačen, če človek tako hoče … gre za najbolj simpl sladkiš, kar sem se jih lotil (okej, mogoče ga premaga tisti, ko sušen datelj po dolgem odpremo, vzamemo ven koščico in luknjo zapolnimo z žličko marcarponeja – ampak ta bolj paše pozimi) … za poletne fake-ass praline oz. fake-ass ražnjiče pa chef potrebuje:
- 1 tablico črne čokolade (resne nigrske debate se itak začnejo šele pri 70%)
- lesene paličice
- ne čisto zdruznjeno, po možnosti dobro ohlajeno sadje (testirano na polovicah marelic in na krhljih belih breskev)
- široka, po možnosti kovinska skledica
- metlica
v kastrolo, na katero namesto pokrova povezne tisto v potrebščinah omenjeno skledo, nalije toliko vode, da se ta ne dotika dna zgornje sklede in pristavi na ogenj … medtem pripravi enako velike koščke sadja in jih naniza na lesene paličice … v skledico nad vročo vodo nalomi čokolado in jo meša z metlico, da se lepo kremasto razpusti … če ga čokolada slučajno začne biksat z razpadanjem na prafaktorje (olje posebej, črnina posebej) jo je treba samo zaliti z malo hladne vode in mešati – to ponavadi pomaga … kiblo odstavi, da se čokolada malo pohladi, nato pa začne z njo polivati nabodalca … lepo enakomerno z vseh strani … odloži jih na rob kakšne posode (v katero lahko da še kakšno drobno sadje, tipo borovnice ali maline), tako da lahko z njih odkaplja odvečna čokolada (kakšen oksimoron, a?: odvečna čokolada) … postavi v hladilnik, da se lepo strdi in postreže prijateljem, predvsem pa deci, ki bi sicer sadje z gnusom izpljunila iz ust …
priporočen soundtrack: idoli – ti si moja čokolada …
kruh & vino 