neprepričljiv performace v finalu + zidanov headbanger gor al dol, taljani se bodo zdaj 4 leta bahali, da so svetovni prvaki … in vsak svetovni prvak si zasluži, da ga njegova rodna gruda crklja … 23 italijanskih izbrancev in zdaj že bivši selektor lippi (čudno, da se hrvatje še niso spomnili, da je marčelo pravzaprav dalmatinec in je zato tako sposoben in lep, torej lip) bo dobilo posebne ultra-limted-edition flaške grappe, ki jo je treviška distilleria bottega zvarila iz devetih sort grozdja iz vse italije … okuse za ultimativni panitalijanski šnopc so prispevali prosecco, nebbiolo in furlanski tokaj iz severa, sangiovese, montepulciano d’abruzzo in verdicchio iz centra ter nero d’avola, aglianico in primitivo di manduria iz juga … posebno oblikovane flaške (največjo med njimi, trilitrsko, bo dobili fabio grosso, po izboru destilarne najboljši igralec ekipe), v katerih je poleg žganjice tudi italijanska zastava, so napolnili že pred finalom, flaške pa so skrbno skrili, da azzurom ne bi prinesle nesreče … vprašanje seveda je, ali se ni mogoče materazzi že prej dokopal do kakšnega fraklčka, da je tako korajžno provociral zidana … in seveda tudi to, ali se takale žganjica lahko uvrsti na spisek prepovedanih dopingaških substanc? … stvar očitno deluje, zato predlagam, da našim pobom že pred kvalifikacijami za evropsko prvenstvo priskrbimo kakšen liter močeradovca … e andiamo!

v naši hiši smo danes dvobojevali tudi na vinski fronti … francozijo je branil cuvee du papet 2003 iz domaine de sainte croix, ki smo ga lani med prvomajskimi uplenili na domačiji v provansi, odkoder bi se dalo vzeti tudi kakšnega silno prašnega a jako priljudnega hišnega psa … barolo montanello 2002 se je popoldne frišen pripeljal z nano in dedotom iz barola in delal družbo mortadeli, enmu pik-pikantnemu barolskemu siru (ki se je dobršen del staranja valjal na tropinah taistega barola), domači fokači (o in u sta na tipkovnici nevarno blizu) z rožmarinom in pinjolami ter z mletim mesom, zelenjavo in ementalcem polnjenim in zapečenim paprikam in paradajzom … barolo je bil mehek, lep in okroglast, papet pa sicer fleten na nos, ampak tanini so sušili usta kot vprašanja profesorja korena na primerjalni … mogoče je bil barolo zmagovalec tudi zato, ker smo vmes poslušali zgodbe, basni in pripovedke s pravkar končanega dedo & nana popotovanja po bretaniji (bocuse & ducasse inclusive), medtem ko je papet lepo tekel do zidanovega headbangerja, potem pa je začel popuščat … čez štiri leta bo zagotovo boljši, kar bi pa težko rekel za les bleus … in, ja, da ne pozabim: trezeguet ni nič kriv!