začepi!

pravi plut (pa ne silvo, nč bat)so stvari pri vinu, o katerih človek ne premišljuje prav veliko … recimo to, kako je flaša zaprta … itak nas ponavadi bolj zanima, kako bi jo odprli, kot pa kako bi jo zaprli … pri tistih litrcah, zamašenih s kovinskimi kronskimi pokrovčki so težave tako ali tako nastopile šele nekaj ur po odprtju, kronične pa po nekaj letih redne uporabe … z buteljkami je zgodba drugačna, saj boj s plutovinastimi zamaški zahteva primerno orodje in, še posebej če gre za kakšno starejšo polnitev, tudi dober filing odpiralca … druga težava plutastih čepkov je v tem, da je v povprečju vsaka deseta z njimi zamašena flaša pokvarjena … ok, očitno imam srečo, ali pa “bušoneja” ne prepoznam vsakič, saj sem ga doslej v življenju našel ne več kot petkrat, spil pa sem prav gotovo več kot 50 buteljk vina … kakorkoli: vinarje so (predvsem) z nižjimi cenami in (tudi) dokazovanjem o sueriornosti začeli obletavati silikonarji, kovinarji in steklarji … proizvajalci zahtevnejših in posledično dražjih vin sicer na novotarije niso trznili, ampak pri svežih enoletnih vinih, ki naj bi se popila mlada, je zniževanje stroškov vedno (čeprav le redko na račun končnega kupca) v modi … navojne zamaške recimo uporablja konzorcij cvičkarjev, silikonarje pa je bilo doslej moč opaziti v nekaterih polnitvah merlota villa brici … pa pri nas, kjer gre za manjše serije, panika še ni tako velika … povprečna novozelandska vinarija pa trenutno pod navojni zamašek pakira 75% vina in tako letno prihrani dobrih 300.000 evrov … in kar je dober biznis za ene, je katastrofa za druge … plutovinarji so se zadeve najprej lotili sami in pripravili močno, predvsem na trendsetterski angleški trg orientirano kampanjo, katere glavni ksiht je bil chelseajev coach jose mourinho … model je pač najbolj prepoznaven portugalec v angliji, portugalci pa največji proizvajalci plute na svetu … na pomoč so zdaj uleteli še pandarji iz wwf, ki črnogledo napovedujejo, da bo do leta 2015 kar 95% celotne svetovne vinske letine zapakirane z alter zamaški … kar naj bi pomenilo izgubo službe za več kot 62.000 gozdarjev in delavcev v predelavi plutovine ter propad ekosistemov s plutovci v katerih živi marsikatera ogrožena vrsta … očitno tudi izbira vina (po zamašku) postaja vedno bolj politične statement … torej: delajte dobra dela in pijte vina, zamašena s pluto …

dobesedno rdeča nit

super paradajz foto od makenzija - check www.makenzi.netdedotovi spektakli so vedno konceptualni, čemur gre zaploskati (kar ponavadi tudi počnemo, vsaj z želodci, če že z rokami ne) … lani enkrat je v vse rihte naštimal kaj od janjca – naredil je celo jagenjčkove ocvirke za ocvirkovco … v nedeljo je zastavil manj krvoločno, ampak še vseeno močno na rdeče … paradajs in da haws! … kar precej ga je pokuhanega in spasiranega zamesil v lep, sladkast oranžen kruh, na katerega smo mazali kozjo skuto z baziliko in zraven grizljali pečene paprike, kaprine plodove, olive, vložene jurčke in češnjevčke … nekaj iste domače pasate je zamešal v testo za široke nudle, ki jih je polil z močno omako iz sušenih & češnjastih paradajzov … nekaj tamalih popečenih je osveževalo jagnječje kotlete in cel pečen krompir, v krepak domač sladoled pa je umešal manjšo modrikasto različico, znano pod imenom borovnica … in tako smo na  koncu rekli samo še “matr mamo krompir da mamo dedota k ma paradajz” … soundtrack je bil paolo conte, čeprav je na misel prihajala tudi gunsovska tejk mi daun tu d paradajz siti … ampak prijetno siti od paradajza si okusa res nismo želeli kvariti z axlovim cviljenjem …

p.s. tale paradajz fotka od maka visi nad našo mizo … doma je pa tukaj

bohemova pojedina

ustvarjanje in negovanje družinskih tradicij zadobi z razširjanjem in pomlajevanjem lastne osnovne družbene celice čisto nove perspektive … in tako tradicionalčimo tudi v naši rodbini … ker smo torej imeli družinski prehranski spektakel pred dobrimi tremi leti, v anticipaciji otroškega prvenca, se spodobi, da ga imamo tudi zdaj … takole smo zašpičili četrtkov večer: en pogrinjek iz remains of the day (tokrat je bila to v namaz sfrulirana škrpena) in od poroke prihranjena (in brandirana!) zlata radgonska mehurčnica … potem pa tri rihte by chefica:najprej hecna mozaična terinica s stročjim fižolom terina s stročjim fižolom in mladim slanim siromin mladim slanim sirom, potem žametna kremna juha iz bučk z bivoljo mocarelo in slanim filejem, nato (ali na to) pa še rdeče čebulice polnjene s škrpeno in zelišči … zraven pritiskamo nosove (chefica zaradi trebuha in šoferka zaradi volana pač malo manj) v lepo dozorelo flašo italijanskega južnjaka (fiano di avelino 2001 by feudi di san gregorio) iz poročnega tripa, ki mu je par let mirovanja v kleti dobro delo … nato se v kuhinjo prestavi chef, ki v skladu s pravilom o gastronomski enakovrednosti vseh sestavin na dvakrat rdečo (vino + rdeča pesa) rižoto položi sotirane četrtinke jagnječjih ledvic (167 tolarjev za pet kosov) in zraven ponudi vinakoperski cabernet sauvignon capo d’istria 99, ki bi mu dodatnih pet let v kleti tudi dobro delo, čeprav je bil dober že zdaj … zaključimo z belimi breskvami v želeju iz zelenega čaja z meto in koglovim polsladkim rumenim muškatom 99 v kozarcih … kok je nam hudo! …

p.s. kogar zanima recept za dvakrar rdečo rižoto naj bere naprej, kdor če met recept za kaj drugega od zgoraj naštetega pa naj pusti komentar … Nadaljujte z branjem

iz londona po domače

slovenski hohštapleraj je že več kot 110 let nazaj v jari gospodi lepo popisal kersnikov ta star … ampak taisto reč iz dneva v dan zaznavamo še dandanašnji … rodbina anderlič, ki se ji za boljši vtis zdaj reče fam. anderlič (pri čemer se niti ne ve, ali ta fam. stoji za famous? … ali familie? … morda celo za famulus?), je za hotelom mons, palačo kapitelj in verjetno še kakšno nepremičninsko naložbo, obnovilo posestvo pule na dolenjskem … in tam uštimalo jahalnico, prezentacijske sobe, ekskluzivne lesene koče (za katere se ne morejo odločiti, ali jih je pet ali sedem) in seveda restavracijo pod skednjem … upam sicer, da za referenco ne jemljejo natega od polne sklede, zagotovo pa ne pojasnjujejo, zakaj so po samo nekaj mesecih obratovanja v istem objektu zaprli eno boljših ljubljanskih restavracij … skratka: na pulah kuha jure kapelar, ki je menda delal v londonskih hotelih savoy, claridge’s in connaught in iz katerega kuhinje naj bi “prihajale sveže ideje, vonjave in okusi, ki prepričajo tudi najizbirčnejše goste” … no, in kaj mu to pomaga? nič … jedilni list elitne restavracije vsebuje tole: hladni krožnik (suha domača klobasa, kuhana v cvičku, s prilogo),suha domača salama,sirov krožnik, kisla zelenjava z dišavnicami, goveja, zelenjavna in gobova juha, govedina po domače (goveja juha s prikuho, kuhana govedina, pražen krompir, hren, kremna špinača), slani dolenjski štruklji, telečja pečenka, svinjska pečenka, priloge po izbiri, sestavljena solata, sveža sezonska solata po priporočilu šefa kuhinje, jabolčni zavitek, domači zavitki (borovničev, češnjev), sladki dolenjski štruklji, sezonsko sadje, domače potice iz krušne peči … in za to je bilo treba pripeljat kuharja iz londona? … verjetno bi bilo boljše (zagotovo pa cenejše), če bi fam. anderlič speljala kuharico kakšnemu kmečkemu turizmu …

šampionski šnopc

neprepričljiv performace v finalu + zidanov headbanger gor al dol, taljani se bodo zdaj 4 leta bahali, da so svetovni prvaki … in vsak svetovni prvak si zasluži, da ga njegova rodna gruda crklja … 23 italijanskih izbrancev in zdaj že bivši selektor lippi (čudno, da se hrvatje še niso spomnili, da je marčelo pravzaprav dalmatinec in je zato tako sposoben in lep, torej lip) bo dobilo posebne ultra-limted-edition flaške grappe, ki jo je treviška distilleria bottega zvarila iz devetih sort grozdja iz vse italije … okuse za ultimativni panitalijanski šnopc so prispevali prosecco, nebbiolo in furlanski tokaj iz severa, sangiovese, montepulciano d’abruzzo in verdicchio iz centra ter nero d’avola, aglianico in primitivo di manduria iz juga … posebno oblikovane flaške (največjo med njimi, trilitrsko, bo dobili fabio grosso, po izboru destilarne najboljši igralec ekipe), v katerih je poleg žganjice tudi italijanska zastava, so napolnili že pred finalom, flaške pa so skrbno skrili, da azzurom ne bi prinesle nesreče … vprašanje seveda je, ali se ni mogoče materazzi že prej dokopal do kakšnega fraklčka, da je tako korajžno provociral zidana … in seveda tudi to, ali se takale žganjica lahko uvrsti na spisek prepovedanih dopingaških substanc? … stvar očitno deluje, zato predlagam, da našim pobom že pred kvalifikacijami za evropsko prvenstvo priskrbimo kakšen liter močeradovca … e andiamo!

maxim mixam

lep kos jagenjčka, ampak cvetačo in brokoli koj menjam za kaj bolj poletnegaevo, šele zdajle, ko sem napisal ime birtije kjer smo včeraj obnovili omizje, ki je pred dobrim letom dni prečesavalo novo joriko, sem opazil, da v rikverc prebran maxim miksa … pa še res je: posrečeno miksa morsko živad, predvsem repe rakastih tvorb, s pancetami in pršuti, miksa kreme in pene, malo manj posrečeno miksa tudi sezone, ko ti sredi poletja h glavni jedi priloži – sicer v nulo očiščena in skuhana – cvetka brokolija in cvetače … ampak ni da bi se človek kaj veliko zmrdoval … overall je kar fino, celo betonski atrij so našemili v čisto spodoben vrt, vin imajo iz vseh koncev in krajev (včeraj so nam čisto dobro tekli caprisova malvazija, modri pinot dušana kristančiča in makovčev sušeni rumeni muškat, v hladilni vitrini pa ždita tudi petrus 1994 in tri leta mlajši margaux in čakata na dobro razpoloženega petičneža) … šef slak kuha dobro, kot se za restavracijo ob vznožju parlamenta in največje banke spodobi rad uporablja gosja jetra, tartufe, rake in podobno prvoklasno surovinsko osnovo … jep, pravilno sklepaš, plave ribe ni na jedilniku … in vse skupaj je približno tako, kot je bilo dve leti nazaj, razen da so zdaj doma tudi na netu