paralelni dvoboj

v naši hiši smo danes dvobojevali tudi na vinski fronti … francozijo je branil cuvee du papet 2003 iz domaine de sainte croix, ki smo ga lani med prvomajskimi uplenili na domačiji v provansi, odkoder bi se dalo vzeti tudi kakšnega silno prašnega a jako priljudnega hišnega psa … barolo montanello 2002 se je popoldne frišen pripeljal z nano in dedotom iz barola in delal družbo mortadeli, enmu pik-pikantnemu barolskemu siru (ki se je dobršen del staranja valjal na tropinah taistega barola), domači fokači (o in u sta na tipkovnici nevarno blizu) z rožmarinom in pinjolami ter z mletim mesom, zelenjavo in ementalcem polnjenim in zapečenim paprikam in paradajzom … barolo je bil mehek, lep in okroglast, papet pa sicer fleten na nos, ampak tanini so sušili usta kot vprašanja profesorja korena na primerjalni … mogoče je bil barolo zmagovalec tudi zato, ker smo vmes poslušali zgodbe, basni in pripovedke s pravkar končanega dedo & nana popotovanja po bretaniji (bocuse & ducasse inclusive), medtem ko je papet lepo tekel do zidanovega headbangerja, potem pa je začel popuščat … čez štiri leta bo zagotovo boljši, kar bi pa težko rekel za les bleus … in, ja, da ne pozabim: trezeguet ni nič kriv!

zakaj pa ne plava riba?

pred dvema letoma smo v fletni krčmi na istu, čisto zraven morja, optimistično zastavili vprašanje, če lahko dobimo kakšno palamido, skušo ali sardelo … šefe je samo suvereno zavihal nos: kod nas ima samo nakvalitenija bijela riba … ki ti jo potem seveda mega dobro zaračunajo … podobno stanje duha obvladuje tudi možgane kuharjev (še bolj verjetno pa denarnice lastnikov) v naši, s kvazi italijanskimi mini gostilnicami vedno bolj overloadano domovino … kovači, zobatci, orade, brancini, škrpene in žabe ja, kaj drugega pa že ne … razen, če je to drugo tuna ali celo mečarica, s katero lahko dobro olupiš … in potem kuharji, ki so v bistvu peki, na vse grlo piarčijo o pristnih in naravnih okusih, o trtinem žaru in o najbolj sveži divji jadranski ribi … ja, ful je sveža, pred 20 minutami smo jo ulovili tamle, mal dol od izliva gradaščice v ljubljanico … ne bi bilo napak, če bi si lupilci beloribski zapomnili prvo pravilo ferrana adrie – namreč, da ima vsaka kuharska surovina enako kulinarično vrednost … sardela : kovač = 1:1 … dejstvo, da nas jutri čaka dvojni plavi dvoboj (azzuri vs. les bleus) je bil samo še dodaten razlog, da sem v ribarnici odvalil 450 tolarjev za pol kile sardel, ki so pred potjo na krožnike doživele še posebno obdelavo … Nadaljujte z branjem

cristal na črnski črni listi

spisek obvezne opreme, ki jo mora za snemanje videa dandanes nabaviti (= najeti ali kupiti) črnecki raper, ki cilja na vrhove prodajnih lestvic in na zasluženo količino (od 35 do 328 na dan) predvajanj na empty-viju je nadvse dolg, tudi če ne upoštevamo tehničih potrebščin … zlate ure, ketne, diamantni zobje, 812 šejkajočih bejb in prav toliko kompletov mikrotangic, krdelo pitbulov, dve krdeli nabildanih in tetoviranih homiejev, polletno proizvodnjo ferrarija (ali lamborghinija ali bentleya ali hummerja ali vseh skupaj) in seveda mega količine šampanjca, po možnosti najdražjega, roederjevega cristala … cena? sitnica! … od 200 $ za flašo naprej … sicer ne da bi ga fantje prav z užitkom pili, ampak ga raje polivajo naokrog, še najraje po dekolteju katere od onih 812 šejkic … no, ampak zdaj ne bo več tako – oziroma bo, ampak polival se bo kakšen drug šampanjec … economist je objavil poseben članek o prestižnih šampanjcih, v katerem je novi roederejev šef frederic rouzaud naredil precej hud piarovski kiks, ko je o povezavi med svojim paradnim vinom in hippoperji malce vzvišeno izjavil, da kaj pa naj naredi, saj pač ne more nikomur preprečiti kupovanja svojih vin … in veselje je že tu, saj je jay-z že razglasil totalni bojkot cristala v vseh svojih poslovnih in zasebnih sferah … za začetek ga je umaknil iz ponudbe svojih klubov 40/40, ker pa je stari že kakšno leto tudi šef založbe def jam je zelo verjetno, da bo cristal prepovedana beseda v edicijah te hiše … mimogrede – ameri so že sešteli, da je bil cristal leta 2005 osma v komadih največkrat omenjena blagovna znamka … roederer se zdaj sicer poskuše vlečt ven s piarovskimi manevri v smislu, da že od leta 1776 podpirajo in zavzeto spremljajo vse oblike umetnosti in izražanja … ampak škoda je že narejena in krug ter dom perignon sta verjetno že pripravljena na dodatna naročila iz južnega bronxa … za nas imam pa tudi predlog: v plejer zalučajmo dangermousovo mešanico muzike iz beatlovskega belega in vokalov iz jay-z-jevega črnega albuma v kozarec pa natočimo kakšno domačijsko penino, glede na koncept sive barve mogoče kar srebrno radgonsko penino, da bo le suha in dobro ohlajena …

sir cliff in njegovo vino

gordon ramsay je en tak zoprn angleški zvezdniški kuhar, ampak zelo drugače zvezdniški kot jamie oliver … jamie je prijazen, politično korekten, fejst fant … ramsay je pa tak ciničen, hohštaplerski zajebanc … razlika v zvedništvu je tudi v tem, da jamieju še ni uspelo dobiti odlikovanja bajsastega gumarskega/gurmanskega pajaca, medtem ko se ramsayev londonski imperij, ki obsega 8 restavracij nosi ravno toliko mišlenk, od tega ta glavna, restaurant gordon ramsay, kar tri … no, in obadva kukija furata svoje tv showe … ramsayev se imenuje the f word, je magazinskega tipa in stari pokvarenjak v njem predvsem provocira – z baseball kijem razsuva torte in podobna jajca … no, in zadnjič je v goste povabil sira cliffa richardsa, ki poleg tega da je od mežka skor najboljš prjatu, fura eno vinsko posestvo na portugalskem, ki se mu, kako izvirno, reče adega do cantor, po domače pevčeva klet in katere večino pridelka pokupi fan club, kar pa ostane pa razgrabijo kupci v angleških supermarketih … prasec ramsay je cliffu v slepo degustacijo ponudil dva kozarca rdečega vina … v enem je bil mega drag bordojec, v drugem pa richardsov portugalski pridelek … ki ga je lastnik opisal kot “to je zanič, za tole ne bi plačal nič, je dolgočasno in ima okus po solatnem prelivu, kot da bi pil kis!” … ko je ramsay oznanill kaj je pil, naj bi mu cliff v uho zašepetal “young man, go fuck yourself!” … kar zdaj seveda zanika … ramsay pa je v naslednji oddaji že najavil, da v njegovi restavraciji richardsovo vino uporabljajo za izdelavo vinaigrette za tuno …

Apolonia

Go west!

tri tunePo osemnajstih dnevih intenzivnega memoriranja rezultatov tekem, ekstenzivnega štetja sodniških napak in kartonov, razburjanja nad anemičnimi Angleži, takrat še razpadajočimi Francozi, ziheraškimi Brazilci, mentalno nedoraslimi slovanskimi brati, navduševanja nad prepričljivimi Argentinci, umetniškimi Afričani in (sicer težkega srca in ne preveč naglas, pa vendar) mletjem nemškega fussbal stroja, je sreda povzročila pravo zmedo v glavah. Namreč: kaj sploh početi po teh divjih šestinpetdesetih tekmah? Sredino šokantno praznino je kazalo čimprej napolniti z idejami, kaj početi dan potem, kajti tudi v četrkovem urniku je na popoldansko večerni izmeni zevala velika luknja. Skoraj tako velika kot v želodcih, razrvanih od brzinskih halbzeit imbissov. Navdih je prišel kar od nogometa samega, oziroma od tistega, kar je ozvočevalo nemške stadione po vseki tekmi: himnični poziv na zahod Pet Shop Boysov. In smo šli. Primož je vzel s sabo svoj veliki avto, Boštjan svoj foto z velikim številom megapikslov, jaz pa svoj velik (in prazen) trebuh.

Apolonia je restavracija italijanskega tipa, kar na srečo ne pomeni, da se za vsako figo vrže po tleh v kazenskem prostoru, ampak da svoja vrata med tednom odpira samo zvečer, med vikendi pa tudi za kosilo. In glede na scenosled, ki ga uprizarjajo, je jasno, da mati in hčeri čez dan ne poležavajo ob bazenu, ampak razmišljajo o tem, kako čim bolj spektakularno zapolniti krožnike izjemnih dimenzij (ampak so res veliki, tisti, na katerem so postregli tunin tris je bil velik kot platišča kakšnega resnega terenca). Že pri naštevanju predjedi nam je postalo jasno, da se bo najboljše spopasti s poletnim degustacijskim menijem, ki nominalno obsega sedem krožnikov, a jih je bilo v resnici deset, pri čemer so vlogo nenadejenih, a prijetnih presenečenj odigrali otvoritvena žlička z drobnjakom lepo odišavljenega tatarca iz brancina ter zaključni pladenj sočnega sadja na ledu, častno omembo pa si zaslužijo tudi domači grisini, kruhki z oreščki ter sušene rezine kruhov s koprivami in špinačo.

Prehrambena usoda je bila za oni četrtek zvečer tako rekoč zapisana v zvezdah, natančneje v naših astralnih znamenjih. Apolonia na mizo najraje daje vodne reči, torej ribe in rake, mi pa smo si ta znamenja horoskopsko razdelili: en vodnar, en rak, ena riba. Jedli smo pa vsi vse, astrološki kanibalizem gor ali dol. Za začetek so pred vsakega postavili velik krožnik s tremi različno obdelanimi kockami jadranske tune: surova se je kopala v bazilikinem soku, pečena je bila ovita v hamburško slanino in oblita s pomarančnim likerjem, ocvrti pa so preprosto dodali osvežilno zeleno kroglico wasabija. Vsem trem – oziroma šestim, če tunam dodam še ljudi – se je prilegla polsuha Batičeva rebula predzadnjega letnika. Naslednji krožnik je bil manjši, a globlji: v kremo iz belih belušev so poližili z rezino popečenega pršuta pokrito pokrovača, katere okus so malo preveč agresivno preglasila zrnca rdečega popra. Kremasta koromačeva juha s paradižniki, brancinom in kozicami, postrežena v kozarcih za koktejle, je lepo zaokrožila prvi del večerje, Blažičev sauvignon 2000 pa je odprl in podprl dve testeninski poglavji. Štirje oranžni tortelini so bili napolnjeni z jajčevci, grižljaje pa so plemenitili in jim dajali karakter pena bazilike in paradižnika ter koncentriran sok trilje. Pomladanski zavitki, kakor pri Apoloniji imenujejo iz zelenega testa narejene zavitke, polnjene z zelenimi beluši in škampovimi repki, so bili super, a bolj nežne sorte, zato verjetno ne bi bilo nič narobe, če bi v scenosledu zamenjali mesto z močnejšimi in bolj intenzivnih okusopv polnimi tortelini. Ampak da ne bo pomote – tudi tako kot je, je zelo zelo dobro.

Naslednji dizajnerski moment je sledil, ko so na mizo prinesli podolgovate krožnike z brancinovim filejem, prelitim z zeliščnim želejem in spremljajoči krogec drobno nakonckane in dušene poletne zelenjave, ki ga je spremljal še en oblikovalski dosežek: kraška vinarska mojstrovina, koncentriran, rumen, močen Čotarjev chardonnay 2000. Pri sladicah je enotnost ekspedicije skorajda razpadla, saj smo se komajda zmenili, kdo bo kje začel in kako bomo ogranizirali obhod vseh treh mojstrovin: nadvse svežega in okusnega mareličnega sorbeta, kremaste orehove zmrzline z jabolčno peno in calvadosom ter razstavljenega tiramisuja z dvema barvama čokolade, kavnim želejem, nežno maskarponejevo peno in zrnci kave. Požirek Batičevega Valentina pa je bil samo še pika na i.

Tako je torej na obljubljenem zahodu. Z domiselnostjo v kuhinji pri Apoloniji suvereno nadgrajujejo sveže morske sestavine in tako gostom odkrivajo možnosti spajanja morja s kraško kuharsko tradicijo, obenem pa so jedi tehnično dovršene in estetsko predstavljene. Na bližnjem zahodu je torej več kot fino, malo naprej pa tudi ni slabo. Vprašanje je samo po kakšnem vrstem redu servirati testenine, coq au vin, wurst in polenovko, za pripravo katere imajo Portugalci menda na voljo kar 365 receptov.

poletna osvežitev

branjevke & birtije na ljubljanski tržnici sicer pridno sledijo sezonskim spremembam, tako da boste ta teden težko kje dobili kislo repo in krvavice … pa saj ne, da bi se po tovrstni košti komu prav intenzivno cedile sline … s kuhanim vinom je pa zgodba malo drugačna … v petek opoldne, ko mi je sonce palilo plešo pri 30+ centigradih, sem pri arkadah zagledal tole vabljivo tablico … glede na uro & temperaturo sta se mi že surova malvazija in refošk zdela malo heavy, ampak kuhanc …

kuhan-vino-mini.jpg
…ja, čez kuhanca ga pa res ni … kot zala: vedno in povsod!

o imenu tega bloga

bom začel s prvim delom, ker se tudi ne bi spodobilo, da bi morebitnega bralca še pred skorjo kruha (cum grano salis) napadel z glažem vina, še posebej v tej vročini ne … kruh je meni ena taka fascinacija in mati (okej, fotr, da zadovoljimo slovnični spol) vsake kuharije in amaterski, še posebej pa profesionalni kuharski obrat gre najprej presojati po tem, kakšne brothne položijio pred tebe … v zvezi s tem se opravičujem poldiju, mihatu, puclju in tkalcu, ki so bili pred devetimi leti na inavguraciji nove pečice prisiljeni vljudno mleti okrogle deščice, z moje strani ljubkovalno poimenovane domači polnozrnati hlebčki … sorry boyz, verzije od leta 2000 naprej, ko sem pogruntal, da je v polnozrnato testo dobro dodati več vode, so neprimerno boljše … trenutno domača pekarija za dnevno uporabo zagotavlja dva tipa krušnih proizvodov … bela sekcija zahteva (in dobiva) čimveč mehke puhaste sredice, niggaz pa težimo za temnimi, močnimi, kiselkastimi (go kiml! go kiml!) hlebci in štucami … za posebne priložnosti pa sledi raziskovanje v vse možne smeri: menjamo moke kot nk mura trenerje, eksperimentiramo z različnimi količinami kvasa, s trajanjem in številom vzhajanja, z dodatki pernatega, zrnatega, rastlinskega in živalskega porekla, z obliko in velikostjo hlebcev, štručk, bombic, grisinov ter temperaturo pečice … in to so v bistvu vse spremenljivke, ki omogočajo neskončno mnogo ali vsaj za eno življenje raznih zanimivih kruhov … ne morš verjet, kaj vse lahko rata z variacijami na temo … recimo zakaj je francoska štruca hrustljava, hrvaški morski kruh, ki je prav tako čisto bel, pa ves mehek in penast? … no, nekje je treba začet … recimo z enimi finimi, minimalističnimi kruhki, ki jih napečem takole … Nadaljujte z branjem