kempinski XXIII

“kam pa greste?” se je včasih spraševalo napotnika, ko je začel objavljati, da se bliža odhod na morske obale … letos se je to vprašanje v ogromni večini predelalo v “a bo kempinski?” … bložna zapisovalnica kuhalniških podvigov pod ugljanskimi borovci, tako – based on popular demand – dobiva svoj začetek – tudi v letu gospodovem dvatisočtriidvajsetem … pa da vidimo, do kam se bo tale post (beri po angleško, torej poust, ne kot póst :-)) raztegnil …
v preambuli razkrivam, da oprema ostaja enaka, kot v lanski ediciji: dvotuljavno indukcijsko kuhališče, ponev, ekonomolonc, četrt stoletja star set jeftinih, tankih rostfraj kozic, dva noža in ribežen … sem pa – leta naredijo svoje – pri pakiranju (kljub temu, da sem vestno nabrusil oba noža) pozabil rezalno dilo, kar pomeni, da sem iz bližnjega studenca zajel novo; menda je iz mangovega lesa, je lepa in je stala 17 evrov … nisem se še odločil, ali je to veliko ali ne, no doubt pa je veliko, da v taisti štacuni za pol kile pašte barilla colajo 2,59 evra, za mali teglič pindjurja bakina tajna pa 6 i kusur evrov … potolažilo me je šele dejstvo, da v najljubšem (ker je tudi najbližji, i guess) mi ugljanskem kafiču (katerega edina mana je, da se odpira šele ob desetih) hladnega plzenskega urquella s perfektno peno natočijo za 3,20 evrića, kar je komaj kaj več od lanskih 22 kun … skratka, vse sorte majo tle, in mi z njimi … dobr, nehimo zdej klepetat, začnimo kuhat:

guru-ragu

dan 1

haha, boš rekel, sem vedel, da se modelu ni dal šniclov pohat in bo spet z neko pašto uletio … na nek način ti celo dam prav . res sem kompinca zakurblal z makaroni, ampak ne zato, ker se mi ne bi dalo pohat, ampak ker se mi je dalo nekaj drugega: pred odhodom sem namreč narezal, nasušil in zmlel eno sorto veganskega ground meat substituta, pri katerem sem sledil seattleskim hipsterjem … reč je zelo simpl: nacvetkano in na tanke rezine narezano cvetačo ter narezane šampinjone razprostreš po peki papirju in na ventiliranih sedemdesetih stopinjah dehidriraš nekaj ur, pri čemer vsake toliko iz pečice spustiš (in obrišeš) vlago … ohlajeno robo sesekljaš v sekljalniku in zmešaš s prav tako sesekljanimi orehi … chefsteps tle nehajo, napotnik pa reč – ker se mu zdi zelo prikladna in transportabilna – zapakira v teglo in jo odpelje s sabo na murje, kjer jo vrže na prepraženo čebulo in česen, malo predinsta, zalije s pasato in pol glaža plavca malog ter ragu poleg soli in popra oplemeniti še z v domačih teglih nabranimi zelmi … tako pripravljen ragu sem zvečer vmešal med kratko pašto (one se v ekonomu skuha v štirih minutah), ostanek pa sem dan potem nažličil še na opečen krh in frušt zažežil z ljutim ajvarjem ter zraven skupaj z gurujem poslušavši gledal v sonce:

gururagu, dan potem

skratka: trpemo, kot se za kempinskanje spodobi! … v nadaljevanju sporeda se obata snidenje s paličnim mešalcem in ultimativno fast chill finto! … prid naokol!

dan 2

no, ker vidim, da si tukaj, lahko kar greva naprej, ane … dejva še mal o cenah, ker zdej že mal bl vem, kako je in ker o tem blejajo/jamrajo/pametujejo/mo, vsi, ki s(m)o tle dol … dejva kar k uni barilli it nazaj, ker na to se vsi razumemo: v studencu je še zmer 2,59, v konzumu je 2,29, se je pa mesar pivac tukaj v naši vasi obnovil mesarijo, jo pobarval v premium grafitno sivo z rdečimi poudarki in nadrgadil v nekakšen mini market, v katerem pol kile barille prodaja po 1,40 evrića … skratka – mal je vseen treba gledat, kar je na dopustu okej, ker so te radnje vse blizu drugas drugi, obvladljive velikosti in človk (oz. lovec-nabiralničar-trpezarac) ma cajt zjutraj mal šnofat in omedlevat od zvrtevnih-se-višin cen … tako smo si drugi dan zjutraj rekli, kaj pa če bi se mi delali, da smo – tako kot tour de france – v španiji in da zajebemo vse kockice, travarice, žuju, kaštelete, malvazije, najkvalitetniju bijeliu ribu i blitvu s krumpirima in ostale kroatske stereotipije in – v sodelovanju z od doma prinešenimi namirnicami – uprizorimo en propisan gazpacho, ker ga v kempinskem še nismo …

chill out zone za župo in chef-kempinca

na fotki vidiš že finalni korak, h kateremu se bova vrnil, ko obdelava ostale korake: sem vzel komad kruha in iz njega izdolbel sredico (skorjo pa narezal in na olivcu popekel v krutone) ter jo natrgal na dno kastrole, pod cedilo, v katerega sem potem v lejerjih nalagal olupljene, razsemenjene in nalistane kumare, tanko narezano rdečo papriko, nakockan paradajz, par (to sta dva) nalistanih strokov česna in – srprajzing sezonski dodatek, lubenico … vsako plast robe sem posolil in popopral, na koncu pa vse pokril in šel vodo mlatit … in mal v mrežo poviset … ob poleganju v mrežo sem sicer že vedel, da bom vso ono robo per partes zmlel s paličnjakom, dodal kis in olje ter sesekljane gverce, ni mi bilo pa še jasno, kako bom gazpačo – kar bi se nekako kar spodobilo – ohladil … pa se mi je takole viseč v mreži pirčka zluštal … in sem kastrolo z zmlevkom dal v vrečo, šel v mareto (saj vesta, draga moja čehofilska bralca, da se mi, kot vama, zmehčajo kolena ob točenem plzenskem prazdroju, še posebej če je to na chorvatskom za 3,2 evra) in klner modelu rekel, da bi en pir in eno kiblo ledu … oboje je prinesel in povzročil večstransko zadovoljstvo – sebi proper trinkgeld, meni birco, vsem nam pa faj ohlajen gazpacho … ki se ga splača pokonzumirati ob frostovem (see what i just did here, ha?!) popisu poti do mehiške meje … chill out, model, jutr gremo dalje, mrbit bomo mel – tko kt z vremenom – krompir!

dan 3

tako, dihalni organi so se že navadili na slankasto-borovske arome; bobnič, kladivce, nakovalce, stremence in polž na konstantno procesiranje guslanja škržatov; največji organ na to, da je ves čas bolj ali manj prevlečen s slankasto plastjo; oči se utapljajo v 500 odtenkih modre; organoleptični aparatus se je pa tudi lepo prilagodil redni letni kempinski razmeri … skratka: ne trpimo, sploh ne – tudi zato, ker imamo z vremenom krompir … dežurna sekretarka za meteorološko varnost je sicer ob treh zjutraj prižgala oranžni alarm, ker je malo gor severno od nas precej močno bliskalo, malo kasneje pa tudi fajn grmelo, ampak z rednim refreshanjem karte padavin na meteo.hr ji je uspelo grozečo nevihtno celico razbiti na več neškodljivih enotic, ki na naš otok niso spustile niti kaplje … ko je nato zjutraj naša tradicionalna gospa (ajme, gospodine šta čemo … aj je vruće …jeste li se naspavali? … a, šta čemo, sve je poskupilo, gospodine, ajme, ajme, samo vi uzmike kesicu i birajte … ) zaprmejnila, da je krompir juće iskopan, naš, ovde iz otoka! ji sicer nisem čisto verjel, ampak fletni gomolji so vseeno šli z mano in svoj življenjski cikel zaključili na takole fletnem, svetlo modrem v celju narejenem emajliranem krožniku:

krumpir, blitva, pile, jaja

ko smo praznili tele krožnike, smo se hecali, da bi tole jed v kakšnem bastrdhefetu lahko prodajali kot dekonstruiran pire krompir s špinačo in jajcem, kar sicer ni bil izhodiščni namen, saj je šlo bolj za porabljanje s seboj prinešene domaće blitve in na avtocestnem postajališču kupljenega in zavolj ogromne porcije nepojedenega pečenega piščančjega bedra bkk … takole je potekalo: krompir sem narezal na kocke, ga opral in kuhal v precej slanem in z žlico kisa ojačanem kropu (esig je tle zato, da krompir ne razpade in ostane čvrst, saj mora potem preživeti še skoraj polurno martrarijo na olivcu …skoraj kuhan kartofl sem odcedil in ga začel pražiti v srednje razgreti ponvi s kar radodarno (cel poden ponve na en do dva mm debelo) odmerjenim olivcem; kar nekaj cajta sem pustil, da je roba roba v stiku s ponvijo dobila malo barve, nato sem ponev prešejkal, pa spet kar nekaj minut, pa spet šejkat … in tako kar nekaj časa … ko so bili krompirji resno zahrustani z vss strani, sem jih dal v kastrolo, pod katero je indukcija brlela z najmanjšo možno močjo, broj 200 je to na mojih gramofonih … v ponev pa je skupaj s olivcem šibala narezana blitva, ki je le par minut za tem končevala med krompirjem na krožnikih, kamor sem jo/ju dajal z desno roko, z levo pa sem medtem v ponvi najprej segrel/opekel na kocke narezane ostanke piščanca, nato pa še ocvrl jajca, pripalil lokacijsko pogojeno muziko in zbobnal kempiste za mizo … hitro so prišli in še hitreje pojedli; nad jedci se res ne morem pritoževat … no, pa saj se tudi oni ne nad mano 🙂 … zato bodo jutri dobili eno specialko … ostani z nami!

dan 4

to je bil dan, ko sem se nehal ukvarjati s komparativno cenovno barillistiko (ker je v mojem operativnem delokrogu pač zmanjkalo štacun, ki bi jih še lahko prešnofal in uvrstil v vzorec) in se začel malo ozirati, kako je v naši vasi letos z ribami … žal lahko le družno z kolegom celentanom ugotavljam, da situazione non e buona: ribarski pulti na pijaci so vsak dan prazni, nek kioskič pa (do ene devetih, pol že zmanjka) drži kromarjeve orade in brancine … možno je sicer, da je ob sedmih zjutraj kaj bolje, o čemer kanim poročati v kateri od naslednjih epizod; danes se bomo ustavili ob eni frišni oradi, ki se ji je na sceni pridružil še poslednji šniceljanac, ulovljen v našo nastavljeno past v mesariji braće pivac … na poti domov sem naredil obhod in v roko neinvazivno natrgal malo koprca, rožmarina, origana in lovora, ki so z vrtov štrleli na cesto …
proces se je začel z nožkanjem: orado sem sfiliral, šnicl pa odrezal od kosti … fileta ribe sem posolil, narahlo pocukral, obložil s koprcem in nastrgano limonino lupinico, z mesnato stranjo stisnil skupaj in zavil v folijo … kosti in glava so s porom, česnom, korenjem, koprcem, limono, poprom, lovorjem in rožmarinom šle pod vodo in na počasno kuhljanje v fond … šniclčk sem obrezal, takisto zavil v prozorko, obrezke pa sem skupaj z s kosi spraskenaga mesovja sesekljal in začinil v impromptu tatarc, ki sem ga nažličil na komad kruha in na oni svet poplaknil z glažem ohlajenega pošipa, čemur se zlahki reče faking osm šefs trit oz. ic gud tu bi mi … nož je sicer pel dalje: sesekljal je rožmarin, peteršilj, koprc in origano; mešanico sem posolil, popopral, prelill z olivcem in vanjo vmešal še sok pol limone in ene pomaranče …

zdej je mogoče že cajt, da ti povem, kaj je bila osnovna ideja: da uprizorim relativno nevtralno rižoto, na katero si bo potem vsak jedec po lastnih preferencah naložil crudo meso in/ali ribo in/ali kapreze … ona dva fileja sem namreč narezal na rezine, šnicl pa na trakce in oboje prelil z zeliščno-citrusno mešanico in tri pjate postavil na sredo razširjene mize (letos imam namreč privilegij, da mi prvi tedne kempinca družbo dela brigadirski in skakajoči kumče), kar je izgledalo takole:

ponudba naložb v odlično večerjo

podlaga je bila klasična ekonomskolončna kempinska rižota: prepražil čebulo in koromač, dodal riž, pražil, pošprical z pošipom, zalil z duplo količino onega ribjega fonda, zaprl, počakal na pritisk, štopal šest minut, na hit odprl, not naribal en trd sir (bratje pivac držijo enga kr fajn in cenovno ugodnega litvanca), vmešal še seskljano rukolo (ki jo letos tle nabiramo kar po kampu, ker raste kot nora) in baziliko ter risotto vsakemiu jedcu naložil na sopstveni talar … chef’s choice of toppings je bil – morš mislt – takle (with caprese on the side):

kempinski chef’s plate

muziko sem imel u glavi, nisem vsem težil z njo, ampak je pa valjda da surova/cruda in jo je rimski reprz piotta s cigoti od il mura del canto namotal za prvo sezone huda-guda serije suburra … mangia, bevi e musica – fak, kok mal je treba, da je lajf lohk lep! … in jutr bo tud!

dan 5

tle nimam kej velik za nabijat in po nepotebnem filat prostora – fila sem namreč papriko … pol unga veganskega faširflajš surogata, ki se je še valjal v čošku kempinskega hladilnička sem namreč prepražil na čebuli in česnu, dodal malo gverc, zmešal z rižem za domaća jela in z mešanico nafilal pol ducatana vrhu zarezanih in oćiščenih žoltih babur … te sem polagal v pisker s tričetrt litra posoljene, popoprane in z vodo malo razredčene pasate … od tu je šlo po ivačičevi fori: paprike sem najprej zavrel in takoj odklopil vatro … potem sem šel na hitro zmlatit vodo in n pogledat, kako tamau pogi fašira vingija, ko je prišel v cilj sem paprike spet pripalil in slabi dve uri kasneje, ob sončnem zahodu, smo jih že snedli:

team pogi in team filana paprika sta bila zelo zadovoljna in vam v nadaljevanju sporeda obljubljata eno najdebačko ultra brzinsko šortkat finto, ki so jo velja zapomniti tudi za izvenkempinske kuharije … do takrat pa – slightly psihadelična radost pesme za modela v beli majici!

dan 6

tile kempinski dnevi se v lahkotnem repetitivnem tempu nalagajo drug na drugega in prejle sem zibavši se v viseči mreži seštel, da bomo z desetim bivakiranjem na istem rtiču dosegli kumulativno kvoto petih tu preživetih mesecev … no, premal, če mene vprašaš, zato pa tudi vsako leto nove dodajamo v paket … enivejs – šesti kempinski dan nas je spet odneslo na španjolsko, že kar nekaj cajta sem namreč v tistem odseku sive betice, ki ima oznako to do nosil finto, ki jo je v svoji super knjigi vegatables unleashed priobčil jose andres (o joseju se moramo enkrat resno pogovorit, tip je izjemen lik, hud karakter, njegov projekt world central kitchen, ki je na območjih raznih humanitarnih kriz do zdaj skuhal več kot 300 milijonov obrokov, pa je naravnost epski) – model namreč pri pripravi klasične španske tortilje preskoči najbolj zajeban part – lupljenje, rezanje, spiranje in počasno friganje krompirja in namesto tega v mešanico pražene čebule in razžvrkljanih jajc vmeša čips … fok, kok genijalno je to – lej, no:

genijalna tortiljska bližnjica

v mojem primeru lagko vidiš, da sem med čebulo na izi pražil še eno rdečo papriko (lahko pa bi v mix upalil še marsikaj drugega – kuhan stročji fižol, blanširano špinačo, sotirane bučke, kakršno mesno sušenino ali šunko, mogoče kakšen sir), vse skupaj sem dobro premešal in mix stesel v naoljeno neoprijemljivo ponev in ma nežnem ognju pekel kakšnih deset minut, nakar je prišel čas za nov izziv: kako reč obrniti z glavo navzdol … doma bi to naredil s kakšnim ogromnim talarjem (ali pokrovko), tukaj pa sem samo sv. jeronimu na čast v tortiljo z leseno kuhalnico zarezal križ in obrnil vsako četrtino posebej; na zadnjih pet minut peke je roba vstopila v sledečem stanju:

še mal, pa bo

za idejo serviranja mi je v oko spet padla talepa tanova mango-wood dila, na katero sem naložil osminke tortilje in nanje naribal un litvanski trdi sir, ki je res uredu – no, pa sej je cela večerja bla u redu, vidi je:

z muziko za zraven podčrtujem resno swegavost jožetove finte … no, pa tud drgač sem zdele preskrolal prvih šest epizod letošnjega kempinca in se mi/nam zdi kar na nivoju … pa teb?

dan 7

v kempinskem backstageu je bil to dan, ko smo malo pospravili po stari, sivi (lej lej, pa njo lohk opisujem z istimi kvalifikatorji, kot sebe, hehe), s svakojakimi nalepkami polimani kišti, ki ji tukaj, potisnjeni v šotorovo senco pripada vloga špajze … med evidentiranjem robe v njej, nam je pod prste prišla vrečka indijske začimbne mešanice, ki je v delitivi kuharske robe po vrnitvi indijskega sodelavca v laboratoriju za biokibernetiko fakultete za elektrotehniko nazaj v rodne kraje pripadla chefici … recept, do katerega je vodila na vrečici natisnjena qr koda je dal komando, da naj se prepraženi drobno sesekljani rdeči čebuli, česnu in ingverju, doda vsebina vrečke, tej namočena čičerika, žlička sode bikarbone, svež nakockan paradižnik (ali pasata) in da naj se reč nato počasi kuhlja 40 minut … jaz sem reč malo obrnil – čičeriko sem skuhal posebej v ekonomloncu in jo že kuhano dodal prepraženi mešanici vsega ostalega ter jo počasi kuhljal, medtem ko sem na drugi plati na polno dogajal najprej s peko dveh na pamet zamesenih čapatijev (moka, sol, jogurt, voda, olje … mesi, počakaj, premesi, počakaj, razdeli napol, potresi z moko, oblikuj, spij špricer,

(bodoči) kruh in (gespritzt) vino

premaži z oljem in peci v na srednje segreti ponvi; kakšnih pet do sedem minut po eni, nato pa na manjši temperaturi še po drugi strani … pečena čapatija sem del v kozico, ki sem jo poveznil na vrh one kuhljajoče čičerike, da sta ostala topla, medtem ko sem v ponvi opekal še nek združenoervropski mladi sir: na hrvaškem kupljena reč je imela grško ime, izdelana je bila pa na poljskem … na koncu je vse skupaj še kar nekako izpadlo:

indijsko-panevropski kempinsky dish

je pa res, da je osnovna vrečkica začimb za ene premočno sekala in je bilo njih porcije treba izdatno omiliti s kislo smetano … in metuljčkasto smooth, ampak properly flavored muziko 🙂 … kempinski do indije, morš mislt?!

dan 8

tle nam zmer pride na misel pozno pankrtsko obdobje in komad o tem, kako je v nebesih velika fešta … no, na naši lokaciji je vse skupaj zelo mirno, celo na drugi strani zaliva obratujoči beach bar nam ni kratil spanca, čeprav je imel on dan od 22. do 4. ure najavljeno rakijado in je v tem cajtu vse rakije prodajal po 1,6 evra – zgleda, da je folk hit popadal dol … no, mi medtem stojimo trdno kakor zidi grada in iz globin zamrzovalnika mesnice/trgovine brače pivac nam je uspelo stauhati dve globoko zamrznjeni celi, neočiščeni sipi v skupni teži 1,5 kg, kar je bilo dovolj za dva obroka … takole je šlo: sipi sem odmrznil, očistil, dobro opral in ju z lovorom in rožmarinom v ekonom loncu kuhal 20 minut; nato sem vse skupaj pustil pri miru, se pogugal v viseči mreži, spil birco v mareti in izvedel kopalno seanso tipa čajna vrečka – skok v vodo in relativno stabilno namakanje v trajanju od tri do pet minut … prvi pjat je bil solatni, no biggie:

sipa v solati

na kocke narezan kuhan krompir, nakockan paradajz ter olupljeno, razsemenjeno in nakockano kumaro sem zmešal s koščki sipe, prelil z olivcem, malo kisa in malo župce, v kateri sta se sipi kuhali, solil in popral ter dobro premešal … zdaj te malo testiram, če natančno gledaš fotke, če ja, potem se zagotovo sprašuješ, kaj je to ze en zelenje?! … dobro, da si vprašal, prjatu: morski koprc ilti motar je to, nabran 37 metrov od kuhališča, sesekljan in vmešan za zanimiv aromatičen kick … v bistvu se je tok obnesu, da smo mu pogodbo podaljšali še za en, cross-croatian etno plate (ki si zasluži tudi resno, epsko dimenzionirano medregijsko mjuzo) :

cross.croatian etno plate

osnova tele ne ravno vrhunsko plejtane mišunge so fletni, mestoma zažgani pristni zagorski mlinci, ki sem jih zmehčal v vodi/župci, v kateri sta se kuhali sipi, mešanici pa sem dodal še na trakce narezano blit, kar je rezulturalo v kar funky verziji blitve s krumpirima; prek je nažličen simpl ragu (pražena čebula, kapre, nakockani pelati, sop, poper) s preostalo sipo in, zdaj že veš, motarjem … zdej pa samo upam, da nisem z nenamensko rabo mlincev zakuhal kakšnega mednarodnega škandala – pa tudi če, vredno je bilo, ker je bilo tops; mogoče celo bolj kot za ragu primerno za rabo ob kakšni pečeni riburdi …

dan 9

to je bil dan, v katerem poročamo, da se je kempinski chef ondan spomnil, da res postaja pravi macho dalmatino; kot lik iz ankedote, ki jo je iz nekega jadranja prinesel kerinov žare:
je bilo tako, da so se za nekaj dni zasidrali v enem zalivu, pa je žare zjutraj vedno z byboatkom kruznil do obale in si privoščil morski tris (kafa, mineralna, travarica) in klepet z gazdo enega all-in-one placa, pri čemer all-in-one pomeni kafana, konoba, restoran, pošta, štacuna, banka in še kaj … no, gazda je bil v tem placu piarovec, delala je vse njegova gospa mare: kuhala, stregla, računala, pospravljala … no, na nedeljsko jutro je mare morala na misu in to še preden je ena češka familija zmogla popit jutranje sokovje in kofetovje; pa je mare samo rekla svojemu dedcu, naj potem, ko čehi grejo, pospravi njihove šalce in kozarce, da se ne bodo ose preveč pasle … in je to, gazda, z velikim naporom tudi nekako izvedel, pri čemer žaretu ni pozabil pojamrati: e, pa vidiš, kako ti to dođe u životu -za sve sam sam, sam za sve! …
nu, in da se ne bi čisto podalmatinil sem v kempinsko kuhinjo pod milim nebom pripustil tinejdžerki gimnazijalki, ki sta se tudi letos v okrnjenih razmerah dobro znašli in zbrano druščino nafutrali s čisto proper praženim rižem

malo kasneje pa še z južnoameriško inspired v ponvi pečeno calzone picico z eno tako fletno solatko:

luštn in dobr je blo tud šefketu mal dlje hengat v mreži, en pirčk več u mareti stisnt, mal dlje mlatit po vodi in vseen silno dobro mangiat … dekleti pa (poleg pomite runde posode, ki je tokrat šla na moj račun) za ta colabo nagrajujemo še z lepljivim muzičnim kolabotom, ki jima bo – kolikor ju poznam – gotovo všeč … meni in tebi pa tudi!

dan 10

ha, še dobr, da nismo prišli samo za deset dni, saj smo vendar šele dobro zabili kline baznega tabora; ne bi zdej blo fino jih takoj že ven vlečt … pa tudi špajza je še polna raznih pritiklin, ki se kar grebejo, katgera se bo uvrstila v tale world famous kepp-kuking serijal … med doma nabranimi vrečkicami z ostanki tega in onega, ki sem jih ob pakiranju vzel s sabo, se je tam v čošku plastične posode skormno svaljkalo za pest iz grčije pripeljanih zdrobljenih fava binzov … trivia je seveda to, da to, čemur grki rečejo fava sploh ni bob, kar bi človek pričakoval, ampak gre za eno eno sorto rumenega graha … no, kokrkol, šefketova reakcija na uno vrečko je bila: omajgad, tole mormo nujno skuhat, če želimo v lepotah tega sveta in življenja na njem uživati sto let, saj so takele stročnice, olivno olje, zelenjava in zelišča temelj kretske diete, ki slovi po tem, da se ž njo dolgo živi … pa smo jo, kremžupo uprizorili:

krem supa od favabinzov

na ajnfoh je šlo tole: v ekonom loncu sem pražil čebulo in česen; po ene par minutah sem dodal rumene fava grahe al karkol že so, pražil, špricnil not mal beuga vina, solil, popral, zalil z vodo, dodal lovorov list in vse kup zaklenil pod pritisk za dvajset minut … vmes sem najprej pražil z zaatarjem (jako fina gvercijada, kar obvladaj si jo) potresene bučke, nato pa v isti ponvi še krutončke … do finala je čakalo samo še mletje župe v kremo, nabiranje in sekljanje divje rukole, ki kot plevel (kar tudi je) raste tukaj naokrog in nje vmešavanje v župo … aja, pa še muziko je bilo treba izbrati … mal sem podigal in našel enga grškega kukr zajebanga repuharja, ki ima komad s super fajn imenom, v katerem enkrat omeni tudi zastavo 🙂

dan 11

v temle nedogajanju na našem ljubem otoku se dogaja tolk stvari, da kakšno tudi pozabim omenit – oni dan, sva, recimo, s chefico malo namakala lastne organizme v vodovjih srednjega jadrana, pri čemer sva ona z masko jaz pa z nekimi na štantu kupljenimi plavalnimi špegli gledala not v podmorje … pa ti nenadoma, lagano sportski, na ene petih metrih globine in kakšnih petnajst metrov od pomola v smeri s/sv mimo priplava resna mrcina od morskega biča z razponom kril od metra + … kar epsko; sploh ker v cirka 250 urah, ki sem jih odtauhal v jadranu nisem videl niti približno kaj tako spektakularnega … se mi je kr mal zamal zdel, hahaha … no, sem si rekel, če je pa bič uletel, potem se pa res moram malo bolj angažirano razgledati po kakšnih drugih sortah rib, kot sta marikulturna orada in brancin v našem vaškem kiosku … e, in kot naročen naslednje jutro uleti ribar s čist frišnimi sardoni in mi jih za štiri evre napoka dobro kilo … pridši na domačo brjačo sem sedel ob morje, sardonom enopotezno odrezal glave in jim odstranil drobovje, nakar sem jih vse, razen ducata, sfiliral (sej veš – s palcem ga razparaš in ven potegneš kičmo njegovo – grozno se sliši, sam ni tako hudo; v pol ure si fertik z vsem skup) …
dajmo najprej un ducat nerazparanih popedenat: v moki sem jih povaljal in jih na izi pofrigal v olivcu, po obeh straneh … in the meantime sem narezal eno rdečo čebulo in ko sem sardone pobral iz ponve je ona romala vanjo … par minut je cvrčala in se mehčala, nakar sem jo potresel z malo cukra, pošpical z mal jesha in, ker sem slučajno že srebal pošip, sem not špricnil še njega … še nekaj minut kasneje sem z robo prelil v posodi čakajoče sardone, naslednje dopoldne pa sem samga sebe razveselil s takole krasno šavorsko marendo:

marenda na šavor

zdaj pa k onim filetirancem: sem nakockal čebulo, stebelno zeleno in korenje, to praži v ekonomloncul, dodal še tri cele stroke česna, še malo pražil, stresel zraven šurlice, dolil toliko vode, da je bila pašta pokrita, zaprl piskr, počakal, da je prešuriziral in začel odštevati pet minut … kar je bilo lih prov cajta, da sem zmes v ponvi ofrigal sfiletirane sardone, ki so kuj, ko so minute kuhe minile in sem piskr odprl romali v pašto … intenzivno sem mešal, da so se razplozali, dodal sem še – qwa pa druzga?! – motar, naložil na talarje in za boljši vtis na vrh vsakega položil še en cel razprt filejčk:

šurlice s sardoni

trpečemu občestviu prilagam še mogoče ne čisto pričakovano, ampak glede na ceno/rezultat čisto legit zvočno spremljavo

dan 12

bil je to dan kar zanimivega, da ne rečem za razpoložljive resurse divjega eksperimenta … začelo se je z velikim žakljem mlincev, ki se je, kljub temu, da smo jih osmi dan nekaj pokurili, še vedno bohotil v ta sivi špajzasti kišti … pa sem se spomnil, da sem v svoji orodjarski knjigi v poglavju valjar ob receptu za mlince priobčil opcijo, da iz njih zložiš kvazi lazanjo, pri čemur sem sledil sardinski finti, kjer podobno reč počnejo s svojim sušenim ploščatim kruhom, pane carasau mu pravjo … no, sem si kokšarovsko rekel, takšno lazanjo imel bi tudi jaz … dvomljivec v meni je takoj prižgal alarme, da kako bom le naredil lazanjo brez pečice, eksplorer pa je vztrajal, da ne bomo vedl, dokler ne probamo … in je šlo: najprej sem v duhu pospravljanja špajze skuhal aromatsko župo iz ostankov zelene, korenja, ingverja, ene čebule, parih strokov šesna, obrezkov pora, lovorovega lista in rožmarina … v ponvi sem pripravil ragu iz pora in šampinjonov, ki sem ju zalil s sladko smetano in nato vmešal še natanke rezine narezano blitvo … potem pa skladateljstvo: na dno nizke široke kozice sem nalil malo župce in dodal olivca; poden sem nato obložil z mlinci, pri čemer sem se malo šel puzzle, da sem približno pokril celo površino; to sem nato obložil z ragujem, čez fino naribal malo na otoku uplenjenega ovčjega sira, spt dolil malo župce in začel nov nnivo puzzlanja … pa spet ragu, mal župce, sir itd. … tle smo bli nekje na sredi:

ko je bila kozica polna, sem če polil še šeflco župe, jo pokril in postavil na majhen ogenj oz. na prvo stopnjo indukcijskega tuljavljenja, kjer je brbotala kakšnih dvajset minut, pri čemer so mlinci zaugali župco, sir se je talil, jaz pa sem dajal maksimalen thoughts and prayers, da tole rata … na mozo postavljena kampistična mlinzanja je izgledala takole:

prestavljena na krožnik

sicer ne bi mogla kandidirati za the cutest plate of kempinski XXIII, ampak glavno, da je explorer premagal dvomljivca, ane? … aja, še muzika, da ne pozabimo plesat: tokrat je to zbirka največjh wu-tangovskih hitičev odrapana v serijalki tiny desk koncertov – hommage temu, da tudi v kempinskem kuhamo za tiny pultom, pa se vseen ne ustrašmo ničesar, še lazanje, pardon, mlinzanje ne 😉

dan 13

nekakšen mini brejk smo užgali na tale dan: v kempinski kuhinji je ta dan svojo sled pustila tudi chefica, ki je suvereno nametala cel batch palačink, ki smo jih oblagali z eno ad hoc marmeladko, ki sem jo iz pol kile nakockanih, z žlico cukra zmaceriranih marelic počasi skrčkal večer prej; fleten počitniški sredidnevni snack:

zvečer pa smo šli preverit, kako kaj hajcajo gradele v naši lokalni konobi in ugotovili, da so kozice s krumpirom in mahunima zunaj ravno prav osmojene, znotraj pa super sladke in sočne,

tunčak z blitvo in krompirjem pa bi lahko z rešetk pobegnil kakšno sekundo prej, ampak no biggie:

fantom bi kdo lahko rekel, da je fajn, če tudi narezano limono malo osmodiš na žaru in take fintice; ampak hej, pelinkovac natočijo kot se šika, in tudi cen nimajo preveč navitih, tako da ostajamo brez zamer ter ležerno moderni in okrepčani čakamo nov kempinski dan 🙂

dan 14

vročina je fino zavdjala tudi našemu otoku … sicer ni velikih težav, nov kopalni slog čajne vrečke (3-5 minut ne preveč dinamičnega namakanja v 34 metrov od kempinskega baznega tabora oddaljenem morćitu) izvajamo malo pogosteje, na jutranji kofe in pijacu odracamo malo prej, prvi požirek popoldanskega prazdroja ob francoskem turu še bolj sede, kempinsko kuharijo pa tudi malo prilagajamo – bolj na crudo nam vleče 🙂 … štirinajsti dan smo na pijaci pobrali se ta najbolj grdejše fige in nekaj otoških – majkemi, gospodine – paradajzov; iz studenca smo izvlekli dve mocareli in vrhnje za kuhanje; od brače pivac smo vzeli dalmatinski pršut, po skrivno sestavino (o tom po povratku, ker si reč zasluži posebno zgodbo) pa smo se k ani in krstotu odpravili na sosednji otok … in smo imeli vse, kar smo nucali za tole večerjico:

uprizoritev je bila preprosta: nekaj ur pred večerjo sem mocareli odcedil in natrgal na koščke, ki sem jih zmešal s sladko smetano in jih posolil ter spravil v frižiderček … procesu bi lahko rekel stracciatelizacija, ker se temu kvazi siru pol reče stracciatela … fige sem razčetveril, paradajze nakockal, oboje posolil, popopral in premešal ter razdelil na krožnike … na to podlago sem z žlico naložil stracciatelo, jo pokapljal s skrivno sestavino (ma, kaj bom skrival, topčider figov balzamični kis iz pašmana je to), vse skupaj obložil z rezinami dalmatinskega (rahlo dimljen) pršuta, izbral na prvo lopto muziko in prav nič hudega mi ni bilo … razen … ta kljuvajoči črv, ki je začel na koledar gledat, prasec … ma, ko ga jebe!

neo-prijem

tu smo, vaši smo! … oziroma – za starejše generacije bralcev z besedami mister džirla – hodim po svetu in iščem najboljše za vas … nekaj tednov nazaj se mi je oko zalimalo na neko novo kuharsko finto, ki se mi jo je zdelo vredno preizkusiti … in zdaj, ko sem jo ene parkrat – in je fajn in res dela – jo delim še z najzvestejšim bralstvom tegale skoraj abandoned kotka interneta …

po novem se v chefovini namreč ribje fileje z jebačko hrustljavo zapečeno kožo peče s posebnim, neverjetno spektakuralnim in funkcionalnim vmesnikom – kosom peki papirja … takole je šlo ondan na primeru lososa: ribo sem osušil, posolil in popopral, jo s kožo navzdol položil na peki papir in ga obrezal tako, da ga je kakšen centimeter gledalo izpod ribe … na srednje močan ogenj sem postavil čisto navadno inox ponev, vanjo kanil malo (mala žlička al kej) olivca in reč segreval par minut … nato sem v ponev položil z listom podložena fileja, like this:

prve pol minute +/- sem fileja na sredi še rahlo pritiskal navzdol, da je vsa površina kože prišla v stik z vročino … riba se je nato pekla približno pet minut, na oko je to bilo toliko, da je barvo spremenila do približno treh četrtin višine/debeline … nato sem jo obrnil in jo uizi popekal še par minut; ne vem točno koliko, ker sem občudoval krasno od roba do roba zapečeno in ultra hrustljavo kožo,

ki mi je bila tako všeč, da sem pozabil, da bi bilo pametno tudi nekožnato stran peči na papirju; na srečo je bil to losos, ki je med peko zrenderiral toliko maščobe, da se ni nič prijelo …

s to simpl finto je zdaj vsaka tvoja litoželezna / jeklena / inox / emajl ponev totalno neoprijemljiva … se mi pa zdaj poraja vprašanje: bi šlo tole tudi z na debele rezine narezanimi jajčevci? hmmm, da provare! 😉 … če se boš pa ti kaj igral, pa poročaj v komantarijh!

kokosnjak

v razmisleke o svakojakih novoletnih zaobljubah sebi in svetu se mi je letos (nekako v kontradikciji s splošno posvojenimi shujševalno-suhojanuarskimi trendi) prikradla čisto preprosta misel: več kruha in vina … nenazadnje je slogan, pod katerim operiramo since 2006 ravno “brez tega ne gre” … zatorej pojdimo, pa da vidimo kam nas bo to pripeljalo …

začnimo pri petkovem večeru, ko sem pred nočno hibernacijo še malo polistal januarsko edicijo magazina la cucina italiana in v glavi iz ene dveh ali treh različnih receptov sestavil zalogam (dva para artičok sta v hladilnu ždela že kakšen teden, piksne kokosovega mleka in gomolji kromprija so permanentno v špajzi), razmeram (kitzbühelski smuk je bil in takrat se kuha z enim učem na šporhertu in drugim na streifu) in preferencam jedcev (januar je, dej nekaj uizi, pa ne čisto navadnega) prilagojeno sobotno južino … ko sem naslednje jutro s tržnice prinesel še repa dveh malih grdobin so bili izpolnjeni vsi pogoji za tale bazenček iz kokosove župce, pretlačenega krompirja, odžabe repa in friganih artičok … beri dalje, ko/če boš kaj takega uprizarjal doma:

  • piksna (če bi imel bolj juhasto reč vzemi kar dve) kokosovega mleka
  • štrije veliki krompirji
  • artičoke (štiri srednje ali dve veliki)
  • dva centimetra ingverjeve korenine
  • (opcijski) listi kafirske limete
  • rep morske žabe/spake/grdobine
  • brizg suhega vermuta (ali belega vina)
  • kurkuma
  • paprika v prahu
  • sol
  • poper
  • olivc

kokosovo župco sem naredil tako, da sem v kozici segreval kokosovo mleko, v katerega sem dodal hrustancec iz grdobičinih repov, na rezine narezan ingver, žličko kurkume in sladke paprike ter liste kafirske limete; to je uizi vrelo kakšne četrt ure, nakar sem reč odstavil z ognja in jo pustil pri miru …

krompir sem olupil, razpolovil in v ekonomloncu v sopari kuhal petnajst minut (brez ekonoma bi ga pa pač toliko časa, da se popolnoma zmehča) nato pa poskrbel, da je ostal topel/vroč …

artičoke sem najprej očistil: zunanje liste potrgal, zgonji del perja odrezal, spodnjega potrimal z nožičem, z žličko izdolbel sredico in vsak srček fliknil v skledo z vodo in sokom pol stisnjene limone … srčke artičok sem nato narezal na tanke rezine, jih odcedil, povaljal v moki inv dveh rundah po približno pet minut (raje kot na uro glej barvo – zlatorjavo hočeš) cvrl v vročem olju, nato odcedil, odložil na kuhinjske brisačke, posolil in spravil v na 70 stopinj segreti pečici

fileje morskožabjih repov sem solil, popral in opekel na olivcu, ponev deglaziral z malo suhega vermuta, ter vanjo nato vrnil na koščke narezano ribo

ko se je bližal cajt obeda sem župco odcedil, rahlo posolil in nalil v krožnike … v vsak krožnik sem nato skozi prešo pretlačil krompir, ga posolil, na sredo nažličil ribo z omakco okoli pa naložil hrustljavo ocvrte artičkoke? dobar? ha, izvanredan!

soundtrack izvira iz dileme, ali to kokosovo fundamentalno reč poimenovati omaka ali župca ali kako že, te torej seznanjam s hudo fino muziko: earthling – soup or no soup? (ki smo jo na kruhu pa vinu predpisali za eno simpl lečino juho že dolgo nazaj, v dojenčkasti fazi bloga, ko pesmi še nismo linkarili

univerzalka

vsak vsaj malo resen kuharski mačor ob omembi česarkoli univerzalnega v zvezi s kuharijo z določeno stopnjo vzvišenega zgražanja in kordiševskega rolanja oči odmahne z roko … eden od razlogov je verjetno ta, da je besedna zveza univerzalni dodatek jedem povezana z žoltim praškastim preparatom, ki sta ga stevo karapandža in oliver mlakar naše matere po žličkah naučila dajati v vsako lubo reč, mi, otroci poznega socializma pa to uporniško zavračamo … je pa tudi tako, da kot glavno prednost fintice, ki ti jo bom zdajle zaupal težko izpostavim kaj drugege kot njeno široko, splošno, jebiga, uverzalno uporabnost …
govorim namreč o enem takem simpl dresingu/polivki/hladni omaki, sestavljeni iz štirih komponent: olja, kisa, tahinija, in sojine omake … zadnji dve sestavini sta fiksni, pri prvih dveh pa lahko kreativiziraš: olivno, bučno, arganovo, sezamovo, sončnično … in jabolčni, balzamični, rižev, vinski, limonin ali limetin sok … ali poljubni komboti naštetega, tukaj imaš igrišče, da v iskanju tebi najljubše kombinacije ali v izogib ponavljanju vedno enega in istega okusa vsakič pripraviš drugačno mešanico … seveda se lahko kasneje začneš afnati še z dodajanem seskljanih zelišč ali začimb, skratka – fleksi reč!
osnovni postopek gre pa takole: vse sestavine v enakih volumskih količinah naliješ v kozarec za vlaganje, dobro pretreseš in si fertik … stvar nato spraviš v hladilnik in jo polivaš po solatah, po pečeni zelenjavi ali celo šniclu, z njo premažeš kruh za sendvič, mišunga se lahko tudi dela, da je marinada … tu spodaj je reč prikazana v eni ob brez števila možnih aplikacij, kot preliv za za zapečen treviški radič:

še zvočno jo moramo opremiti, naslov komada sicer ne opisuje dejanskega stanja, ampak ime banda pa zagotovo sodi semle: gang of four – damaged goods

martinova rižota

slovensko martinovo je za madžarske race in gosi podobno apokaliptičen dan kot za ameriške purane thanksgiving; v mlince zamesena moka in jajca si delijo usodo meštpotejtotov in/ali stafinga, rdeče zelje pa brusnic in ostalih naključnih zahvalnodnevnih zelenjav … trenutno je po mojem ni slovenske špelunke, ki ne bi privabljala ljudstva s takvo ali onakvo martinovo pojedino, na internetni receptni bandwagon pa skačeta še kruh in vino s tole frajersko rdečezeljno rižoto:

rdeče zelje za tole jed je kremirano – skupaj z eno srednje veliko čebulo ga prepražiš v nepokriti kastroli zaliješ z župo (zelenjavno, kurjo … ) in počakaš, da ta povre … nato priliješ novo dozo župe in to ponavljaš toliko časa, da se zelje čisto zmehča, nakar ga zmelješ s paličnim mešalnikom in prelačiš skozi fino cedilo, da dobiš čisto smooth kremo …

rižoto nato šopaš klasično: na putru nežno prepražiš šalotko, povečaš ogenj, v kastrolo streseš neopran okroglozrnat riž (carnaroli, vialone nano, arborio, roma …) premešaš, špricneš pol kozarca vina (pri telje rižoti je lahko tudi rdeče), nato pa začneš po zajemalkah, med nežnim vretjem rižote, dodajat župo … in mešat … in župo … in mešat … itd … tam nekje po sedmih, osmih minutah začni v rižoto poleg vsake šefle dodajat še žlico ali dve kreme rdečega zelja … kar počni do konca, ko je riž skoraj že kuhan … takrat ga odstavi in vanj zamešaj par kosmov masla in nekaj naribanega parmezana in mešaj k norc – temu se reče mantecatura, če smo stručni … nato rižoto pokrij in počakaj par minut, preden jo postrežeš – fino je, če je dovolj kremasta, da se razlije po krožniku, v ta namen se ti mora zdeti pred mantecaturo malo preredka; se pravi da bo na koncu ravno prav …

dejva še tistole raco na vrh odpravit: meni je zdaj že par let najbolj trotl zihr način peke takle: kožo račjih prsi previdno diagonalno zarežem, le toliko, da pridem do mesa … nato reč za činim, tle ti dam svobodo, meni je všeč kitajski kombi five spices, pa sol pa poper zraven … tehnično pa tako: ponev postavi na srednje močan ogenj, račje prsi pa vanjo položi s kožnato stranjo navzdol (v ponev ne dodaj nič maščobe, jo bo raca prec spustila) … tako jih pusti tri minute, nato jih obrni in peci eno minuto po mesni strani … še enkrat jo obrni za tri minute na kožo in za minuto na drugo stran … pa še enkrat tri + ena … nato file zavij v alu folijo in pusti počivati sedem minut … skupni čas od začetke do serviranja je 19 minut – 3 x po 4 minute peke in sedem minut počitka; to ti pišem zato, ker boš obe zadevi pripravljal približno paralelno – tudi rižota se namreč kuhlja tam nekje med 15 in 20 minut … tko da – nekaj dela bo, ampak rezultat bo pa lep … in dobar, majkemi!

soundtrack naj bo kar šaren in to od cyndi lauper – true colors

fine finske stvari: luovus kukkii kaaoksesta

s tako divjim tempom popisujem fine finske stvari, da v vrsti že čaka comprehansive guide po raznih (predvsem) gostinskih obratih, postavljenih na københvnskih ravnicah … ampak preden gremo tja, moram nujno še priobčiti nekaj vtisov z izjemnega večera v resno funky placu, ki se mu pravi tako, kot pravi naslov tega zapisa, ki proeloženo v našo jeziko pomeni pa, da kreativnost vzcveti iz kaosa … plac je majhen, v dveh sobicah lahko k obedu naenkrat sede vsega skupaj niti ne dvajset ljudi, ki jih strežno obvladuje mega simaptičen, prikupno odfukan finski brko tridesetih let, ki je vsak toliko kot kelner tudi showman, poln lucidnih onelinerjev in hecnih muvov …
tudi reči, ki jih je nosil na mizo so bile žanrsko neoprijemljive – od svakojakih fermentov, dimov, griljad in minuciozno sestavljenih piatov do nonšalantno prinešene konzevre sardin pri drinkih pa smo šopali od koktejlov, mirnih in penečih se vin prek nekih raritetnih sakejev, tudi takega, ki je bil napedenan z umeboshi šljivami vse do skorajda kaurismäkijevskega finala z nekimi shady žganjicami … skratka: če boš kdaj v helsinkih in boš šel samo v eno restavracijo, potem naj bo to tale kreativno cvetoči kaos … jaz bom šel vsakič, ko bom tam gor, majkemi!

fine finske stvari: kotiharjun sauna

da savna nima veze s kulinaričnim blogom, morebiti porečeta bralka in bralec …mogoče imata celo prav, ampa ju seveda skušam prepričati v naspotno: z metskimi drvmi zakurjena ogromna železna peč na moškem oddelku helsinške inštitucije kotiharjun tako razbesnjeno greje, da se v veliki, temni, betonski luknji sedeči možaki dobesedno kuhajo pri živem telesu … ogromna, v kotu ždeča razbeljena železna beštija namreč suma sumarum tehta sedem ton, da se plac (po finskih kriterijih, ki so precej drugačni od naših topliških kvazi zenovskih savnic, ki komajda prilezejo čez osemdeset stopinj) dovolj razhajca pa traja od tri do pet ur … ampak ko je enkrat vroče, je pa res vroče, vsaj stotka je v onem dungeonu, s tem da so na beton položene lesene lajšte samo v zgornjem, torej vročejšem delu savne … pozabi ti v takem na une peščene urce s 15-minutnim intervalom, miki … tle not še najbolj hardkorovski mattiji in jariji ne zdržijo kaj več kot sedem do deset minut …

sicer je pa celotno doživetje kar edinstveno in ga, v primeru, da te kdaj zanese v helsinke le deni na seznam absolutnih obveznic … skozi vrata stopiš v eno tako mini vežo, kot da si uletel v nek zdravstveni dom leta 1977; za šajbo se skriva finček modelček, ki te najprej vpraša če imaš brisačo (ker je nimaš, ti jo posodi in tako za časovno neomejeno savnarijo namesto 15 plačaš 18 evrov), nato te vpraša, če imaš s sabo pijačo (pire pa take reči ima v mislih) in ker je nimaš, ti najprej vseeno pokaže veliko zamrzovalno skrinjo, v katero bi svojo pijačo lahko spravil, nato pa te potolaži, da lahko pirčke kupiš tudi pri njem; sicer so nizokalkoholni (tam do ene 3,5% gredo), so pa zato tudi poceni …

po uvodnih formalnostih si pripuščen v veliko garderobo s starimi razlupanimi, resno hipsterskimi vintage omaricami, kjer se slečeš, nato pa sledi obisk velike, na vojničko spominjajoče kopalnice s tuši, kjer si pri oplakovanju telesa lahko pomagaš z velikimi inox ajmerji … no, in potem končno uletiš v črni pekel, kjer je protokol sledeč: ko stopiš skozi vrata rečeš nekaj po finsko (poskusi s “pitäisikö minun kaata vettä kivien päälle?”), nato nekdo iz najzgornejšega balkona nekaj reče, nakar z veliko zajemalko poliješ vodo na velike kamne ali pa tega ne storiš, odvisno od tega, ali veteran na balkonu meni, da je v zraku dovolj ali premalo vlage … dialog se ponovi ob odhodu na rashlađivanje … to je pa sploh cel žur: pobje se opašejo z brisačami, iz one skrinje vzamejo svoje drinke in se odpravijo ven na ulico, kjer se jim pridružijo še punce iz svojega oddelka, ki je v prvem nadstropju in potem takole zasedejo pozicije na ulici:

v nasprotju z uveljavljenim oni-so-tok-introvertirani-da-so-skoz-tih stereotipom – takile prizori ne izgledajo kot nemi film, ampak finci kar pridno klepetajo in debatirajo in čebljajo in se hecajo … in da ne boš mislil – to počnejo tudi v savni in to kar naglas, tudi drug čez drugega … skratka – nobenega svaljkanja po ležalnikih, dišečih palčk, žblink-žblenk muzike, meditativnega lebdenja, čajev z limonino travco in občutka krivde ob motenju ostalih s šepetanjem; finci to savno delajo čist drgač!… aj lajk, a lot! … za bonus popam še en filmček o tem, kako poteka menjava kamnov in vzdrževanje plavža … hudo!