pot v pekel …

Posted on by
Odgovori

… je tlakovana z dobrimi nameni … recimo, da je chef danes izbiral kar med tremi rečmi, ki bi jih lahko pribeležil namesto tegale pisanja … prva je bilo navdušenje nad dokumentarcem tv slovenija kruhovo leto, s katerim ga je včeraj na jubiljeni proslavi presentila in neskončno razveselila chefica … druga je precejšnje zadovoljstvo nad opremo, vedenjem in ponudbo prvič obiskane biblično poimenovane manne … tretja reč bi lahko bila deskripcija procedure izdelave bazilikinega olja, ki se je po petindvajsetih napornih dnevih končala včeraj zvečer … ampak, kot se to v poletni vročini, pospremljeni z razlogom za profesionalno praznovanje rado zgodi, se naštete tri teme postavljajo v vrsto in odstopajo svoj prostor … ne, ni pivo ampak je špricer … hnjm – ne vem kaj točno je udarilo v čelasto glavo – vročina ali štajerski gen, ampak danes je v senci na petkovškovem nabrežju (v lokalu, ki se mu reče pub premier!) in pri ribicah v plečnikovih arkadah grlo kar samo od sebe reklo en lep, mrzel špricer bi, prosim … eden z janževcem, drugi z malvazijo, obadva z ravno prav razluftano radensko in kockami ledu … super fresh!

hidden track

Posted on by
Odgovori

orpostite, a ste kej melancan vidl tle mim it?kdor pozna chefa, verjetno ve, da je chef prepričan, da so the roots najbolj konsistenten, najbolj duhovit, najbolj koncerten, najbolj konceptualističen in sploh najboljši band … ever!, da ne bo pomote … ena od njihovih duhovitih smislic domislic je, da komade na svojih ploščah štejejo od prve naprej … na njihovi trenutno zadnji studijski plošči so tako komadi od 103 do 113 (114. in naslednji pa izidejo 29. avgusta … groovy!) … druga stalnica je, da imajo vse njihove plošče hidden track, torej kos muzike, ki je skrit na cdju in se začne približno 10 minut po koncu zadnjega uradno zabeleženega komada, skrit pred ušesi tistih, ki ploščo preskenirajo na hitro … in tak jedilni hidden track je treba kdaj pa kdaj posneti tudi v domači kuhinji, in tako pomagati deci, da raje in lažje je zelenjavo, predvsem tiste sorte, ki je v prepoznavni obliki na črni listi … chefu je tako treba skrivati korenje, chefici vampe, dediju ribe (če si upaš!), dedotu riž, marjotu kumare, jonu pa predvsem bučke in melancane … včasih gre že z enostavnim poudarjanjem geometrijske oblike (lej kok so hecni krogci/žogice), v bolj svojeglavih obdobjih pa je nujna vsaj delna sprememba agregatnega stanja s paličnim mešalnikom … v skladu z militantnejšo domovinsko doktrino smo včeraj preizkusili še kamuflirno metodo in mimo brbončic uspešno prešvercali melancan, skrit v fritaji iz pečice … takole smo se borili: Nadaljujte z branjem→

murke

Posted on by
8

murke, murke!!!poletni memoari na otročja leta so povezani predvsem z dvema stvarema, od katerih je ena nepovratna – govorim seveda o pakiranju & šofiranju na desetdnevno bivakiranje v sindikalne prikolice v vrsarski kamp fontana ali poreško bijelo uvalo … pakiralo se je v metalik rjavi renault 4 TL special, registracija CE 100-012 … poleg očija, mami in mene smo napakirali še teto ivo in sestrično natašo, potovalke in kufre z oblekami, žar, kasetar grundig + kasete (bob marley, abba, boney m, šifrer, novi fosili …), badminton loparje, knjige, luftmadrace, penaste podloge za na plažo in ta frišne stvari z domačega vrta: sveže izkopan krompir, grah, čebulo, česen, korenje (tudi če ga ne bi), par glav solate, paradajz, stročji fižol in kumare, po savinjsko murke … in potem smo šli na pot ob treh ponoči, da ne bo gužve, pa je bila vseeno, ker so v izogib gneči vsi šli na pot ob teh zjutraj … no, drugi poletni spomin, tokrat povratni pa je povezan s taistimi murkami z domačega vrta … svežimi, sočnimi, čvrstimi, nič puhlimi … take, kot jih prodaja naša gospa na tržnici … časovni stroj zna chef zavrteti na dva načina – eden je poletni solatni megamix z bučnim oljem, drugi pa smetanove murke z zabeljenim fižolom … hir finden zi cvaj ehte obere-savinja-tal recepture: Nadaljujte z branjem→

bordojska norija

Posted on by
Odgovori

ne vem kok stane dilca, ampak flaša je po 552 jurejvima kdo kakšno idejo, kaj bi naredil s 552.212 tolarji? … jasno da! … lahko bi, na primer, v dvoje več kot teden dni uživali razgled, zajtrke in kompleten komfort hotela bellevue syrene v sorrentu in mislim, da ne bi bilo nikomur žal … lahko bi, recimo, prav tako v dvoje, šli na večerjo in prespat v le calandre malo naprej od padove in naslednji dan v monte carlo k alainu ducassu kjer bi ob kofetu razmišljali kaj narediti s 350 jurji, ki so vam ostali … lahko vse skupaj tudi nakažete na transakcijski račun 29000-0001221184, pa bosta omenjene poti namesto vas opravila chef in chefica … in o tem napisala izčrpno poročilo, brez skrbi … če pa želite tistih 552 ksit na vsak način investirati v eksces, recimo nakup vina, pa izvolite: izbirate lahko med 70 steklenicami dueta riserva 2001 edija simčiča ali pa steklenico chateau petrusa 2005 … petrusarji namreč sledijo dramatičnemu navijanju cen, ki so ga za svoje kaplje letnika 2005, kupljene en primeur (se pravi na up: plačate zdaj, dobite čez dve leti, ko bo vino nared za pot iz kleti), izvedle bordojske kleti … degustatorji in mediji, predvsem pa posestva sama, so letnik 2005 razglasili za letnik stoletja (hecno, ne, da je to po izjemnih 98 in 00 že tretji letnik stoletja v samo sedmih letih) … in letnik stoletja seveda ne sme biti poceni, zato je 05 v povprečju dvainpolkrat dražji od 04 … danes vas tako butelja petrusa 05 stane več kot letnika 98 in 00 … kupci so jezni in sitni in pravijo, da ne bodo kupovali … ampak to so kupci iz tradicionalnih trgov … nuvoriševski rusi in kitajci pa seveda niti ne vprašajo za ceno … v sloveniji je ena flaša petrusa 94 na ogled v maksimovi vinski vitrini … se jo pa splača naročiti – cena je namreč samo 240.000 tolarjev, kar je glede na zapisano prava bagatela …

al prav se reče pražnjič al ražlina?

Posted on by
Odgovori

vprašanje je zgolj semantične narave, saj je končni rezultat na krožniku in v ustih isti … oziroma vsakič drugačen, če človek tako hoče … gre za najbolj simpl sladkiš, kar sem se jih lotil (okej, mogoče ga premaga tisti, ko sušen datelj po dolgem odpremo, vzamemo ven koščico in luknjo zapolnimo z žličko marcarponeja – ampak ta bolj paše pozimi) … za poletne fake-ass praline oz. fake-ass ražnjiče pa chef potrebuje:

  • 1 tablico črne čokolade (resne nigrske debate se itak začnejo šele pri 70%)
  • lesene paličice
  • ne čisto zdruznjeno, po možnosti dobro ohlajeno sadje (testirano na polovicah marelic in na krhljih belih breskev)
  • široka, po možnosti kovinska skledica
  • metlica

v kastrolo, na katero namesto pokrova povezne tisto v potrebščinah omenjeno skledo, nalije toliko vode, da se ta ne dotika dna zgornje sklede in pristavi na ogenj … medtem pripravi enako velike koščke sadja in jih naniza na lesene paličice … v skledico nad vročo vodo nalomi čokolado in jo meša z metlico, da se lepo kremasto razpusti … če ga čokolada slučajno začne biksat z razpadanjem na prafaktorje (olje posebej, črnina posebej) jo je treba samo zaliti z malo hladne vode in mešati – to ponavadi pomaga … kiblo odstavi, da se čokolada malo pohladi, nato pa začne z njo polivati nabodalca … lepo enakomerno z vseh strani … odloži jih na rob kakšne posode (v katero lahko da še kakšno drobno sadje, tipo borovnice ali maline), tako da lahko z njih odkaplja odvečna čokolada (kakšen oksimoron, a?: odvečna čokolada) … postavi v hladilnik, da se lepo strdi in postreže prijateljem, predvsem pa deci, ki bi sicer sadje z gnusom izpljunila iz ust …

priporočen soundtrack: idoli – ti si moja čokolada …

moj prvi sherry

Posted on by
Odgovori

sandemanov rare fino ... res finoevo, 34 let (okej, kakšno leto manj) sem gledal gentlemane v angleških filmih, kako srebajo sherry in od petega razreda naprej zaradi osvojenega pomena besede cherry imel v podzavesti, da gre za en tak češnjev liker oziroma tak malo bolj na izi cherry brandy, skratka nekaj, k čemur bi zobal uno kraševo bombonjero … ampak sherry je v resnici vse kaj drugega … raste na zelo apnenčasti zemlji v okolici jereza v španiji, in ko zraste z njim počnejo marsikakšne coprnije – najprej ga obranega razpecljajo, malo sušijo, potem ga prešajo in vsak mošt posebej vrejo v jeklenih tankih, nakar šiba v sodčke, kjer ga pustijo oksidirati in ga nato klasificirajo v različne razrede … več podrobnosti najdete pri sandemanovih, kjer so tudi navarili mojega prvega: rare fino, nafilan v flaške jeseni 2005 … kar je pri sherryjih še kar pomemben podatek, ker s staranjem v flašah ne pridobijo nič, kvečjemu je treba paziti, da jih dobro ohlajene posrebate v letu dni od polnjenja, pa še bolje je, da na kletnih policah stojijo in ne ležijo … filing je še kar hecen: na nos je zadeva najprej hudo oksidirana, zelo južnjaško-marsalskega tipa … v ustih pa nekaj čisto drugega: sveže, sadno, sicer zrelo, a še vedno sadno … kot aperitiv je super alternativa šampanjcem (pa še precej cenejši je), sicer pa tudi dobro sede k ribjim predjedem … mi smo si zraven dali hitro pečeno tuno, kozice in lignje na kremi iz belega fižola … kar se naredi takole: Nadaljujte z branjem→